Nora lakota-včeraj
Včeraj sem pa mislila, da se mi bo počasi zmešalo :))))
Le kaj je bilo v luftu????
Zvečer lepo povečerjam en krožnik ričeta in eno grenivko, ampak lakota je ostala kot na začetku in ni popustila.
Ob cca 22:30 grem vseeno v posteljo in berem. Lakota je postajala vedno hujša. Nisem se mogla skoncetrirat na branje. Po glavi mi je rojilo na tisoče jedi 🙂 Na koncu sem si rekla, da me že ne bo hudič pobral, če pojem ene ribe z zelenjavo. Si morate mislit? Ljubilo se mi je vstati sredi noči (cca 23:30), oditi v mrzlo kuhinjo in zmazati te nesrečne ribe!! Vredu, OK, pojedla sem jih!
Seveda pa lakota ni prenehala, kje pa!!
Potem ponovno ležem in poskušam brat, poskušam zaspat, pa spet brat, kar nisem vedela kaj naj, saj mi je po glavi rojila hrana..hrana..hrana..Kot bi mi nekdo konstantno butal po možganih: pojdi jest, ena porcija kosmičev te ne bo zredila, pojdi, no vstani, pojdi že vendar!! Ampak sem bila še toliko prisebna, da sem vzdržala in ob cca 00:30 je končno prišel odrešilni spanec.
Moram povedat, da se mi je to zgodilo prvič, namreč to, da sem šla sredi noči jest. Vseeno pa sem bila vesela, da sem pojedla samo eno konzervo rib (cca 150 kcal) in ne kaj bolj redilnega. Bravo jaz :))
Imate tudi vi dostikrat tašne norije ponoči? Kako se jih ubranite in kaj storite, če se jim ne morete?
K sreči, tega še nisem doživela. Ko je ura 8 zvečer, mene mine vsaka volja do prehranjevanja. če pa se mi na redke čase kdaj telo “zmoti” in se oglasi po osmi uri, me mine , če grem v posteljo in berem.
Si pa kar predstavljam, kako je to grozno. Meni se kaj takega včasih dogaja med vikendom. Ampak takrat se pa prepričam, da še ni dve uri od zadnjega “hranjenja” in vzdržim.
LP!
Še kako dobro mi je znana tale nočna lakota. Jaz ne samo, da nisem mogla zaspat, še ponoči sem vstajala, pa hajd v kuhinjo. No, tam se je zgodilo, kar se pač je. Vse je bilo dobro. Tudi tisto, česar sploh ne maram. Basala sem se in basala, lakota pa nikakor proč. Tako sem tudi pridobila levji delež svojih odvečnih kilogramov. Zdaj, ko sem se vzela v roke in večerjam v glavnem beljakovinsko hrano, teh pohodov nimam več. Če pa že, se potolažim s kakim kozarcem mlačne vode (ene 3dl), v skrajni sili pa si pogrejem lonček mleka. Da ponoči nisem več lačna, je razlog tudi v tem, da jem 4 do 5x na dan in tudi čez dan nisem lačna, da bi se mi svetilo. Mislim, da se s pametno razporejeno hrano in predvsem s “pametno” hrano lahko izogneš tej večerni oz. nočni lakoti. Polnozrnati izdelki zadostijo potrebo vnosa OH, ki so največji problem pri nas, ki smo dobesedno zasvojeni z OH. Izogibaj se slabim OH, kot so bela moka, bel riž, bele testenine, sladkor……….etc.
Poskusi s pretežno beljakovinskimi večerjami. Boš videla, da pomaga. OH so tisti, ki sprožijo lakoto kmalu po obroku. Moje lastne izkušnje.
Upam, da sem ti kaj pomagala.
lp
Hvala, Julya.
Ma sej če pogledaš moje jedilnike, jem pretežno beljakovine+nekaj zelenjave za večerjo…Se pa tudi na veliko izogibam enostavnim OH, razen, da tu in tam pojem medene kosmiče…
Včeraj res ne vem kaj je bilo. Luna je že tudi mimo, a ne? :)) Teta se še tudi ne približuje…
Priznam, da sem tudi danes nekam lačna, zato si kuham zelenjavno juho, katera je zeeelo nizkokalorična. Če že jem preveč, naj bo to zelenjava 🙂
Groza! No, ma saj bo že. 🙂
Metka, mene luna drži kar nekaj dni prej in še nekaj dni po. Bi rekla, da je tudi luna lahko “kriva”. Pa saj en izgovor moraš imeti, čeprav ga pes na repu prinese.
Ti si kar skuhaj zelenjavno juhico. Jaz bi notri vrgla še malo piščančka. Bolj zaleže.
Z dobro voljo premostimo vse težave in ni vrag, da ti tele ne boš.
Je pa tudi tako, da en greh ni usoden. Problem nastane, če se grehi kopičijo.
Torej pogumno naprej po poti, ki jo dobro poznaš in je edina prava.
lp
Super, take besede sem potrebovala za pogum in tolažbo! Hvala, Julya!
Bom pa res pošnofala, če je kje šekakšen košček piščančka :))
Sem pa prej pozabila omenit babici, da je res pridna, da ne popusti, ko jo med vikendom grabi kakšna “neumna” lakota in da ima sicer tako zelo dober bioritem, da ni lakote po 20 uri. Super to, res!
Živio. Tudi mene je ene parkrat zagrabila volčja lakota in to seveda ponoči. Lakota me je vrgla iz postelje. Takrat bi res lahko spraznila cel hladilnik. Meni pomaga, da si pogrejem mleko in ga počasi srkam, tako da napad lahkote mine.
Te dni ga pa nekaj tudi jaz seklam pri hrani(sladkarije). Zgleda, da ima polna luna, ja no nekdo mora biti glavni krivec za naše pregrehe, podaljšano delovanje. Pa vaga mi je danes zjutraj pokazala nekaj več. Moram se hitro “skulirat”. Kako pa naj, pri vseh receptih, ki jih zadnje čase pošiljate. Že od samega branja se mi “Cukr” dvigne. Ha.ha.ha
Pa, saj so dietni:-))))))))
Spečeš, izračunaš kalorije, narežeš na koščke in potem………
Ko vidiš, koliko kalorij ima en košček, te mine, ali pa si privoščiš samo enega. Tole računanje kalorij je še posebej praktično pri pregrešnih sladkarijah. Ponavadi se sploh ne zavedamo, koliko pojemo, kadar nismo nič preračunali. Tako kot jaz zadnjič s kračo. kar rezala sem in rezala. je bila tako njami, za znoret. Ko sem zračunala, koliko sem “požrla”, sem pa tudi skorajk znorela:-)))))))))))))))))))))))))))))))))
Ja, ja, nisem še ta prava. še ne znam grešit brez slabe vesti. No, saj dokler sem v fazi hujšanja, je to pravzaprav pozitivno. Nočem pa se vse življenje “žret” zaradi vsake pregrehe v obliki hrane ali pijače.
LP!
Vsak dan je potrebno zaužiti tudi nekaj maščob in sladorjev,ker telo brez maščob ne bo funkcioniralo kot je treba.
Jaz mislim,da bi res lepo razporedila beljakovine in jih glede na telesno težo pač tudi zaužila,kolikor jih potrebuješ.Če mi zaupaš težo,velikost ,se bom potrudila in izračunala,koliko beljakovin je za tebe dovolj,da bo o.k.,prav?
Lp Andreja
Hojla Drejčka. Včeraj sem po moje pojedla kar zadosti beljakovin, pa bi vsseeno pojedla vse, kar imamo doma sladkega.
Zjutraj: 1,5 dcl jogurt ego _ kava z mlekom
M: Tuna rio mare z odsejano maščobo, ena paprika
K: goveja juha, govedina iz juhe, malo riža, solata iz svežega zelja z malo kisle smetane ( po tem pa sladko…..)
V: jogurt ego in sunny bisk. …
Ma še moje mere: starost 51,višina 162, teža 88/89 kg(imam zelo močno okostje) sem nekje brebrala, da je to tudi važno.
Se strinjam z Babico.
Kar nekaj bi jih lahko tule naštela, ki jih je pošteno zvilo, ko so začeli računati kalorije. Nedolžna pečenica je postala tempirana bomba, ali pa čisto običajen krožnik testenin tako kaloričen, da so potem za tisti dan izpustili večerjo.
Z nekom tule smo računali za normalno zeleno solato s kisom in oljem, soljo. Samo da sem jaz toliko olja porabila za sedem oseb (ali še bolje štejem samo 4 odrasle), druga oseba pa za samo sebe.
Naši načini priprave hrane se pač razlikujejo. In prav je tako. Se vsaj kaj drug od drugega naučimo.
Jaz npr. riža nikoli ne kuham. Razen mlečnega. Pa še za tega sem slišala, da ga nekateri kuhajo na vodi in vložijo v mleko. Ima mogoče moj riž kakšen procent več maščobe, ampak po mojem vedenju ohrani koristne snovi, ki so v njem. Tudi sam okus je drugačen. Ne boljši ali slabši (pač stvar navade), ampak drugačen.
Znanko sem opazovala pri pripravi praženega krompirja. V osnovi je bilo vse enako kot pri meni. Le včasih se dogodi, da zna biti takšen krompir preveč suh. Ona ga je pač še zalila z oljem, jaz pa z čisto govejo juho. In moja sestra, s katero delava do pikice enako goveji golaž, je ugotavljala, zakaj je moj drugačen kot njen. Pravzaprav njen bivši mož. Tedne smo se trudili, da bi ugotovili in na koncu pogruntali, da je stvar v miksanju čebule. Jaz čebule nikoli ne miksam, ampak jo režem “peš”.
Ko sem zadnjič pekla polnozrnate piškote brez enega samega grama sladkorja ali nadomestka sladkorja, me je skoraj kap, ko sem izračunala kalorično sestavo. Pa saj tega itak toliko ne poješ. Se jih kar ogromno nabere za 100g, ampak razmerja med nutrienti so bila tako porazna, da je bolje pojesti en krof, ali pa krvavico, pa so razmerja boljša.
Piškoti morajo biti in bodo pri meni tudi ostali! To je nekakšna tradicija domače kuhinje.
Šele ko se srečamo s številkami, nas marsikaj izuči.
Moja hči si je danes naredila jabolko z jogurtom. Kar tresla se je in hotela pustiti ćetrtino jabolka na strani, ker to je pa čisto preveč. In na koncu je vsega skupaj prišlo za borih 154 kalorij. Pa še najedla se je, pošteno.
Naj se obrnemo kakorkoli, prav ali pač napačno, kalorije so pomembne. Zato si sem ter tja kdaj vzemite čas in kaj zvagajte in preračunajte. Danes to, jutri ono, kakšen dan nič. Človek preprosto povedano mora imeti občutek koliko je kaj, tako od oka. Včasih je mogoče že dovolj, da zgolj preberemo sestavo na kakšnem izdelku. Primerjajte med seboj tunino v olivnem ali sončničnem olju in tunino v lastnem soku. Pa naj bo olivno olje še tako zdravo in nujno in …..
Veliko vas lahko reče, da čisto preveč kompliciramo okoli tega, da mogoče kaloričen deficit nekaj pomeni….to še, vse ostalo pa….Takšni ljudje tudi ponavadi odštejejo 500kalorij od svojega bazalnega metabolizma in gurajo dalje ob borih 800kcal dnevno. Niti pod razno pa nočejo slišati, da je bazalni metabolizem zgolj osnova golega preživetja, vegetiranja, brez da se premaknemo in podobno. Ali pa potrebe po beljakovinah izražene v gramih? Malo kdaj pa se ob tem pove to, da je treba to računati na pusto telesno težo in ne na težo, ki nosi s seboj še ničkoliko maščevja. Da kljub vsemu kar počnemo za sami sebi nismo in nikoli ne bomo ne vem kakšni bodyji, ki potrebujejo veliko večji vnos beljakovin.
Časi se spreminjajo in še bolj kot to, se je spremenila hrana, ki nam je na voljo. Nekoč cenjen hlevski gnoj za gnojenje naših vrtičkov, je danes pravzaprav nekaj zelo slabega., če pomislimo na vso živalsko krmo in vsa zdravila, ki jih živali prejemajo, zato da zadostijo ali standardom, ali pač sledijo čistemu razvoju globalizacije…se pravi še več za manj in na plečih drugih.
In slastno rdeče jabolko na našem ali največkrat sosedovem drevesu ni popolnoma nič drugega kot skupek kemije.
Tudi slastne dišeče gobe niso več to kar so bile, saj zaradi veliko vsebnosti vode iz ozračja potegnejo marsikaj. In zdrave ribe? So mar res tako zelo zdrave, ko pa vendar vemo, kako je iz dneva v dan vse več težkih kovin v morjih in jih ribe vežejo nase? Ampak omega-3 maščobne kisline pa potrebujemo. So nekaj, kar naše telo ni sposobno proizvajati samo.Torej kam? Kako?
Na nek način se vračamo nazaj k naravi, nazaj k pozabljenemu, dolga leta zaničevanemu, nečemu (vsaj pri hrani), kar je bilo sestavni del revnejših slojev. To se mi zdi lepo. Pa vendar …….Mar je danes pira resnično tisto, kar je bila nekoč davno? In še mnogo drugih stvari.
Jabolko v slovenskem prostoru od nekdaj kraljuje med sadjem. Vendar pa je pri vsej obilici ponudbe in pa ne malokrat seveda nižjih cenah drugega sadja, tako “nespodobno” jesti jabolka. Sploh tista, ki so tako neestetska na pogled. Vendar hvala bogu, so še ljudje, predvsem tisti, ki delajo z mladimi in se trudijo ohranjati in razvijati avtohtone slovenske sorte jabolk. Avtohtono pomeni nekaj, kar sodi k nam, ki smo tu tudi avtohtoni. Mi sodimo skupaj.
Mi in vse tisto, kar je pač naš prostor sposoben pridelati.
Preberite si enkrat kaj se dogaja v časovni preglednici npr. s solato. Koliko ima tega in onega ob obiranju, koliko izgublja pri običajnem transportu, transportu s “hlajenjem na daljši rok”, kako jo potem še v trgovini po domače povedano oživljajo do skrajnih možnosti estetskega nakupa. Ko izgubi še domala ne vse kar pač še nosi v sebi, jo “napijejo” z vodo, da zgube niso prevelike ali pač dobički premajhni. V teh težkih časih je pač treba preživeti. In kar nekaj jih je v tej verigi preživetja. Vendar pa imamo pri vsem tem vsaj srečo, da naše sadje in zelenjavo zalivajo z dokaj kvalitetno in za enkrat še neoporečno vodo. Da lubenica pridobi na teži, se ji pred prodajo ineciira voda. In naj to naredijo že nekje v nekem svetu kjer so lubenice doma in imajo močno čudno vodo? Prav vemo kaj jemo, ja!
Uf, sem čisto padla v moj meni čisto lasten element in bi lahko še kar pisala in pisala. Ampak to se ne spodobi. Se pa počutim dobro, da sem nekaj teh stvari “ponovno” dala ven iz sebe.
Za konec.
Naj vam ne bo odveč kdaj pa kdaj kaj stehtati. Ni preprosto, ni pa tudi nikakršna umetnost, ki bi zahtevala ne vem kakšnega človeka. Navite se planirati in ne pustite, da vas nov dan zaloti nepripravljene. Šele ko ojačamo, ko se na svojih poteh srečujemo s samimi seboj, takrat si pa lahko privoščimo tudi presenečenja. Tehtanje in občasno računanje ne pomeni popolnoma nič drugega, kot pa imeti voljo se učiti.
Tole je sicer čisto izven konteksta, pa vendar moram napisat.
“Kdor hoče, najde pot. Kdor noče, najde izgovor”
Tole velja tudi za vse s preveliko telesno težo. Ampak mi hočemo in zato smo našli pot. Nekateri se pa še vedno izgovarjajo.
Marika, ti si pa spet tako lepo in predvsem pametno napisala, da se splača večkrat prebrat in se iz tega kaj naučiti. Še dobro, da te imamo.
lp
Marika bravo , dobro je takole prebrati će tudi vemo , a tako se malo spomnimo kar nekako kar nekak nočemo vedeti o vsem tem …
res je potreno vcas kaj zvagati preracunati , da se ne spozabimo :))