Nekaj vprašanj v zvezi z Jugoslavijo
Imam nekaj vprašanj v zvezi z Jugoslavijo, in sicer:
1) Ali so podjetja v Jugoslaviji plače izplačevala redno?
2) Ali so podjetja v Jugoslaviji redno plačevala prispevke za socialno varnost?
3) Kakšni in kolikšni so bili davki v Jugoslaviji?
4) Ali je bilo tudi v Jugoslaviji toliko revščine, kot je je danes?
5) Ali so tudi v Jugoslaviji ljudje toliko jamrali in prosili za pomoč preko medijev?
6) Kakšna je bila politika v času Jugoslavije?
7) Ste tudi v Jugoslaviji imeli kakšno čedno lepotico v politiki, ki je znala zabavati narod?
8) Kaj je to jugonostalgija in kaj vključuje?
9) Kako se je davkoplačevalski denar v Jugoslaviji delil med republiškim in federalnim proračunom?
10) Katere so bile pristojnosti republik v Jugoslaviji in katere so bile pristojnosti federacije?
11) Kaj je bila razlika med republiko in avtonomno pokrajino v Jugoslaviji? Katera je imela več avtonomije v Jugoslaviji?
12) Katere človekove pravice so bile zajamčene ljudem v Jugoslaviji?
13) Ali je bila želja po osamosvojitvi Slovenije edini razlog za razpad Jugoslavije?
14) Zakaj jugonostalgija, če ste si želeli, da se Slovenija osamosvoji?
No, dovolj zaenkrat.
Stokrat premleto, kot ugotavlja že zgoraj eden z istoimenskim nickom. Eni bodo videli vse samo lepo, drugi vse samo slabo. Tole je pa moje razmišljanje:
Jugonostalgika ni nič ćudna. Ugotavljam, da so njeni privrženci predvsem tisti, ki jim spomin seže tja do 1970. Takrat se je začela konjunktura, stroge policijske metode vodenja države so se počasi mehčale, nasprotniki režima so bili že zdavnaj v Argentini ali pa “pospravljeni” v jamah in rudnikih. Življenje je teklo naprej, ljudje so imeli šiht in plačo, popoldne in ob vikendih so pa eni obdelovali zemljo (da so pridelali ljubi kruhek), drugi v družbi sorodnikov in prijateljev zidali hiše “v lastni režiji”, tretji kaj “fušali”, v glavnem, veliko so delali, kar pa se njihovi mladiči, rojeni 1965 in kasneje, seveda ne spominjajo. Spominjajo se samo razburljivih (zaradi carine) izletov v Trst, Celovec in druge manjše kraje ob meji, kamor so hodili po fasungo in poceni cunjice. Spominjajo se sproščenih zabav, ki jih je prirejala (tudi) mladinska organizacija v vsaki vaški dvoranici. Tudi jaz se spominjam, kako smo z igralsko skupino hodili gostovat v okoliške kraje in se fajn imeli. Povsod je bil “žur”. Spominjajo se kampiranja s šotorom ob čudoviti jadranski obali.
Privrženci jugonostalgike so tudi starejši, ki jim je režim ustrezno opral možgane. To ni bilo težko. Po grozotah vojne in revščini, ki ji je sledila, je bil vsako leto viden napredek v gospodarstvu. Ko je oblast ugotovila, da se ruski model pri nas ne bo prijel, je malo spustila vajeti, poudarila pomen skupnega dela za napredek in rezultat je bil viden. Bila pa je tudi stroga medijska cenzura. Seveda ni bilo forumov. Pa če bi bili, taka debata, kot je zdaj, ne bi bila možna. Vse novice, ki so prišle v javnost, so bile skrbno nadzorovane in so morale biti v prid režimu. Ni bilo redko (poglej v kakšni knjižnici stare izvode Uradnih listov FLRJ in SFRJ), da so cariniki na meji pregledovali in zaplenili izvode tujih revij, ki so bile pri nas prepovedane. Tudi kakšna domača je bila. Samo skrivaj in v družbi dobro poznanih oseb smo upali reči kakšno čez režim, da bi pa kar počez klamfali in se pritoževali, pa ni bilo govora.
Davki so seveda bili. Prometni davek je bil državni, republiški in občinski. Skupaj je znašal od 10 % (za živila) pa tja do 44 % (za luksus, kamor so šteli tudi kozmetiko, pa seveda cigarete in alkohol). Leta 1974 sva skupaj z atom (na kredit) kupila prvega fička. Stal je 32.000,00 DIN, od tega je bilo davka 4.500,00 Din ali 14%. Koliko smo dajali “za nerazvite”, se ne spomnim. Potem je bila v 70 in 80 letih še množica prispevkov za razne SIS-e. Podjetja so imela davek na dobiček, kateremu pa so se delno lahko izognila z vlaganjem v infrastrukturo. Bil je še kmečki davek, močno pa so bili obdavčeni tudi obrtniki (če se niso znajdli, kar so se). Ti zadnji so bili tudi stalno pod davčnim nadzorom, spominjam se primerov prav butastega šikaniranja. Tudi razvojno so bili omejeni (koliko smejo imeti zaposlenih ipd.).
Plače so seveda bile redne, to ni bila kakšna umetnost. Če je podjetju zmanjkalo denarja, so banke priskočile na pomoč. Nad vsemi pa je bedela SDK, stroga režimska in včasih tudi krivična ustanova. Vsak neposlušen direktor je obvezno “fasal” inšpekcijo, kar je lahko tudi pomenilo, da bo zgubil položaj. Kot hudič križa smo se bali inšpektorjev, ampak red je pa bil. Narobe je bilo, da so ukinili SDK. Jugoslovanski trg je bil zaprt in dovolj velik, da so slovenski izdelki šli za med. Bili so po kvaliteti dober približek izdelkom iz kapitalistične Evrope, do katerih večina Jugoslovanov ni imela dostopa. Tako je tudi denar za plače bil. Kakšne so pa bile, je pa druga pesem. Večina podjetij ni delila poračunov. Za primerjavo: moja prva plača (januar 1967) je znašala 34.000,00 (starih!) DIN. Isti mesec sem za nove čevlje dala 7.000,00 (starih) DIN (tisto pri fičku so bili že NOVI DIN, smo zaradi inflacije “sekali” nule). Malico sem nosila od doma, nisem si upala vsak dan kupiti žemljico. 1970 pa sem si to že upala – pa še jogurt ali sok zraven. Od Fructala – mmm, so bili dobri!
Revščina je seveda bila, ampak je bila družbeno nezaželjena in se o njej ni govorilo. Fehtanje tako ali drugačno je bilo kaznivo dejanje. Rečeno nam je bilo, da je cilj socializma, da vsak prispeva po svojih zmožnostih in se vsakemu da, kolikor potrebuje. Na poti v to idealno družbo pa so še ovire, ki jih moramo borbeno premagati, tudi če nam kdaj malo slabše gre. Ali vsaj nekaterim med nami. Vse za lepši jutri!
Delo je bilo, kot je tudi zdaj. Nisi si pa mogel ravno zmišljevati, v kakšno službo boš šel. Kjer te je domovina potrebovala, tam si pa bil. Če si bil lojalen režimu in vsaj malo podjeten, si pa bil lahko tudi uspešen. Samo preveč “pameten” nisi smel biti. Plače (in cene) je regulirala država, zato tudi takih razlik ni bilo. “Posvečeni” so sicer imeli privilegije, ampak niso smeli preveč izstopati in se “afnati”, da niso vznemirjali “delovnega ljudstva”. O njihovih privilegijih smo samo po tiho govorili, pa je zgledalo vse super in fajn. Je bilo pa tako, da so imeli lenuhi enako plačo kot pridni. Poznali smo disciplinske komisije, ampak če je bil dotični dobro zapisan pri sindikatu in še kje in se je znal braniti, ga ni bilo mogoče degradirati v službi in je lahko še naprej lenobo pasel.
Jugoslovanski narodi smo si različni po kulturni in zgodovinski plati. Pa so nam vsakodnevno prali možgane s tistim “bratstvom i jedinstvom”. Komot lahko spoštujem vsakega izmed njih, nisem pa del njih. Je bilo pa tako, da je bilo poveljstvo represivnih državnih organov povečini v rokah Srbov oz. njihovih podrepnikov, navadno rajo iz muslimanskih delov države pa so naseljevali v industrijskih krajih po Sloveniji. To so povečini pridni ljudje, tudi veliko dajo na družino. Za enim delavcem je ponavadi prišlo še enih pet sorodnikov in tako se je počasi spreminjala podoba slovenskih mest. To je bilo oblastnikom po volji: uničiti je bilo treba kulturo, ki ne postavlja komunizma ter bratstva i jedinstva na prvo mesto. Sodu so izbila dno “skupna jedra” na področju kulture in izobraževanja v 80 letih.
To so moje izkušnje. Na ostala vprašanja najdeš odgovore v literaturi. Pazi, ne išči samo v uradnih zapisih iz tistega časa. Tam je vse lepo in pravično, tudi trupla ljudi, ki so bili napol živi pometani v brezna (ko te že zanimajo človekove pravice). Jaz ne bi šla nazaj, kljub razsulu v sedanji državi. Malo dolgo se že zadržujemo v tranziciji. Partijci so rabili dobrih 20 let, da je šlo potem navzgor, morebiti bo nam tudi ratalo. Če nas bodo pa nazaj pod Beograd spravili, pa jaz prodam posestvo in se izselim, zagotovo. Dost je blo.
Aja, še to: v mojih mladih letih je šlo ene 10% osnovnošolske populacije v gimnazijo, med njimi tudi taki, ki “so se prav pisali” – ampak ti so praviloma postali “falirani študenti”. Še ene toliko jih je šlo na druge srednje šole – povsod je bil potreben sprejemni izpit, ki je zgledal kot ena mala matura. Precej jih je šlo v nižje (2 in 3 letne) poklicne šole in so se kasneje zaposlili v proizvodnih dejavnostih. Približno 50 % mladih pa je šlo direkt “v fabrke” pri 15 letih, mnogi tudi zato, ker je bila doma revščina in so si želeli čimprej priti “do kruha”.Ne drži nakladanje, kako so se včasih vsi lahko šolali, pa kako so vsi kar takoj po koncu študija dobili dobro službo in stanovanje. Nekateri izbranci in “preverjen kader” že, vsi pa zagotovo ne.
Sicer se meni zdi sistem sprejemnih izpitov boljši kot pa tele sedanje “točke”.
Pozdravljena Meta,
To si pa tako dobro napisala, da si bom kar spravil (upam, da ne zameriš – avtorske pravice pa to). V glavnem pa si zelo dobro opisala situacijo takratnega časa skozi časovno prespektivo. Sam nimam kaj dodat razen mogoče še nešteto primerov iz zadnega obdobja (1980-1991), ki jih razni jugonostalgiki hote ali nehote zamolčijo. Pri tem pa moram povdariti, da je šlo z osamosvojitvijo za dva procesa, ki ju moramo gledati ločeno. Eno je bila sprememba ekonomskega sistema in politični pluralizem demokratičnega tipa, drugo pa je bila sama osamosvojitev izpod jugoslovankega okvira. Zato je pogled nazaj pri mnogih zelo izkrivljen, ker povezujejo prednosti/slabosti takratnega časa neselektivno glede na vzrok.
K temu bi pa sam dodal še nekaj na kar se vedno pozabi.
Ne glede na vse možne razplete jugoslovanske zgodbe je neizpodbitno dejstvo, da se je v tem času (1990-2010) svet tako zelo spremenil, sa smo se hočeš-nočeš morali tudi mi z njim. Globalizacija in razpad nekdanje sovjetske zveze je prinesel nove izzive. Vsem jugonostalgikom v opomin pa le to: če bi vam uspelo ohraniti “socialistični raj” bi bila danes slovenija/jugoslavija izoliran otok nekje na nivoju Kube ali Severne koreje. Toliko o tako opevanem socializmu.
Bom pa poskusil še s svojimi odgovori:
1) plače so bile večinoma redne razen na koncu tam od leta 85 naprej, ko je bila ekonomska kriza že tako huda, da so začela podjetja propadati in so bile podobne zgodbe kot Mura in ostali
2) plačevala so jih tako redno kot jih morajo sedaj. Seveda pa so bili tudi takrat primeri izogibanja temu predpisu tako kot to uspeva nekaterim sedaj. Ni pa bila to splošna praksa kot tudi ni sedaj. Izjeme so redke a zato toliko bolj boleče.
3) O davkih je nekaj že povedala Meta. No poleg prometnega davka (predhodnik DDV) in nekaterih drugin ne smemo pozabiti na carine (ki niso bile majhne) ter na razne “samoprispevke” tako da je bilo davčno breme na koncu precejšne. Bi pa kar takole čez palec zatrdil, da je bilo relativno večje že zaradi nižje produktivnosti takratne industrije.
4)Revščina je bila, samo smo bili takrat vsi mnogo bolj skromni, danes pa so naše potrošniške želje tako močne, da je občitek revščine izrazitejši. Spet relativno gledano bi pa rekel, da je danes revščine več. Vendar je sedaj tudi več odgovornosti zanjo na posamezniku in ne na družbi kot celoti.
5)DA! Jamranje pa je ja večna stalnica ne glede na realno stanje ali ekonomski sistem :-))
6)Se rajši dobiva enkrat na pivu pa ti povem. Je tega preveč za opisat :-))
7) Bi se našla kakšna “markantna” osebnost. A se kdo še spomni Milke Planinc in njene torbicarske pojave na televiziji.
8)Spet dolga zgodba… Ti je že Meta veliko povedala. No verjetno je bila tudi med leti 1918-1941 še zelo živa “avstro-ogrska nostalgija”. Nekateri so zato navdušeno pozdravili okupatorja in sedaj vemo kakšno zlo so povzročili ostalim slovencem. Verjetno bi se sedaj zgodba ponovila. če bi kašen “bratski” narod ponovno osnoval jugoslavijo.
9) Večna zgodba za kreg kdo je koga izkoriščal. Več o tem pa si preberi v knjigi: Franc Jeza – Tlaka slovenskega naroda.
10) Preber si kaj več v zgodovinskih knjigah.
11) Republika je bila bolj “avtonomna” od pokrajne.
12) Po ustavi seveda vse. V praksi pa je bilo tako, da nisi nič smel pisniti proti režimu in upoštevati napisana ter nenapisana pravila igre. In imeli smo politične zapornike tudi v 80. letih, ko naj bi bil nivo svobode že na “sprejemljivi” ravni.
13) Želja po osamosvojitvi slovenije NI bila edini razlog za razpad jugoslavije. Kar se nas tiče, bi jugoslavija lahko še vedno ostala, če bi si tudi drugi narodi to želeli. Očitno je bil razlog za razpad juge nekje drugje.
14) To ti bodo odgovorili jugonostalgiki če ti seveda bodo hoteli. Kaj pa si sam mislim o jugonostalgikih pa sem že malce namignil v 8. odgovoru.
Jugoslavija je bila zgodovinska napaka in zato ne vidim nobenega razloga, da bi to obdobje poveličeval kot uspešno. Vse skupaj je bilo le odraz takratnega časa in naše vpetosti v dogovore velikih.
SNRPJ – pozdravljen tudi ti. Me veseli, da se strinjaš z mojim mnenjem in se zahvaljujem za prijazne besede. Naj bodo kar te odškodnina za “avtorske pravice” :))))
Mogoče bom ob kakšni priložnosti dodala še nekaj mojih spominov na “Velikega brata”, če mi bo čas dopuščal in bo kakšna taka debata.
Lep pozdrav – Meta
“Zanima me preteklost”, ali te še kaj zanima?
Sam bi mogoče dodal še to, da je bilo tako takrat kot sedaj marsikaj dobrega pa tudi marsikaj slabega. Če bi dal oboje na tehnico je imel prejšni sistem na negativni strani preveč tega, da bi ga zaradi dobrih stvari hvalil. Zato sem mnenja, da je sedaj kljub vsemu boljše kot takrat, bi bilo pa še neprimerljivo bolje, če se ne bi “tranzicija” izjalovila v to kar se je. Zakaj je sedaj tako in kdo so glavni “krivci” pa kdaj drugič.
Kakorkoli je le treba priznati, da sta bila tako prejni kot sedanji sistem v teoriji dobro zamišljena, a sta se v praksi izkazala z mnogimi napakami. V obeh primerih smo si “krivci” ljudje sami, ki te napake ustvarjamo in ohranjamo kot nekaj, kar se ne da spremeniti.
Na koncu pa bi le dodal še to misel, da se kot predstavnik generacije, ki je svoja najplodnejša leta ustvarjala v post osamosvojitvenem obdobju (ki bo verjetno trajalo vsaj še 10 let), počutim nekako “luzerja”, ker nam ni uspelo ideala osamosvojitvenih sprememb udejanjiti v praksi. Zato se zavedam, da boste nekoč tudi vi – naši nasledniki s prav takšnim “očitkom” ovrednotili ta čas, kot smo mi podobno ovrednotili naše predhodnike in njihov neuspeh spremeniti svet na bolje.
Zato nikoli ni opravičila za lastni egoizem samozadostnost, brezbrižnost, pasivnost, pomanjkanje poguma, brezvoljnost ter ostale “vrline”, ki ohranjajo zlo in krivice družbe pri življenju.
Ja tudi jaz sem ovca, kot veliko drugih, ki so se pred davnimi časi tudi aktivno udeležili nekajdnevne “kabaretske osamosvojitvene” vojne, ki pa je na veliko žalost terjala kar nekaj življenj na obeh straneh, ja in že dolgo sem prepričan, da je bila vsaka od teh žrtev, veliko preveč za nastanek takšnega podalpskega skropucala, kot je sedanja “samostojna” Slovenija. Priznam, čeprav mi ni bilo lepo pri srcu tistega davnega 91 leta, ko sem v rokah nosil avtomatsko puško in raketomet “armbrust”, pa ne zaradi strahu ampak zaradi nelagodja, (saj “nasprotniki niso meni niti moji družini, niti prijateljem, znancem,… storili nič slabega…), imam pa za največji dosežek teh dni ravno to, da mi ni bilo potrebno uporabiti ne enega ne drugega orožja. Tudi moja družina je bila v nekdanji Jugi revna delavska družina. Nihče ni bil v ZK ali drugi politični organizaciji, enkarat na leto smo se s stoenko in šotorom na strehi za 14 dni odpeljali na Hrvaško dopustovat, kjer smo jedli večinoma enolončnice, pa kruh z marmelado in kozarcem mleka… ja le tako smo si dopust lahko privoščili. Ko je enkrat na mesec mama prinesla iz trgovine 4 banane (za vsakega družinskega člana po eno), sva bila z bratom presrečna… Enkrat na pol leta smo šli tudi preko meje v Italijo, da je vsak dobil en par kavbojk, pa pol kile kafeta sta starša kupila, da sta se od časa do časa posladkala… No in vso to revščino skupaj z pravimi človeškimi odnosi, solidarnostjo, vrlinami in moralo, ki je bila takrat v veliki meri prisotna med jugoslovani (ne le slovenci), bi danes ponovno z veseljem zamenjal za današnjo pokvarjeno, nemoralno družbo in državo brez vsakršnih vrednot, skorumpirano in polno pravic za redke (svinjsko) bogate, in krivic za reveže, ki živijo iz dneva v dan (katerih pa je na žalost vedno več), pa brca v lačno rit.
“Kvazi” politična in gospodarska elita se masti še z zadnjimi kurami “ki so bile vzrejene” večinoma za časa ex Yuge, razprodajajo tudi naravna bogastva, lahkomiselno jemljejo kredite in nas zadolžujejo in se podrejajo nekim višjim interesom kot je tuj kapital, ki za provizije pod mizami posameznih slovenskih veljakov prosto pleni po nekoč naši domovini… Mene je sram, pa ne morebitnih komentarjev v zvezi nestrinjanja z mano ampak tega, da sem se v času moje dobre polnoletnosti pustil preslepiti in sodeloval pri začetku uničenja Slovenije, ki je danes kot “samostojna država”, le še bleda senca veličine nekdanje jugoslovanske republike Slovenije.
Pa da ne bo dvomov, še danes sem apolitičen, saj mi gre ob gledanju naše dolgoletne politične srenje na bruhanje, saj njihovi požrešnosti in pokvarjenosti ni videti konca ne kraja in nas bodo (slovensko rajo) spravili, če bo potrebno tudi na kolena, le da bodo oni čim dlje ostali v svojih oblazinjenih stolih skupaj z vsemi svojimi privilegiji, ki jim dotičejo!!!