Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje Zahvala za podporo pri vztrajanju z dojenjem

Zahvala za podporo pri vztrajanju z dojenjem

Pozdravljeni,

v tej objavi bi se želela svetovalkam za dojenje iskreno zahvaliti za vse objave, odgovore na številna vprašanja in prizadevanje pri spodbujanju dojenja, prav posebej pa bi se zahvalila gospe Mateji, ki je bila tisti odločilni glas podpore in spodbude, ki je bil vse kar sem v času, ko sva z našo malo dojenčico že skoraj obupali, najbolj potrebovala.

Celotno nosečnost sem bila glede dojenja zelo samozavestna, zdelo se mi je tako samoumevno, da bom dojila… Pa ni bilo vse tako kot sem si zamišljala – težave pri porodu, deklica je bila takoj po porodu priklopljena na infuzijo, antibiotike, glukozo, hranjena po steklenički z adaptiranim mlekom, ker naj bi se z dojenjem preveč utrudila. Iz porodnišnice sva bili premeščeni na Pediatrično kliniko, kjer se je vlekla ista zgodba. Dojenje so mi vsi odsvetovali, praktično prepovedali, pa čeprav je deklica zavračala adaptirano mleko, bruhala v loku in se cel čas obračala k meni. Po 14 dneh, ko sem samo dvakrat uspela doseči, da sem jo podojila, sva prišli domov, kljub izgubljanju na teži.
Ob prvem obisku patronažne sestre, sem se v obupu čisto razjokala in tudi ona mi je izkazala podporo ter mi svetovala naj dojim čim pogosteje, tudi če se bo dojenčica želela le crkljati. To je bilo res noro obdobje. Naša dojenčica je bila cel čas priklopljena, pa resnično hudi krči, tudi po 6 ur neprekinjeno, deklica je še vedno zavračala adaptirano mleko, katero koli… Teža je sicer naraščala, a prepočasi za standarde, ki naj bi jih dosegala. Kljub temu, da je bila že od rojstva izredno odzivna, aktivna, dobrovoljna, je bila na koncu pediatrinja prepričana, da je deklica podhranjenja in da je bolje vztrajati z adaptiranim mlekom, ker je dojenje za njo očitno prenaporno in deklica “premalo dobi”… Tedensko smo se morali hoditi tehtat.. In ja, bila sem na tem, da se vdam in se pustim prepričat, da tisto, kar čutim, ni ok, da škodim otroku in da bo boljše, da poslušam stroko ter silim in vztrajam z adaptiranim mlekom.

Takrat sem si rekla, da preizkusim še zadnjo opcijo in se obrnem na svetovalke za dojenje. In res, po dolgem in odkritem pogovoru z gospo Matejo, sem dobila tisto odločilo spodbudo in podporo, ki sem jo potrebovala. Skupaj sva še enkrat preračunavali pridobivanje teže, ugotovili, da stanje le ni tako grozno, hkrati pa razmišljali, kaj bi lahko bil razlog, da naše dete po teži ne napreduje tako hitro, kaj bi bilo mogoče izboljšati… Gospa mi je zaupala tudi svojo izkušnjo, ki je še potrdila moja predvidevanja, da so najbrž tudi močni dvojni antibiotiki lahko vzrok slabe presnove…
V sebi sem ves čas čutila, da bo boljše če vztrajam z dojenjem, saj je bila naša Iva pravi mali “joškoholik”, zavračala je adaptirano mleka in kljub počasnejšemu naraščanju teže, je bila izredno zadovoljna, živahna, odzivna, zvedava. Meni se je zdelo, da ji nič ne manjka, da je zelo zadovoljen dojenček, zakaj neki bi jo potem silila z nečim, kar ji očitno ne odgovarja. In tako sva vztrajali z dojenjem in počasi povsem opustili “borbe” z adaptiranim mlekom…

Danes je Iva stara 6 mesecev in še vedno se dojiva. Zanimivo je tudi, da sva po nasvetu pediatrinje, že začeli dodajati gosto hrano in mala ima resnično velik apetit. Pri svojih 6 mesecih poje tri velike obroke, a se kljub temu še vedno dojiva po vsakem obroku, za obe malici in tudi enkrat do dvakrat ponoči. Za svojo starost poje res veliko, ampak še vedno ne dosega “standardov”, njena teža narašča počasi, a narašča. Je pa resnično zelo živahna, močna, zdrava, zelo hitro napreduje v motoriki… In najbrž tudi zelo veliko “pokuri”, saj je ves čas v gibanju, vsak pa ima tudi malce drugačno presnovo. In končno je tudi pediatrinja po pol leta izrazila, da “nimamo kaj, bo tale punca najbrž bolj drobne sorte”.

Tako da bi želela sporočiti vsem mamicam, ki so tako negotove, kot sem bila sama na začetku. Opazujte in poslušajte svojega otroka, zaupajte vase, saj zagotovo vsaka mama svojega otroka najbolj pozna… Je pa izredno težko, ko te na neki točki že skoraj da vsi prepričujejo, da si nor, da delaš narobe… Sama imam namreč še to nesrečo, da tudi tašča dela na pediatriji in da je to našo deklino ob vsakem obisku najprej postavila na tehtnico in se zgražala… Pa je danes vse super, deklica je zdrava, izredno živahna in pravo malo sonce. Skratka, to je bilo zelo naporno obdobje, polno solz in dvomov…
Zato še enkrat resnično hvala za spodbudo, izkazano podporo, pomoč in čas vsem tem srčnim ženskam, ki poleg svojih obveznosti stojijo od strani vsem negotovim mamam.

Petra in Iva

New Report

Close