Med.Over.Net

Hujšanje

Odgovarjajo: Sebastijan Nemanič, fitnes trener FZS • Mirjana Frankovič, transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj

Moje življenje in operacija

Default avatar

Tanja Č

Tako kot sem obljubila, poskusila bom čim bolje opisat svoji izkušnjo pred, med in po operaciji. Čaka vas veliko branja.

Že kot otrok sem bila vedno debela deklica. Tja do 5. razreda me to niti ni tako morilo, čeprav sem vseeno bila predmet posmeha zaradi preveč kilogramov. Najhuje je bilo zadnja leta osnovne šole, ko smo vsi nekako prišli v puberteto. Začela sem se obremenjevati, se zapirati vase, bila sem tečna, nesramna, pretepaška,...

Take in drugačne probleme sem utapljala v hrani, imela sem namreč kompulzivno prenajedanje, a se nobenemu okoli mene o tem ni kaj dosti sanjalo, ker sem to odlično skrivala. Kasneje v srednji šoli sem to prenajedanje nekako umirila, a kilogrami so kar rasli. V osmem razredu sem presegla magično mejo 100 kilogramov. Saj sem poskušala z zdravo prehrano pa miganjem, a kaj ko sem kmalu obupala, pa smo spet vztrajali po svoji standardni poti.

Na sredini srednje šole mi je v enem letu končno uspelo shujšati za 30 kg in to težo tudi obdržati dobro leto (kot naročeno sem bila za maturantski ples "suha) imela sem 85 kg. Sem pa jedla enkrat do dvakrat na dan in imela sem veliko časa za kolesarjenje ter miganje (nisem bila v šoli, ker sem pavzirala)
Žal so se na sredini prvega letnika faksa pojavili stresni trenutki zaradi učenja, izpitov, poleg tega pa sem začela jemati kontracepcijo, v Ljubljani sem preživljala cele dneve, se prehranjevala na študentske bone in rezultat je bil kmalu tu. Počasi a vztrajno so kilogrami rasli in rasli do 110kg. Poleti sem potem nehala jemati kontracepcijo, zopet bil hud stresni življenjski trenutek in začuda nisem padla v hrano, ampak je nisem mogla spraviti vase niti grižljal. Rezultat je bil v enem mesecu izgubljenih 8kg. Ker sem dobila motivacijo, sem poskušala zopet shujšati, pa so se pojavili problemi. Težave z želodcem, migrene, tresenje celega telesa, ošvogelost, utrujenost,... Vse zaradi premal hrane oz. ker je telo mislilo, da dobi premalo hrane, saj je bil moj želodec že tako raztegnjen, da nisem imela občutka sitosti in sem se lahko basala do amena. Seveda se je moja shujševalna končala.

Na jesen je mati (ja sedaj vas večina že ve, da je to Morski Galeb) ravno tu videla omembo operacije in seveda sem morala pod nujno prebrat. Predno sem videla poste, sem bila kar malo huda, ker me je vedno znova in znova probala motivirat za hujšanje, jaz pa sem bila obupana nad sabo zaradi moje vreče na koncu požiralnika. V petih minutah sem jezo obrnila v šok ampak pozitiven šok, ker sem vedela da je to to. Rešitev zame, prevez želodca, ponovni občutek lakote, nezmožnost kršitve in pa na nek način varanje telesa.

Tako sem poklicala v SG, se naročila in vse skupaj se je začelo odvijati.
Naj poudarim, da moja zdravnica je nekaj vedela o tem, eno pacientko je že imela s tem trakom, veliko pa ne, a me je vseeno podpirala, da si pomagam.

Prva vprašanja pri dr. Breznikarju so bila, od kdaj imam preveč kilogramov, kolikokrat in KAKO sem poskušala hujšati, kakšen je moj način prehranjevanja, kaj jem, kdaj jem, kakšna je moja teža, ali imam kaj zdravstvenih težav,... Nato mi je vse razložil, mislim, da je že takoj ocenil, da sem primerna za trak in mi ga tudi najbolj predstavil, povedal je tudi, da se bom morala marsičemu odpovedati in me tudi vprašal, če sem res pripravljena to narediti. SEveda sem mu zatrdila, pa mi je na nek način odgovoril tako, da to bo pa še psihologinja potrdila (malo me že daje spomin za podrobnosti).
Zapisal si je moje kilograme, višino, ITM, zdravstvene težave (bolečine v križu in hrbtenici, hudi in dokaj pogosti migrenski glavoboli, povišan krvni pritisk) si naredil opombe mojega življenja, ki ste ga prebrali v zgornjih vrsticah ter povedal, da moram opraviti še preiskave pri endokrinologu (ne sme biti hormonskih motenj, oz. če so jih je najprej potrebno zdraviti) gastroskopijo (pove, da je želodec u redu) dietičarko (ki te pouči glede prehrane) in pa že omenjeno psihologinjo, ki oceni ali si res pripravljen na hude življenjske spremembe.


Po vseh teh preiskavah, ki so pokazale, da sem primerna za operacijo me je čakala glavna prelomnica. Vstavitev SAGB. Še predno sem šla v bolnico, sem že ene dva dni bila bolj na lahki in tekoči hrani, v bolnici pa skoz na vodi - 6 dni. Pomembno je, da je operirana oseba po operaciji 4 dni na vodi, ker je želodec zelo občutljiv ter da se trak na nek način unese in da se ga s trdo hrano ne poškoduje. Po 4 dneh počasi na par dni ali pa kar po tednu preideš na pasirano oz. tekočo hrano in šele nekje po enem mesecu na trdo prehrano, ki pa jo prežvečiš vsaj 30x. In pomembno, občutila sem sitost, pojedla malo, a se nisem tresla, ni me bolela glava, nisem bila švoh. Vsi pa mislim, da se zavedamo, da ko telo dobi signal sitosti v možgane, da s tem telo ve, da je hrane dovolj, pa čeprav je v resnici ni dovolj in ker zraven še migaš, kuriš uskladiščene kalorije in proces hujšanja je tu.

No sama sem se po enem mesecu, ko sem bila na trdi prehrani pregrešila. Ajoj mene, koliko joka in skakanja je bilo to doma. Košček, ki sem ga premalo prežvečila se mi je zataknil in več ur lezel skozi. Tisti dnevi do pregleda so bili mučni, ker sem se tako bala, da sem kaj uničila. No k sreči je bilo vse u redu, ampak človek ne pozabi kar tako te bolečine in raje prežveči hrano in ne greši na ta način.
Drugi način grešenja je lahko prehitro požiranje, pa tudi če je dovolj prežvečeno. Spet te stare navade, ki so me udarile po glavi. Seveda zopet jok in stok, ampak napake pa ne ponoviš.

Moja prehrana: že pred operacijo sem se misleno pripravljala na to, da odpadejo visoko kalorična, mastna živila in res so se mi te stvari na nek način uprle. Ne znam razložiti zakaj in kako, ampak spremenil se mi je okus. Zelenjava, ki je prej nisem marala, je ratala oboževana. Morda je posledica tudi to, da se zavedaš, da če boš jedel tršo hrano, da je več možnosti, da se ti kaj zatakne, pri zmečkani hrani to ni mogoče, a najlažje je zmečkati (pa da je okusno) je kuhana zelenjava. Meso se mi je upiralo, na čase si ga zaželim in takrat ga jem, kruh se mi je uprl, redki so trenutki, da "ukradem" kakšen grižljaj pri mati, sladkarije...no te se mi niso ravno uprle, sem jih pa zavestno zmanjšala in tudi pretirane želje nisem imela več po njih, tudi v stresnih trenutkih ne.
Ja, stresni trenutki se vsekakor še pojavljajo, ampak ne zapadeš v hranjenje, ker ne moreš, tu je trak velika pomoč, ker je fizična prepreka, psiho pa "popucaš" v parih urah/dnevih. Dnevi so tu mišljeni glede prehranjevanja, ko ugotoviš, da to pač ne gre več tko. Marsikdo bi vprašal, zakaj pa prej nisi mogla rečt ne, zato, ker ni fizične prepreke, ta mi še vedno pomaga in ker vem, da bo zelo bolelo, če bom grešila.

Več ali manj zgleda do tu vse idealno, no pa naj omenim svoj minus. Moji lasje so šli. Nekje tri mesece po operaciji so mi začeli hudo izpadati in preostalo ni drugega kot postrižt, ker slamo imeti na glavo je grdo. Po novih treh mesecih se mi je stanje normaliziralo in lasje so začeli ponovno rasti, zopet striženje, ker sem imela polno kratkih pramenčkov, ki so štrtleli. Sedaj imam zopet svoje lase, ki rastejo, pa še zdravi so, tako da ta minus se da prebroditi.
Za eno vem, da so ji tudi odpadle obrvi in trepalnice, pa jih je dobila nazaj. Zakaj se je to zgodilo? Zaradi pomankanja vitaminov in mineralov, saj v telo ni bilo venešene več take količine hrane, kot prej. Tu dajem nasvet, da dodatno sami jemljite vitamine, najbolje kakšen multivitaminski sirup, vsaj meni se zdi, da je najbolj primeren.
Druga kriza je pomankanje železa, tudi zradi premalo mesa. Pa tudi tu se da pomagat s kakšnim sirupom ali v skrajni sili tableti (sama sem jih dobila na recept).
Da ne paziš nase in želodec ter stalno grešiš, lahko pride do zdrsa traku ali povečanja zgornjega dela želodca. Če se vse dovolj zgodaj odkrije, vsaj za razširitev, pa da se upošteva doktorjeva navodila, se da še vse rešit. Ampak mislim, da je takih primerov izredno malo.

Za vsem tem, pa brez gibanja nikakor ne gre. Šlo bo do neke meje, nato pa se bo ustavilo in z miganjem se da priti do cilja. Nobeden ne zahteva nekih hudih maratonskih naporov in teka, dovolj je hitra hoja vsaj pol ure na dan in petkrat na teden. Ko pa enkrat izgubiš dololčen procent teže, pa lahko počneš marsikaj, od hoje v hrib, kolesarjenja, teka, raznih športov v dvoje, fitnes.
Sama sem prakticirala hojo, kolo, rolanje, čez zimo pa fitnes, s katerim si lahko lepo oblikuješ telo, pa tudi kožo se da nekako spraviti v red.

To je nekako moja zgodba, ni bolečin, ni migrenskih glavobolov, ni ošvogelosti, ni utrujenosti, moja krvna slika je idealna, vse je idealno.

Nekaj stvari bi morda še enkrat pa morda še kaj dodatno omenila.
Nekje sem prebrala, da deluje, kot da je operirancev ogromno, no tako veliko nas pa spet ni, mislim, da se trenutno številka giblje okoli 300 bom pa kaj več znala povedati konec septembra, ko imamo ponovno klub. Ta klub je na podoben način kot klubi zasvojencev, ker smo tudi mi zasvojenci s hrano in se nas obravnava na podoben način, kot nekoga, ki je bil zasvojen z alkoholom. Meni osebno zelo pomaga ta klub, saj sem lahko povedala svoje probleme glede novega prehranjevanja, dobila nasvet za naprej,...

Pogoji za sprejem na operacijo: ITM 40 oz. 35 + zdravstvene težave, ki so lahko, razne bolečine v kolenih, križu, hrbtenici, kolkih, glavoboli, sladkorna bolezen, povišan holesterol, astma,... vsaj 2x poskušanje izgube kilogramov, pa če je možno, da prineseš to potrjeno od zdravnika je še toliko bolj verodostojno. Nič problemov s hormoni, nič problemov z želodecm in pripravljenost na hudo življenjsko spremembo ter optimističen pogled na prihodnost. Zaradi zadnjih dveh mojih trditev marsikdo pravi, da je dobil obupna vprašanja od psihologinje, ampak vedno bom trdila, da so z razlogom taka, izvedeti je namreč treba, zakaj nekdo toliko, ob določenih trenutkih in kakšno hrano poje, ker s tem pade odločitev, katera operacije je primerna za osebo. Poleg tega je pomemben optimizem in skoz naše odgovore to psihologinja vidi.

No pa še samo gibanje, joj punce, na tiste, ki pravite, da jeste pa nič ne migate, sem malo huda, ampak se vam bo "maščevalo" ker kilogrami se bodo ob določeni višini ustavili in takrat vam ta prehrana ne bo več pomagala, ampak bo potrebno migati. Zopet, zakaj tega nismo mogli prej? Le kako naj se človek z veliko težo giblje? Da skoraj izdihne in da ga kap? Rečite kar hočete ampak ob visoki teži ne gre, sploh če si premal trmast in hitro obupaš, ter te psiha stalno "polaga" na tla. Kasneje, ko človek izgubi kilograme, je lažje. Poleg tega, da ni več take obremenitve telesa, je tudi motivacija, ker se kilogrami kar topijo. Je pa vsekakor vedno težje, bolj se približuješ pravi telesni teži, samo če sem prišla tako daleč, bomo pa še malo nadaljevali.

vse skupaj je bilo na nek način težko, ampak je vredno in dobra stran te operacije je to, da se ne bom mogla zrediti, pa tudi če se kdaj pregrešim, da ni potrebno stalno odpovedovanje, da ni potrebno gledati ravno na vsako kalorijo (nikakor nimam v mislih, da si lahko privoščim vse kar hočem), tudi v stresnih trenutkih moja tolažba ne bo mogla bit hrana, ker trak to preprečuje.

Veliko sem napisala, čisto vseh podrobnosti ni, ker se mi morda ne zdijo pomembne, vabim pa da še katera opiše svojo izkušnjo, da se informira uporabnike, da ne bo več pljuvanja in žaljenja zaradi neinformiranosti. Če je še karkoli nejasno, vprašajte, bi pa prosila, da se vzdržite raznih pohval in "čaščenja" ker moje namen je informiranje, ne sprejemanje hvale. Jaz sem svoje zahvale že dobila od telesa, od ljudi okol mene in konec koncev sama sebi sem pohvala, ker se lahko nosim, ker lažje živim.

p.s. Zaradi prevelike teže sem bila zelo zoprna, tečna, nesamozavestna, zaprta oseba, sedaj sem ravno nasprotno in ljudje okoli mene to opažajo in so mi tudi to povedali. Zakaj nebi nekomu "dovolili" da začne živeti, pa če ne more na drugačen način, pa z operacijo. Pustite žaljivke in pljuvanje na strani, ampak če se že ne strinjate, mirno povejte, brez grdih besed.
Default avatar

Tanja Č

No pa še dodajam nekaj besed.

Že v genih imam zapisano nagnjeno debelost, ker so po očetovi strani vsi prekomerno težki, pa ne par kilogramov, ampak kar dosti 20+.

Glede genov se še veliko raziskuje, enkrat nam je hči od dr. Breznikarja, ki študira v Ameriki, na klubu na kratko povedala, da so za naš metabolizem "krivi" trije hormoni a žal v slovenščini teh člankov ni.

In debelost je bolezen, zdravstvena organizacija jo tretira na ta način in tak način hranjenja, kot so kompulzivno prenajedanje je zasvojenost.

Pa še glede gibljivosti po operaciji. Če je delo lažje, recimo pisarniško ali šolanje, se lahko hitro vrnemo v svoje življenjske tirnice, za težja fizična dela, pa traja malo dlje. Je pa res, da sama še vedno pazim na trebuh, ne dvigujem zelo težkih bremen. Traku ne čutim, čutim pa rezervoarček, v katerega se vbrizgava tekočino, da se uravnava prehod hrane oz. ožanje in širjenje traku, le-tega tudi rahlo čutim pri obremenitvah, včasih tudi pri smehu, pri gibanju oz. na fitnesu trebuha ne obremenujem, zato ta še kar ostaja, kar pa se lahko reši z liposukcijo, lipolizo, masažo in gnetenjem. Zopet je vse odvisno od osebe do osebe, ker nekatere so šle v tovarno delat že po 3 tednih, pa nimajo nobenih problemov.

Če se še kaj spomnim, dopišem.
Default avatar

Andreja

Tanja, zanimivo branje, tako tvoja življenjska zgodba, kot tvoja izkušnja z operacijo. Verjetno bi vsak kdaj moral narediti red v svojem doživljanju, narediti pregled, kaj se mu je zgodilo in potem odposlati preteklost in narediti korak naprej.
Bravo in čestitke, da ti je uspelo narediti tako velik korak. Marsikdo se kar preda in niti ne poskusi več. Pa je škoda. In prav je, da tudi, kadar nam ne gre in smo na tleh, dvignemo glavo in gremo naprej.

Saj nikoli ne veš, kaj lepega te tam čaka.
Pustimo se presenetiti.
***

Problemov ne bomo rešili z istim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.
Albert Einstein


Stojim Vam ob strani.
Default avatar

dracon

Super enkraten članek ! Kratek jedernat poučen ! Z vsemi plusi in minusi ! Z osebo in zgodbo ! Z nečim kar mislim da lahko VSAKDO tu gor ki ima IQ večji od osnovnošolskega otroka razume ! Vidiš Tanja... to sem čakal ! Nekoga da se opogumi in napiše kako izgleda življenje s trakom ! Preprosto povedano navdušen sem ! Navdušen da ti je uspelo ! Navdušen nad spremembo v tvojem življenju ! Navdušen ker... Kaj pa vem :) Preprosto veselim se vsakega uspeha po tako dolgotrajnem in težkem boju kot je tvoj ! Zaslužila si si ! In upam da se bo še katera operiranka opogumila in kaj malega napisala ali opisala iz svojega življenja s trakom. Za vse nas ki smo tu gor. Za vse ki ne razume(m/j)o ZAKAJ ! Kaj to pomeni odločiti se za operacijo. In kakšne osebe se skrivajo za temi odločitvami. Mislim da ni osebe ki bi ti lahko rekla da si ne zaslužiš tega kar si dosegla. Ja treba se je boriti do zadnje možnosti ! Čestitam !
If you are not doing it for fun ... you are doing it for the WRONG reason !
Default avatar

D-ja

Tanja,

full si se potrudila s člankom, iskreno ti čestitam za uspeh.

Bi pa rada pozvala še koga, ki je po želodčnem obvodu in napiše svoj opis ali pa morda razlike.

LP D
Default avatar

Souad

Tanjino pisanje me je vzpodbudilo, da tudi jaz napišem mojo zgodbo. Dolgo sem premišljevala, kje sploh naj začnem, pa sem se odločila da kar na začetku moje poti…
Še kot predšolski otrok sem bila blazno suha. Ko me je kdo videl, so mojo mamo spraševali, če je z menoj kaj narobe, če sem podhranjena, saj nisem bila tako buckasta kot drugi otroci mojih let… In takrat se je moja mama trudila da bi pojedla vsaj nekaj žlic juhe, košček mesa…. Z njo se je trudila tudi vsa družina in so me tako bolj ali manj silili, da sem sploh kaj jedla.
A že v začetku osnovne šole se je situacija spremenila. Hrana mi je postala všeč in mi tudi pomenila neko vrste zatočišče pred vsemi težavami in problemi… Vedno ko je bil doma kakšen prepir, in »živčno« stanje, je bil hladilnik moj najboljši prijatelj. To se je kmalu videlo na moji postavi in proti koncu osnovne šole, so se mi že posmehovali in situacija se je samo slabšala. Takrat sem tehtala nekje 95kg. Izolirala sem se od ljudi, s sošolci se praktično sploh nisem družila….
Srednja šola mi je predstavljala nek beg od vseh zbadljivk in žaljivk in tako sem se vpisala na tisto šolo, kjer ni bilo nobenega sošolca iz osnovne šole, ne pa na tisto, ki bi me zanimala zaradi sebe… Tu sem dobila možnost da začnem znova. Ko je prišel čas simpatij in zaljubljenosti sem se pošteno vzela v roke in takrat tudi uspešno shujšala za 20kg. Tudi prijateljstva s sošolkami so bila tista pristna in življenje je končno postajalo lepo…. Prišla so študentska leta in tako selitev v študentski dom. Tudi to šolo sem nekako izbrala zato, da sem se lahko umaknila domačemu okolju in družini… Takrat sem težo vzdrževala že 4-5 let. Nato se je zgodilo, da je umrl meni zelo poseben prijatelj… popustila sem na faksu in tako je postajal hladilnik spet moj zaupnik, ki me je vedno znova lepo sprejel in me ni nikoli kritiziral. Zopet sem začela pridobivati na kilogramih… redno sem bila na kakšni dieti, vse izgubljene kilograme sem čez čas spet dobila nazaj, pa še kakšne 3 zraven…. Vedno ko sem začela hujšati sem se prej ko slej zlomila… Mogoče tudi zato, ker me je partner sprejel takšno kot sem. Nikoli mi ni rekel nič čez moje kilograme in ko sedaj razmišljam za nazaj, mi je mogoče to manjkalo. Da bi mi kdo dal pošteno brco v rit, da bi se takrat, ko sem bila na tleh lahko lažje pobrala….
Takrat sem bila že na 130kg. Izolirala sem se od sveta. Na faks nisem več hodila, saj nisem prenesla vseh pogledov… v trgovino tudi ne, ker me je nekako dušilo od vseh pogledov in majanja z glavo mimoidočih….Nikoli ne bom pozabila enega fantka, ki je na ves glas začel vpiti, ko me je videl: »mami, mami, glej kako je pa ta debela«. Naredila sem se gluho, njegovi mami je bilo nerodno, sama, pa bi najraje v trenutku umrla… Takrat sem bila na 140 kg in resnično nisem več videla izhoda….
Vse dokler nisem zasledila na tem forumu možnosti vstavitve trakca. Sploh nisem razmišljala kako in kaj bo, enostavno, vedela sem, da če hočem živeti, moram nekaj korenito spremeniti… Z groznim strahom sem prišla prvič v Slovenj Gradec, saj sem pričakovala z strani zdravnika nerazumevanje in neodobravanje, tako kot od moje osebne zdravnice. Vem, da sem jo mogla zelo prositi, da mi je napisala napotnico za prvi pregled… vedno znova je trdila, da nisem tako debela in da naj shujšam po »normalni« poti… no-ja, pri 140kg in 171 cm sem po njenem bila samo malo bolj močna…. No pa pustimo to… Sam odnos osebja in zdravnika v SG mi je takoj dvignil samozavest in tako se je končno tudi zame prižgala majhna lučka na koncu tunela. O mojih namenih o vstavitvi trakca sem povedala samo mojemu partnerju. Vedela sem da me bodo domači poskušali odvrniti od tega, saj takšnih stvari ne podpirajo. Pred samim posegom sem bila 4 dni samo na vodi. Nikoli prej si nebi mislila, da bom kaj takega sposobna preživeti… da bi kuhala kosilo za druge, sama pa bi bila samo ob vodi. A tokrat sem vedela, da imam zadnjo možnost, da enostavno ne smem popustiti…
Tretji dan po posegu sem že lahko šla domov in tako se je začelo moje novo življenje. Sprva blazen strah, da nebom kaj naredila narobe in bo prišlo do kakšnih komplikacij. A potem sem se počasi sprostila in začela poslušati svoje telo in tako prilagajala jedilnik. Vso gradivo in znanje, ki sem ga pridobila v bolnici, sem imela za eno osnovo, ki sem jo prilagajala trenutnim zahtevam mojega telesa in osebnemu počutju. Nisem imela problemov z izpadanjem las, ali kakšnih drugih zdravstvenih težav, saj sem že pred samo operacijo redno uživala vitaminske šumeče tablete. Obstajajo tudi nadomestki obrokov, ki se jih da kupiti v lekarni. Tudi danes, po letu in 9 mesecih od operacije redno pijem vitaminske tablete. Večkrat me kdo po mejlu vpraša če mi je žal, da sem se odločila za tak korak. In moj odgovor je vedno enak: NE. Logično je, da so bili trenutki, ko sem bila jezna sama nase in na cel svet. Ko so bile oči tako lačne vseh dobrot okrog mene, trakec pa je sporočal da imam dovolj… ko sem si v začetku nadevala na krožnik normalno porcijo pire krompirja in omake, pojedla pa sem lahko samo dve žlici, ko so drugi jedli vse dobrote, jaz pa z paličnim mešalnikom pasirala kuhano zelenjavo…. Ja, so bili težki trenutki, a takrat sem se pogledala v ogledalo in se spomnila zakaj sem se odločila za ta korak…Ko sam pri sebi premelješ vse stvari in se nehaš smiliti sam sebi, takrat vse skupaj postane »užitek«. Takrat oči niso več lačne ogromnih količin. Na krožnik si avtomatsko daš za žlico, dve hrane in začneš uživati v hrani in njenem okusu… Tehtnica ni več tvoj večen sovražnik, trpi pa denarnica, saj si moram vsake toliko časa zamenjati garderobo. Takrat tudi gibanje postane, iz najhujšega sovražnika, velik užitek. Res, je da sem pri tem še vedno nekoliko lena. Ne hodim v fitnes ali v kakšne druge športne centre. Spoznala pa sem, da je kolesarjenje super opravilo, da namesto mestnega avtobusa raje grem malo dlje peš, da namesto dvigala rajši grem v šesto nadstropje peš… ker enostavno uživam v teh stvareh, ki bi me pri prejšnjih kilogramih skoraj ubile od napora. Sedaj sem prišla na nekje 84kg. Sama s seboj sem dosti bolj zadovoljna, spet sem postala tista taprava jaz, smeha in pozitivne energije polna.
Ko pomislim za nazaj, kaj bi lahko v življenju spremenila, da sploh ne bi rabila te preizkušnje s trakcem, vidim kar nekaj stvari. A očitno je enostavno tako moralo biti. Kot pravijo, kar te ne ubije te okrepi, tudi mene je. Ni bila lahka pot, da sem prišla s psiho na to mesto kjer sem. Sedaj lažje razumem nekatere stvari, ki so se prej dogajale in so se mi zdele nerešljive. Spet imam voljo in moč za življenje in kdo ve, mogoče bom nekoč tudi zmogla zbrati toliko moči in poguma in dokončati tudi študij…

Kot vidite nisem pisala veliko o samem poteku operacije in načinu prehranjevanja, saj sem o tem že veliko pisala na tem forumu. Mogoče bo tako nekomu lažje razumeti, zakaj sem se odločila za ta korak. Za tako drzno poseganje v svoje telo. Odločitev ni bila lahka, kot tudi prvo leto po samem posegu ne. Moj namen ni bil nikoli spodbujati v smislu, če imaš nekaj kg viška takoj pod nož, pa bo…. Za ta korak, se mora vsak posameznik odločiti, po tehtnem premisleku in če je resnično pripravljen korenito spremeniti svoje življenje. Pot ni lahka, je pa ena izmed možnosti, da še komu drugemu uspe priti da boljšega življenja!
Default avatar

Tanja Č

Zanimiva zgodba, me veseli, da še kdo "izpove" svojo izkušnjo z odvečnimi kilogrami, upam, da nas bo več takih.
Default avatar

vesnag

tanja zelo lepo si napisala.zelo veliko si mi pomagala.jaz sem se tudi odločila za operacijo moj itm je 37 .bila sem že na prvem pregledu in pri dietičarki sedaj pa čakam na datum za psihologinjo.odločila sem se namreč za operacijo v celju ker sem tam najhitreje prišla na vrsto za prvi pregled,ampak so me zelo slabo informirali zato bi te prosila če je kaka možnost da bi mi poslala kako brošuro ki si jo dobila v sg ker v celju ne dobiš nič razen jedilnika pri dietičarki.če še seveda imaš kaj.sem pa zelo vesela za tebe upam da bo tudi meni uspelo,me je pa zelo strah zaradi las saj imam že celo življenje zelo dolge lase in tudi zelo goste tako da upam da se ne bom rabila strič ker bi me zelo šokiralo.
Default avatar

Tanja Č

vesnag brošur nimam nikakršnih, če te pa karkoli zanima bolj podrobno, me pa kar vprašaj. Lahko pa strička googla povprašaš kaj o dr. Breznikarju ali o sami operaciji, pa si malo preberi ;)
Default avatar

barbara++++

Tanja Č. vesela sem zate, da ti je uspelo shujšati. Poznava se tudi osebno iz faksa. Lep pozdravček
Default avatar

dracon

Souad zelo lepa in ganljiva zgodba ! Čimveč takšnih tu gor. Izpovedi normalnih malih ljudi. Le kdo bi si upal kritizirati tvojo odločitev ko je prebral zgodbo. Samo nekdo ki nima srca.

Vsekakor sama si bila kriva za prejšnje stanje pred operacijo in ne zagovarjam te niti slučajno ! Ampak zate osebno je očitno bila edina pot k rešitvi operacija in vesel sem da ti je tako uspelo zmegati ! Čestitam !
If you are not doing it for fun ... you are doing it for the WRONG reason !
Default avatar

Souad

Tako kot si rekel dracon, za nastalo stanje sem si bila čisto sama kriva! Sama, bi se morala v pravem času vzeti v roke. Preden sem presegla magično stotico. Če bi lahko čas zavrtela nazaj za vsaj 15 let - z zdajšnjo pametjo;), bi sigurno drugače ravnala. Tudi sedaj, si občasno želim, da bi bila "normalna". Ne me razumeti narobe, ni mi žal niti za trenutek za ta korak... a za vedno bom ostala "odvisnica od hrane", ki bo vse življenje morala paziti kaj in koliko poje. To pa ni lahko... Ko pa enkrat padeš tako globoko, da si z vsako "rešitvijo" samo še spodkopavaš globjo luknjo, takrat pa vsekakor podpiram to rešitev.

Lep dan še naprej!
Default avatar

vesnag

tanja zanima me samo prehrana in življenje po operaciji .eni pravijo da po operaciji potem celo življenje ješ samo pasirano hrano in tega me je kar malo strah.zanima me a lahko naprimer po operaciji jem ne vem npr čevape na pikniku ali piščančje meso,svežo zelenjavo kot so npr kumare in tako naprej.pa zanima me gledelas saj si me zelo prestrašila ker verjemi da se bi lažje prilagodila pasirani hrani celo življenje kot kratki frizuri.a lasje vsaki odpadejo ali samo nekaterim.a če bom jedla dovolj vitaminov je izpadanje vseeno neizbežno?upam da ti nisem postavila preveč vprašanj
Default avatar

Tanja Č

Nikakor ni preveč vprašanj.

Lasje: samo za dve vem, da sta nama slaba polovica las odpadli, pa je vse zrastlo nazaj ;) Ja, z vitamini si boš pomagala, ker bo telo dobivalo potrebne snovi in lahko preprečiš šok. Naj še povem, da imava obe, ki so nama odpadli lasje, zelo tanke, morda je vzrok tudi to. Poleg tega, lasje se vrnejo, sama si zopet puščam dolžino in naj ti zaupam, da imam šele sedaj po enem letu suhe konice (eno leto se že nisem strigla) dolžina pa je do ramen.

Nikakor ti ne bo treba celo življenje jesti pasirane hrane, po prvem mesecu lahko preideš na trdo prehrano, a pomembno je da jo dobro prežvečiš. Ne boj se za hrano na pikniku, sama jo jem, ne boj se za zelenjavo, ker tudi to jem. Pazljiva moraš biti edino pri zelju, ma do sedaj jaz problemov zaradi zelja še nisem imela, ne v solati, ne s kuhanim.

Če pa je še kaj, brezskrbi lahko vprašaš.
Default avatar

stanka79

zdravo,mene pa zanima kako dolga je čakalna doba na ta poseg?

Lp stanka
Default avatar

vesnag

odvisno kje se naročiš
Default avatar

Barby25

Ojla!

No ... js bom kar po pravici povedala.. če ne bi bilo Tanje... si tud js vrjetno ne bi upala it na operacijo. Bom še bolj po pravici povedala, da ko je namignila na to da gre na operacijo želodca, da sem ji rekla da je zmešana in da "ne morš se kr rezat", sej se da tud drugač... no pa mam zarečen kruh.

Tudi jaz sem od malega (cca 5 let) predebela. Začelo se je s tem da sem z babico hodila na "vikend" za celo poletje. No v enem poletju me je uspela zredit za cca 14 kg, seveda mi je kuhala kar sem želela in kolikor sem pojedla sem pač pojedla. No od takrat so šli moji kilogrami samo še navzgor. Bila so zbadanja v osnovni šoli, v srednji ne več toliko. Ampak glede na moj karakter in mojo pojavo nisem imela večjih težav kar se tiče vrstnikov. Kdaj je moja kilaža presegla 100 kg nimam pojma, meni se zdi da jih imam od vedno toliko. Glede kilaže so se bolj obremenjevali vsi okoli mene (še posebej starši), ki so bili tudi edini ki so se me privoščili na račun zbadljivk in mislim da te bolj bolijo kot pa tiste od vrstnikov. Seveda mi je bilo nerodno hodit po trgovinah za oblačila, v glavnem sem si garderobo naročevala iz katalogov, no kasneje sem jo kupovala v Emporiumu.

In potem sem enkrat spoznala Tanjo... včeraj sem jo videla po mojem 2. v življenju... razložila mi je vse glede operacije - kaj in kako - še več kot moj zdravnik ki me je operiral. No po eni grdo razpadli vezi sem ugotovila da bi bil morda čas da se začnem bolj ukvarjati sama s seboj kot z drugimi ljudmi. Spomnila sem se na Tanjo in jo kontaktirala. Če ne bi bilo njene neizmerne podpore - se SIGURNO ne bi odločila za ta korak.
No takrat sem tehtala 114 kg.
Glede na to da pač delam v KC in da mi je Ljubljana bližja od SG sem se odločila za operacijo pri nas. Operiral me je dr. Pleskovič in sem zaenkrat več kot zadovoljna. Od operacije je minilo 25 dni in sem 10 kg lažja. Zavedam se da gre od začetka hitreje nakar se ustavi. Sem še na pasirani hrani... z gibanjem lahko pričnem čez en teden. Dosedaj nisem imela pretiranih težav, razen z bolečinami okoli šivov, kar pa je vredno pozabiti vsakič sproti ko stopim na vago. :)
Ni mi žal za ta korak.. in mislim da mi brez Tanjuške ne bi uspelo.

Tko da pikica najprej oprosti, nato pa hvala ti za vse.. pa še ti bom morila ! :)

Vam dragi moji pa hvala za vse izkušnje in mnenja ki ste jih delili, vse mi bo prišlo še prav! Se pa še kaj javim, da povem kako in kaj dogaja z mojim želodčkom !
Default avatar

Sabri89

Pozdravljeni vsi, ki ste imeli bariatrično OP in tisti, ki razmišljate o tem. Ali bi mi pomagali pri anketi za diplomsko nalogo na to temo?
Lp

Moderatorji

Sebastijan Nemanič , fitnes trener FZS
sebastijan - osebni trener
Mirjana Frankovič , transkacijski analitik - psihoterapevtka, doktorandka SFU Dunaj
MirjanaFrankovic