Najdi forum

vdrte bradavice

Pozdravljeni!

Sem tretjič mamica, doma imamo 5 tednov staro punčko, ki se žal noče dojiti. Prva dva otroka sem dojila, čeprav na začetku ni kar steklo – je bilo precej naporno in sem tudi dohranjevala, vendar je uspelo in sem oba dojila do enega leta.
Pišem zato, ker sem precej razočarana, da tretjič ni uspelo. Še bolj me boli in skrbi zato, ker ima naša dojenčica težave za adaptiranim mlekom – krči, pikice, tako da obstaja celo sum, da ima alergijo na kravje mleko. Tako preventivno dobiva mleko za alergike. Koža se je nekoliko izboljšala. Moti me, da zdravstveno osebje kot razlog, da se ne doji, navaja vdrte bradavice pri mami?!?!? Dojla sem že 2x, z vdrtimi bradavicami in brez nastavkov. In me moti, da navajajo vdrte bradavice kot razlog, da se ne dojiva… sploh, ker sem se močno trudila, da bi uspelo…

To, da ni šlo… in to tretjič… čutim to kot velik neuspeh, tudi krivdo… hkrati pa jezo, da zdravstveno osebje kot razlog navaja vdrte bradavice … pa sem s temi istimi dojila že 2x. Punčka že od vsega začetka ni vlekla. Začeli sva sicer z nastavki, ker pomoči v porodnišnici pri dojenju ni bilo pričakovati… (mogoče napaka – spet slaba vest). Na nastavek se je lepo prisesala, potegnila ven bradavico, vendar potem samo cucljala. In tudi ko se je naredilo mleko, preko nastavka le-tega ni dobila. Potem sem nekaj črpala, ročno izstiskala, doma pa poskušala vse skupaj rešiti z uporabo SNS sistema. Žal ni uspelo. Sploh ne vem kako je mogoče, vendar je preko cevk pila vsak dan slabše. Jaz sem bila utrujena in bolečine po cr so bile kar hude, tako da si nisem predstavljala, da črpam mleko s črpalko, s katero sem za 20 ml potrebovala skoraj eno uro. Ročno je šlo malo hitreje, vendar je bilo boleče, saj se mleko ni rado začelo izcejati.

Počasi je vedno dlje je trajalo, da je sploh kaj popila preko sns oz. da se je sploh pristavila. Občutek sem imela, da se zelooo muči, ko se doji. Včasih je kar zaspala in ni vlekla. Imela je nekoliko priraščen jeziček, pa še navzgor ga viha. Podoji so bili vedno bolj mučni in vedno manj uspešni … Ker jo je bilo nekako pa potrebno nahraniti, je vedno večkrat dobila stekleničko.

Sedaj je stara dobrih 5 tednov in smo v celoti na AM. Mislim, da tudi mleka v dojkah več ni, meni pa je precej hudo. Nazadnje sem si iz ene dojke uspela iztisniti cca. 20 ml, iz druge nič… in to že kak teden nazaj. Tako hitro je mleko šlo… ??? Mislite, da bi bilo še mogoče kako vzpostaviti dojenje, čeprav otrok dojko zavrača? Je sploh še smiselno? Srce me boli, da jo ne uspem dojiti, po drugi strani se čutim kriva, da se nisem dovolj potrudila in da imam pač vdrte bradavice…

Je relaktacijo mogoče vzpostaviti, če se otrok noče pristaviti?

Pozdravljena, kaja15!
Vsak otrok je svet zase, prav tako tudi vsako dojenje! Vendar pa ni pametno dojenčkovo hranjenje ocenjevati z “uspelim” ali “neuspelim” dojenjem. Tvoj tretji otrok je pač drugačen od prejšnjih dveh. Najbrž zato potrebuje tudi malce drugačno hranjenje.
Sama sem prvega otroka dojila dve leti in v takratnih časih se je to štelo za “uspešno” materinstvo. Drugi otrok ni več tako lepo sodeloval, tretja pa je že v prvih tednih zelo jasno odklanjala dojenje. Bila sem vsa iz sebe. Počutila sem se ne samo “neuspešno”, ampak kar zavrnjeno. Poporodni čas je pač občutljivo obdobje. Patronažna sestra mi je že v prvih dneh po prihodu domov prinašala svoje razlage in rešitve. Bilo je veliko pametovanja s strani sorodnikov. In bolj ko sem jih poslušala, slabše sem se počutila. Predvsem pa me je prežemal občutek neuspešnosti in vedno večje krivde. Čeprav nikakor nisem znala ugotoviti, česa sem pravzaprav kriva. Trudila sem se namreč veliko bolj kot pri prejšnih dveh.
Stvari so šle na bolje šele takrat, ko sem se sprijaznila s tem, da bo hranjenje tokrat pač drugačno. Občasno sem jo še podojila, čeprav se je s tem bolj crkljala ali uspavala. Konkretno hrano pa je dobivala po flaški. Stvari so sicer zato bile malo manj naravne, malo več je bilo spraševanja s strani drugih… ni pa takšno hranjenje na noben način vplivalo na naše medsebojne odnose. Ko me je kasneje ta ista hčerkica vprašala, če se je ona tudi dojila, sem ji preprosto odgovorila, da je bila pač pri tem malce samosvoja in ta odgovor se ji je zdel čisto sprejemljiv. Odsotnost dojenja je ni zaznamovala ali prikrajšala pri osnovnih stvareh. Zrasla je v bistro in družabno šolarko tako kot prejšnja dva.
Priporočam ti, da se najprej umiriš in čimbolj povežeš s svojo dojenčico. Potem pa poišči rešitve, ki bi obema ustrezale. Razlage in nasvete drugih pa pusti ob strani. Če ti dojenje res toliko pomeni in čutiš, da ne gre brez njega, išči še naprej rešitve v tej smeri. Mogoče ti uspe kakšen obrok adaptiranega mleka nadomestiti z dojenjem. Lahko pa se tudi prepustiš hranjenju po steklenički in se bolj osredotočiš na medsebojne odnose. Kakšen obrok lahko prepustiš možu, vključiš lahko sorojence… tudi takšno hranjenje povezuje. Ima svoj smisel in svoje čare.
Skratka: kaja15- ne razmišljaj več o svojih bradavicah… so kakršne pač so. Tudi jeziček tvoje hčerke je pač takšen, kakršen je. Ne išči razlogov in krivcev. Dopovej si, da si se potrudila in preizkusila neštete načine. Hrani jo tako, da bo vajin odnos lep in zadovoljujoč. Predvsem pa strpen in miren. Srečno!

Pozdravljena Tiska!
Iskreno hvala za tale odgovor. Iz njega veje neka “umirjenost”. Točno to, kar rabim. Priznam, da se zelo težko sprijaznim, čutim hudo izgubo, hkrati pa ne želim tega vleči v nedogled, saj nočem, da dojenčica čuti mojo napetost. In ja, tudi jaz se počutim “zavrnjena”, kot da me otrok sploh ne rabi, če ga ne dojim. Seveda razumsko vem, da temu ni tako, pa vendar nekaj manjka. Občutek neuspeha pa je še večji, ker sem vendar tretjič mama… in sem že dva otroka dojila. In potem še tisto spraševanje… tisti “kaj če bi morala”… kje sem ga polomila, da nama ni uspelo… to pa res ubija… in moram nekako preko tega…

Ja, zelo hudo mi manjka dojenje, po drugi strani pa realno vem, da nima smisla. Vdrte bradavice niso ravno konkurenca flaški in dudi. Pa tudi mleka ni več. Ok, če stisnem dojko se prikaže kapljica, ampak to ni količina mleka za obrok. Še občasno poskušam, tudi z nastavkom (ker je bolj podobno flaški), če bi uspelo vsaj zaradi crtanja, uspavanja… toliko da čutim tisto povezanost z otrokom… pa ni naudušena in noče zagrabit. Oz. zagrabi in spusti. Po par poskusih pa se začne že tako jeziti in dreti, da je nadaljne poskušanje kontraproduktivno za najin odnos. Vsaj tako jaz vidim stvar. Pa vendar mi je na koncu še vedno žal… da ne uspe.

V bistvu me iz vsega tega še najbolj skrbi za najin odnos… Kako se bo zapeljal. Imam jo neizmerno rada, pa se mi zdi, kot da mi ne dovoli, da ji to pokažem… V zadnjem času se sicer stanje izboljšuje, v preteklih tednih pa se ni hotela niti dojiti, pri nošenju pa je stalno ritala in se zvijala, ker je imela zaradi adaptiranega mleka krče… Imela sem občutek, da se nikakor ne morem povezati z njo. In zdelo se mi je, da bi dojenje vse rešilo… Zato sem bila še bolj nesrečna. Na srečo se krči umirjajo in se vsaj preko nošenja lahko bolj poveževa. Pa tudi prvi nasmeški se počasi začenjajo :).

Priznati pa moram tudi, da mi je hranjenje preko stekleničke velikoooo bolj naporno od dojenja. In vedno ugibamo… ali bi še… ali je lačna, ali je mogoče samo žejna, ali je zaspana. Vse to se je z dojenjem samo rešilo. Kar je otrok rabil, je pa dobil – pri dojki. In priznam, da sem zaradi flaške veliko bolj utrujena, kot če bi dojila. Tudi zato me skrbi za najin odnos… Mislim pač, da je veliko lažje vzpostaviti dober odnos z otrokom, če mama ni utrujena in se ne počuti zavrnjeno. Tako pa se od utrujenosti spet zalotim pri razmišljanju… joooj, če bi se le dojila.. in spet smo na začetku. Zelo bi rada pustila to za seboj in se sprijaznila s situacijo, zato še enkrat hvala za podporo. Dejansko ne gre samo za adaptirano mleko… in da je materino mleko boljše za otroka…ampak za najino povezanost. Za tisti občutek, ko resnično uživaš v materinstvu in z otrokom. Zato bi rada te občutke čim prej predelala, da lahko gremo dalje… Iščem pozitivne strani flaške … no, do sedaj je edina, ki mi nekaj odtehta ta, da jo lahko nahrani tudi najstarejša sestra – zaradi odnosa, ki ga bosta pri tem razvili. Cele noči pa ne prespi (kot nekateri pravijo), čeprav je na flaški.
Vse dobro ti želim Tiska in še enkrat hvala!!!

New Report

Close