Najdi forum

Naslovnica Forum Zdravje Ginekologija Nosečnost in obporodno obdobje nosečnost in depresija/ strah

nosečnost in depresija/ strah

Lepo pozdravljeni. Sem 28-letna bodoča mamica, ki se je bolj kot česarkoli v življenju veselila otročička. Naj povem, da se z anksioznostjo borim že celih 6 let. 1 leto nazaj pa sem doživela hujšo depresivno epizodo, z groznim strahom v sebi. To je res najhujša stvar, ki se mi je zgodila, res je hudo. Šla sem do psihologinje in psihiatra. Psihiater mi ni predpisal zdravil, saj sem bila mnenja, da bi rada to zadevo rešila brez kemije. No in stanje se je po 2 mesecah malenkost umirilo in sem kar nekako ,,normalno” živela. Nato sem marca letos zanosila in veselje se je začelo. Do včeraj, ko so me spet preplavila negativna čustva, stiska, ki sem se je najbolj bala 🙁 tista negativa je prišla nazaj, ni bilo nič posebnega kar bi to dejansko lahko sprožilo, samo prišlo je vame spet. Kar groza me je, ko pomislim, da v sebi nosim čudež, pa se ne moram tako zelo veseliti. Strah me je poroda, da zapadem v hudo poporodno depresijo, da se mi bo zmešalo in bom pustila otročička samega z očetom. V glavnem res grde misli, ki jim ne moram kar tako uiti 🙁 Sposojene imam knjige premagovanja depresije, berem, grem na sprehod… Ampak me je strah. Zelo strah. Da iz tega ven ne bom morala, da je to moja usoda. Razmišljam da bi naslednjič omenila zdravniku za antidepresive, ampak me je spet strah tega se kar malo sramujem… Spet bom začela hoditi k psihologinji in začela na novo, ker sem jo vmes kar malce zanemarila. Vem da se časa nazaj ne da prevrteti in da je zadnje kar zdaj rabim samoobtoževanje zakaj ravno jaz. Ampak to je tako neznosna bolečina, najbolj pa zdaj, ko res vsi pričakujejo tvojo srečo, jaz pa takole…

Pozdravljena,

lahko ti svetujem le to, da se odkrito pogovoris z zdravnikom in poves svoje strahove. Tudi jaz sem celotno nosecnost jemala Ad, vendar sem to ze takoj omenila zdravniku in sem pri njem vedno dobila podporo. Tudi kasneje v porodnisnici po porodu!Tolikokrat kot so mene vprasali, kako se pocutim in naj le povem, ce bom rabila se kaksno pomoc/pogovor od psihologinje. Vsekakor pa ti svetujem, da se le obrni tudi na svojega psihologa/psihiatra in spregovori o svojih strahovih.
Tudi jaz sem jih imela. Zaradi prve neuspele nosecnosti. In potem tezav v drugi nosecnosti sem bila v konstantnem strahu vsaj polovico nosecnosti. Štela sem vsak dan, koliko tednov ima dete, kdaj mu ze lahko pomagajo, če bi se rodila prezgodaj. Konstantno sem poslušala njenega srčka. Če se ni premikala sem se vlegla na hrbet, ker ji ta polozaj ni ustrezal, da je brcnila, da sem vedela, da se vedno vse ok. Vmes sem cel cas obiskovala terapevta. In potem sem se res nekega dne zacela veseliti. Z obcasnimi strahovi. Sicer sem se potihoma skozi, vendar sem mislila, da si to pa le ne smem dovolit, da ne bom spet kaj narobe in bom spet razocarana in zelo zalostna. No potem tudi po porodu nisem imela tezav, popolnoma nobenih. V bistvu sem bila najbolj srecno bitje na planetu. Samo, da sem jo drzala ob sebi zivo in zdravo, najlepsega dojencka sveta. In tako je se danes pri enem letu. Se vedno obiskujem terapevta in se vedno sem na AD.

Zelim ti vso sreco in pogumno!

ooooo hvala za odgovor 😉 Zelo lepo to slišati!! Se trudim, ne želim na takšen način izgubljati dnevov in trenutkov v življenju ker je res moteče. Sicer pa res komaj čakam da dobim štručko v roko in upam,da bo takrat izginilo vse samo od sebe in bom lahko srečna, kot si zaslužim biti 😉 hvala za izkušnjo

New Report

Close