Med.Over.Net

Obporodno obdobje

Odgovarjajo: mag. Radmila Pavlovič, dipl. psih. • dr. Zalka Drglin, svetovalka • Nina Radin

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

mag. Radmila Pavlovič , dipl. psih.

Radmila Pavlovič

dr. Zalka Drglin , svetovalka

Zalka

Nina Radin

NinaRadin

Ko se mu zasvetijo očke....

Default avatar

Analina

Bilo je kakšen mesec pred porodom in vsa nestrpna sem si ogledovala svoje oprsje, ki je bilo najmanj dvakrat večje od običajnega. Vse noseče prijateljice so govorile, da jim je ali jim teče že mleko, meni pa nič. Trdno sem bila odločena, da dojim. A kaj če mi spodleti, saj mleka ni in ni. Svoj strah sem spravila nekam v podzavest in kmalu sploh nisem več vedela, da obstaja. A bil je tam, vseskozi, nekako prisoten. In je prišel tisti dan, kot sem že nekoč napisala, ki je imel poseben vonj. Dan, ko se je moralo zgoditi. Dan, ko sva z možem povila majceno štručko. Tako zelo nestrpna sem bila, da sem jo kar takoj, že v porodni sobi, pristavila k prsim. In je dudal, bolelo je in vedela sem, da nekaj ni v redu. Danes vem, da sva se nepravilno pristavila. Naslednje dni v porodnišnici sem imela popolnoma vneti bradavici, dojenček je hujšal in mleka ni bilo od nikoder. Imela sem malega zaspančka, ki je spal na maminih dojkah in ki je pričel kričati tisto sekundo, ko sem ga položila v posteljico. Sosedi v sobi je mleko kar teklo in imela je tako imenovani naval mleka. Jaz pa nič. Drugi dan sta me v roke vzeli dve sestri. Pokazali sta mi položaj dojenja, mi povedali, da bo otroček na prsih najmanj jokal, ker se tam počuti varnega in mi zagotovili, da mleko bo, le vstrajati je treba. Bila sem nekoliko potolažena. Tretji dan smo ugotovili, da dojenček le duda, ne požira pa mleka, zato smo ga pričeli žgečkati po podplatkih, da ni kar takoj zaspal in nekako je pridobil na teži, tako da sva lahko odšla domov. Doma pa se je začelo.....najin sonček je prve štirinajst dni le jokal in jokal. Na prsih je bil non-stop. Včasih si tudi šivov nisem mogla oskrbeti, kaj pojesti ali iti na WC. Groza me je bilo, da bi jokal. Shujšala sem za 6 kg in pričel me je boleti želodec. Z živci sem bila povsem na koncu. Oba z otročkom sva preživljala peklenske muke v začaranem krogu iz katerega nisva videla izhoda, še najbolj pa je trpel očka, ki je vse to opazoval, pa ni vedel kako pomagati. Po štirinajstih dneh so v akcijo stopile patronažna sestra in obe babici ter nas najprej spravile na kontrolo dojenja, kjer so ugotovili, da imam le 15 ml podoja in to na obeh prsih. Moja mami in moj mož sta bila dnevno na telefonu s svetovalkami za dojenje, ki so nam nudile neprecenljivo pomoč. Ker sonček po treh tednih ni in ni napredoval, smo morali poseči po adaptiranemu mleku. Počutila sem se kot izdajalec, kot nekdo, ki svojemu otroku ni mogel in ni znal nuditi najboljše. Ob prvi steklenički mleka sem jokala kot mali otrok in to sem občutila kot osebni poraz. Tistega večera sva se z možem v miru usedla. Bil je prvi večer, ko je sonček spokojno zaspal. Odločila sva se, da ne bova obupala in da se ne bova dala tako zlahka. Moja tašča je naštudirala vse knjige o prehrani doječih mater in pričela na veliko kuhati in me zalivati s tekočino. Bila je prava mala profesionalka. Moja mami je bila zadolžena za pranje in likanje. In ni trpela nobenih ugovorov. Mož je pospravljal in naju razvajal. Sama pa sem se spremenila v ležečo dojiljo, ki je skrbela le za svojega sončka in za mleko. Dedki so bili nabavni. Iz dneva v dan sem manj dodajala in iz dneva v dan sem imela več mleka. V drugem mesecu sem imela prvi mlečni naval...

Danes je najin sonček star 14 mesecev in tudi pomisli ne, da bi se odpovedal svoji dojki. In meni tudi na misle ne pride, da bi mu ta nočni varni pristan odvzela. Zmenila sva se le, da dojkici, ko je sonček mlekca nimajo, ko pa je lunca takrat ga dobijo. In včasih čez dan pokaže nanju, se zasmeje in reče ni ni. Zvečer in ponoči pa je to oblika njegove tolažbe, sprostitve in počasnega umirjanja.

Še sedaj se spominjam tistih prvih štirinajst dni, ko sva oba trpela in vem, da je količina mleka v največji meri odvisna od počitka, pitja in primerne prehrane doječe matere. Tudi vem, da se med materjo in otrokom splete posebna vez, kajti vsakič....se mu zasvetijo očke.

Mamice, ki imate težave z dojenjem, nikar ne obupajte. Naslonite se na vsako pomoč, ki vam jo nudijo, pokličite svetovalke za dojenje, kajti danes vem, da brez podpore in potrpežljivosti domačih ter brez nesebične pomoči svetovalk verjetno danes ne bi dojila. Je vredno zanemarjenega stanovanja, kupa posode in neopranih stvari... vse to počaka. Mala štručka ne. Ta raste in raste iz dneva v dan....



LpA.
Default avatar

Nova Tanja

Ja, ko se mu zasvetijo učke....

A ni to nekaj najlepšega???

Imela sem podobno izkušnjo - napačno pristavljanje, boleče dojke, le da se je vse uredilo že v prvem tednu v bolnici s pomočjo ene (1) prijazne babice ki je povedala in pokazala kako in kaj.

Tanja

p.s.: učki so pa res za zaljubit. Še moj dragi pravi, da si ni mogel mislit, da se bo kdaj zaljubil v moškega :)))))))
Default avatar

ir

Oh, kako si to lepo napisala, Analina, so me kar zaskelele oči...
Default avatar

Matilda

Ja, točno tako sem se počutila tudi jaz ob prvem dodatku ... Nekaj najlepšega na svetu je, ko ti zaspi na prsih, varen v samo tvojem naročju ...
Default avatar

AndrejaH

Čudovita zgodba in še bolj razplet zgodbe.

Ob tako močni volji in tolikšni pomoči okolice, je bil uspeh zagotovljen. Žal pa nas večina mamic nima obojega. :-( Jaz imam bolj kot ne le železno voljo.

LP, Andreja
Default avatar

simona.mencigar

Res čudovito...

V vsaki od takšnih zgodb, ki jo preberem na tem forumu, se najdem. Vse podobne težave sem že dala skoz. Tako sem bila že prepričana, da neham. Nekaj v meni pa je vedno govorilo, da ne obupati, da ima mali pri meni vedno dovolj, pa čeprav je občutek, da včasih ni mleka. Ugotavljam predvsem, da moraš biti res zelo, zelo sproščena, da vse lepo gre...
Default avatar

daila

....za vsemi vami še moj podpis...

močna moja trma in sinkova volja...USPEH (ko sva se izkopala iz nemogočega, že najina babca je obupala, tudi tabletke za mleko niso pomagale...sva črpala...sva dodajala...sva imela voljo...mamica je začela pridno papcat...in mleko je nastalo (2 x bolezen...in spet... volja, hotenje po dojenju)

PUNCE... ni mleka - izgovor...je le mamina nepripravljenost na poizkušanje... na vztrajnost.

Se splača...ko se mali, če je še tako sit, zasmeje, ko si odpnem modrček.

Prijetno druženje in papcanje vsem :)
Default avatar

Simona Anomiss

Po dolgem času sem spet na tem forumu. Slučajno sem kliknila na ta topic, ker mi je bil naslov zelo simpatičen. Sem mamica skoraj 7-letne deklice in skoraj 4-letnega fantiča. In ob branju vaših postov sem se pošteno zjokala.

Ker poznam občutek, ko mleka NI. Ker poznam občutek nemoči, poraza, močne volje, truda, ker se spomnim dooolgih in neštetih pogovorov s tedanjo forumovko in prvo moderatorko tega foruma KarmenM. V živo se še spomnim vsega možnega, kar sem naredila in prisežem, da sem naredila vse, kar je zgoraj zapisano in vse, kar mi je svetovala Karmen.

Pri hčerki nisem imela dovolj mleka. Dodajali so ji že v porodnišnici. To sem pripisala svojemu neznanju (čeprav sem o tem veliko prebrala, osebna izkušnja pa je čisto nekaj drugega). Dojili (z dodatkom) sva se 7 mesecev. Potem ona ni hotela več.

V drugo sem bila prepričana, da mi bo uspelo in na telefonski zvezi s Karmen sem bila od prvega dne. Žal ne vem, kaj je naval mleka. Ker ga nisem nikoli doživela. Ob vsem trudu in podpori vseh domačih in resnično veliki volji ter vztrajnosti, vsakodnevnem črpanju, nikoli v življenju nisem polno dojila. S Karmen sva takrat ugotovili, da morda nimam dokončno razvitih mlečnih vodov ali pa težave s ščitnico. AMPAK sina sem DOJILA TRI LETA!!!

Zakaj vam pišem? Ker so me takrat, ko mi res ni šlo (sploh prvič) besede, ki jih zdaj berem pri daili močno prizadele! Ni res, da lahko doji vsaka mamica, ki ima dovolj močno voljo! Ni res, da je "ni mleka" izgovor, ampak le mamina nepripravljenost na poizkušanje... na vztrajnost. Ker sem sama dojila dneve in noči - nič delala, veliko počivala, samo ležala, veliko pila in dovolj jedla, bila sem sproščena in pripravljena na dojenje. Ampak mleka ni bilo dovolj. Ne poznam občutka, ko ti mleko brizga iz dojk, ne poznam navala mleka, ampak zaradi tega nisem slaba mamica, ki se ni dovolj potrudila.

Vem, da daila verjetno ni mislila nič slabega, ampak se tudi ne zaveda, da lahko s temi besedami prizadene marsikatero, ki na tem forumu išče nasvet, podporo in te besede lahko (v tem obdobju zelo občutljivo) mamico tako potrejo, da obupa. Jaz nisem in trud se je poplačal. Še danes vidim sijoče očke mojega sina, ki se je še pri treh letih priklopil in zadovoljno cmokljal (čeprav sem mu prvih 6 mesecev dodajala Aptamil, kasneje pa gosto hrano). Ja, za to se splača potruditi!

Vse lepo!

S.


P.S.: Ravno naslednji teden, 27.1. bo minilo eno leto, od kar sva se zadnjič podojila :-)
Default avatar

LLLMojca

Pozdravljene, mamice!

Vsem hvala za optimizem in spodbudne besede, te zelo pomagajo! Seveda pa je, kot vedno, treba biti tudi realen in tukaj ste vskočili vi, Simona Anomiss, hvala, ker ste napisali svojo zgodbo in hvala tudi, ker ste uravnotežili našo debato. Da, tudi to je potrebno, tudi ob tem, ko se soočimo s skrbmi, strahovi, težavami drugih mamic, nam je lahko lažje in nam vliva dodatno moč in pogum.

Ob tem sem pomislila, da se zadnje čase pri svojem delu kar pogosto soočam s težavami mamic, ki imajo npr. kakšne hormonske težave, težave s ščitnico, policističnimi jajčniki... Tega včasih ni bilo toliko in žal vse to tudi lahko vpliva na vzpostavljanje dojenja. Prav bojim se, da bodo prihodnje raziskave o tem, koliko sodobnih mater ima dejansko fiziološko-zdravstvene težave, zaradi katerih je tvorba mleka pri njih otežkočena, pokazale porast prek tistega sedaj veljavnega odstotka (1-3 odstotke je zdaj ocenjeno, da je takih situacij)...

Vztrajnost, energija, pogum, moč,... lahko izjemno pomagajo, ne pa vedno. Včasih dojenje ni mogoče, ovire so previsoke. Tedaj se splača energijo vložiti v miren sestop, preden dosežemo cilj, saj veste, kot vsak dober alpinist, ki oceni, kdaj bo usodno zanj, če bo nadaljeval, in se je treba obrniti. Cena, ki jo nekatere mamice plačajo zaradi čustvenih bremen ob neuspevanju dojenja, je res huda. Lepo ste to pojasnili, Simona.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825
Default avatar

Simona Anomiss

Spoštovana Mojca!

Ker ste mi ravno odgovorili (hvala za prijazne besede!), si ne morem kaj, da se ne bi še enkrat oglasila. Moram vam (še enkrat, to nikakor ni prvič) povedati, kako vas vse LLL-svetovalke občudujem, da premorete vso to energijo, ki jo vlagate v svoje poslanstvo! Kljub svojim družinam, svojim službam in zagotovo tudi kljub svojim težavam, ste veliko časa na razpolago mamicam (in tudi očkom) z nasveti, tolažilno besedo in potrpljenjem. Vse ste tako zelo prijazne in polne sočutja, da vse skupaj meji že na neverjetno.

Hvala vam za vsak nasvet, vsako toplo besedo in spodbudo ravno takrat, ko to najbolj potrebujemo! Zlate ste!

LP,

Simona
Default avatar

LLLMojca

Simona, hvala za prijaznost tudi vam! Nič se ne bom zmotila, če v imenu vseh svetovalk LLL zapišem, da nam to delo, pa čeprav ni vedno lahko in čeprav ni plačano (ali pa prav zato), daje veliko optimizma in energije v življenju. Zagotovo več daje kot jemlje, zato na vsako vprašanje odgovorim rada.
Mojca Vozel,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International
Slovenska spletna stran http://www.dojenje.net
Spletna stran organizacije LLLI http://www.llli.org
Facebook https://www.facebook.com/pages/La-Leche ... 2127382188
Članarino ali donacijo lahko nakažete na TRR društva LLL Slovenija pri NLB: SI56 0203 3025 3744 825