Vabim v debato!

O poporodni depresiji zlasti zadnja leta veliko beremo, pišemo in tudi govorimo, pa je še vedno polno presodkov in posploševanj, kajne!?

Zanima me tvoje mnenje o provokativnem vprašanju, ki mi ga je postavila novinarka.

Je mogoče poporodna depresija lahko le izraz sebičnosti sodobne ženske, ki nenadoma s prvega mesta pade na drugo, pa je to v resnici tisto, kar jo najbolj pretrese?

Pozdravljene!

Moj odgovor na to vprašanje je bil naslednji, kaj bi pa vi rekle!?

Poporodna depresija je psihiatrična diagnoza za skupek obnašanj in počutij, o katerih poroča ženska. Ne, pri tem ne gre za razvajenost, ampak za resno bolezen, ki ni tako redka. Glede na primerljive raziskave v tujini ocenjujemo, da vsako leto zaradi hujše poporodne depresije ali tesnobe trpi od 2000 do 4000 žensk v Sloveniji. Enoznačnih vzrokov za poporodno depresijo ni, po vsej verjetnosti gre za medsebojno učinkovanje različnih dejavnikov, kot so hormonske spremembe, osebnostne značilnosti, naučeni odzivi na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, nove, včasih nepredvidljive zahteve materinstva in družinske ter družbene razmere, v katerih ženska postane mati.

Res pa je, da se včasih mamice zelo hitro začno spraševati o tem, ali imajo poporodno depresijo, recimo ob prvem slabem počutju oziroma ko ne zmorejo sprejeti svoje nove vloge, tako kot so si to predstavljale. Vendar mislim, da pri večini vendarle ne gre za razvajenost, ampak gre za žensko, ki se v odtujeni družbi, ki nagrajuje učinkovitost in mentalne strategije, niti ni imela možnosti začutiti in sprejeti. Živimo v izoliranem svetu, manjkajo povezovalne mreže in skupnosti, kjer bi se veliko učili skozi odnose in sprejemali podporo v tem ranljivem obdobju, v drugem, pa bi podporo lahko dajali.

Moj odgovor je bil naslednji:

Poporodna depresija je psihiatrična diagnoza za skupek obnašanj in počutij, o katerih poroča ženska. Ne, pri tem ne gre za razvajenost, ampak za resno bolezen, ki ni tako redka. Glede na primerljive raziskave v tujini ocenjujemo, da vsako leto zaradi hujše poporodne depresije ali tesnobe trpi od 2000 do 4000 žensk v Sloveniji. Enoznačnih vzrokov za poporodno depresijo ni, po vsej verjetnosti gre za medsebojno učinkovanje različnih dejavnikov, kot so hormonske spremembe, osebnostne značilnosti, naučeni odzivi na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, nove, včasih nepredvidljive zahteve materinstva in družinske ter družbene razmere, v katerih ženska postane mati.

Čakam na tvoje mnenje, komentar, izkušnjo!?

Poporodna depresija po mojem mnenju ni nobena izmišljotina, ampak, kakor ste že rekli, bolezen. Največkrat izzveni sama ali že s čisto malo pomoči. Mamice bi na to morali opozarjati in jih dobro poučiti kako si pomagati.

Hkrati pa sem mnenja, da gre pri generaciji današnjih mladih staršev tudi za razvajenost. Ampak to se kaže drugače kot depresija po porodu. Danes je moderno, da se s prihodom novega družinskega člana ne sme nič spremeniti. Starši morajo še vedno uživati, ohraniti vse svoje dejavnosti, konjičke, si privoščiti zabavo,…… Vse lepo in prav, vendar nikakor ne v enaki meri kot prej. Včasih se je treba tudi marsičemu odreči. Tako pa je danes kopica otrok najprej v vrtcih in šolah, potem pa še cele popoldneve po vseh mogočih dejavnostih, krožkih, danes na tenisu, jutri na baletu, pojutrijšnjem na kitajščini zato, da ima oče čas za nogomet s prijatelji, mama pa za nakupovanje in solarij. Cela vrsta mojih vrstnikov (tudi jaz sem mlada mamica) je pri svojih 30+ letih že ločena, naveličana mulcev, ki so vse pogosteje pri babici v varstvu. Vcepljeno nam je v podzavest, da smo na prvem mestu, se nam ni treba ničemur odreči, ničesar nismo dolžni “požreti” in zato takoj, ko se v zvezi pojavi problem, mnogi tekajo po sodiščih z ločitvenimi papirji. Mnogi se težko sprijaznejo s tem, da zaradi otrok večkrat zmanjka čas zase, za partnerja in da ne morejo več živeti kot najstniki, ko je enkrat tu družina. Družinsko živjenje ni romantika, kot ko videvamo v reklamah za čokolado, ampak garanje. So čudoviti trenutki, polni topline in sreče, ampak tudi veliko napora. In seveda nikakor nismo več vedno na prvem mestu. In mislim, da se prav zaradi tega, ker se mladi tega ne zavedajo, poporodna depresija razvije v pravo depresijo, namesto da bi se “umirila”, ko bi se umirili hormoni in se bi življenje postavilo na neke ustaljene tirnice.

Do neke mere to o razvajenosti vsekakor drži, ne gre pa enačiti s poporodno depresijo.

po moje vpliva tudi otroštvo
jaz sem i mela zelo slabo, pijani , skurbani, nori starši
in ko sem šla na svoje in rodila, mi je bila mala malca za otroka skrbet, ker sem imela mir, mir in še enkrat mir.
moji hčeri bo lahko težje, ker lepo živi, brez stresa in ko bo rodila
bo lahko občutila, orng stres in posledično kako depresijo…