Najdi forum

Pozdravljeni,

Sem 32 let, zelo si zeliva otroka, hocem. Bit mamica, hocem to tako zelo. a v meni me nekaj muci, in sicer strah poroda, strah kako je bit nosec, kaj ce bom tesnobna ker imam s tem težave ze desetletje. Kaj ce splavim, kaj ce bo kaj narobe. En cas sem pozotivna drug cas v krcu. A je se kdo s takimi obcutki in kaj narest? Lp

Zelo podobno sem tudi sama doživljala, vedela sem, da si želim otroka, vendar me je bilo zelo strah poroda, nosečnosti, tesnobe, tudi sama sem imela epizode tesnob skozi življenje. Ko sem zanosila sem najprej občutila močno veselje, nato misel “zdaj gre pa zares, ali si to sploh želim?” pa sem vedela, da poti nazaj več ni, za zanositev sem se zavestno odločila. Prve mesece sem se zbujala in sanja porod, noro strah me je bilo, vendar sama nosečnost je bila izjemno lepa, veliko energije sem imela, zelo “flegma” verjetno so bili krivi hormoni 🙂 no za porod sem se odločila za ea ravno zaradi strahu pred bolečino, pusila pa sem si odprto možnost, da rodim brez, če bi videla, da lahko. No porod je bil precej dolg, zato sem potem tudi vzela ea in ni mi žal. Zakaj to vse razlagam? Želim ti povedati, da je normalno, da te bodo spremljale take in drugačne misli tekom nosečnosti, meni je pomagalo, da sem se poučila o samem porodu, da sem poznala sama sebe česa sem zmožna in česa ne in da me nihče nikoli ne bo vprašal kako sem rodila, ker to niti ni pomembno. Seveda mislim da vse bodoče mamice kdaj pomislijo ali je z otrokom vse ok, samo sama sem kar zavestno odmislila, preklopila misli na kaj drugega. V bistvu nas je ponavadi najbolj strah neznanega, potem pa steče samo od sebe. Srečno

Hvala za te besede.. Sm kr lazje zadihala. Vem da me bo strah se ampak bom skušala vse preuciti in mirno it cez nosečnost ko bo prisla. Sm vesela da nism edina… Izkušenja z ea je bila ok?

nova
Uredništvo priporoča

Prav lepo pozdravljeni,

res je, česar ne poznamo, nam lahko vzbuja strah. In prav nič redkega ni, da se ženske sprašujejo: kako bom zmogla nosečnost in morebitne izzive, ki jih kakšne nosečnosti prinašajo s seboj (ne pa vse). Pa porod tudi ponuja teme, ki nam lahko vzbudijo skrb ali strah, nekaterim pa tudi panične občutke.
In kaj lahko storimo, če nečesa ne poznamo, pa nam vzbuja strah?
En del odgovora je v informiranju. Pogledamo, kaj je v tem strahu? Je votel, okrog ga pa nič ni? Včasih je res tako. Če pa je zelo verjetno, da se bomo z nečim srečali, pa se pozanimajmo, kaj lahko storimo ali kaj so že storile druge v podobnih primerih.
Nekako se poskušajmo udomačiti v sliki, da smo noseče. Kako je to občutiti? Kako je to videti?

Drug del odgovora je v preverjanju svojih moči. Kaj vse zmorem! Kje sem dobra? Kakšni viri se skrivajo v meni?

Tretji del odgovora je v iskanju take vrste podpore in pomoči, kot jo potrebujete. Zaveza partnerja, da bosta skupaj dobra starša, da bosta eden drugega podpirala; zaveza partnerja, da vam bo stal ob strani ob morebitni nosečniški slabosti in tečnem dnevu …
Koristna je tudi izbira dobre strokovne podpore v nosečnosti in ob porodu, da dobite tisto, kar potrebujete: pomoč pri fiziološkem porodu, epiduralna, carski rez.
Predvsem pa: ko gremo na pot, se naše potovanje začne s prvim korakom. In potem se spreminjajo razgledi, mi se spreminjamo, izkušnje drugih nam pomagajo, vedno bolj se lahko zanesemo nase; cilj pa je tudi obetaven in svetel – imeti družino.

Ne poznam ženske, ki ne bi kdaj podvomila v svoje materinske sposobnosti, ki ne bi kdaj naveličano ali utrujeno rekla: to pa je zelo zahtevno, to materinstvo. To je del naših zgodb, ki so tudi zgodbe o ljubezni do otroka, sreče ob njegovi rasti in razvoju, igrah in ponovnem odkrivanju sveta skupaj z njim.

Strah je naš pomočnik, ki nam kaže, kaj naj raziščemo, da bomo bolj gotovi vase in v svoje moči. Kadar je velik bavbav, je pri njegovem zmanjševanju treba odkriti, od kot mu ta silna napihnjenost:
so to grozne porodne zgodbe, ki smo jih poslušali z otroškimi ušesi; so to dvomi, ali smo zares pripravljeni na odraslost in odgovornost; so to vprašanja o lastni identiteti in tem, da se bojimo ponoviti zgodbo kakšne neuresničene ženske, morda celo lastne matere, ki je za nas preveč žrtvovala ….

Če je hudo in sami ne znamo ven iz kroga dvomov in vprašanj in tesnobnih občutij, je dobro poiskati pogovor ali terapijo.

Nikar ne dopustite, da bi vas strah predolgo zadrževal na enem mestu.

Življenje je dobro dobro Živeti.

dr. Zalka Drglin, ženske študije transakcijska analitičarka - svetovalka Združenje za informiranje,svobodno izbiro in podporo na področju nosečnosti, poroda in starševstva Naravni začetki www.mamazofa.org obporodne stiske individualno svetovanje, podpora in informiranje za ženske in svojce [email protected]

New Report

Close