kokosovo maslo
Pozdravljeni Tatjana!
Navedla vam bom nekaj dejstev, odločitev glede uporabe je seveda vaša.
Kokosovo olje je sestavljeno predvsem iz nasičenih srednjeverižnih maščobnih kislin. Približno 92% vsebuje nasičenih maščobnih kislin in od tega jih je 62% s srednje dolgo verigo ogljikovih atomov. Pretežno sta to lavrinska in miristinska maščobna kislina. Lavrinski se pripisuje antibakterijsko delovanje, saj se v telesu lahko iz nje tvori monolavrin, ki lahko uniči viruse z lipidno ovojnico (virus prehlada, herpes, Helycobacter pylori…). Hkrati naj bi vplivala na dvig HDL oziroma dobrega holesterola. Miristinsko pa raziskujejo v zvezi s slabim vplivom na raven holesterola v krvi. Glavni pozitivni učinek srednjeverižnih maščobnih kislin, ali vsaj najbolj propagiran, je njihov drugačen način prebave. Medtem, ko dolgoverižne maščobne kisline zaokrožijo s krvjo po telesu, potujejo srednjeverižne direktno proti jetrom in se tam takoj presnovijo v energijo. Velik plus za osebe na redukcijski dieti.
MCT olje pa naj bi bil boljša alternativa kokosovemu olju, glede na to, da vsebuje samo srednjeverižne maščobne kisline brez negativnih dejavnikov. Cena pa je ponavadi precej višja.
Palmovo olje iz koščic vsebuje nekje 82% nasičenih maščobnih kislin (spet precej srednjeverižnih), 12% mononenasičenih in 6% polinenasičenih maščobnih kislin. Koristi povezane z uporabo tega olja razlagajo predvsem z vsebnostjo vitamina E. Problem pa je, da se ta vsebnost precej razlikuje med proizvajalci palmovega olja in glede na izvor.
Dejstvo je, da obstajajo mnenja za in proti in je pri vsaki raziskavi potrebno pogledati iz katere države in institucije prihajajo raziskovalci oziroma ali je raziskavo naročila določena firma, ki proizvaja to olje ali so le-ti neodvisni. Osebno se zavedam dejstva, da ima slabe učinke predvsem kombinacija nasičenih maščob in holesterola. Kokosovo, palmovo in MCT olje holesterola ne vsebujejo. Živlaskih maščob je v moji prehrani zelo malo, zato določeno količino nasičenih maščob ne štejem za škodljivo. Vsekakor se izogibam hidrogeniranih maščob in kateregakoli drugega vira transmaščob. Te se proizvajajo tudi pri domači peki, pa čeprav uporabite hladno stiskano rastlinsko olje, recimo olivno.
Zato sem svoje krofe za pusta ocvrla na palmovem olju, kjer se zaradi visoke vsebnosti nasičenih maščob, transmaščobe pri visoki temperaturi cvrtja ne tvorijo. Cvrenja drugače pri nas doma ne uporabljamo. Za solate in kakršnokoli hladno uporabo rastlinskega olja uporabljam hladno stiskana olja. Za namaz na kruh uporabljam raje malo masla oz. margarino, ki je proizvedena brez hidrogeniranja (je pri nizkih temperaturah premešano hladno stiskano olje s palmovim oljem), pa še to je pri meni redko. Za peko pa uporabljam najraje čisto majhne količine kokosovega olja. Pri nas sem odkrila samo palmovo, kokosovo pa kupujem zunaj. MCT olje ne uporabljam samo zaradi cene.
Upam, da sem vam kaj pomagala.
S pozdravi,
mag. Barbara Gazvoda.
Tommo, na vaše vprašanje me je dr. Hafnerjeva opozorila že v ponedeljek, vendar do danes žal nisem utegnila, da bi vam odgovorila. Še vedno sem v časovni stiski, zato samo na hitro: obožujem lososa, uživam pa tudi kapsule z oljem iz lososa, laneno olje, zdrobljeno laneno seme; odvisno od hrane, ki jo uspem pripraviti, če sem čisto iskrena.
Vprašanja sem zelo vesela in bi bolj obširno nanj odgovorila jutri, ko si bom lahko vzela malce več časa.
S pozdravi,
mag. Barbara Gazvoda.
Pozdravljeni Tommo!
Opravičujem se, ker tako dolgo nisem uspela odgovoriti.
Za čimbolj pravilno razmerje med vnosom omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami skrbim z zdrobljenim lanenim semenom (precejšnja vsebnost linolenske maščobne kisline), lanenim oljem, kapsulami ribjega olja (visoka vsebnost eikosapentanojske in dokozaheksanojske maščobne kisline) in uživanjem rib kadarkoli le imam priložnost ali voljo za pripravo.
Priporočila organizacij kot sta WHO in FAO glede razmerja med vnosom omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami, so pravzaprav 0.1/0.4. Večkrat pa zasledimo tudi razmerje, ki ga omenjate vi, 1/1. To naj bi bilo razmerje, ki ga je bil naš genetski material skozi stoletja najbolj vajen. Glede natančnih številk se najbrž tako nikoli ne bodo vsi strinjali, hkrati pa tudi nihče izmed nas ne bo natančno meril, koliko omega-6 in koliko omega-3 maščobnih kislin pravzaprav zaužije. Še vedno se dogaja, da sčasoma ovržejo še tako veljavno resnico. Tako so pred desetletji začeli strokovnjaki svariti pred nasičenimi maščobami v korist polinenasičenim, da bi zajezili porast srčnih obolenj. S tem pa so dvignili predvsem porabo omega-6 maščobnih kislin(sončično olje, koruzno olje, sojino olje…). Porušilo se je razmerje omega-3 in omega-6 maščobnih kislin v naših telesih, kar sedaj raziskujejo v povezavi z rakom in drugimi zdravstvenimi problemi. Večji vnos omega-3 maščobnih kislin je torej vsekakor zaželjen, seveda pa spet ne gre pretiravati v drugo skrajnost.
Še vedno kot vselej najraje zagovarjam pestrost in zmernost v prehrani, ker je to najboljši način, da se izognete pasti ene ali druge skrajnosti oziroma pomanjkanju ali predoziranju določene snovi.
S pozdravi,
mag. Barbara Gazvoda.
Hvala za odgovor…
Konec koncev vsak posameznik reagira drugače, zato je neka merila nemogoče postavljat…
Ja, sedaj študiram prehranu z drugačnega zornega kota – kot hrano in zdravilo… pač se je v družini pojavil karcinom prsi (mama ) in kakor je že Mendel ugotovil, bi tudi jaz utegnil podedovati kakšen okvarjen gen P53 – pa imam lahko probleme s prostato ( – oba kanciroma sta baje povezana s hormoni ).
Tako, da malo bolj spremljam informacije s tega področja….(recimo knjigi dr. Bob-a Arnot-a s prehrano proti raku na prsih in prostati).
In tam v bistvu moški ne bi smeli jesti lanenega semena zaradi ALA , priporoča pa ribje olje in predvsem malo maščob (10%) in pa veliko soje ter zelo malo mesa (nič – razen rib severnih morij). Zelenjavo pa vso, kapusnice posebej, brokoli, sadje.
Po drugi strani pa dr. Joanna Budwig propagira mešanico zmletega lanenega semena in skute (ali pa jogurt, kefir, soja ) proti raku… Mešanica pa je baje zato, da se maščobe vežejo na proteine in lažje pripljujejo do celic.
Linus Pauling pa zagovarja maks. količino C in E vitamina – doza za C naj bi bila tako velika da ne povzroča želodčnih težav – nekateri zdržijo tudi 20 g !!!
In potem lahko rečem: pa potegnimo iz tega pameten zaključek!
ps: sem si v menzi malce privoščil šalo: kuharico sem vprašal, če so pri pripravi jedi pazili na razmerje omega-3 in omega-6 maščobnih kislin… 🙂
Tudi meni je knjiga dr. Arnota zelo všeč. Predvsem zato, ker se naslanja na same raziskave, ki jih sprotno tudi referira.
Z raziskavami na genu p53 pa se ukvarjam tudi sama pri svojem delu. Ravnokar začenjam z mutacijsko analizo celotnega gena. Če vas mogoče zanima, se mi oglasite na mejl.
Lep pozdrav,
mag. Barbara Gazvoda.
http://www.arhivo.com/uploads/olje1.jpg
ne znam prilepit slikce, ampak tegale jaz uporabljam in sem zelo zadovoljna!