Pozdravljeni!

Prišel je trenutek, ko bi tudi jaz napisala nekaj besed in vas povprašala za mnenje. Zdi se mi namreč, da se od lanskega leta vrtim v začaranem krogu. V začetku leta 2015 sva s partnerjem izgubila hčerko, ki sva si jo močno želela. Po t.i. napaki ginekologinje sva se morala posloviti od najinega angelčka. Stiska in žalost je bila neverjetna in za povrhu vsega nama je s sestro tisto obdobje oče rekel, da naj greva delati DNK, ker ne verjame, da sva njuni hčerki. Nov šok saj nisem vedela, da je tako nezaupljiv do lastne žene in kako spreminjajoče se je vedel. Obe s sestro na DNK nisva pristali in od takrat naprej z očetom ne govorim. Če se sprašujete zakaj nisem šla, da bi bil ljubi mir, si samo poskušajte predstavljati kako mi je bilo, ko sem pokopala lastno hči, mesec kasneje pa me je zapustil še oče. Jaz namreč sem prepričana kdo je moj oče in kdo moja mati. Nato sva s partnerjem proti jeseni zagledala še en plusek in pred kratkim se nam je pridružila še ena punčka. Neizmerno vesela in srečna sem bila, ko sem čutila ob sebi nekaj kar sva ustvarila iz ljubezni. Navkljub vsej sreči pa se moj oče še vedno ni približal ali poskušal vzpostaviti stika z mano/nami/ni videl svoje vnukinje…poleg vsega sta tudi njegova starša precej posebna vrsta “stare šole” ker karkoli človek pove neseta in opravljata naprej. In niti toliko nista bila, da bi najino bolečino ob izgubi zadržala temveč sta povedala ostalim. O sramu, jezi, žalosti niti ne bom pisala… Skratka odnosi jaz s svojimi, on z njegovimi so na majavih tleh. In tak odnos je pred kratkim začel načenjati tudi naju. Osebno sva oba mnenja, da se s pogovori da rešiti marsikaj, vendar v tem primeru s starši težko. Spremeniti jih ne moreva, sami pa tudi niso zainteresirani, da bi kaj obrnili na boljše. Mislite, da bi midva morala narediti prvi korak navkljub temu, da so naju tako prizadeli? Sama na trenutke tudi najdeva priložnost za prepir v vsaki malenkosti. Partner mi je sicer v oporo samo očitno pričakujem od njega preveč. Mogoče zato, ker od svoje primarne družine nič nimam? Teden dni nazaj me je užalostil z izjavo, da mi je problem skrbeti za hči, da sem brez energije in nekomunikativna. Za izjavo mu je bilo seveda kasneje žal pa vendarle…nikoli in nikdar si nisem mislila, da bom kaj takega slišala iz njegovih ust…popolnoma samostojno delujem, skrbim za otroka, pomivam, perem,likam,kuham…skratka ja proti večeru pa mi res zmanjka kdaj pa kdaj energije. In vse to pripelje do prepirov, ki si jih ne želim. Povedala in zaupala sem mu svoje stiske ampak imam občutek, da je to samo nekaj kratkotrajnega. Na trenutke se kar umakne in odide tako, da v določenih dneh malčice niti ne nahrani/previje. Kaj torej storiti? Si naj belim glavo s tem, da naredim prvi korak ali naj lastnega očeta “popredalčkam” in z njim nikoli več ne spregovorim? Kako rešiti situacijo z njegovimi? Kako naj vse skupaj ne vpliva na naju?
Kaj menite vi?