Med.Over.Net

Hujšanje

Odgovarjajo: Sebastijan Nemanič, fitnes trener FZS • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

pretirano prenajedanje

Default avatar

samo_sanje

Pozdravljeni

opažam da imam zelo velik problem. in me zanima če ima še kdo kaj podobnega in bi mi znal pomagati iz te zagate. tudi sama vem odgovor, ampak ne vem kako naj poskrbim za tisti klik v glavi..
torej. v letu in pol se mi je zgodilo kar veliko razočaranj. že kar nekaj časa si želim shujšati, obiskujem fitnes, raznorazne skupinske vadbe, telovadim doma, kakorkoli, ampak kaj ko potem zaužijem nenormalne količine hrane-nezdrave, predvsem sladkarije. zakaj? ker v nobeni stvari več nisem zadovoljna. ko me grabi panika, ko sem slabe volje, zaužijem toliko hrane, da ko potem pomislim kaj vse sem vase spravila mi je kar slabo. kg se nabirajo, nezadovoljstvo prav tako, kako naj se rešim tega. lahko zdržim kakšen teden, potem pa napad in slaba volja. nikakor ne gre. ko bi imela vsaj kakršno koli podporo, da bi mi vsaj nekdo pomagal iz tega, ampak prvo kot prvo me je sram govoriti o tem in niti nimam komu. skrivam se ko jem nezdrave stvari, čips, sendviče, sladkarije-čokolada, rogljički..in še bi lahko naštevala. rada bi bila bolj srečna in si nekako že pomagala iz tega začaranega kroga. ker če nisem srečna, ne morem osrečiti niti ljudi okoli sebe. in to me še najbolj jezi, ker opažajo ljudje (namreč delam z ljudmi), da sem se spremenila, nisem več toliko nasmejana, pa tudi, da sem se malo poredila.. kaj je imel kdo kakšne podobne težave in mi lahko svetuje kako se izvleči iz tega? vem da se moram sama spraviti, da si moram reči ne, zaradi vseh ki so me že poteptali, predvsem fantje, vem da to delam zase ker vem da bom potem srečnejša, vem tudi da bo dolgotrajen proces, vse vem. a še kar ne morem nehati. vidim kako drugim uspeva, kako so srečni, kako si tega tudi jaz želim, potem pride pa slab dan, dva, tri in je katastrofa, od čokolad, do čipsa, do pic, kruha, majoneze, piškoti, usee..stara sem pa 23, visoka 166 in težka 77kg. pomoč prosim :(
Default avatar

bionika

glej to da misliš da so drugi srečni in da jim vse uspeva je lahko le delno res ali pa sploh ne ,a veš koliko ljudi se navzven kaže lepo a so v sebi še na slabšem kot si ti ...........................ne bom ti lapala kaj moraš in kako moraš ker si dovolj zrela punca ampak dokler ne boš imela sebe na prvem mestu ne boš naredila koraka naprej ,zakaj npr dovoliš da te slaba izkušnja s fantom podre ,nak ,nasmeh na usta ,ko imaš 30 min časa pa na sprehod v hrib ,po parih dneh verjemi bo svet drugačen
Default avatar

samo_sanje

problem je, ko se tako prenajem nimam več niti volje da bi šla potem še migat, ker vem da bi morala veliko veliko časa migati da bi porabila sploh kar sm vase zmetala :/ kar se fantov tiče. stresno je ker se mi to dogaja že leto in pol. in ker se kar vrstijo ene in iste stvari, isti izgovori in se na koncu vprašam če je mogoče nekaj z mano narobe ali so samo fantje ki iščejo samo eno stvar. vse je v redu dokler se držim hrane. takrat imam tudi več energje, volje in se počutim bolje. a kaj ko pride dan, dva ko mi grejo sladkarije po glavi in jih na noben način ne morem zbiti z glave, niti nadomestiti s kakšno stvarjo. ne znam narediti koraka ki bi bil tako potreben. še slabše je ker se ne morem obrniti prav na nobenega, zato je to še toliko težje :/
Default avatar

zasvojena123

Seveda je nekaj narobe s tabo. Ti ješ, ti se bašeš, ti se nažiraš. Vse to se dogaja tebi in vse probleme tega sveta zadušiš s hrano. Momentalno pozabiš na vse hudo tega sveta in svojo žalost utopiš v čokoladi in ostalih dobrotah. Hja, dobrodošla med nami. Tudi sama sem bolna in se borbam vsak dan, da bi se znebila odvisnosti, ki se je začela prav tako kot pri tebi. Slabo obdobje, polomija v ljubezni, težave v službi ... vse to se lahko pozabi doma, v družbi s hrano. Najprej so ta prenajedanja izjema, sčasoma pa so obdobja ko se ne prenajedaš izjema in to je največja tragika. Pri meni se je to tako stopnjevalo, da sem se iz prijazne in odprte osebe spremenila v zagrenjeno samotarko, ki je komaj čakala, da se zvečer druži s TV in obilo hrane. To je bila moja edina družba!
Trenutno imam obdobje (že nekaj mesecev) ko se imam pod kontrolo. Seveda padem in zadnjič sem rabila kar tri tedne, da sem se spet pobrala. In naj ti zaupam, nisem sama v tem boju. Po vseh letih porazov sem si dokončno priznala, da sama tega ne zmorem. Dovoli, da tako svetujem tudi tebi. Mlada si še (sama sem jih že nabrala dobrih dvajset več) in zato je čas, da ukrepaš. Ne jutri, ne prihodnji mesec, danes se odloči in si poišči eno vrsto pomoči. Veliko energije boš namreč potrebovala, da se boš izvila iz tega kroga obupa. Lahko si poiščeš dobro prijateljico, ki ti bo pomagala in te vsak dan gnala ven med ljudi. Morda ti lahko pomaga mama ali kdo drug iz kroga tvoje družine ali prijateljev. Lahko se priključiš skupini somišljenikov ali pa si poiščeš strokovno pomoč. KARKOLI, SAMO UKREPAJ. Verjetno misliš, da boš lahko zmogla sama in morda imaš celo prav. Vendar je takšnih izredno malo, izredno veliko pa nas je to poskušalo. Sama veš, če si odvisnica od hrane in verjetno ti je poznano kako težko se je rešiti odvisnosti ... torej, ukrepaj dokler imaš še moč, saj nikjer ne piše, da se ne boš zvečer najedla in ne boš imela več moči za nič drugega kot načrtovati naslednje druženje s hrano. Mogoče sem malo ostra, ampak želim ti vse najboljše in kot prava odvisnica ti povem, da nas je tukaj ogromno takšnih! Srečno!
Default avatar

championka

Sem bila v enakem začaranem krogu. Več let sem se tolažila s hrano. Kot pišeš ti, basala do konca. Žal sem imela veliko več kg, kot ti, tako da si ti s svojimi 77 kg še dobra.
Meni je energijo in voljo "pil" bivši partner. Šele ko me je čisto spravil na dno, šele takrat sem si rekla, da je dovolj in začela delati na sebi. Sem shujšala. Kasneje so se mi kile vrnile, ker sem se spet prenajedala.

Lansko leto pa je bil spet nek prelomni trenutek, ki mi je odprl oči in sem spet shujšala, zdaj to težo držim.
Konkretnega nasveta ti ne morem dati, saj sama veš, da si moraš pošlihtati v glavi, vem da je to težko. Mene zbudi šele ko sem na dnu.
V glavnem odloči se in se resnično drži plana. Pa ne delaj si kakšnih drastičnih diet in prenapornih treningov, ker te bo še prej minilo.
Srečno!
Default avatar

samo_sanje

zasvojena123, nič nisi pregroba, prav je tako. nekdo ti more na malo bolj grob način stvari učasih dopovedati da se mogoče zaveš. kar se prijateljic tiče, nobena ne razume, vse so elegantne, nobena se ne obremenjuje tako kot jaz, včasih že preveč, kaj lahko pojem in kaj ne. tako da tudi če jim zaupam, ne bojo razumele. mama. mama nekako razume, a spet ne tako dobro, da se takole prenažiram, na skrivaj, z vsemi svinjarijami, me je pa sram sploh komur koli povedati. ker je to kot alkoholik. skriva in se ne more ustaviti. tudi o teh skupinah sem že razmišljala, pa mi je zelo nerodno se kamor koli pridružiti. vem da če zberem nekje dovlj volje, da bi uspela. enkrat mi je že uspelo spraviti kilograme na 65, vem da sem se počutila super, ampak to je bilo pred letom in pol, potem pa se je name zvrnil en črni oblak. kar se diet tiče, jih niti ne želim prakticirati. vem kaj lahko jem in česa ne. ampak ko pride tisti slab občutek v glavo, ko se začnejo po glavi vrteti sladke reči, jih ni konca. pa še ravno izpitno obdobje je, kar mi še dodatno jemlje energijo, motivacijo in čas. mogoče bom pa na tem forumu s pogovori našla dodatno motivacijo ki jo potrebujem.
Default avatar

BiBa

Pozdravljeni! Tudi sama se srečujem s podobno težavo - motnja hranjenja. Šele sedaj, po parih letih sem si uspela priznati, da je to resen problem iz katerega se bom sama zelo težko izvlekla. Zato sem se obrnila na ta forum, da spoznam ljudi s podobnimi izkušnjami.
No, za razliko jaz nimam nekih osebnih problemov, ravno nasprotno; doma se z družino odlično zastopimo, prijateljic mi ne manjka, fanta sicer nimam vendar mi to trenutno ugaja, delam preko študenta, sem v pripravah na diplomo... vse gre kot po maslu! Vendar pa je tu veliiiik problem - HRANA. Imam obdobje stradanja, nato prenajedanja, občasno tudi bruhanja. Ne znam se več normalno prehranjevati, brez da bi na to ZAVESTNO pazila. Zadnje čase opažam, da si dajem pogoje npr. če bom dva dni zdržala brez hrane (stradanje) bom šla v petek lahko ven s prijateljico. V primeru, da se v petek prenajem, vsi moji plani odpadejo. Namreč po prenajedanju se počutim tako debelo, razočarano, najraje bi se zjokala in zato mi najbolj paše samota in smiljenje sami sebi. Takrat tudi odklanjam kakršnokoli družbo, predvidevam da se na tak način kaznujem. Hrana mi predstavlja največjo oviro, vidim jo povsod, duham, čutim... če kdorkoli omeni hrano postanem živčna. V javnosti oz. v družbi prijateljic največkrat sploh ne jem, zadnje čase odklanjam tudi kosilo doma. Vendar sem potem tako lačna da se nabašem s sladkarijami (noben od domačih ne ve) in imam ponovno slabo vest! To je začaran krog! Morda sem premalo zaposlena, imam premalo drugih problemov in potem mislim le na hrano. Na videz sem popolnoma zdrava - stara 21 let, velika 175, imam 65kg, vedno nasmejana, povprečnega izgleda. Notranjosti pa me ubija!
Pred štirimi dnevi sem se odločila da je tega dovolj in da začnem živeti zdravo. Vsak dan tečem, jem bolj redno - sicer malo, nobenih sladkarij, zaenkrat mi gre odlično, nisem imela še nobene krize. Vendar je hrana še vedno moja prva misel - nikakor je ne morem izbiti iz glave. Močno upam, da bom dovolj močna in da bo to postal moj nov način življenja ter da se za vedno znebim te obsedenosti, katero imam nad sabo že vrsto let!

Že v naprej najlepša hvala za vse odgovore, podporo in vas lepo pozdravljam! :)
Default avatar

samo_sanje

pozdravljena. vidim da nisem sama v tem krogu. in te popolnoma razumem kako se počutiš. vendar je temu treba narediti konec, ker ne živimo zato da jemo, smo še mladi in če sedaj ne poskrbimo za telo, bo potem prepozno. nekaj je treba v glavi poštimat da lahko gremo normalno naprej. jaz bom z resno vadbo začela po izpitnem obdobju. sedaj trenutno ne morem, grem na kakšen enourni sprehod, ampak to ni to. tudi jaz delam preko študenta, fanta nimam, šolam se še. pravtako se doma razumem zelo dobro, ampak mi nekako ne pomaga dokler ne uredim pri sebi stvari. torej je sedaj zadnji čas da poskrbimo še zase, dokler ni drugih stvari. vse vem kaj in kako morem, le v glavi se je treba naučiti tisti NE...vem tudi katero hrano lahko in katere ne, in da bo to dolgotrajen proces, nekje najmanj pol leta če želim počasi. ampak največji izziv je psihičen. se bomo potrudili, kajne? :) pa lep dan še naprej :)
Default avatar

BiBa

Tako je, se strinjam z vsem napisanim. Moram priznati, da sem med prebiranjem tvojega odgovora občutila zadovoljstvo, čeprav se čudno sliši. Morda zato, ker vem da nisem sama v tem? Dobila sem neko dodatno upanje :) Velik korak je že to, da si priznamo, da to kar delamo ni prav in da s takim ravnanjem škodujemo samemu sebi. Vidim, da tudi ti drugače nimaš večjih problemov, ampak hm.. srečna vseeno nisi? Manjka ti "tisto nekaj"? Pri meni je problem v tem, da preveč razmišljam, vsako stvar/dejanje, ki ga naredim premislim... posledično delam tako tudi s hrano. Danes je pred mano še en dan, skozi katerega se bom, MOČNO UPAM, prebila brez prenajedanja. Kako pa tebi "samo_sajne" kaže? Ti gre na bolje?

Najbolj mi je všeč misel - "Jemo zato, da živimo, ne živimo zato, da jemo". In to je cilj, ki ga želimo doseči. Uspelo nam bo, z močno voljo in veliiiiko pozitive! Šport pri tem zelo pomaga, ker preusmeriš misli, veš da si nekaj dobrega naredil zase. Čimbolj se je treba zaposliti in misliti na lepe stvari, ki nas izpopolnjujejo, najti veselje v njih. Ko bomo imeli radi sebe, bomo to lahko prenesli tudi na druge. Uspelo nam bo - držim pesti :) Poročaj kako ti gre, lp :)
Default avatar

samo_sanje

hej :) ja, prav si začutila, danes imam dober dan. to je eden izmed tistih, ko si že po parih dneh žretja obupan in ne moreš niti dihati več, potem pride tisti dan kao danes bo sprememba, od danes naprej, pa si na listke napišeš, pa bla bla bla. kar mi je manjkalo "tisto nekaj" ti lahko povem. saj se marsikomu zdi butasto, pa se bo meni tudi čez nekaj časa in se bom temu še smejala, ampak je očitno to zelo vplivalo name.

imela sem željo po fantu, resnemu, nekomu, ki mu bo mar zame. v zameno pa sem dobila vedno takega, ki se je samo igral z mano. in tako je bil eden, pa še eden, pa še eden, pa še eden in kar nisem imela miru, ravno sem se od enega pobrala, je prišel drugi. seveda, kaj so iskali, vemo (brez zamire če to kak fant bere, ampak je po večini tako). sedaj sem se pa odločila da pravzaprav ne rabim nobenega, sem še mlada in bom uživala samsko življenje. torej, si lahko uzamem čas zase in že enkrat spremenim nekaj na sebi. najbolj zase, nekaj pa tudi iz maščevanja.

ampak kaj ko je tako težko dopovedat. nekako je treba začeti. in si dosti krat reči ne, ko ti zapaše kaj prepovedanega. pri meni je problem ker ni meje. nekaj dni se lahko tržim, teden, teden in pol...potem, pride tisti dan, dva tri ko mi po glavi švigajo sladkarije in ko se pregrešim samo z rebro čokolade, potem je napad (ponavadi pride takrat obdobje slabih dni, slabe volje, in propade vse za kar sem se trudila teden dni). pa ne pomaga če si rečem, teden dni boš uničila. ne pomaga če si govorim zakaj to delam, itd.

pa tudi vem kako je bilo lansko poletje. veliko sem delala. v gostilni. toplo je bilo za znoret. in veliko sem bila zunaj. kako je težko, ko ne moreš obleči oblačil ki si jih želiš, nekaj oprijetega, ampak moraš iskati široke majice da se ti ne povije okoli trebuha, potem je tista vročina, zelo te poti. grozno..zato si še bolj želim da vsaj nekaj izgubim in bom lahko bolj samozavestnejša, nasmejana kot sem bila..saj sem tudi sedaj, ampak ljudje opažajo da sem se spremenila ker me v notranjosti nekaj mučim. jaz pa v smehu pritrdim "ahh nee, meni prav nič ne manjka, imam use kar si želim" kao optimist in si dam tisti lažen nasmeh na obraz. mislim si pa drugo in se skoraj da smilim sama sebi...no tako, je kaj podobnosti pri tebi BiBa? :) pa se opravičujem za roman :)
Default avatar

BiBa

Ja, v vsakem stavku, vsaki besedi se najdem. Kot bi poslušala sebe, res! Od listkov, stradanja teden dni, potem spret prenajedanja, bruhanja, razočaranja nad fanti, poletja - ko se počutiš tako debelo, da se oblačiš le v ohlapna oblačila, ne želiš iti na morje ker se bojiš plaže, razgaljene kože, do tistega lažnega nasmeha. Vse to drži. Pri meni je prišlo do neke prelomnice pred dvemi leti ko sem končala dolgoletno zvezo s fantom, sicer sem zaključila jaz, pa vendar. Hotela sem se ponovno počutiti privlačno in to sem dosegla s stradanjem. Takrat sem shujšala približno 6kg in res se mi je obrestovalo (seveda sem mislila, da je bil razlog hujšanje) in fantje so kar prihajali in prihajali. Nakar sem jih začela odklanjati, ni mi bilo do njihove družbe, zaprla sem se vase. Še sedaj pazim s kom se pogovarjam, o čem, zelo sem previdna, lahko bi rekla ignorantska. Na nek način sem nesramna do njih. Seveda je to zato, ker se ne sprejmem takšne kot sem in se ves čas želim spreminjati (s hujšanjem) da bi po moje ugajala drugim. Vendar ker do tega ne pride - teža mi ves čas niha, nisem si všeč, si posledično ne dovolim spoznavati novih fantov oz. jim ne dovolim blizu v smislu "njega si pa že ne zaslužiš, poglej kakšna si".
Mislim, da je zadnji čas, da zaključiva s tem :) Skupaj bova šli lažje čez to, ko te doleti kriza samo piši, piši, piši in daj iz sebe, pogovarjaj se sama s sabo, bodi trmasta :) Meni sedaj najbolj pomaga če preusmerim misli in se vržem v delo. Vsak dan imam hudo krizo, tudi prej sem jo imela, vendar sem jo premagala. Sedaj grem pa delat, tako, da ne bo časa za te grde, vsiljive misli o hrani! Verjamem v to, da nama bo uspelo, samo pozitivni morava biti in imeti jasno zadan cilj, da želiva ozdraveti in zaživeti zdravo :)
Default avatar

Sonček :)

Zdravo!

Nisem brala vseh vaših postov, sem se pa našla nekje in se se odločila pisati. Sama imam 18 let in moje življenje se že od otroštva vrti okoli hrane. Ne vem, kdaj se je prvič začelo, vem pa, da sem bila že zelo na tleh pri 12 letih, ko sem si že redno delala načrte, kako bom shujšala. To je bil zame velik napor, čeprav se tega zavedam šele po 6 letih. Po večkrat dnevno tehtanje, dnevi stradanja itd. Potem se je za 180 stopinj vse obrnilo pred vstopom na gimnazijo. Začela sem gibati in manj jesti in sem shujšala za skoraj 10 kg. Držala sem to težo dve leti, potem pa mi je začela čisto počasi padati, ker sem ogromno tekla, saj sem se le tako lahko spopadala z nekimi hudimi preizkušnjami v družini. Diagnosticirali so me za anoreksično, sama pa sem manipulirala z vsemi ljudmi in jim lagala, dokler nisem prišla na 44,6 kg, ko so me pritrdili na realna tla - da moram nehati teči, ker se lahko zgrudim na tla, ker imam prešibak utrip, da sem zbolela za osteoporozo. To so bili zame hudi udarci. Že v otroštvu sem se tolažila s hrano, potem se je to nehalo, kasneje v obdobju anoreksije pa se je spet pojavilo. In seveda, ko sem se morala rediti, sem to počela na tak način, čeprav sem jokala ob hrani. In to nekako počnem še vedno, s približno 10 kg več.

Zdaj se tega končno želim rešiti, ker se zavedam, da vse skupaj je bil le način, kako sem iskala in še vedno iščem ljubezen. Ljubezen od drugih in varnost in - tisto najpomembnejše - ljubezen do sebe. Predvsem zato, ker vem, da tako ne gre več naprej. Počasi se postavljam na svoje noge, saj sem imela prejšnji mesec grozljivo obdobje prenajedanja, depresije in joka vsake dva dneva. V tem času sem se seveda še zredila, kar ni vplivalo dobro na mojo že tako slabo samopodobo in seveda sem še popustila v šoli. Toda ...

Počasi, čisto počasi se pobiram. Znova sem začela teči, kar je bilo malce težko, če ti eno leto vsi težijo, kadar želiš teč. Ampak zdaj me briga, kaj mislijo o meni - sama potrebujem gibanje, ker se bolje počutim in se na tak način sproščam. To je moj čas premlevanja stvari in uživanja. Poleg tega se poskušam odvrniti od hrane, preden je prepozno. Nekje vmes se zavem, kaj počnem, se vprašam, kaj bi pravzaprav rada, in namesto nadaljevanja raje poiščem tisto drugo, kar mi bo bolj koristilo. Namreč, poglavitno zame se mi zdi, da se začnem zavedati, da ni vse črno belo, da ni vse samo perfektno ali obup - so tudi vmesne stvari. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. Zato se moram nehati kaznovati, če sem že pojedla eno sladkarijo, in s tem nadaljevati, temveč moram odnehati. In predvsem, najti stvari, ki me definirajo. Si dokazati, da ni hrana tista, ki je moja najboljša prijateljica.

In ta teden sem ponosna nase. Šla sem 2x teč, samo v ponedeljek sem jokala, ko sem jedla sladkarijo, sem se uspela ustaviti (čeprav je bilo seveda preveč kalorij) in se zaposliti na druge načine. Odkrivam svoje načine. Manj časa porabim za šolo, ker vem, da jo bom naredila, in trenutno moje zdravje potrebuje več energije kot šola, namesto da se obremenjujem še z njo. Poskušam se čim več družiti, se gibati, začela sem brati, kar sem še pred vsem tem kaosom rada počela ... in po včeraj prebrani knjigi sem začutila mir. Svoj mir, ki ga iščem že toliko časa. Vsaj za en dan, vsaj za eno noč. Poleg tega tudi rada pišem in nasploh ustvarjam in zdaj vztrajno delam na tem, da se pohvalim in si tako poskušam zvišati samozavest. Take majhne stvari, za katere bi človek rekel, da ne pomagajo ... A pomagajo. Sicer malo in včasih se počutim tako šibka in obupana, da se kaznujem in jočem in obupujem nad seboj. A pridejo tudi svetli trenutki, kot je ta, ko veš, kje je prava pot.

Zame je "boj" s hrano oziroma z mojo motnjo hranjenja samo eno. Zavedati se, da hrana predstavlja človeku nekaj popolnoma drugega. Moja hrana predstavlja moj obup in žalost in primanjkovanje občutka varnosti in ljubezni, kar je posledica burnega otroštva in dogodkov, ki se še vedno odvijajo. A ti dogodki ne smejo vplivati name, zato moram narediti vse, da se uprem hrani in si dovoliti svoj notranji mir. Moj se kaže skozi vse te načine - kadar ustvarjam, se posvečam branju ali drugim umetnostim, sem v naravi in preizkušam svoje zmožnosti, kadar me moja sestra tako močno objame, da vem, koliko ji pomenim.

Želim si, da bi se teh stvari, ki sem jih zapisala, zavedala vsak dan, ker bi bilo potem toliko lažje, toda ... verjamem, da pride trenutek, ko se vse poklopi in je tvoje garanje vredno. Zato se trudim in trudim in trudim in si poskušam dati, kar si zaslužim.

Se opravičujem, ker sem zašla preveč za svojo zgodbo, ampak me je zaneslo :/. Upam, da sem vseeno kaj pomagala ...

Želim vam vesel konec tedna!
Default avatar

zvončica2

samo_sanje.....

NE tvoja nova pot niso 'samo sanje' ampak naj bodo tvoj cilj, ki ga lahko dosežeš že s pravo mero odločnosti - predvsem pa naj bo to odločitev za TVOJE DOBRO, saj se boš ti bolje počutila in vzela življenje v svoje roke.
Vem kako je če ti je hrana v uteho in seveda je tudi prav da se kdaj 'pregrešimo' in s čim posladkamo, ampak nekako je treba delati počasi in predvsem graditi na tem da osvojimo nov življenjski slog, v katerem nam hrana ni prvo in zadnja stvar.
Močno priporočam da se stvari lotiš počasi, predvsem pa si pomagaj z napotki za zdravo hujšanje, ne poslužuj se nekih hitrih diet, ker imajo velikokrat le jojo učinek.
Sama sem poskusila že kar nekaj stvari, vse te prehranske dodatke in mangote in vse druge traparije,... ampak nazadnje sem odkrila medicinski pripomoček, ki so mi ga svetovali v lekarni, ki je deloval predvsem na to, da nimaš skoz občutka lakote in hlastaš po hrani. Tako se lahko v tem času privadiš manj pojesti, seveda nadaljuj tudi z vsem gibanjem in treningi, saj tako telo kuri vnešeno energijo.
Ko pa te popade napad na hrano, pa si že doma in za v torbico, da nosiš s seboj pripravi zdrave prigrizke - oreščke, narezano zelenjavo, sadje,...
Predvsem pa se moraš navaditi piti veliko vode, vode in vode.... To je bilo meni najtežje, predvsem zjutraj ko se zbudiš, vsaj 3 dc vode, da se telo lahko čisti. Če težko spiješ samo vodo, dodaj malo limone. Najprej se poskusi odvaditi piti sladkih pijač, tudi čaja,... če ti je to pretežko, si pomagaj z naravnim sladilom stevio, ki ti ne vpliva na sladkor.

Klik v tvoji glavi naj bo ta, da se ti sama želiš bolje počutiti in misli na svoje zdravje, saj si še mlada in kasneje je vedno težje se spopadati s kilogrami.

Le pogumno.
Default avatar

samo_sanje

BiBa:
sedaj se pa skoraj da tudi jaz najdem v tvojem pisanju :) razen bruhanja, to še nikoli nisem, niti ne nameravam. sem pa 2 leti nazaj končala s fantom, jaz prekinila a vseeno doživela velik pretres in tako se je potem samo še stopnjevalo. včeraj sem šla tudi jaz delati in sem se imela zelo lepo. tudi pri hrani je bilo uredu, ker sem imela delo. in ko sem zaposlena se lahko držim tudi prehrane. ko pa imam slabe dneve in nevem kaj bi sama s sabo, potem je pa napad.

Sonček :)
ko sem brala tvojo zgodbo sem sama pri sebi razmišljala "kaj hudiča se jaz obremenjujem ker sem z zdravstvenim stanjem v redu" nisem hvala bogu prišla do kakršnih koli bolezni..in tudi ne bom, upam..ker bo treba nekaj prej ali slej ukrepati. vsak mora najti nekaj, kar ga veseli. mene zelo veseli vadba, fitnes, tek, hoja, karkoli od športa. vendar...če ni prehrana poštimana, potem ni volje, niti energije za te aktivnosti.

zvončica2:
jaz imam glede prehrane zelo razčiščeno, vem kaj lahko in kaj ne. ampak je potrebno dopovedati glavi da je treba spremeniti način življenja in da nam te sladke stvari in slane, niso pomembne, naredijo telesu več slabosti kot kaj drugega. in da lahko ravno tako normalno živimo z zdravo prehrano. vendar je potreben samo tisti klik v glavi..

če bi se držale mesec dni, bi bilo vredu. zadnjič sem nekje zasledila od ene ženske: "se držim že 5 dan in mi gre odlično"...ok, vsaj drži se...ampak, ponavadi hitro propade. saj vidim po sebi..se držim teden, teden in pol, si mislim oooo kako mi gre odlično, sploh nisem lačna...in potem? baaaaam, dan prenajedanja, drugi dan in še naslednji in grozno. v avto se usedem in grem do trgovine po stvari, takšne in drugačne..grozno :/

lepo se imejte in poročajte, kajti meni zelo pomaga da se tukaj razpišem. vsaj nekaj nas je ki imamo iste ali podobne težave in se zelo razumemo :)
Default avatar

BiBa

No po vseh teh prebranih zgodbah se res zavedam, da ima še veliko punc/žensk podobne probleme kot me, vendar si ne upajo spregovoriti. Preko foruma je veliko lažje, jaz osebno tega ne morem zaupati niti najboljši prijateljici, čeprav se zavedam, da bi me razumela, podpirala, pomagala po svojih najboljših močeh. Ampak, ko samo pomislim na to, občutim neko sramoto, strah, v smislu "nisi normalna, bolna si, za vse si sama kriva, ne rabiš pomoči".
Samo_ sanje - vidim, da sva si v večini stvareh podobni. Morda je pa ravno ta najina propadla zveza kriva za vse te težave. Čeprav vem, da sem takrat sprejela pravilno odločitev, sem imela vseeno slabo vest, ker sem nekoga tako zelo močno prizadela. Po glavi so mi hodila vprašanja, če me bo sploh kdo še imel tako rad, bom še kdaj spoznala tako v redu fanta? Sem naredila napako? In zato, sem začela delati na sebi, da bi ugajala drugim fantom - seveda sem se tega lotila na napačen način. Ti je znano?
Vesela sem, da nisi še poskusila z bruhanjem (in da tudi nikoli ne boš), to je meni osebno še huje kot prenajedanje. Po tem sem tako izčrpana, da bi se najraje ulegla, zaspala in pozabila na ves svet. Po parih urah pa sem ponovno lačna, se "nažrem" in bruhanje enostavno nima učinka... Pa smo spet v začaranem krogu!
Tako je, zdržim največ en teden, nato pride dan ko spet hlastam po hrani. Takrat si rečem, da en "day off" že ne bo vplival na mojo težo in bom naslednji dan samo na vodi. Mhm, vemo kam potem to pelje. Trenutno se držim 6 dni, tako me je strah da se bom pregrešila, ker sem cel naslednji teden sama doma in bom lahko posegala po vsej mogoči prehrani. Upam, da bom dovolj močna in se uspela vzdržati.
Res sem vesela, da nisem sama v tem in da so na tem forumu osebe, ki to zastopijo in me ne obsojajo. Lep dan vam želim! :)
Default avatar

Irena_Brglez

Drage moje, tako zelo se me je dotaknilo vaše pisanje.
Bila sem tam, kjer ste...ko se nisem sprejemala, nisem se imela rada, nisem se cenila, spoštovala...tako zelo je bolelo "nositi" dolga leta vse te disharmonije čustvenih stanj, ki sem si jih nabrala v svojem otroštvu in so se potem samo stopnjevala...toliko solza, bolečin, prenajedanja in posledično kaznovanja same sebe...
Poznano?
Do trenutka kapljice čez rob. Zmeraj je nekaj. Pri meni je bila zdravstvena izkušnja.
Ko sem rekla:"Dovolj je!" In pričela, korak za korakom...z iskanjem rešitev...knjige, terapevtke, učitelji, metode, vztrajnost...vse je prišlo...jaz pa sem rastla in se spreminjala...in bilo je vedno lažje...
Danes lahko pomagam drugim, ki so v takšnih ali drugačnih situacijah in jih želijo spremeniti.

Življenje je lepo. Bolj smo v miru s seboj, bolj nam uspe ta naša čustva držati v harmoniji, bolj blaga je krivulja vzponov in sestopov...
Vse se da, drage moje, s pozitivnimi afirmacijami, treningom, delom na sebi, s spreminjanjem sebe...
Vsi zmoremo! Prav vsi!
Tudi vsaka izmed vas!
Irena/Artemida
Svetovalka celostnega načina življenja
www.facebook.com/aartemidaa

Skupaj poiščemo, najdemo in prebudimo najboljše v nas!
Default avatar

samo_sanje

BiBa, tako kot si rekla da si ne upaš povedati prijateljici, tako si jaz ne upam. namreč imam prijateljice ki nima niti ena takih problemov (razen ena pa je res, ki smo se spoznale v fitnesu in mi je povedala svojo izkušnjo hujšanja, anoreksije, psihičnih težav in še danes zaradi svojega dobrega počutja, enkrat tedensko obiskuje skupino kjer se o tem pogovarjajo). veliko lažje mi je bilo ko sem se njej zaupala, ji pa še nisem povedlala ravno vseh detajlov, ne vidimo se veliko in je potem malo težko kar takoj napadat ali spregovorit o enih in istih stvareh ko greš na kavo. no, u glaunem me je učiraj kar nekaj doletelo. pogovarjala sem se z prijateljem, lahko bi se reklo zelo dobrim prijateljem (poleti sva nekako bila skupaj, pa sva oba ugotovila da se ne bo obneslo) in me pozna do podtankosti. razen te stvari ne ve, ker si mu je seveda nisem upala še povedati. pa mi učeraj pribije da on ve, da me nekaj drugega muči in da je takšna stvar ki bi jo morala nekomu zaupati, osebi ki ji zaupam. da po mojem obnašanju ve da sem se spremenila in da nekaj ni v redu. in me je samo utišalo. ker me je dobesedno prebral, le da ne ve za katero stvar še gre.
mislim da se moramo najprej naučiti kontrolirano jesti, ele ko bomo to osvojile lahko šele povsem o zdravi hrani in hujšanju mislimo..ker ne pomaga en teden jesti zelenjave, piščanca, purana, jajca, skute, če potem pridejo 3-4 dnevi ko je sladko in slano..usaj pri meni..piškoti, pica, čips, kruh, majoneza, salama, karkoli in u nenormalnih količinah.
ampak z dneva u dan bo..ko vidi človek da v določenih stvareh ni sam, je takoj nekaj motivacije več..
Biba kje pa delaš? drug tedn ko si sama doma, probaj biti čimveč od doma oziroma zaposlena. to pri meni zelo deluje. včasih :)
Default avatar

BiBa

Samo_sanje - Tudi nobena moja prijateljica ni doživela česa podobnega...predvidevam. Mogoče si pa ne upa povedati na glas, tako kot jaz ne? Nikoli ne veš. No, to pa je naklučje, da v fitnesu naletiš na nekoga, ki prestaja podobne stvari kot ti in o tem spregovori. Vsaj takrat si občutila olajšanje, včasih je dovolj, da samo namigneš in dobiš tisti občutek, da te sogovornik razume. Tako kot se midve, že sedaj mi je lažje in se bolje počutim. V tvojih odgovorih dobim tisto sočutje, ki sem ga pogrešala. Res sem ti hvaležna :)
Po tem včerajšnjem dejanju pa lahko mirno rečeš, da je to eden tvojih najboljših prijateljev. Malokdo opazi tako spremembo. Razmišljaš mogoče v tej smeri, da bi mu povedala?
Ja tako je, najprej se moramo naučiti jesti. Se pravi, tudi, če pojemo zajtrk, običajno kosilo + sladico, večerjo, smo na dobri poti, če je seveda to v normalnih količinah. Ampak jaz žal še ne zmorem tega, zaenkrat jem "zdravo prehrano" (vse omenjeno kar si naštela, kava z mlekom pa je pregreha). Ja vem, ponovno prehitevam, tako kot vsako obdobje. Drugače ne znam, če bi pojedla kosilo z družino, bi mi hrana tako zadišala in bi želela še in še in ŠE... Poleg tega bi imela v glavi "danes sem se že pregrešila, zakaj se ne bi še malo?" in na vrsti bi bilo spet prenažiranje. Iz tega razloga sovražim tudi družinska srečanja, rojstne dneve, ker je vedno v ospredju HRANA. Ko pa imam najhujšo krizo (največkrat po tednu stradanja), grem v trgovino in si nakupim vse možne sladkarije, slane stvari, da o ceni na koncu ne govorimo, pogledi blagajničarke in ostalih kupcev so pa sploooh nekaj najhujšega. Kot bi te na nek način obsojali, ampak takrat vidim samo en cilj - čimprej priti domov, se usesti na kavč, gledati TV in zraven uživati v hrani. Na začetku je občutek zadovoljstva, ko pa izprazniš vse embalaže in nebogljen obležiš, pa pridejo slaba volja, nezadovoljstvo, razočaranje, jeza, jok in še bi lahko naštevala. In sedaj, ko to pišem - vse podoživljam in se zavedam, da tega ne želim doživeti nikoli več!
Delam občasno - v zobozdravstvu, 2x na teden. To bo trajalo dokler ne končam diplome. Zato si moram najti kakšno drugo zaposlitev; čimveč bom s prijatelji, upam da bo vsaj vreme kaj lepše, da se bom lahko bolj posvetila športu in teku, ki je moj največji psiholog.
Ti je uspelo premagati današnji dan? Meni je, juhu! :)
Default avatar

Sonček :)

Hejla!

Upam, da vaju ne moti, da se vrivam v vajino debato :). BiBa, prav polepšalo mi je dan, ko sem videla, da ti je uspelo premagati današnji dan :). In zate, samo_sanje ... zanimivo je, kako ljudje opazijo določene stvari na človeku, kajne? Sama sem to opazila pred kratkim, ko sem spoznala nekoga in odkrila, koliko lahko vidiš iz telesne drže, obrazne mimike, oblike telesa, načina govora, itd. Samo malo pozornosti moraš usmeriti v to. Res se mi zdi lepo, da je tvoj prijatelj to opazil. Zelo očitno pokazano, da mu ni vseeno zate in za tvoje počutje. Smešno je, kako nas je sram vsega tega, kar počnemo, se bojimo, kakšne se bomo zdele drugim, v resnici pa ... ne vem. Sama sem povedala nekomu, pa me zato ni obravnaval nič drugače. Najlepše, kar je bilo - ni me obravnaval kot bolnika. Samo ... ne vem, poskušal mi je pomagati tako, da je preusmeril moje misli na hrano na druge lepe stvari. Kar sem sama pred kratkim odkrila, je, da je mnogo lažje, če imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš, da ti da upanje, kadar sam ne zmoreš več, da ti pokaže stvari, ki jih sam ne zmoreš več opaziti.

Sama imam za seboj en prelep dan :). Sicer sem se pri kosilu prekršila :/, ampak sem vse popravila, šla ven in sem malo nasnežila in malo nadeževala. Nazadnje sem odkrila, da sem bila zunaj kar dve uri. Bilo je prijetno in sproščujoče in mi je dalo ogromno energije. Srečna sem, da mi je uspelo. Človek postane kar optimističen in vidi še mnogo idej, kako preživeti dneve, kaj vse mora storiti, kaj vse, kar mu sicer uničuje hrana.

Kar pa se tiče same prehrane ... Sama sem že nekaj mesecev nazaj odkrila, da nima pomena vztrajati pri istih vzorcih stradanje - nažiranje, ker se lahko potem za vedno vrtim v tem vzorcu. Zato sem si zaprisegla, da bom, čeprav se bom še tako nažirala zvečer, zjutraj pojedla zajtrk. Da si ne bom dovolila postati pretirano lačna, ker to samo spodbuja nažiranje. Zato je zame zelo pomemben manjši ritual, ki ga spreminjam glede na lakoto (ob dobrih dneh, ob slabih tako ali tako vse propade). In kar sem še odkrila ... hrana je pač sopomenka nekih drugih čustev, ki jih iščem. Zato nima smisla toliko razmišljati o hrani, ker to samo spodbuja obsesijo, raje razmišljam o tistih občutjih, jih poskušam izraziti, povedati, da me je nekaj prizadelo ali pa to vsaj nekam zapisati. Potem se zmanjša tista napetost in je lažje (en razlog manj za nažiranje). In predvsem - pretrgati željo po perfekciji. Za vsako ceno poskušam to storiti, čeprav je nenormalno težko. Ampak dokler imam v glavi percepcijo po popolnem prehranjevanju, po popolnem dnevu, po popolnem socialnem življenju, po popolnih ocenah pač ne morem daleč. Zato poskušam to spreminjati na vseh področjih. In nekako pomaga. Vsaj nisem več tako izmučena in na dnu z voljo, kot sem bila še pred tremi tedni. Poskušam ne omagati po prvem neuspehu, ampak si rečem, da sem dovolj močna, da bom nadaljevala s tem, ker če zdaj omagam, lahko kar grem nekam. Včasih uspe, drugič ga polomim na celi črti. Ampak mislim, da je glavno vztrajati.

No, moj današnji uspeh je, da sem jedla sicer malo preveč, ampak ob koncu dneva se dobro počutim. In gibala sem in se sprostila. In naredila tudi nekaj za šolo. In ponosna sem nase, ker sem si dokazala nasprotno, v kar sem verjela. Noben petek, noben dan zapovrstjo ne more sam od sebe uničiti dneva. Le sam si ga lahko, če se ne prepričaš, da lahko še kaj storiš, da si ga izboljšaš. In upam, da bo jutri znova takšen dan, da si bom v mislih lahko potrdila te ideje. In verjela vanje, kot verjamem danes.

Se vama opravičujem, če vama ni všeč, da se vmešavam sem ... če vaju moti, samo povejta :)

Želim vama veliko uspeha jutri :)
Default avatar

samo_sanje

sonček :)

nič se ne umešavaš, so usi dobrodošli in vsaka beseda pripomore k boljši motivaciji in volji. jaz sem recimo da tudi bila pridna, nisem ravno jedla veliko. sem imela naporno noč, in je bilo malo preveč alkohola, tako da sedaj imam malo "prisilne" diete ker ne morem dosti pojest. tako da sem danes spravila vase samo neko malenkosti.

Biba:
kar se tistega "prijatelja" tiče..mogoče mu bom povedala ampak se malo bojim odziva. ker večina, sploh pa moški takoj nazaj začnejo "ja pa ve punce mate stalno te probleme z hujšanjem, pa saj ti nč ne fali, ženska mora imeti nekaj za kar jo lahko primeš, bla bla bla.." in ne moreš dopovedat da se v svoji koži ne počutiš uredu, da ko se oblačiš imaš vedno probleme in se jeziš, ko greš po nakupih so problemi s številkami... zato sem jaz pazljiva komur sploh kaj rečem..veliko krat če je kakšna debata se naredim kao da mi je vseeno "aah, sem kakršna sem, malo špeheca je treba met"..deluje optimistično...ampak mislim si potem svoje..

čeprav po drugi strani smo usaj kolkr toliko zdrave, lahko gibamo, lahko use..najbolj se zamislim ko kdaj po tv ali pa po ulici vidim kakšne bolane ljudi, na vozičkih, brez rok ali nog ali bilo kaj podobnega..in sama pri sebi mislim da sem neumna ker se obremenjujem s takšnimi stvarmi..ampak naslednji dan me mine in je spet isto..

kako ste kaj vidve danes?

Moderatorji

Sebastijan Nemanič , fitnes trener FZS
sebastijan - osebni trener
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic