Najdi forum

Zanima me kako snahe gledate na tašče, kakšen odnos imate, in kako tašče gledate na snahe, kako se razumete, če ste v isti hiši in kako, če ste vsak na svojem. Kakšne odnose imate z vnuki in kako se počutite mamice, če imajo vnuki radi babico in dedijo. Ali so možni normalni odnosi?

[/u][/b]
Možni, če so oboji normalni ( kar je redkost ) !!!!!!!

Za dober odnos sta potrebna dva, ki sta zmožna to zgraditi in vzdrževati.
Za slab odnos pa je dovolj vsaj eden, ki vse podre, kar drugi gradi.

Velja za vse odnose.

A ja, sama nimam ne tašče ne snahe. Sem pa prepričana, da ne bi bila slaba ne kot snaha, ne kot tašča. Bi se trudila po svojih močeh, če pa z druge strani ne bi bilo interesa, bi se tiho umaknila.

Pričakovala sem odzive, kako živite vi, kako funkcionirate v določenih situacijah. Ne želim pljuvanja, le kako ste ali reagirate ko pride do kočljive situacije, trenj, nestrinjanj. Kako delujete z vnuki, ali jih je smiselno popaziti.

Sem snaha, imam pa na “probi”” tudi že upam, da bodočo snaho, in se mi zdi, da boljše skoraj ne bi mogla dobiti.
Sama imam zelo v redu taščo, res ne živim z njo, tako da težko sodim, kakšno je življenje snahe in tašče pod istpo streho. Mi pa moja tašča ni še nikoli odrekla nobene prošnje, pa naj bo glede varstva mojih otrok, pomoči v gospodinjstvu in še in še bi lahko naštevala.
Ko je bil moj mlajši star eno leto in je moral v vrtec, je bil nenehno bolan in po nekaj mesecih je predlagala, da ga bo do drugega leta pazila in tako je tudi bilo. Zato sem ji še danes hvaležna. Se pa držim načela, da je potrebno vse konflikte že na začetku reševati s pogovorom in to kulturnim in do sedaj sva samo dvakrat imela malo bolj trd pogovor, vendar sva obe hitro šli preko tega. Zavedam se, da je to mama mojega moža in babica mojih otrok, predvsem pa, da če bog da, bom tudi sama enkrat v tej vlogi in upam, da bom imela s snaho vsaj tak odnos, če ne še boljši. Imam pa srečo, da se tudi na svojo mami lahko vedno zanesem, tako da imam pomoč z obeh strani.
Če mene vprašaš, ti svetujem, da jim pomagaj, če te prosijo, vsiljevati se pa ni treba. Strpnost z obeh strani in pogovor sta pa najboljši recept za dobre odnose.

Pozdravljeni, osebno imam sledeč problem in ga skušam rešiti na najbolj miren način, vendar ne gre. In sama več ne vem, kdo je kriv temu, počasi sem zelo zmedena in “polno vrečo” vsega imam že.
Poročena sem 26 let in to zelo srečno in imam 25 let starega sina, trenutno živi in dela v tujini in mu gre po planih, ki si jih je zadal………..
Moj problem je zadnje leto tašča. Pred letom dni smo izgubili tasta in moram priznati, da je bilo vsem nam hudo, najbolj seveda tašči, sinu(mojemu možu), njegovi hčerki, ki na žalost zaradi prevelike razdalje in bolezni se ni mogla udeležiti pogreba, meni ker tast mi je bil kakor drugi oče in navsezadnje je bilo tako hudo mojemu sinu, ki je bil na tasta zelo navezan-skratka bila je za vse velika izguba, čeprav pričakovana, vendar vseeno iznenada.
Naj preidem na bistvo, vsaj delno…………ko sva se z možem odločila za poroko, je hotela tašča, da si izbereva en drug datum in je na to pritiskala kot na sina in name. Vendar sem jaz že v samem štartu postavila “mejo”, do kje lahko gre(vsaj pri meni). In čas je pokazal, da je recipročno ta veza zelo dobro delovala, bila mi je druga mama(glede na to, da sem jaz zelo zgodaj ostala brez mame) je to meni ogromno pomenilo, da sva se razumeli, čeprav je bila ona v začetku zelo zadržana, tudi nobenega vtikanja v najin zakon ne………….meje so bile……..želela sem sama, da pride tudi bolj blizu, vendar ostala je na tisti ravni, ki je lahko rečem, zadovoljevala svoje potrebe in tudi moje. Z leti sem se naučila jo sprejemati tako kot je in nisem iskala konfliktov za vsako besedo na nepravem mestu. Ko sva z možem potrebovala varstvo, sva vedno prosila vsaj 2tedna prej, če za vikend nimata drugih planov in ja-morda zgleda do tu vse lepo in prav in boste rekli le, da naj bom srečna!! Ja sem bila srečna, ker smo bili res srečna družina, si pomagali in se ne vtikali v najina življenja. Pa četudi je včasih tašča kaj hotela v mojem domu spremeniti, sem samo pogledala in ji rekla, da nam je tako v redu-bistvo je da je dom čist, da se rad vračaš domov, ker je to tvoja oaza varnosti in miru-PIKA………. Za vsem tem je vlekel niti moj tast, ki me je od začetka resnično spoštoval in vzel tako kot sem……….nisem nikoli bila slaba hčerka, sestra, žena, mama,svakinja, še manj snaha. Znala sem požreti tudi kako taščino “cvetko”. Vendar s pomočjo tasta je hitro doumela, da ne dela prav. Naj povem, da je vedno za menoj stal mož.
Torej problem se je začel, kot nevidna nit razvijati iz klobčiča, ko je moj tast zbolel za demenco, takoj po tistem ko se je upokojil………….kot dolgoletna delavka v zdravstvu, se mi je taščina izpoved, da je tast depresiven, ni zdelo glih na mestu, kajti neki notranji glas mi je govoril drugače in obnašanje ni bilo podobno depresiji.Tašča je seveda vlekla na svojo stran, ker da je en njihov kolega, ko je šel v penzijo, je postal depresiven in da ga je ta in ta psihiater zelo dobro izvlekel ven…………OK, sem rekla, poznam tega psihiatra in vem kako ravna s pacienti in ker ni nujno da se je pri tastu razvila depresija, sem poskušala ji najti dobrega psihiatra in ga našla. Kljub temu da je čakalna doba bila 9mesecev in še kaj več, sem dosegla(ne zaradi poznanstev) ampak na bazi mojih opažanj, (povedala kako realno stojijo zadeve)uspela da je prišel na vrsto v roku 3 mesecev in moji sumi so bili potrjeni z testi in s tem, da je zdravnik moji tašči lepo povedal. Če bi me tašča poslušala, bi morda manj škode naredili. Vendar ne, še vedno smo bili z zdravnikom vred vsi v zmoti-le ona ki je bila z njim 24/24 in to 7 dni na 7 dni ima prav, ker ga ona najbolj pozna…………ja OK se strinjam. Morda sem motila z zdravnikom vred in ja vsi smo se motili, razen nje………..bolezen je žalost napredovala v začetku po nekih stopnjah počasi a vztrajno in poti iz te bolezni ni več nazaj-na žalost…………..prišlo je obdobje(malo pred smrtjo tasta), ko je tašča poplnoma izgorela, kljub temu da smo ji veliko-zelo veliko pomagali, pregorela in jo je hči vzela k sebi da mal odpočije. Daleč od doma, od moža in vseh………….jaz sem v tistih mesecih, pustila službo in bila s tastom 24/24, ker tak človek potrebuje pomoč, kajti na trenutke ni spoznal lastnega sina, še manj mene in vnuka……….Moža so takrat premestili delovno mesto in je bil tako cel dan odsoten in je teden minil, ko sem bila s tastom sama………..skozi te burne čeri sva zelo dobro krmarila in pridobil je z veliko potrpljena in volje, neke navade, čeprav rutinirane, vendar je bilo znosno in se je dalo preživeti-vsaj meni. Ne vem kako, mogoče ker delam že celo življenje s takimi in ni mi problem. Morda dolgoletne izkušnje so doprinesle tudi rezultate-ne vem, ne želim se hvaliti stem. Ker še vedno mislim, da sem premalo storila za človeka, ki mi je dal sina, tako dobro vzgojenega, ki mi je stal ob strani, ko je tašča šla preko neke meje je stopil vmes in zgladil spor, tako da ni bila nobena oškodovana. Ali pa ko je pazil na mojega sina in sem vedela, da je v varnih rokah, čeprav je bil moški tistega kova, ko je bilo gospodinjstvo nekje še izključno samo za ženske. Znal ga je razvajati in vedel kdaj reči NE. Nikoli nisem podvomila v njegove sposobnosti in isto za taščo. OK, bil je prvi vnuk in je bil božan od vseh in imel kar je otrok potreboval v tistem trenutku, a ni postal razvajen otrok. Danes je samostojen, oblikovan karakter in dela si kariero in je skromen in od nas ne pričajuje ničesar, prihaja na obisk, je srečen, ker smo srečna družina. No ja malce me je zaneslo, ker do bistva nisem še prišla. Želela sem vam vseeno napisati, da nisem tipična snaha, (ker mogoče se bom kaj kmalu sama znašla v vlogi tašče)ki bi imela taščo za “zmaja”. Meje so bile določene na začetku, ker sva jih z možem skupaj postavila, najin zaveznik je bil tast in živeli složno………….bile so “cvetke”, vendar nič kar bi bilo vredno zanetiti prepir v medgeneracijskem odnosu. Problem je nastal kmalu po smrti tasta in kljub temu, da sem tisto jutro ko so mojega tasta odpeljali še zadnjič skozi njegov dom, jaz prva tam, ker me je tašča poklicala, ker mu je postalo slabo………….sem takoj pritekla, pomagala kar lahko, uredila vse potrebno za hospitalizacijo, javila možu, ki je bil v službi in mu rekla naj vseeno vozi počasi,ker nima kaj izgubiti, saj je bil tast v komi na intezivni………….ko je umrl sva z možem vse uredila za pogreb, plačala vse stroške(ki jih danes ne mečem tašči pod nos, ker ni pomemben denar ampak odnos do mene)…………javila moji svakinji, ki je ravno prebolevala hudo pljučnico in so ji prepovedali letenje, sinu javila in odšel je na pot po popoldanski službi in vozil celo noč, da je prišel, da bi nama pomagal, da bi se še zadnjič poslovil od svojega dedka………..delovali smo sinhrono, brez odvečnih besed prevzela vse z možem, tašča pa je itak bila izgubljena, majhna, čisto v svojem svetu.
Pustili smo jo, da je žalovala po fazah, da kasneje, ne bi bilo kakih posledic…………in počasi se je začela spreminajti ampak v slabo napačno smer…………ja vem, boste rekli normalno sama je ostala, otroci po svetu, ona na pragu svoje 50 letnice poroke, po 15 letih bolezni je izgubila moža in mi je ne razumemo. Kako le hudiča je to in predvsem, kaka snaha sem, da imam pravico obsojati, ko je veliko dobrega storila. Ne ob tem pozabljati, da je ob sebi imela nek “kvartet kolegic-vdov”, ki so ji polnili glavo, češ, sedaj te bodo otroci pozabili, vzeli bajto, dali v dom in tako dalje. Jaz sem do pred 4 mesecev to še tiho prenašala, kajti izguba je bila še/in bo še nekaj časa velika. Nakar po vseh njenih še bolj burnih “cvetkah” jo je mož spakiral, jo dal na letalo in odletela je k hčeri, ker smo se vsi zmenili, da za nekaj časa je dobro da gre iz te rutine ven, da kolegice bodo le počakale…………Te kolegice, imajo zelo slab, beden odnos z svojimi otroki-zakaj ne vem in me ne briga!!!. Jaz sem potiho imela mnenje o njih in ga ne morem spremeniti, ker stvari tako vidim. Načrtno so hotele, da se oddalji od sina, hčere, da se vtika v vnukovo življenje. Kdo daje pravico, da ti nekdo razbija družino, sploh, da se vtikaš v življenje vnuka, če se jaz kot mama ne vtikam v njegov način življenja……………celo prijavila se je na tisti profil, kjer mladi radi kaj povedo, pokažejo kako sliko, da je lahko komandirala njega in vohunila za njim. Saj mi otroci nismo ji več potrebni. Mene lahko izloči, jaz ne bom zaradi tega ji zamerila, ne more pa izločiti svoje otroke, vnuka, vnukinje. Upala je tako daleč, da je vpričo ene njene prijateljice(ki je bila sovaščanka in prijateljica tudi moje mame) reči in naju z možem OBTOŽITI, da tistih par mesecev, ko je bila pri hčeri, sva midva z možem grdo ravnala z njenim možem in je zato par mesecev kasneje umrl. Halo, a slišim prav???
Je to možno in to je bila 1 taka kruta, da ne začnem naštevati ostalih…………ne potem je tudi meni dvignilo “pokrov” in sem zaropotala in samo ponovila na glas moje tihe misli, ki jih je pa svakinja na glas povedala svoji mami, da jo ta “sveti kvartet” ima za marioneto, za klovna in ona itak pleše po njihovi muziki in če ne bo naredila konec, bo ostala resnično sama……………..malček je obnemela, srepo me pogledala in nastal ogenj v hiši………….naj takoj zapustim njeno hišo. In ja mene potem ni bilo štiri mesece zravn, mož je šel na obisk. Vendar je zelo hitro prišel nazaj in je bil besen, ker je vedno dobil kako domačo nalogo-“zdaj in takoj” in je bil vse, sam človek ne…………….pa še njega ene mesec ni bilo tam, po tem njenem izbruhu, ko sta bila pač 1x sama. Nakar naju kliče, da naj prideva na kavo…………..moje vprašanje njej-zakaj??? ko pa sem bila vržena ven, ko sva bila oba z možem obsojena da sva ji naklepno skoraj umorila moža. Ko sem bila in postala osovražena oseba, samo zato, da sem pomagala in nič zahtevala nazaj in da sem morala sinu pojasnjevati, da jaz ne vohunim za njim, ker za tem stoji nekdo drug(ker je sin mislil da sm jz) in sem imela celga hudiča doma, dokler se nismo pomenili na 6 oči in na 3 pare ušeš. Zakaj želi da pridem na kavo, če me sovraži, češ da ji je žal. A še vedno dela in živi pod vplivom tega “kvarteta”. Hčerka ji je tud ta svoje povedala in hči ni več dobra-je ta slaba, saj je madona tvoja kri, čemu jo sovražiš?? Morda nisem bila dovolj jasna, ker sem pripovedala zgodbo in morda problem ostaja skrit v teh besedah, vendar ne morem se trenutno drugače izrazit. Meni je hudo, da je šla čisto po svojem, morda je bila taka od vedno, le da je ob sebi imela človeka, ki jo je znal brzati in je mogoče trpela v tem zakonu, ni prišla do izraza…………….in šele sedaj prihaja njen značaj na površje, ali so jo spreobrnile te njene kolegice, ne vem ne najdem odgovora. Ne vem, se je morda zlomila in želi s to hudobijo, nas oddaljiti, morda se je ustavila na neki fazi in ne more ven iz tega kroga……………..ne resnično počutim se zbegana, želim po eni strani pomagati, po drugi strani pa nimam niti moči več in imam še sama preveč drugih problemov, da bi se vsedla z njo in jo vprašala zakaj “tako”………..sicer vem da od nje odgovora ne bom dobila, ker se mora naprej posvetovati z njenim “kvartetom”…………..Hči ji je povedala svoje in drži distanco. Kaj pa jaz?? Kot je bilo prej-ne bo nikoli več………….prej smo povezani, se družili ob praznikih, kako nedeljo jedli skupaj in bilo je nam lepo. Sedaj niti za velike praznike nismo več skupaj, ker ona gre za Božič z “kvartetom” na kosilo, ker one nimajo pristnih stikov z otroci in skušajo to prenesti nanjo. Pa da ne boste mislili, da za velike praznike je vedno kuhala ona. Sem tudi jaz in nikoli ni bil problem………….nič narediti. Ne želim niti biti njeno središče, ker tudi nikoli nisem bila. Želim, da ve kdo je njena družina, ki ji bo stala vedno-ma vedno ob strani…………ker ta “kvartet” jo vzame k sebi, ko potrebujejo “klovna” da se nasmejejo, tako jih je označila moja svakinja in njim tudi povedala svoje…………..jaz sem to na tiho razmišljala, svakinja ji je to zabrusila v obraz………….ne želim, da mi postavi spomenik, za vse kar sem naredila, mislim da sem poplačena že s tem da me mož občuduje, obožuje, da me svakinja ima kot za “sestrico”, da se razumeva, da lahko pomagala mojemu sinu, ko je bil pri njej na obisku in sva si skrajno zelo dobri(čeprav v nekaterih družinah tega ni) in to je zame največje plačilo. Drugega ne potrebujem!!! Želim pa ja, da tašča spregleda, da ima okrog sebe dosti boljše prijateljice in da jih ni smela zapustiti in se odločila za nekaj, kar je/bo kratkoročno. Razmišljam pa tudi v to smer……………..morda ji to paše……………….vendar naj me ne obsoja za dejanja, ko ti sam ne moreš vplivati. Recimo na usodo ne moremo vplivati, v zvezdah, tam nekje daleč je zapisano, kok nam je namenjeno živeti tu na zemlji………………..

če ste morali vseh 26 let iskati zavezništva v familiji, potem se tašča najbrž ni nikoli kaj dobro počutila ne z možem ne z vašo familijo. Pa 15 let skrbet za dementnega bolnika najbrž tudi ni enostavno. Za ženske je hudič, ker se od njih pričakuje, da bodo vedno skrbele za familijo in dajale prednost drugim. Tiste, ki svojega egoizma ne znajo zakamuflirat v skrb za družino, so potem označene kot zmaji. Če sedaj taščo furajo te prijateljice pomeni samo, da jo je prej fural nekdo drug. Tašča bo najbrž okrog 80 let stara in pri teh letih najbrž ne bo spremenila svojega bistva. morda se bo umirila, ko malo odžaluje izgubo in dobi čas zase. najbrž pa ne bo nikoli tako popolna kot ti, ampak tudi taki ljudje morajo živeti.

Na žalost, tašča/tast, si mojega posta, nisi prebral/a tako kot je bilo zapisano. Ali pa sem jaz napisala nerodno in nerazumno. Tudi prav, vsak ima pravico do svojega mnenja……….že to da si dal/a moji tašči 80 let……………se vidi da nekateri berete površno…………..do tam ji še ful let manjka. Ampak pravim in ponavljam, meni ni bilo potrebe iskati zavezništvo. Srečna sem tako, kot imam postlano. Sama delam v zdravstvu, kot bolničarka in vsakodnevno se srečujem s takimi ljudmi, ko je včasih zelo hudo še meni gledati njihovo trpljenje, kaj šele svojci…………mojo taščo ni nihče prej fural, sama si je izbrala moža. Sama se je odločila za otroke, (seveda z njenim možem) in sama bila samo-mama, žena, gospodinja, da jih je vzgojila in ni jih vzgojila v slabe otroke. Mi ji še vedno pomagamo in finančno kot čustveno……………….zatorej ne me obsojati, da sem kot snaha “zmaj”, kot morda tebe tako imenujejo tvoji otroci. Žal, nekateri berejo pač površno in tu ni kaj obsojati. Jaz te tašča/tast samo pomilujem in zame se konča pisanje tega posta…………….za tebe sem lahko ne vem kaj, vem samo kaj sem za ljudi ki me poznajo, vem, da še vedno se tašča obrne k meni, če me potrebuje in mislim, da se moja mene ne boji, kot jaz nje ne. Zakaj bi se bali ljudi?? Ljudi se bojimo, takrat ko jim storimo krivico. Tašča/tast, žal mi ja zate, da si sam/a zamorjen/a v vlogi tašče/tasta…………….karkoli si pač.
In tudi ne mislim več odgovarjati na take poste, ker je nesmiselno porabiti svojo energijo, za take kot si ti in podobnim tebi. Hvala, za odgovor, ki pa ni prinesel, nič kar bi lahko človek rekel, OK se izmenja mnenje. Ampak opažam, da si bolj popljuvan, če samo kaj rečeš čez taščo/tasta ali če želiš jim pomagati in morda sam trenutno ne vidiš izhoda. Žal sem se obrnila na forum, kjer te še bolj teptajo. NIč zato, še vedno sem se pobrala in rešila problem sama. Ga bom tudi sedaj.

O tem kdaj se začne življenje so mnenja zelo različna.
Katoliki pravijo, da se začne s spočetjem.
Zdravniki pravijo, da takrat ko lahko otrok samostojno preživi.
Pravniki pravijo, da takrat ko se otrok rodi.
Ženske pa takrat, ko gredo otroci od doma in mož umre.

Lep pozdrav,
Na te besede bi dodala, ja katoliki pravijo, da se začne življenje s spočetjem.
Zdravniki, pa mislim da so nekako istega mnenja, življenje se začne od tistega trenutka dalje, ko dva se združita v ljubezni in dasta dih življenja tretji osebi, kar je največji dar dveh, ki se imata rada, ker njihovi geni se bodo nadaljevali in to je tudi bistvo tega.
Za pravnike, pa ravno nimam nekega mnenja, da bi rekla, kaj oni mislijo o tem.
Ne strinjam pa se z mislijo, da sem ženskam začne življenje, ko gredo otroci od doma in mož umre??? Tega stavka ni mogoče razumeti tako-vsaj jaz ga ne.
Vse mame na tem svetu mislim, da poznajo kako je če gredo otroci od doma-sindrom praznega gnezda in so vse nesrečne in dnevi so naenkrat zelooo dolgi.
Če se dva imata zelo rada in če eden od njih prej premine, žaluje lahko celo življenje, svoje polovice nima več in mu manjka, se ne počuti več kot celota.
Živjenje teče dalje in se morda dotična oseba ponovno sreča z sorodno dušo in morda zaživi. Kdo ve, kdaj se sploh življenje začne in konec koncev je tu govora o taščah in snahah in ne vem zakaj se piše o spočetju.
Se pa opravičujem, če nisem razumela tega posta.

Moja izkušnja.

Živimo pri mojih starših, kjer smo si uredili stanovanje v zgornjem nadstropju in se kar dobro razumemo. Imam pa taščo s katero se včasih razumem, včasih pa tudi ne. Sem nekoliko starejša od mojega moža in naju je hotela že od samega začetka spraviti narazen. Najprej mi je rekla, da sem čarovnica, ker nisem imela za mar, je začela, s tem, da ne bo vesela, če bo postala babica pred petdesetim letom. Ampak sem to kar nekako preslišala in ji nisem zamerila, sem si pa zapomila. Od kar smo se preselili v hišo mojih staršev, mi vsakič pove, da morajo iti mladi na svoje ali pa kakšno zgodbico kako se je mlada družina odselila v blok v najemniško stanovanje, kljub temu da so si zrihtali stanovanje v hiši njenih staršev in so sedaj srečni in podobno. Včasih mi je bilo vseeno, kaj je govorila, sedaj je pa to postalo že moteče in sem rekla možu, da ne bom šla več k njim. Seveda jo je mož poklical in ji to povedal, vendar se ona ne spomni, da bi rekla kaj takega kar ni res. Saj verjamem, da je povedala po resnici, vendar sva se z možem skupaj odločila, da bova živela v hiši mojih staršev in se nisem odločila sama. Če bi imela dost denarja, bi si tudi midva postavila svojo hišo, vendar ga žal nimava in bi se morala zakreditirati za vse življenje. Sicer bi nama pomagala tudi moja starša, vendar smo se dogovorili, da bo tako najlažje in naj imata ta denar zase. No, tako sva trenutno s taščo na bojni nogi in imam bodobje, ko me take stvari še bolj prizadenejo. Drugače ni slaba ženska, vendar ne vem kaj jo tako moti, da smo v hiši mojih staršev.

Vse je vredu ,…dokler se babica ne zacne vmesavat v tvojo vzgojo otroka. Potem pa je hud problem.

Midve s taščo se super razumeva. Pravilo za lep odnos št ena! Če te slučajno kaj moti pri tašči to zaupaj možu nikoli ne povej tega direktno svoji tašči, mogoče imam pa srečo da je moj mož krasen diplomat. 😀

New Report

Close