Forum: Obporodno obdobje

Porod spremlja veliko sreče in tudi stisk. Izmenjajte izkušnje in se posvetujte s strokovnjaki o porodu, dojenju, skrbi za novorojenčka, čustveni izčrpanosti ...

Nasveti pri ukinjanju hranjenja po steklenički

Odgovori Nova tema
Default avatar tin_tin 20 Maj 2017 23:20

Pozdravljeni,

na vas se obračam s prošnjo po nasvetih v zvezi z ukinjanjem hranjenja po steklenički in prehajanjem na dojenje.

25. 4. se je rodila naša Iva, prvi in težko pričakovan otrok. Njena porodna teža je bila 3650 g, dolžina 54 cm, OG 34,4 cm. Iva je bila rojena tri dni po predvidenem roku poroda. Porod je potekal spontano, ker je bil precej dolg in zelo naporen, predvsem za deklico, so bili ob koncu dodani umetni popadki. Po porodu so pri Ivi ugotovili okužbo, ki so jo s prvim dnem začeli zdraviti z dvema antibiotikoma, dodatno je dobivala infuzijo in v bistvu sem jo lahko prvič pristavila šele dan in pol po porodu. S pristavljanjem ni bilo težav, deklica ima namreč zelo močan sesalni refleks.
Ker so vnetni parametri, kljub antibiotikom, tudi dva dni po porodu vztrajno rasli, je bila Iva tretji dan po porodu z diagnozo "sum na pozno sepso" premeščena na Neonatalni oddalek Pediatrične bolnišnice v Ljubljani.
Po odpustu iz porodnišnice sem šla naslednji dan za njo v Ljubljano. Iva je bila ponovno priklopljena na infuzijo in hranjena z adaptiranim mlekom. Hranjenje v bolnišnici poteka na tri ure, kar pomeni, da se dojenčke v čim krajšem času nahrani s čim večjo količino mleka, če med hranjenjem zaspijo ali odklanjajo cucelj se jim ga na silo tišči v usta in vztraja dokler otrok ne popije zaželjenje količine mleka, pa čeprav potem tudi polovico popitega izbruha.
Vztrajala sem pri tem, da ostanem od hčerki, da bi lahko skrbela za njo in jo dojila, vendar so vztrajali, da je deklica prešibka, da bi jo lahko dojila. Ko sem naletela na nekoliko bolj razumevajočo sestro, sem jo uspela pregovoriti in sedmi dan po porodu sem jo spet pristavila. S pristavljanjem ni bilo težav in Iva je lepo jedla. Pred dojenjem je vedno potekalo tehtanje, potem sva se lahko dojili samo deset minut na vsaki strani, sledilo je ponovno tehtanje in nato dodajanje adaptiranega mleka. Iva sama od sebe nikoli ni popila dovolj, zato sem jo morala vedno siliti z dodajanjem mleka, ki ga je nato v veliki meri tudi izbruhala. Naj dodam, da so vsi otroci na oddelku dobivali dodatek, tudi tisti, ki so bili hospitalizirani prej polno dojeni, ki so lepo pridobivali na teži. Praktično ni bilo nobene podpore pri dojenju.

Deset dni po porodu sva z Ivo prišli domov, njena teža ob odpustu in tudi najnižja teža je bila 3440 g, kar me zelo čudi, saj je imela v bolnišnici cel čas infuzijo in glukozo, poleg tega pa je na tri ure popila od 70 do 100 ml mleka. V času, ko sva bili v bolnišnici je tudi ob vsakem obroku kakala, tako da sem imela občutek, da je šlo vse skozi njo, vendar so rekli, da je to vse normalno.

Po prihodu domov sem jo začela redno pristavljati. Zelo rada se doji oziroma crklja na prsih, na prsih jo imam toliko časa, kolikor želi, tudi če se ne doji. V 14-ih dneh sva prišli iz praktično vse obrokov po steklenički do enega do dveh dodajanj mleka dnevno, količinsko skupaj nanese 100 ml. Zelo si želim, da bi lahko tudi to ukinili in prešli na polno dojenje. Priznam, da sem v času nosečnosti dojenje jemala kot nekaj samoumevnega in da mi je dejstvo, da Ive nisem imela cel čas pri sebi, da je nisem smela dojiti in da ne uspemo preiti izključno na dojenje, precej frustrirajoče.

Težava, ki se pojavi pri dojenju je, da tekom dopoldneva veliko prespi. Prej sem čakala, da se je popolnoma prebudila, preden sem jo pristavila, vendar se je, ptoem ko sem jo pristavila in ni več teklo tako hitro kot po steklenički, čisto razburila. To izgleda tako, da navadno histerično krili z rokami, brca in se odriva z nogami ter kriči na vso moč. Zdaj se trudim, da jo "ujamem" v času ko se prebuja in jo že takrat pristavim, kar se zaenkrat dobro obnese.
Kljub temu pa je Iva pozno popoldne oziroma proti večeru veliko več budna in bi se praktično cel čas hranila. Takrat jo imam cel čas pri sebi in ko popije prvo mleko, ki teče hitreje, že začne postajati nemirna, saj se je kasneje treba začeti malce truditi s sesanjem. Trenutno prvo krizo prebrodimo s tem, da jo dojim in nosim - tako se malce pomiri in bolj pridno sesa. Pristavljam jo vedno na obe dojki. Ko se dojiva na drugi in prideva do faze, ko se mora bolj potruditi, pa se navadno začne popolna histerija. Iva je pripravljena kričati toliko časa, dokler ni povsem zaripla, prepotena in ji že kar malo zmanjkuje glasu, nikakor je ni mogoče pomiriti, te faze ne znamo prebroditi. Ne pomaga nošenje, ponovno pristavljanje k prsim, crkljanje, petje... Takrat ji navadno ponudiva stekleničko in deklica začne goltati mleko. Tudi doma se potem dogaja tako kot se je dogajalo v bolnišnici, navadno po steklenički bruha, medtem ko po podoju res zelo redko. Tudi ko izbruha skoraj da polovico popitega, pa se umiri in zaspi. Ponoči se drami na tri ure, takrat se dojiva, vendar je treba kar nekaj vztrajnosti, da vsaj nekaj popije.

Kljub hranjenju in dodajanju adaptiranega mleka pa Iva ne napreduje dovolj hitro in skrbi me, kako bo na prvem sistematskem pregledu.
Torej, porodna teža je bila 3650 g (25.4), teža ob odpustu iz bolnišnice je bila 3440 g (4.5.), danes (20.5.) pa je njena teža 3815 g. Odvajanje je zdaj v mejah normale: 2-4 pokakane pleničke dnevno, vsaj 6 polulanih.
Skrbi me, da pri meni vseeno ne popije dovolj in da je lačna. Več kot jo pristavljam, je ne bi mogla, edino, če bi jo ponoči več budila. Morda jaz nimam dovolj mleka in forsiram dojenje, deklica pa bi potrebovala več adaptiranega mleka, da bi napredovala hitreje? Naj ji raje dodam več adaptiranega mleka, četudi navadno sledi polivanje? Je potem sploh možno, da preidemo na polno dojenje?

Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem za vaš čas, pomoč in nasvete.

Vse dobro in lep pozdrav,
Petra

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh