Prenehanje z dojenjem – 17m

Spoštovani,

prosim za pomoč in nasvete. Naj takoj povem, da sem velika zagovornica dojenja in sem vedno bila trdno prepričana in odločena, da bom svoje otroke dojila, kar se je tudi zgodilo. Imam dva otroka, oba sta bila izključno dojena do 6m, potem pa sem postopoma uvajala gosto hrano.
Prvi otrok (sin) se je dojil do 14m (prenehala sem, ker sem že bila 3m noseča in sem si rekla, da poskusim… pa je bil res nezahteven in je to sprejel z lahkoto – je pač šel spat brez dojenja in to je bilo to). Bil je tudi zelo neizbirčen pri hrani. Nikoli ni imel dude.
Drugi otrok (hčerka) je pa druga zgodba. Mleko sem imela že v porodni sobi, zelo lepo se je dojila. Danes je stara 17m, še zmeraj ne je veliko goste hrane (bolj tako mimogrede, kot da ji ne bi bila pomembna – vedno je na spodnji meji s težo, vendar sem se s tem nehala obremenjevati, ker je drugače zdrava, živahna in vidim, da se lepo razvija). Še zmeraj se zgodi, da se čez vikend želi dojiti pred dnevnim spancem (spi še enkrat čez dan), v vrtcu pa dojenja očitno sploh ne pogreša, ker vzgojiteljica sploh nima nobenih težav z njo (v vrtcu tudi vse poje, sama gre spat, itd.). Zvečer obvezno išče dojko in le tako tudi zaspi. Še zmeraj se zbuja na 2-3 ure, tako da sem utrujena in jo pustim spati zraven sebe (s tem nimam težav in me tudi ne zanimajo razna “obsojanja” in pametovanja, da mora otrok nujno spati v svoji postelji-imam občutek, kot da še ni čisto pripravljena za to). Včasih se zbudim, ker čutim, da mi vleče majico gor in išče dojko. In le tako tudi zaspi nazaj (včasih pa mi uspe, da jo uspavam z nošenjem).
Septembra je začela hoditi v vrtec in sem se odločila, da jo takrat ne začnem odstavljati, ker sta za moje pojme dve veliki spremembi naenkrat preveč. Zdaj pa bi jo počasi rada odstavila, ker čutim, da je dovolj in, da meni dojenje ni več v veselje, njej pa tudi ne več nujna potreba (mleka imam vse manj).
Rada bi predvsem prekinila asociacijo dojenje-spanje (ne bi imela problema s tem, da jo zvečer pred spanjem še podojim, vendar ne želim več, da ji je dojka sredstvo za uspavanje).
Enostavno ne vem, kaj narediti. Ne bi jo rada pustila jokati (kot so mi svetovali mnogi, pa naj povem še, da moja punčka ima zelo močno voljo in da se bo drla in drla). Vidim, da me še ne razume, ko ji rečem, da me prsa bolijo, ali da dojke “ni”. Ponoči redkokdaj zaspi, ne da bi vsaj malo sesala. Dostikrat se sprašujem, da ni morda lačna, pa se zato zbuja… ali pa je otrok, ki se pač še zbuja ponoči.
Vse skupaj me zelo utruja in rada bi prenehala z dojenjem. VEM, da zato nisem slaba mama, saj sem se okoli dojenja maksimalno trudila (ko so mi tudi že govorili, ali sem prepričana, da imam dovolj kakovostno mleko (?!), do tega da s tem preveč vežem otroka nase (?!)), vem tudi, da se dojenje priporoča tudi do vse do drugega leta starosti, meni pa resnično ni več do tega.
Zavedam se, da je verjetno sam problem v meni sami, saj v vrtcu zaspi brez problema, ko je v varstvu pri mojih starših, jo uspavajo tako, da sedijo poleg nje in jim sploh ne teži. Dvakrat je tudi prespala pri njih čez noč in tudi ni bilo večjih težav (se je pač enkrat zbudila, jo je mama malo nosila in to je bilo to – medtem ko jo jaz ponoči nosim, se obvezno zbudi v roku par minut in išče dojko).

Za vse dobronamerne nasvete vam bom zelo hvaležna.

Pozdravljena,
meni je glede asociacije dojenje-spanje zelo pomagala knjiga E.Pantley Otrosko spanje brez joka v sanje. Knjiga opisuje postopno metodo, kako otroku pomagas da zaspi brez dojke in brez joka oz. z minimalnim pritozevanjem. Uporabila sem jo pri obeh sinovih in oba sta znala zaspati brez bradavice v ustih pri 8 m (po cca. 1 mesecu vaje). Se je pa starejsi se kljub temu zbujal ponoci do 19. m, a manjkrat kot prej. Izjokavanja se res ni potrebno posluzevati, vsaj po mojih izkusnjah ne. Srecno!

Zdravo,pri nas deluje beseda dovolj. Cez dan sem ji veckrat rekla proti koncu dojenje rekla da zdaj ima pa dovolj dojenja in jo nekako na lepo dala stran. Tolko da je zacela povezovat besedo dovolj in konec dojenja. Zdaj mi ze zvecer uspe, da ji, ko zaspi zacnem gnjavit, dovolj,dovolj,dovolj imas… in se obrne stran in spi dalje. Prav ne morem verjet. Ce pa se spet obrne za dojenje jo se malo podojim tako da smo brez jokanja. Vcasih jo pustim jamrat ampak tisti pravi jok pa ne pustim in ji dam zizo. Stara je 17 in pol in sem mama duda, ni dolgo nazaj ko sem jo po eno uro uspavala ker ni hotla dat zize iz ust tako da sem zdaj kr vesela da mi uspeva s tem dovolj. Glede odstavljanja pa nimam ideje ker se nismo tak dalec. Lp