Med.Over.Net

Hujšanje

Odgovarjajo: Sebastijan Nemanič, fitnes trener FZS • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

pretirano prenajedanje

Default avatar

Kaven

No, Sonček, kako ti gre? Tako dobrim idejam skoraj ne more slediti drugo, kakor dober rezultat. Boš kaj napisala?
Držim pesti zate, sicer pa večini nejlažje uspe izgubiti prav trebušček.
Default avatar

Sonček :)

Zdravo!

Sonček je deževen, haha :) Se opravičujem, ker se toliko časa nisem oglasila. Imela sem svoje vzpone in padce. Kot ponavadi. Ne pravim, da se ni nič premaknilo. V glavi se je veliko spremenilo. V prehranskih vzorcih malo manj. In zato resnično nisem hotela pisati, ker bi bila samo ena zguba, ki si nekaj zastavi in ji potem ne uspe.

Moram reči, da sem prišla do kritične točke. Res kritične. Toliko stvari sem odkrila, toliko zamisli sem dobila in po drugi strani se pogrezala globoko in globoko navzdol. Kako globoko si, ko sem začenjaš spraševati, kje je smisel? Ko začenjaš premišljevati, da bo vedno tako, da ne vplivaš na nič več? Ko se dejansko pojavi misel, da preprosto lahko končaš vse skupaj. Ne, nočem umreti. Nikoli si ne bi želela končati vsega skupaj. Življenje je preveč lepo, življenje bi je bilo podarjeno in nekaj zgoraj od mene pričakuje, da vnovčim vse tiste darove, ki mi jih je podarilo. Toda strah me je, tako močno me je strah. Kaj če mi nikoli ne uspe in ostanem na tem mestu? Vem, vse je odvisno od mene. Moja odločitev je. Ne vem, zakaj je vseeno tako blazno težka ...

Danes sem enostavno vstala iz postelje in odšla jokat. Ker nisem več zdržala. Preprosto je bilo premočno vse skupaj. Ko se začneš spraševati, kje je smisel, ko enkrat tvoji problemi prevladajo stvari, ki jih rad počneš? Tako grozno je, ko si še vedno v špici uspešnih študentov in vsi govorijo, kako si priden ... In te vprašajo, če si se učil .. Ti pa nimaš srca, da bi jim povedal, da cel dan nisi pogledal zvezka, ker se prenajedaš. In si se prenajedel in potem nisi mogel delati zaradi preobremenjenega telesa in grozljive utrujenosti in ... Nihče ne bi verjel, če bi to rekla. Edina pozitivna stvar, ki je drži pokonci, je, kadar si v šali rečem, da sem tako pametna, da imam dovolj časa poleg faksa razvijati motnjo hranjenja. Ponesrečena šala, ampak včasih me nasmeji :)

Ne bi rada pisala o tem, da obupujem. Ker ne. Nočem obupati. Moje življenje je preveč vredno. Ni pravično, da ga ne bi izkoristila. Proučila bom vse, kar se bo dalo, samo da pridem iz tega. Ne, ne bom sprejemala nobenih ljudi, ki mi pustijo, da se smilim sama sebe. Sprejemam ljudi, ki me podpirajo. Ki mi dajo nove ideje, nove poduke.

Sama sem veliko premišljevala in proučevala vse skupaj - ja, ne samo, da imam med izpitnim obdobjem čas za prenajedanje, čas imam celo za branje angleških psiholoških knjig - in prišla do pomembnih zaključkov. Prišla sem do pomembnih spoznanj na sebi in mislim, da sem se precej spremenila, tudi odkar hodim k psihologinji. To mi daje voljo do vztrajanja, čeprav se mi zdi, da so se moje težave zaostrile. Vendar pa sem bogatejša za mnoga spoznanja. Zaznavam, kaj čutim. Danes sem prvič v življenju na glas spregovorila svoji sestri o svoji bolečini, kako me skrbi vse skupaj. Seveda se ni odzvala, ker je že napol spala, ampak ... prvič po dolgih letih sem opazila, da želim pomoč. Da tako močno hlepim po tem, da bi mi prisluhnili. Da bi lahko govorila o vsem skupaj. Sploh me ne briga več, če je težko, če je sramotno ... tako težko je živeti s tem, da je veliko lažje, če me nekdo vidi jokati. Morda bodo potem opazili, da tega ne počnem zanalašč. Da vse skupaj tako prekleto boli. Da si hočem pomagati.

Kakorkoli ... moja spoznanja so ... Seveda še vedno verjamem v to, da je prenajedanje:
1. navada - opažam vzorce pojavljanja in včasih mi jih uspe zatreti
2. čustveno pogojena - sram, krivda, žalost, strah ... vse to so sprožilci, ki me pritisnejo ob kot in ob katerih pogorim. Ne samo prehransko, ampak tudi socialno, ker se zaprem vase in se zdim sama sebi nevredna pomoči. Ti občutki so pri meni res zelo prevladujoči, skupaj z občutki perfekcionizma. Opažam, kako močno zatiram samo sebe in se prilagajam drugim, ker nočem, da bi me zapustili, ker hočem, da me imajo radi. To se mora spremeniti. Danes sem sama sebi napisala pismo in mislim, da sem se res dobro počutila. Nekaj, kar sem storila samo zase. In po težkih premikih prstov sem se končno prepričala, da moram zapisati vse tiste lepe stvari o sebi. Težko je bilo zapisati tako lepe stvari o sebi. Strah me je bilo, da se bo ob meni znašel nekdo in mi rekel, naj neham biti tako samovšečna in egoistična. A ta človek je bil ves čas tam - to sem bila jaz. Edino jaz sem tista, ki si zmore zatrditi, da ni nič od tega resnično. Vsi ostali to vidijo v meni. Zato sem se odločila, da si bom še kdaj napisala pismo. Da si bom vzela čas za razvajanje. Za spoštovanje. Da bom prekinila tok negativnih misli, misli o tem, kako ne zmorem, kaj vse nisem ...
3. fizična - opažam, kako ponavadi grem jest, kadar sredi dneva zaspim. Zdaj sem že ugotovila, da to počnem, ker se ne morem sprijazniti, da enostavno ne vstanem in začnem delati kot kakšen stroj. In potem seveda pojem nekaj, da hitreje zaženem. Isto, kadar sem utrujena - namesto da bi spala, nekaj pojem. Težko se sprijaznim s tem, da bi imela kakršne koli potrebe (fizične ali socialne ali psihološke). Vem, da moram to prekoračiti. Seveda lahko to spremenim samo z boljšim odnosom do same sebe. Poleg tega pa sem ravno danes brala o dopaminu in odkrila, da mi verjetno dela tudi to velike težave. S sladkarijami si kar šopam energijo in povzročam sproščanje dopamina in serotonina. Kadar tega ni, seveda drastično pade, moje telo pa je navajeno na visoke frekvence in potem pač gre vse v maloro. Da ne govorim, kako zmedene imam prehranske vzorce. Zato sem se malo izobrazila o živilih, pri katerih pride do sproščanja teh hormonov. Skušala bom uravnotežiti svojo prehrano in uvesti potrebna živila v prehrano.

Vem, da je to še en od načrtov, toda zdi se mi, da je precej bolj konstruktiven od katerega koli prej. Seveda se dosti gibam, zdaj ko bo ponehal dež, bom spet začela kaj teči. Poleg tega bom poskusila početi čim več stvari, ki me bodo osrečevale. Skušala si bom poiskati čim več družbe, ker se mi zdi, da resnično hrepenim po ljudeh, počela bom stvari, ki me veselijo ... In predvsem skrbela, da bom ponosna na vsak svoj korak. Da bom ravnala do sebe kot do nekoga, ki mu želim pomagati. Namesto nesramnosti raje tolažba.

Ne bom rekla, da upam, da bo delovalo. Mora delovati. Toliko časa že vztrajam, vem, da bo uspelo. Enkrat bo. Prej se ne bom ustavila. Enkrat bo prišel dan, ko bom vedela, da je bilo vredno to nočno jokanje, strah in obup. Težave so dobra stvar. V težavah odkriješ, kdo te ima resnično rad. V težavah odkriješ, da imaš samega sebe neskončno rad in bi storil vse, da bi si pomagal. In to je najlepši občutek, kar jih lahko v življenju dobiš. Da imaš rad samega sebe.

Upam, da vas nisem preveč zdepresirala ;) Hvala za branje :) Se bom še oglasila :) Pa lepo se imejte!
Default avatar

Kaven

Sonček, vsake toliko pogledam, če si se javila. Tudi Nano pogrešam. Kako vama gre? Prebrala sem spet o tvoji jezi, ki je pravzaprav skrb za lastno odgovornost. Dobre stvari razmišljate. Je kar lažje brcati naprej.
Default avatar

Sonček :)

Hej hej!!

Počitnice na višku, jaz pa zadovoljna sama s sabo ;) Mogoče nisem ravno najbolj perfektna oseba, ki ji vse uspeva, ampak kobacam naprej in se ne vdam in se ne vdam in se ne vdam! To je že nek način zmage, kajne? :) Berem psihološke knjige za samoanalizo in pozitivno življenje, razmišljam o svojih problemih, se poskušam ne predati "vse ali nič" razmišljanju, premagujem slabe občutke, kadar sem presita, prenašam jezo in strah brez prenajedanja ... Sliši se kar super, kajne? Nisem popolna, imam spuste, imam precejšnje spuste, ampak ... koga to briga? Ko pogledam celotno sliko, vidim veliko Triglavov, ki se dvigajo pokonci. Če prav seješ, tudi dobro žanješ!

Kar sem spremenila in sem ponosna na to, je, da sem spremenila pogled na svoje težave. Nanje gledam kot na nekaj, kar se je klesa, ko drugače ne znam rešiti problemov, ko se počutim utesnjeno, zdolgočaseno, pod pritiskom ... In če si to priznam, ne izvajam pritiska "nikoli več prenajedanja", namesto tega pa se skušam čim prej skulirati na stopnjo "se pač zgodi" in grem naprej. IN ne postavim to kot neko svetišče, ki ga cel dan poliram, da se sveti in me opominja, da sem samo človek. No, to je zagotovo nekaj dobrega, ker si dovolim početi stvari, ki jih imam rada, dovolim se pocrtati z limonado, sadjem in gibanjem. Mogoče padem vsak teden, padem vsak dan, a ti padci so spotikljaji, ki me ne sesujejo. Vidim svoj cilj in grem proti njemu. In verjamem. Ni glavno to, da se neham prenajedati. Glavno je, da razumem samo sebe in se počutim dobro v svoji koži. (Pri čemer pomaga tudi normalna prehrana :D)

Tudi jaz pogrešam kakšna oglašanja, kako vam gre :) Upam, da optimistično korakate naprej in uživate v poletju ;)
Default avatar

Sonček :)

Jej me!!! :))))

Z veseljem sporočam, da sem najboljše možne volje :) Ja, tako me :) Res res res ponosna nase! Berem (brala sem, brala bom) knjigo Kdo sem? Samoanaliza za vsako glavo in čeprav je še nisem dokončala (ker zraven berem še leposlovje), sem zelo zadovoljna z lastnim napredkom. Če samo povem, da sem se močno naučila zaznavati svojo stisko in jo sprejemati, mislim, da lahko veste, kje sem. Danes sem bila celo v hudi, res hudi stiski, ker se me je oprijel strah, občutek, da me želijo poteptati in prvič v življenju nisem tega sprejela kot: "Ja, saj sem manjvredna in imajo prav in bolje, da utihnem in sem pokorna." Namesto tega sem prepoznala ta grozna čustva in občutke, ki so me prevevali. Čeprav je bilo grozno, res grozno, stiskalo me je v prsnem košu, kot bi me bolelo, le da ni bolelo, zdelo se mi je, da me je vedno manj, da me pritiskajo v stol in ne bo ostalo nič od mene, da bi bilo bolje, da sploh ne bi živela ... Ampak vse te občutke je bilo neskončno lažje prenašati, ker sem vedela, da je to le reakcija na prebrano. Zavedala sem se, da je reakcija, ker sem prebrala mnenje človeka o svojem pisanju. In čeprav je napisal res veliko lepih stvari o mojem besedilu, sem se nalepila na tisto slabo stvar, ki sem si jo ogledala še pod lupo, ker je bila to stvar, za katero sem tudi sama vedela, da je moja hiba.

Ne bom lagala, v tistem trenutku je bilo grozno. Res sem se slabo počutila. A tako slabo kot sem se počutila, nisem si več govorila, da se moram popraviti, da moram biti pozitivna, da so samo občutki ... Ne, namesto tega sem jih sprejela. Opazovala sem jih in točno vedela, zakaj se gre, vedela sem, da bi lahko jedla, vedela sem, da me je strah in groza in bi najraje zbežala. In bolj kot kdajkoli prej sem vedela, da potrebujem svojo pomoč in oporo. In sem si jo dala. Pustila sem si pisati o svojih občutkih, pustila sem si, da je šla glasba skozme, pustila sem si zapreti oči in slepo tipkati (očarana sem, da sem tega dejansko sposobna, pa sploh ne tipkam več toooliko :D). Malo sem se pomirila, a pritisk je vseeno ostal. Pojedla sem dva piškota, a tokrat je bilo drugače. Točno sem se zavedala, zakaj to počnem, točno sem se zavedala vsega in jasno mi je bilo, da to niti najmanj ne pomaga. Zato sem se lepo usedla za računalniku in človeku odpisala. In ko sem si dovolila sebe postaviti v vlogo nekoga, ki je prav tako sposoben, ko sem sama sebi dala vedeti, da verjamem vase in si dovolim priznati, da imam določeno znanje, sem se pomirila. Občutek je bil vrhunski! Dejansko mi je uspelo! Uspelo mi je soočiti se s svojimi čustvi!!! Reeeees sem ponooooosna nase <3 In vas vse nagovarjam, da se (v kolikor se še niste) skušate tudi ve, ker je to najlepši občutek na svetu. Kot bi naredil nekaj resnično velikega.

In potem sem začutila, da postajam malo živčna in sem si upala to povedati naglas. Končno lahko ubesedim svoja čustva, svoja prepričanja, svoja mnenja. In pri tem mi je ogromno pomagala knjiga oz. prva polovica knjige Kdo sem? V njej sem namreč prebrala, (laično povedano) kako obstajajo različna stanja, ki pa lahko med seboj sodelujejo ali pa si nasprotujejo. Iz teh začetnih stanj se potem lahko razvijejo motnje. In sama sem se našla v tem. Našla sem se, kako nemogoče hrepenim po tem, da bi bila vedno skromna, tiha in pohlevna miška, ki bi zasegla čim manj prostora, bila čim manj ljudem v napoto in jih ne bi nikoli prizadela. Sama sebe sem imela pod to masko. Ampak potem mi je knjiga odprla oči, da se v meni skriva še en del, ki hrepeni po tem, da bi bil najboljši, da bi ga vsi hvalili, da bi se počutil vzvišen nad vsemi. Celo zdaj, ko to pišem, si težko priznam, da je to res, ker me je tako grozno sram. Seveda sta se oba dela razvila iz dogodkov, ki sem jih doživela in si moram priti do dna, zakaj skušam eno in zakaj drugo - to bom poskušala odkriti, mi je pa ogromno pripomoglo že samo zavedanje, da obstaja tudi ta drugi del. Takrat se je vse poklopilo. Normalno je, da sta si ta dva dela v navzkrižju: ponižnost in enocentričnost. Vedno so mi govorili, da sem se začela stradati, ker sem skušala odrezati vse stike in zavzeti čim manj prostora, raniti čim manj ljudi. Ko pa sem začela premišljevati, sem dojela, da je bilo pravzaprav ravno obratno. Shujšala sem, ker sem želela potrditev, biti najboljša, soditi druge (joj, to se grozno sliši, ampak nekaj v meni je bilo - verjetno perfekcionizem - ki mi je govorilo, da moram biti boljša od vseh). In ko sem videla, da so ljudje tako dobri, da me imajo res radi, je tako močno bolelo, da bi jih "poškodovala". In seveda je grozno, da bi bila samovšečna, kar je bil verjetno tudi eden od razlogov, da sem se začela prenajedati. Tako sem si načrtno dokazovala, da sem nula, se sama uničevala, da so bili drugi boljši in s tem niso bili ranjeni, tako sem bila lahko bolj pohlevna, jih gledala gor in jih idealizirala, za kar sem bila prepričana, da jim bo všeč in me bodo imeli radi, jih bom zavarovala pred grozno samo seboj. Potem pa se je vse samo še poglobilo, moja samozavest je padla in verjela sem vsemu, kar so mi povedali zdravniki. A ta moja razlaga se mi zdi ena najbolj pravilnih, kar sem jih kdaj slišala. No, zdaj sem se odločila, da bom sprejela oba dela. Samo če nekaj sprejmeš, lahko to spremeniš. Takšna pač sem. Vse kar si želim, je, da bi ozdravela, da bi pisala, da bi bila zadovoljna sama s seboj. In mislim, da sem s takšnim delom na dobri poti :)

Celo tako dobro sem, da sploh ne potrebujem nobene motivacije za gibanje. Sploh ne gledam, kako se gibam, kdaj sem se, kdaj se nisem, ampak kar avtomatično obujem čevlje, ker rada tečem in rada hodim :)

Verjamem, da sem na dobri poti. Pa ve? Komaj čakam, da kaj slišim o vas :)

Pogumno naprej! :) Nekje sem prebrala, da kdor se osredotoči na problem, vidi le probleme, kdor pa se osredotoči na rešitev, vidi same možnosti, kako uspeti! :)
Default avatar

Kaven

Sonček, tako rada te berem, ker se jaz učim od tebe, kako se dotakniti sebe. Pa še vedno sem svetlobna leta za tabo. Sklatila sem nekaj dol, vendar bi rada videla vse možnosti za uspeh, kakor pišeš ti. Vem da so, vendar jih "uspešno" puščam ob strani, ker jim na ta način lahko nekako obvozim. Saj vem, potem je rezultat tak, kakor je. Veliko manjši od tvojega. Zato ti čestitam in želim, da še tako napreduješ.
Vse dobro.
Default avatar

Sonček :)

Hej hej!

Zanimivo je, kako se človek vsak dan nekaj nauči. Kako drugače je, če si prisluhneš, če si zaupaš. Potem skoraj ne moreš več obupati, ne moreš se več obtoževati. Vsaj ne zares, ne dolgo.

Spomnim se tistih dni, ko sem klečala na tleh in jokala in s svojo pestjo dušila svoje krike, ko sem po eno uro sedela na tleh zunaj v zimi v kratkih rokavih in brez nogavic, ko sem samo ležala na postelji, brez solz, brez občutkov, brez misli, samo ležala brez možnosti, da bi še kaj razumela na tem svetu. Spomnim se, ko sem bila tako zelo zbegana, kaj je prav čutiti, kaj je prav misliti, kako se boriti s svojimi mislimi, da bom zdrava, da bom napredovala, da bom zadovoljila vse zdravnike. Spomnim se, kako sem razmišljala, da bi preprosto stopila s klanca v prazno, da bi se zvalila navdzol. Ko sem stala sredi naliva brez odprtega dežnika in se mi je naenkrat zazdelo, da je to najlepši občutek, kar jih lahko doživim, ker nebo joka z menoj, ker mi dovoli biti obupana, ker lahko naredim eno stvar po svoje, ne da bi me nekdo kritiziral in mi težil, naj odprem dežnik. Spomnim se, kako sem gledala, da prihaja vlak, in pomislila, da imam še čas, da stečem tja, se uležem na tirnice in počakam, da gre čezme. In čeprav sem bila metre stran, sem naenkrat začutila strah, tako močan strah, pritisk, razbijanje srca, občutek, da bom bruhala. Strah. Strah, da bi izgubila življenje.

Morda se zdijo nekomu vsa ta moja doživetja pretirana, morda se mu zdi, da sem zmešana. Meni pa se z vsakim dnem bolj zdi, da vsak človek, ki je iskren do sebe, ki resnično čuti in spoznava sebe, ima takšne izkušnje. Ali pa še ni prišel do sebe. Morda nima ravno takih, se pa spopada s tistimi, ki so ustrezne njegovi zmogljivost prenašanja tegob. Ne odzivam se več na ljudi, ki menijo, da mi gre slabo, da pretirano čutim, da sem si počela grozne stvari. Ne, zdi se mi, da se imam preprosto tako močno rada, da se želim najti. Zdi se mi, da sem z vsem srcem v sebi, v želji po tem, da si podam roko in si zmorem postati najboljša prijateljica.

Včeraj sem imela čudne misli in sem bila v dilemi, kako naj se počutim glede njih, ali naj jih upoštevam, ali naj jih sovražim, ali naj jih ohranjam, ali zavržem ... In danes sem se prenajedla, počutila sem se brez načrta in zemljevida ... Lahko bi se obtoževala. Ja, lahko bi napol legla na tla in si pustila jokati, lahko bi se praskala in praskala po podlahteh, dokler ne bi bolelo. Ampak ni treba. Ni treba, ker čutim svojo bolečino, prepoznavam razloge za brezizhodnost, strahove in želje. Morda jih še ne znam reševati na najboljše načine, a pripeljala sem se že dovolj daleč, da se znam postaviti zase. Ne zanima me več cilj. Ne zanima me, kako bo, ko bom enkrat prišla do tistega trenutka, da se bom nehala prenajedati, da bo konec vseh skrbi, da bom ... Da bom kaj? Verjamem, da je življenje sestavljeno tako, da nam postavlja ovire, da se preko njih naučimo stvari. In srečna sem, da imam v svojem življenju toliko ovir, sicer nikoli ne bi odkrila toliko o sebi in svetu. Zakaj bi si želela cilja, če je potovanje tako lepo? Ker ... ko se potovanje enkrat konča, se konča za vedno. In takrat ni več novih cest, po katerih bi lahko zavila. Pa toliko stvari me še zanima ...

Tako lepo je vsak dan izvedeti nekaj novega. In danes sem odkrila nekaj, kar mi bo pomagalo vnaprej pri vseh mojih dilemah, ko ne vem, kako narediti, da bi bilo čim bolje, da bi bila čim bolj uravnotežena. Uravnoteženost v življenju je namreč prav to, da kdaj nisi uravnotežen.

Kaven, lepo je bilo slišati o tebi. Upam, da bo tudi tebi šlo še boljše naprej ... in da so ti kaj pomagale moje misli. Predvsem si želim, da bi nehala toliko misliti, koliko boš/bi morala/si oklestila s sebe. Če razmišljaš o številkah, bodo pred teboj številke, namesto vsega znanja, ki bi si ga lahko nabrala. In vse tisto znanje nas bogati in dela polnejše (in naši možgani postanejo gotovo težji :P).

Lep teden :)))
Default avatar

Kaven

Rekli so: Življenje vsakemu nalozi, kolikor lahko nese. Ja, eni so bolj senzibilni, drugi manj. Kdo je boljši?

Verjetno je pomemebnejše vprašanje, komu gre bolje, ali kako se počuti v tem? Nesmiselno je, da bi ocenjevali druge, koristneje bi bilo zacutiti sebe, kdaj in kaj smo dosegli. Ker pa je to marsikomu težko ali celo nemogoče, raje sodi druge. Pri tem zamuja lastno življenje. Od tod so tudi odvečni kg.

Zaupati si! To je dar, ki ga vsak dan znova pridobimo. Prav spomini so pri tem zelo pomembni. Ja, presenetila si kot vedno, s svojo pripovedjo.
Default avatar

Sonček :)

Še ena moja pogruntavščina, ki mi pomaga pri soočanju s težavami. Ta teden je bolj "character building week" :D Kar pa pridno izkoriščam in iščem informacije, kako še okrepiti svoje sposobnosti in nadaljevati svoj boj. In tako sem prišla do odgovora, da moram spustiti na plano svojega otroka. Včasih se potem sprašuje, kaj se bo zgodilo, če to storim ... Če bom kot otrok, se bom po cel dan samo igrala in nič ne bom naredila.

No, odgovor je drugačen. Mene to vedno asocira, kako moraš, če ti je neka pesem všeč, to vrteti, dokler te tisto ne mine. Sicer jo imaš tako ali tako v glavi in postaneš siten, ker si vrtiš druge pesmi namesto tiste. Zato sem se odločila, da preizkušam to tehniko. Vzela sem si nekaj minut in sem srečala s sabo kot majhno deklico in nekako začutila, da si resnično želim početi nespametne stvari. V resnici to niso bile nespametne stvari, pač pa tiste, ki mi jih doma nikoli niso dovolili početi, ker se to ni spodobilo, ker se mi lahko kaj zgodi, ker jaz nisem tak človek, ker sem deklica, ker ... Izgovorov ne zmanjka. Že nekaj časa čutim, kako si želim početi kakšne stvari, za katere drugi dvigajo obrvi, češ, kaj je pa s tabo. In danes sem se odločila, da se prepustim. In sem šla v naravo, hodila bosa po travniku, plezala na lovsko prežo, ležala med kobilicami na travo v sončku, hodila po potoku in iz njega splezala čez kamenje. In ne, ni trajalo cel dan, pač pa samo eno uro. Eno vredno uro, za katero so me doma čudno gledali, a me ni več brigalo. Zakaj ne bi smela početi tistega, kar želim? Karkoli že to je v tistem trenutku ... V življenju še v nobeni stvari nisem bila tako nasmejana sama. Preprosto sem hodila in z vsakim korakom, ki sem ga bosa naredila v travo, z vsakim poskokom, sem bila tako nasmejana, kar se mi je najprej zdelo res čudno, potem pa sem se preprosto prepustila uživanju. Za eno uro sem se počutila kot otrok, srečen otrok.

In kljub temu sem pomagala pri domačih opravilih in dan je bil res dolg :) Res je bilo lepo! Šele ko je šlo proti večeru in sem se začela obremenjevati s svojih odraslim življenjem, sem zašla in pojedla malo več, kot bi lahko za večerjo. Začutila sem tisto grozo, obup, naenkrat sem izgubila vso energijo, da bi sploh kaj počela. Najprej sem nekaj časa samo gledala v računalnik in si govorila, da ne smem več jesti, čeprav mi je hudo. Potem sem se spomnila, da bi lahko šla pometat ... A me tudi to ni zadovoljilo. In zato sem se za trenutek ulegla, zaprla oči in spet priklicala tisto mlajšo sebe. In zazdelo se mi je, da si želi plesa. Odločila sem se, da ji bom ustregla. In sem plesala in plesala, se znova smejala, tako zelo iskreno, kot da na svetu ni ničesar drugega, kar bi me lahko razveselilo. In tudi ples ni trajal tako dolgo, da ne bi mogla narediti še drugih stvari. Ne, normalno je bilo. Nisem izgubila nadzora nad uživanjem samo zato, ker sem si nekaj privoščila. No, to bo razveselilo mojo psihologinjo, ker mi vedno govori, naj se neham bati, da če ne bom zatrla želje po nečem, bo ta izbruhnila in se ne bo končala. Ja, zdaj imam dokaz, da to ni res. Čeprav mi je to težko razumeti, ker sem si toliko časa omejevala vse.

No, res sem srečna, da sem odkrila, da si moram le prisluhniti, kaj si želim, in tisto storiti, da se osrečim. Konec koncev na koncu ne bo štelo, ali sem pojedla par žlic več, kot sem mislila. Ne, na koncu bodo šteli spomini in uspeh. Rada bi se sama sebe spominjala kot zadovoljnega in nasmejanega dekleta.

Upam, da sem pripomogla h kakšni novi ideji ;)
Default avatar

Kaven

sonček, samo dadvignem to temo, sicer sem danes bolj na izi, torej ne bo pametnega komentarja na tvoje pisanje. Naredi si lep dan, kar ga je še ostalo, sicer pa so zvezde tudi lepe...
Default avatar

Sonček :)

Hejla!

Imela sem že boljše dneve, boljše tedne ... Če po resnici povem, sem precej padla na svoji lestvici razpoloženja, tako nizko, da se še iz stanovanja ne spravim. Kar je res nizko. Ampak ... mislim, da čutim nek žarek sonca, ki bo posijal. Vem, da ga čutim. S psihologinjo sva se končno ujeli. Po pol leta. In mislim, da se moje čustvene zapore odpirajo. Tisto, kar se je včasih skrivalo za krivdo, se počasi razpira. Ni več krivde. Dnevi so končno prepredeni z drugimi močnimi čustvi. Jeza, toliko jeze. Počasi se privajam, da mi ni treba ničesar storiti, samo prepustiti se ji moram. Kar je težko, ko si navajen na eno. In gnus. Toliko gnusa. Strah. Strah pred izgubo ljudi. Pogrešanje. In jeza, jeza, ker ljudje kar grejo in jih ni ob meni. Čeprav racionalno vem, da ne morejo biti vedno tu. Tesnoba. Ne bom lagala. V tornadu sem. Izgubljam se. Zdi se mi, da se dobesedno utapljam. In dojemam, da jem dobesedno zato, ker potem znam naprej, ker imam potem rutino in jo lahko vodim, medtem ko sem brez nje izgubljena. Ta čustva me strašijo in najraje bi se skrila pred njimi. Kot sem že rekla, ne gre mi ravno najbolje z njimi, namesto tega se prenajedam. Ampak tako močno čutim, da bi lahko pojedla na tone hrane, a ne pomaga, ne pomaga, ne pomaga in to me še bolj utesnjuje. Straši, ker ne vem več, kaj. In na koncu me pripelje do točke, ko samo obsedim in pustim, da me čustva povozijo, da se z vso silo zgrnejo name, me vlečejo na vse strani, sesajo kožo z mene ... Za trenutek. In potem se ujamem v njihov val in plujem čez vse tiste občutke, se tresem, jočem, stiskam pesti od jeze, v notranjosti kričim, samo ... samo čutim. In potem je bolje. In potem sem tako ponosna nase. Ker opažam, da je bolje. Da gre veliko hitreje, če preprosto pustim, da gre vse skozme.

Trudim se, da o svojih čustvih govorim. Kar pomeni: dostikrat nič ne povem, a vsake toliko nekaj zinem. Dokler moje oči ne postanejo solzne, takrat utečem proč. Ampak zdi se mi, da delam korake naprej. Psihologinji sem resnično začela zaupati vse vse vse. Tudi če začnem jokati, tudi če se tresem kot šiba na veji, da komaj še govorim, tudi če vem, da zvenim sebično. Mislim, da je toliko vsega v meni, kar je naenkrat začelo vibrirati in se ne ustavi. Pojma nimam, kako nisem tako močno teh telesnih reakcij čutila že prej. Mislim, da je to dober znak. Čeprav se mi v tem trenutku zdi, da sem na dnu in se sama nad sabo zgražam, da se nisem še naučila sedeti s čustvi in namesto tega jem ... vse bi rada na hitro, vem. Ne, saj mi je zadosti. Če sem toliko časa čakala, bom že še potrpela in dala vse od sebe, kolikor zmorem. Čeprav sem živa elektrika, bom zmogla. Zdaj ko čutim, zdaj ko opažam, da hrana ne pomaga več. Da je lažje in hitreje samo čutiti. Še vedno me je strah ostati sama z njimi. A jih vsaj ne teptam več vase in se zasipam z veselimi stvarmi, ker bi morala biti vesela. Ne! Če sem žalostna, sem pač žalostna. Saj bom srečna! Samo najprej moram čutiti žalost. Saj mi bo uspelo. Gotovo mi bo. Zagotovo so čustva, ki so vzniknila, napredek. Zagotovo se bližam uspehu. Vaja dela mojstra. Uspelo mi bo. Usedi se. Čuti sebe. Čuti telo, kako brni, kako trpi, kako se odziva na čustva. Veš, da se ti ne bo zgodilo nič hudega. Le čuti. Čuti.

Saj je to dobra stvar, kajne? Toliko let sem imela kontrolo nad čustvi, bila so takšna, kot sem želela. Če nisem jedla, je bila sreča in veselje in moč. Če sem se prenajedala, žalost, nemoč, gnus, krivda, sramota, živčnost. Zdaj pa je vse tam. Včasih otopelost. Negotovost. Težko se je soočiti s tem. Ampak saj bom vztrajala. Govorila bom o tem. Pisala bom o tem. Čutila bom to. Brala bom o svojih pozitivnih lastnostih. Pisala o vseh stvareh na svojem telesu in osebnosti, ki so mi všeč.

Počutim se, kot da bi bila na kakšnem odvajanju. Kot da bi bilo milijon glasov, ki kričijo na mene, ki se zgražajo in se ne ustavijo. Vsi vedo, kaj je najbolje zame, jaz vem, kaj je najbolje, a se ne morem pripraviti do tega, toliko čustev, toliko vsega, da ... da ... Ampak to je dober znak. Vem, da je dober znak. Pred vzhodom sonca je vedno najtemneje.

Bolje bo. Bolje bo. Bolje bo.
Default avatar

honest

Drage forumašice, berem in si ustvarjam sliko pred očmi. Točno takšna sem bila pred cca. 4 leti. Bila so obdobja, ko sem se toliko prenajedala, da se od prenapolnjenosti trebuha nisem mogla premikati. Veliko vas je napisalo, da je pot iz tega težka. Je res, vendar je možna. Meni je uspelo! :-) Morda malo motivacije za tiste, ki ste obupale in menite, da bi vam lahko le strokovnjak pomagal. Strokovnjak vam lahko da nasvet, vse ostalo pa je na vas. Mimogrede, tej motnji se strokovno reče kompulzivno prenajedanje in veliko je napisanega na to temo. Lep pozdrav, T.
Default avatar

MareHojc

Tako je honest.

Tako kot pri vsaki stvari v življenju - strokovnjak ti lahko le pokaže pot, sam pa se moraš odločiti in potem tudi hoditi po njej.
Nasvet sam po sebi ni nič vreden. Vrednost pridobi šele, ko ga uporabiš in z njim dosežeš rezultate.
---------------------------------------------------------------------------------
Mare Hojč, inštruktor fitnesa in licenčni trener IBFF
[img]http://med.over.net/wp-content/uploads/ ... 438907.jpg[/img]

VIDEO Vadba za Hujšanje Doma
(Začetni/ Nadaljevalni/ Napredni program, vse v video obliki z razlago strokovnega trenerja; Brezplačna)
http://www.the-nutrition.com/video/kate ... ni-program
Katera oblika kardio vadbe je najbolj učinkovita za hujšanje (VIDEO)
http://www.the-nutrition.com/single-blo ... je/stran/1

Shujševalni recepti (dietna Nutella, Rafaello kroglice, Nizkokalorična pica..)
http://www.the-nutrition.com/recepti

Kako je Sara izgubila 26 kg (najuspešnejša X3M Shredxx 90-dnevna preobrazba)
http://www.the-nutrition.com/single-pre ... ce/stran/1
Default avatar

Kaven

Sonček, rada te berem, verjamem vate in upam, da je vse, tako kot mora biti. Vsakomur, tudi meni je kakšen dan manj, kakšen drug pa bolj prijeten. Prav to daje možnost zavedaja, kje smo. In potem lahko sledimo tej želeni poti.
Default avatar

PuPa

Punce, kako ste? Ze dolgo casa se nobena ni javila... Ponovno imam veliko krizo s hrano in predvsem sama s sabo, zato sem se spomnila na vas.

Upam, da gre vam bolje! Lep pozdravcek :)

P.s: Prej sem bila pod uporabniskim imenom 'BiBA'
Default avatar

Nanataci

Zdravo boba. Zanima me ali si se aktivna tu
Default avatar

MirjanaFrankovic

Živijo,

tukaj očitno bolj malo odziva. So pa punce tam na temi: Motivacija za vsak dan, pa morda pri Hujšanje z Luno... Bi se mord atam pridružila?
ali pa ti kaj tukaj napišeš, pa se morda tema razživi?

Vse dobro ti želim,
Mirjana
PhDc. Mirjana Frankovič, spec. dipl. oec.
Transakcijski analitik - psihoterapevtka
[email protected], www.mirjana.si
Pogovor pomaga.
040 520 257

Moderatorji

Sebastijan Nemanič , fitnes trener FZS
sebastijan - osebni trener
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic