Dvomim vase …
Pozdravljeni!
Imam 10 mesečnega dojenčka, ki je zelo navezan name. Zelo potrebuje telesni stik in stalno bližino. Večino časa želi mene, ko je dobre volje lepo sprejema tudi očka in sorojence (je 4. otrok), čim pa je zaspan, lačen ipd … pa sem dobra samo jaz. Je dojen otrok, seveda je tudi drugo mešano prehrano, s katero nima težav.
Ponoči spi v zakonski postelji z nama in je večino noči praktično prisesan na dojko. Ponoči ne joče, mož lahko mirno prespi celo noč, jaz se pa pač na kratko prebudim, toliko, da se obrnem in naravnam svoj in njegov položaj, potem pa spim naprej. Ob tem se počutim spočita in čez dan lahko še najbolje funkcioniram, če primerjam s spanjem, ki sem ga imela ob drugih otrocih, ko so bili dojenčki.
V dvom me je spravila sorodnica, ki je komentirala, da takšno početje ni normalno. Saj se mogoče smešno sliši, glede na to, da nekaj izkušenj kot mama že imam, ampak te besede so me čisto zamajale. Rekla je, da je otrok povsem razvajen in da bi mu v tej starosti že lahko postavila meje. Sama, da je svojega otroka naučila spati v svoji posteljici že takoj ob prihodu iz porodnišnice in da se ji zdi moje početje bolno in škodljivo za otroka. Komentirala je, da je otrok ves čas po rokah in da je to posledica tega, da ga preveč navezujem nase.
Sedaj se sprašujem, ali je v tem kaj resnice. Ali bi morala vnesti več reda v njegovo spanje in ga začeti odlagati v lastno posteljico. Sprašujem se tudi, ali je možno, da sem jaz tista, ki sem “kriva” za njegovo navezanost name … Vedno sem ga vzela v naročje, če je jokal in to še vedno počnem. Tudi v vozičku ga nimam veliko, ker ga ne mara in so nama bili sprehodi v vozičku čisto navaden stres in muka, zato sem ga začela nositi v nosilki, ki jo ima zelo rad in je v njej povsem miren in dobre volje. Naj napišem še to, da je deček zdrav, vesel in se lepo razvija, je pa res po naravi bolj plah in nežen in ne mara močnih dražljajev, hrupa in je do tujcev bolj rezerviran.
Saj vem, da ne morete imeti univerzalnih odgovor, ampak samo za vaše mnenje bi vas prosila. Hvala!
Draga Polona 33, draga mama,
odgovor prihaja malce kasno; upam, da ga preberete in da bo morda še kateri odgovoril na kak dvom.
Pravite, da je vaš deček zdrav, vesel in se lepo razvija. Z njim živite v ljubečem stiku in ga dobro poznate, ugotovili ste, da je bolj plah, nežen, da ne mara močnih dražljajev in hrupa, da je do tujih ljudi bolj zadržan. Bere se prav čudovito. Obenem pravite, da je vaš deset-mesečnik zelo navezan na vas, da potrebuje veliko telesnega stika in stalno bližino.
Sedaj pa ste zaradi komentarja sorodnice v dvomu, ali delate prav.
Odgovarjam v več točkah
Prvič:
Do sedaj ste ob skupnem zadovoljstvu (na otrokovi in vaši strani ni bilo čutiti težav) menili, da kot mama ravnate prav, ko se odzivate na njegove potrebe. Če je otrok zajokal in s tem sporočil, da se ne počuti dobro, ste se na njegov jok odzvali.
Menim, da je to najboljši možen odnos do joka – prisluhnemo, kaj otrok sporoča (da je lačen, osamljen, da ga nekaj tišči, da je v okolju preveč dražljajev … ), pogledamo, ali se morda sam umiri (na primer, če je zaspan), pomagamo pri zadovoljitvi njegove potrebe. Torej, poskrbimo, da dobi hrano, če je lačen, zagotovimo mu mirno okolje, če ima vsega preveč, se z njim pogovarjamo, ga vzamemo v naročje, če potrebuje bližino in komunikacijo – skušamo ugotoviti, kaj potrebuje in mu to zagotovimo.
Ker ste izkušena mama, ste najbrž za razliko od takrat, ko ste bili mama prvič, hitreje začeli razlikovati različne vrste sporočil, tudi joka in ste tudi odkrili, kakšne posebnosti ima vaš fantek. Ugotovili ste tudi, kako se odzvati, kako se mu približati. Mislim, da je bistvo pri našem odnosu do otroka to, da sledimo njegovem razvoju in mu omogočimo, da svoje sposobnosti razvija in krepi, ter mu pomagamo in dajemo tam, kjer nečesa (še) ne zmore sam. Vsak starš, ki je v tesnem stiku z otrokom in je čuteč ter ljubeč, bo (korak za korakom, vedno bolj natančno) prepoznaval posebnosti svojega otročka in se nanje uglaševal s svojimi spodbudami, navzočnostjo, prisotnostjo brez nestrpnosti in priganjanja. Zagotovo bi pritrdili s svojimi izkušnjami s tremi otroki – vsak je drugačen, in kar je za enega izziv ali veselje, je za drugega moteče in ga preveč vznemirja.
Ko sledite svojemu notranjemu glasu, kako ravnati z otrokom, je to navadno najboljša pot. Nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj ustavimo, premislimo, ali morebiti ravnamo iz prepričanj, ki bi jih kazalo še enkrat preveriti ali iz vzorcev, ki smo jih morda pridobili v svojem otroštvu, pa danes niso (več) ustrezni. Zato je morebiti dobro vzeti pripombe vaše sorodnice v premislek – a ne kot očitek ali kritiko, ampak kot izziv; da pregledate, ali je vaše ravnanje v skladu z otrokovimi potrebami, ali z vašim vedenjem svojega otroka podpirate v njegovi rasti in razvoju, ali ste mama, kot si želite biti.
Po čem lahko sklepamo, da ravnamo ustrezno? Prvo merilo je zagotovo otrok. Napreduje, se razvija? Potem občutki in stališča staršev: kako doživljajo svojega otroka? Je zadovoljen? Ima kakšne večje težave? Če ima težave, od kod izvirajo?
Rekli boste, da ste na obe ključni točki že odgovorili: otrok je krasen, in vi kot mama imate dobre občutke glede njegovega razvoja – prav luštno.
Drugič:
Sprašujete se, če bi lahko sedanje ravnanje in odnos morebiti v prihodnosti pokazali negativne posledice za otroka, čeprav jih sedaj ni. Obenem se sprašujete, če ste vi krivi, da je tako navezan na vas. In da naj bi postavljali meje …
Za desetmesečnega otroka je pričakovano, da bo navezan na mamo (če govorimo o družini, kjer z otroka večji del časa preživi mama; če bi na primer za otroka večji del časa skrbel oče ali kakšna druga odrasla skrbna in ljubeča oseba, pa bi bil najverjetneje najbolj navezan nanj ali nanjo). Otroci se med seboj zelo razlikujejo (in to je vsaj z mojega osebnega vidika nekaj čudovitega) in pri vsakem otroku razvijamo prav poseben odnos. Usmerjeni smo v otroka, pozorni na njegove darove in sposobnosti – nekateri otroci se že kot dojenčki zmorejo sami pomiriti ali uspavati v veliko večji meri kot kak njihov bratec ali sestrica pri isti starosti. Nekateri (ja, tudi odrasli) potrebujejo/mo več spodbude in opogumljanja, drugi manj … Pozornost do otrok pomeni biti veliko z otokom, ga opazovati in spoznavati in mu z našimi dejanji in nehanji (s tem mislim, da ne delamo nečesa namesto njega, na primer) omogočiti, da najde svojo lastno pot.
Kot starši se tudi učimo ločevati lastne potrebe od otrokovih – in čisto v redu je, da se vprašamo – ali se sklicujemo o na otrokovo potrebo po naši bližini, ker se mi ne še ne želimo oddaljiti od njega, ker nam manka kakšne druge bližine? Ga morebiti s tem, ko počnemo nekaj zanj, kar on že zmore, ne omejujemo pri njegovem razvoju – na primer, da ga pitamo, sam pa že zmore s prsti nositi hrano v usta, ali pa celo že zna (čeprav nerodno) držati žlico in se nahraniti sam?
Zelo se strinjam z vašo sorodnico – glede trditve, da smo odnosu z otrokom smo starši tisti, ki postavljamo meje.
A bistveno pri tem je, čemu postavljamo meje. Meje pri zadovoljevanju potrebe po bližini? Desetmesečnemu otroku? Hm hm? Če je otrok še malo negotov, če se zdi, da potrebuje nekaj več poguma za razgledovanje po drugih naročjih in širšem svetu, je to dobro sprejeti z razumevanjem in spoštovanjem. Ko boste videli, da zmore, ga boste že spodbudili, da bi ga sčasoma lahko potolažil še kdo drug, ne samo vi. Mogoče bo ta potreba prišla tudi z vaše strani, če boste ugotovili, da bi bili rajši malce bolj neodvisni. Mogoče ga boste tudi krepili pri iskanju načinov za lastno tolažbo in umiritev – ampak to pravzaprav ni nobeno postavljanje meja. To je le omogočanje otroku, da razvija svoje sposobnosti, da se bo iz toplega, varnega, čvrstega (materinega, očetovega …) naročja »odgnal« kvišku – mislim na to, da je čvrsta navezanost otroka v resnici pogoj, da se poda v raziskovanje sveta. In se sprašujete, če ste vi krivi, da je tako navezan na vas – mislim, da je navezanost otroka na mamo nekaj popolnoma pričakovanega.
Tretjič in za zaključek:
Draga Polona33, hvala za zanimivo iztočnico, čestitam k četrtem materinstvu … naj vam življenje še naprej tako lepo cveti.
Le še dodatek: kakšno merilo je »normalnost«?
Ali je normalno to, da mame svoje dojenčke dojijo tudi zunaj, na primer v parku? Če živimo v slovenski družbi, je to normalno. Če bi živeli v ZDA, bi se to zdelo manj normalno, in nekateri bi se celo zgražali.
Ali je normalno to, da so v porodnišnici mame od svojih novorojenčkov ločene takoj po porodu, kar je bilo značilno za generacijo žensk, ki so rojevale v času kot moja mama? Takrat so jim rekli, da so preobčutljive, če so hrepenele po tem, da bi svoje dojenčke stiskale k sebi. Če so takrat tako delali v vseh porodnišnicah, se je zdelo »normalno«. Pa je bilo tudi zares primerno za mame in otroke?
Ali je normalno, da spijo otroci v svojih koških in posteljicah že od prvega dne? In je normalno, da prespijo noč takoj ko pridejo iz porodnišnice? Hm?
Za pristno, radoživo in svobodno družinsko življenje je čisto v redu, da poslušamo svoj notranji glas, in če obenem premišljujemo, ali delujemo v prid svojim otrokom. Pogovori z drugimi, ki jim lahko zaupamo, ker imajo znanje (vednost) o tem, kar nas zanima, premisleki, nova znanja in izkušnje nam pri tem veliko pomagajo. In ja, včasih ugotovimo, da bi bilo mogoče dobro malce naravnati smer… Bolj malo pa nam pomagajo od določene družbe ali določene skupine vsiljena merila »normalnosti«. Merila normalnosti so včasih čisto nenormalna 🙂
Prav lepo vas pozdravljam, pozdravljam mame in vse očete; čestitam k čutečemu odnosu do otroka