Kompulzivno prenajedanje
Spoštovani!
Mene pa zanima, zakaj zlorabljamo ravno hrano? Posledice so zgolj slabo počutje in rejenje, užitek je res le tisti trenutek, ko daš nekaj v usta in je dobrega okusa.
To sem se spraševala včeraj, ko sem kot že tolikokrat v zadnjih mesecih posegla po banjici sladoleda. Vse se je začelo, ko je pred skoraj tremi leti nekdo, ki sem ga imela zelo rada, naredil samomor. Za nekaj mesecev me je ta dogodek popolnoma ohromil. Iskala sem terapevtsko pomoč, nazadnje sem tolažbo našla v hrani. Nekako v tistem času je umrl še moj osebni zdravnik, ki sem mu zeli zaupala (borim se namreč tudi s pretirano skrbjo za zdravje, sem hipohonder), zelo dober prijatelj pa se je odselil v tujino in sva lahko v stikih le prek interneta.
Posledica vsega tega je mojih 10 kg več, slabo počutje, depresivna stanja. A zvečer popustim. Kljub redni rekreaciji se redim.
Kako se lahko rešim iz začaranega kroga, ki me duši in preganja, izhoda pa ne najdem?
Hvala za vsak nasvet!
Oj, Fiona.
Zakaj hrana? Verjetno zato, ker je pri roki, je legalna in poceni 🙂
Tukaj se proti tej zasvojenosti borimo vsaka malo po svoje – mogoče ti lahko pomaga kak stavek iz jare kače od teme Spremljanje napredka.
Samo … če si pretirano zaskrbljena zase, bi morala tudi pri hrani paziti, kaj ješ? To se meni nekako ne sklada. Kako pa rešuješ hipohondrstvo?
Ne vem, veliko je kriv svet potrošništva. Kar si mi želimo, to nam proizvajajo in to dobimo na vsakem koraku, samo da nekdo zasluži na račun nas. Kar poglej, vsepovsod reklame za sladke, mokaste in nezdrave jedi. V trgovini ti sladkarije kar same skačejo v nos in ko misliš da si na blagajni rešen, se tudi ob sami blagajni ponujajo majhne čokoladice, lizike, žvečilni.. Na vsakem koraku je vonj po omamnih pekovskih izdelkih in hitri hrani. Ja kaj ne boš “nasedel” ob vsej tej omamni nezdravi ponudbi. Pravijo da narava sama izloči škodljivo vrsto in to smo ljudje. S svojimi nezdravimi željami in pohlepom bomo sami sebe uničili. Redkokateri je dovolj močan da ne podleže prodajalcem škodljive hrane.
Kar se ostalih težav tiče, sem se jaz naučila da se določenih stvari pač ne da spreminjati. Problemov ki jih nosiš v sebi in jih zavračaš kot nesprejemljive, se moraš na preprost način znebiti. Dogodke poskusi sprejeti in pusti da gredo svojo pot, kar se je zgodilo ne obstaja več. Kaj bi se zgodilo če bi človek nosil v sebi vse težave sveta iz celotne zgodovine. Pustiš stvari za seboj in greš naprej.
Poleg tega imej v mislih da slabe misli kot magnet privlačijo še več slabega, dobre pa še več dobrega. Življenje si predstavljaj kot knjigo želja in misli samo na tisto kar si želiš in ne česa nočeš.
Pa srečno.
Pozdravljena Fiona,
mi je žal, da malce pozno odgovarjam. Se strinjam s tem, kar sta napisali “pravakava” in “miškahiška” – hrana je zelo priročna v smislu zlorabe; dostopna, legalna in na voljo in ravno zaradi the dejstev tako nevarna. Kakršnekoli občutke že poskusimo “utišati” z njo, nam to uspe le kratkoročno, neprijetne občutke je potrebno razreševati drugače, na ta način se hitro vrnejo, skoraj brez izjeme še v družbi občutkov krivde, ker smo pojedli preveč, na dolgi rok pa tudi povečanja kilogramov ter ogrožanja zdravja.
Pišete, da ste že iskala psihoterapevtsko pomoč, ki bi bila po mojem mnenju glede na ostale težave, katere opisujete (depresija, strah pred boleznimi), zelo ustrezna pot do rešitve. Preživela ste tudi nekaj travmatičnih dogodkov, v relativno kratkem času, ob čemer je zelo pomembno, da oporo najdemo tudi v drugih, vsega pač ne zmoremo razrešiti in preboleti sami v sebi. Tako vam želim, da najdete moč za nadaljnje iskanje pomoči, morda se pot reševanja težav s psihoterapijo lahko zdi dolga, a hitre rešitve zelo redko prinesejo dolgoročne rezultate.
V vmesnem času predlagam, da si naredite plan oziroma seznam aktivnosti, katere lahko izvedete v težkih trenutkih, kot pišete, ob večerih, namesto, da bi posegla po hrani. Naj bodo prijetne, če se v tem trenutku zdi, da vas ne bi nič veselilo, pomislite, kaj vas je veselilo včasih. Verjamem, da jih boste našla vsaj nekaj.
Želim vam veliko uspeha na vaši poti in vas lepo pozdravljam,
Živjo!
Hvala, ker si se oglasila 🙂
Moje hipohonderstvo izgleda tako, da ob vsaki mali težavi pomislim na najhujše, na raka ali kakšno drugo hudo bolezen … tako sem mislila. Po drugi strani seveda vem, da si s prenajedanjem lahko škodujem, ampak je hrana še vseeno močnejša.[/quote]
Zanimivo, kako nas glava heca a ne.
Jaz sem po mojem nasprotje od hipohondrstva in zanikam obstoj bolezni. Na srečo sem zdrava (zdaj pa, ali samo zanikam bolezen ali sem res :)?).
Mene je bilo dolgo časa strah – oziroma ne morem reči strah, ker me ni resnično morilo – srčno žilnih bolezni, ker imamo to v družini in sta teta in stric umrla še precej mlada. Stara mama je umrla od kapi, oče je imel že par različnih kapi/infarktov kot posledico strdka, njegova sestra ima tudi probleme … Res me je bilo strah, da bi tudi mene prehitro kaj zadelo, sploh ko so bili otroci še majhni. Zato sem sklenila, da moram res maksimalno pazit nase, od hrane do vadbe in razno raznih razvad. Da naredim vse, kar je v moji moči, za svoje zdravje. In res nimam problemov – kar pa jih je bilo oz. so še, jih kar uspešno rešujem.
Mislim sicer, da so tvoje težave mogoče res prehude za samostojno reševanje. Ampak mogoče poskusi te svoje strahove pred boleznijo racionalizirati. Katere bolezni imate v družini? Kaj počneš takega, da bi lahko škodilo tvojemu zdravju? In tako naprej.
Rak je recimo resda huda bolezen, a je v marsikateri obliki že čisto lepo ozdravljiva. Torej tudi če bi ga imela, to ne bi bil nujno polom.
Prebrala sem v sosednji temi glede osebnega trenerja: če je nekaj preveč drastično, v nas zbudi odpor in to ni ok. Moraš upoštevati, da trener izhaja iz povsem drugačnih izhodišč kot ti. Kolikor imam jaz stika s trenerji, se jim vse življenje praktično vrti samo okrog treninga in hrane in so prepričani, da bodo tako živeli vse življenje. Verjetno se težko vživijo v enega navadnega človeka, ki mora predvsem najti znosnejši način življenja za naslednjih par desetletij in mu ni osrednji smisel življenja pridobiti čim več mišic.
Jedilnik mora biti oblikovan po tvoji meri, ne po njegovi. In tak, da se boš na tak način lahko prehranjevala do konca življenja.
Živjo!
Hvala, ker si se vsaj ti oglasila 🙂
Moderatorji se, kot kaže, precej neradi …
Moje hipohonderstvo izgleda tako, da ob vsaki mali težavi pomislim na najhujše, na raka ali kakšno drugo hudo bolezen … tako sem mislila. Po drugi strani seveda vem, da si s prenajedanjem lahko škodujem, ampak je hrana še vseeno močnejša.[/quote]
Zanimivo, kako nas glava heca a ne.
Jaz sem po mojem nasprotje od hipohondrstva in zanikam obstoj bolezni. Na srečo sem zdrava (zdaj pa, ali samo zanikam bolezen ali sem res :)?).
Mene je bilo dolgo časa strah – oziroma ne morem reči strah, ker me ni resnično morilo – srčno žilnih bolezni, ker imamo to v družini in sta teta in stric umrla še precej mlada. Stara mama je umrla od kapi, oče je imel že par različnih kapi/infarktov kot posledico strdka, njegova sestra ima tudi probleme … Res me je bilo strah, da bi tudi mene prehitro kaj zadelo, sploh ko so bili otroci še majhni. Zato sem sklenila, da moram res maksimalno pazit nase, od hrane do vadbe in razno raznih razvad. Da naredim vse, kar je v moji moči, za svoje zdravje. In res nimam problemov – kar pa jih je bilo oz. so še, jih kar uspešno rešujem.
Mislim sicer, da so tvoje težave mogoče res prehude za samostojno reševanje. Ampak mogoče poskusi te svoje strahove pred boleznijo racionalizirati. Katere bolezni imate v družini? Kaj počneš takega, da bi lahko škodilo tvojemu zdravju? In tako naprej.
Rak je recimo resda huda bolezen, a je v marsikateri obliki že čisto lepo ozdravljiva. Torej tudi če bi ga imela, to ne bi bil nujno polom.
Prebrala sem v sosednji temi glede osebnega trenerja: če je nekaj preveč drastično, v nas zbudi odpor in to ni ok. Moraš upoštevati, da trener izhaja iz povsem drugačnih izhodišč kot ti. Kolikor imam jaz stika s trenerji, se jim vse življenje praktično vrti samo okrog treninga in hrane in so prepričani, da bodo tako živeli vse življenje. Verjetno se težko vživijo v enega navadnega človeka, ki mora predvsem najti znosnejši način življenja za naslednjih par desetletij in mu ni osrednji smisel življenja pridobiti čim več mišic.
Jedilnik mora biti oblikovan po tvoji meri, ne po njegovi. In tak, da se boš na tak način lahko prehranjevala do konca življenja.[/quote]
Hvala, pravakava, fino pišeš in se strinjam s tabo v vsem.
Mogoče želim vse ali nič. Verjetno bi lahko za zajtrk še vedno vzela rogljiček in v nadaljevanju dneva pazila na ostalo, pa bi vseeno hujšala. Jaz pa želim jesti 100% prav ali pa nič. In potem je prevečkrat nič in posledično seveda kg gor. In ja, trenerji živijo v svojem svetu in če mene vprašaš, se res premalo znajo vživet v neko običajno življenje ene povprečne ženske …
Ne vem, se trudim iz dneva v dan. Mislim, da se bom povezala s terapevtko s tega foruma …
Zanimivo, kako nas glava heca a ne.
Jaz sem po mojem nasprotje od hipohondrstva in zanikam obstoj bolezni. Na srečo sem zdrava (zdaj pa, ali samo zanikam bolezen ali sem res :)?).
Mene je bilo dolgo časa strah – oziroma ne morem reči strah, ker me ni resnično morilo – srčno žilnih bolezni, ker imamo to v družini in sta teta in stric umrla še precej mlada. Stara mama je umrla od kapi, oče je imel že par različnih kapi/infarktov kot posledico strdka, njegova sestra ima tudi probleme … Res me je bilo strah, da bi tudi mene prehitro kaj zadelo, sploh ko so bili otroci še majhni. Zato sem sklenila, da moram res maksimalno pazit nase, od hrane do vadbe in razno raznih razvad. Da naredim vse, kar je v moji moči, za svoje zdravje. In res nimam problemov – kar pa jih je bilo oz. so še, jih kar uspešno rešujem.
Mislim sicer, da so tvoje težave mogoče res prehude za samostojno reševanje. Ampak mogoče poskusi te svoje strahove pred boleznijo racionalizirati. Katere bolezni imate v družini? Kaj počneš takega, da bi lahko škodilo tvojemu zdravju? In tako naprej.
Rak je recimo resda huda bolezen, a je v marsikateri obliki že čisto lepo ozdravljiva. Torej tudi če bi ga imela, to ne bi bil nujno polom.
Prebrala sem v sosednji temi glede osebnega trenerja: če je nekaj preveč drastično, v nas zbudi odpor in to ni ok. Moraš upoštevati, da trener izhaja iz povsem drugačnih izhodišč kot ti. Kolikor imam jaz stika s trenerji, se jim vse življenje praktično vrti samo okrog treninga in hrane in so prepričani, da bodo tako živeli vse življenje. Verjetno se težko vživijo v enega navadnega človeka, ki mora predvsem najti znosnejši način življenja za naslednjih par desetletij in mu ni osrednji smisel življenja pridobiti čim več mišic.
Jedilnik mora biti oblikovan po tvoji meri, ne po njegovi. In tak, da se boš na tak način lahko prehranjevala do konca življenja.[/quote]
Hvala, pravakava, fino pišeš in se strinjam s tabo v vsem.
Mogoče želim vse ali nič. Verjetno bi lahko za zajtrk še vedno vzela rogljiček in v nadaljevanju dneva pazila na ostalo, pa bi vseeno hujšala. Jaz pa želim jesti 100% prav ali pa nič. In potem je prevečkrat nič in posledično seveda kg gor. In ja, trenerji živijo v svojem svetu in če mene vprašaš, se res premalo znajo vživet v neko običajno življenje ene povprečne ženske …
Ne vem, se trudim iz dneva v dan. Mislim, da se bom povezala s terapevtko s tega foruma …[/quote]
Za vse se ti mora zgoditi tak zasuk v glavi, kot ga zmorejo le redki. To so tisti ljudje s skrajnimi načini življenja, prehranjevanja, razmišljanja … saj veš, ko se odselijo v kočo brez elektrike in živijo od tistega, kar pridelajo in zamenjajo (brez denarja). Za ureditev prehrane ne rabiš biti stoprocentna. To je za večino ljudi enostavno prezahtevno in to si ugotovila tudi sama. Biti moraš 75-procentna. Pa pojej rogljiček dvakrat na teden, naj bo to oblika razvajanja. In seveda boš shujšala tudi oziroma predvsem na tak način. Na takega, kot si poskušala doslej, očitno ne bo šlo. Sploh če si predstavljaš na dolgi rok, do konca življenja … bolj ne, a ne.
Umirit moraš tisto, kar so največje napake. Nezdravo hrano, kalorične prigrizke, količine. Ne odpravit, ampak spravit v znosne okvirje.