domovi za ostarele
Pozdravljeni,
mene pa zanima kakšne izkušnje imate z domovi za ostarele v Ljubljani in drugod? Me žalosti, ampak moje izkušnje so ne preveč pozitivne. Vem, da negovalke in negovalci delajo za mizerne plače, ampak kar je preveč je pa preveč. Omenila bi le nekaj stvari, ki sem jim bila priča v zadnjih nekaj letih (govorim za oddelek, kjer so starejši, ki so vezani na posteljo in ne morejop sami niti na WC,niti jesti). Ker nisem bila pri nobenem od primerov zelo čustveno vpletena (gre za primer prijateljice mojih starih staršev),lahko dodam le to, da je moj pogled na vso zadevo na žalost dokaj realen;
Moja opažana:
– drogiranje pacientov s premočnimi tabletami, kot bi bilo potrebno;
– zadiranje na paciente, ki trpijo močne bolečine in kličejo na pomoč;
– paciente, ki so neznansko utujeni in si želijo počitka puščajo na vozičku v sedečem položaju za mizo na hodniku kjer se hranijo dokler jim glava ne omahne na mizo;
– nesramen odnos tako do paciantov, kot do svojcev: gre za to, da v primeru, da želiš,da je tvoj svojec obravnavan tako, kot se spodobi za človeško bitje, ki naj bi ohranilo vsaj trohnico dostojanstva, moraš biti sladek z negaovalkami do nezavesti, da ne govorim o tem, da nekaj štejejo le dodatne spodbude v vrednosti nad 50 evrov;seveda raje ne rečeš ene kritične besede, ker so nemočni svojci na milost in nemilost prepuščeni negovalkam po odhodu svojcev;
-gospo, ki je trpela neznanske bolečine zaradi okvare na ledvicah ali (jetrih) in od bolečine ječala,da se ji bo zmešalo, so obravnavali psihiatrično in jo tako zafilali s tabletami, da so jo po tem, ko so jo pripeljali v KC Ljublajana komaj rešili – saj so tablete še bolj zastrupljale delovanje teh organov;
– Zakaj se negovalci obnašajo tako, kot da pacianti tam bivajo zastonj in kot da so oni tam prostovoljno in da gre oskrba iz žepov negovalcev? Tudi jaz sem v službi včasih slabe volje in imam zelo zahtevno delo in slabo plačo, pa ne rjujem na nikogar kot da je zadnja smet na svetu (bi me že zdavnaj v rit brcnili?)
– pacientka npr. bi šla sama na WC, a potrebuje nekoga, da jo spremi, pozvoni negovalki in ona pride čez 25 min, seveda je do takrat gospa že do vratu v svojem dreku, ker tudi zdrav človek ne more pol ure zadrževat da gre na WC, ali druga verzija, pacientka, ki je čisto pri zdravi pameti in bi rada ohranila dostojanstvo, začne v strahu pred iztrebljanjem v planico zadrževat blato, zavrača hrano in hira…seveda, če negovalki omeniš, zakaj ni prišla prej zverinsko zarjuje nate, da ima še sto drugih in da je v izmeni že od 5ih zjutraj in utrujena do nezavesti??!
– in zakaj se o teh stvareh ne spregovori na glas? ker svojici pacientov raje s skromnim nasmeškom pozdravljamo in upamo, da smo jim simpatični
Zanima me, kdo nadzira delo domov upokojencev? Ministrstvo,kakšna inšpekcija? Listina o človekovih pravicah EU pravi: “
II-61. čLEN: Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.
II-85. čLEN:Unija priznava in spoštuje pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju.”
Za konec, ne bom naštevala kateri so ti domovi, gre pa za dva domova v Ljubljani, eden, pa je med dražjimi in najelitnejšimi v Sloveniji.
In kaj še staremu človeku preostane? Da se s kladvom po glavi dokler še lahko za sebe skrbi, al pa svojce v naprej pooblasti za to?Da ne omenim privat negovalcev na domu (tudi tistih registriranih) ki so na začetku vsi sladki, potem pa ti ponudijo, da se bodo kar preselili k bolniku z vso družino- pa dobro, saj vem, da bi vsak rad prišel na lahek način do kakega stanovanja,ampak kar je preveč je pa preveč!!
pa še v dodatek: če bi en starš slišal v vrtcu, da bi kakšna vzgojiteljica tako rjovela na njegovega otroka, bi na hitrco letela čez okno iz službe, v domovih pa smo dnevno priča takšnemu ravnanju in si vsi skupaj zatiskamo oči v upanju da nas in svojcev to ne bo doletelo.
Spoštovani!
Žalosti me kar pišete, da se to dogaja v naši družbi, kjer naj bi vsi spoštovali pravice drugih. Vendar se tudi sama močno zavedam, da je vse o čemer pišete res (nekje je več tega, nekje manj). Ne samo v domovih za starejše, tudi v drugih ustanovah najdete podobno obnašanje. Zakaj je temu tako, težko rečem, zalostno pa je, da so starejši, bolniki in invalidi tako odvisni od volje nekoga drugega. In tako dom ni dom za starejšega, ampak čakanje na rešitev. In zato je še vedno toliko starejših, ki do zadnjega vztrajajo doma,četudi doma ne morejo biti več sami.
Nasilja nad starejšimi je vse več, ne samo v ustanovah, kjer jih negujejo, ampak tudi doma, s strani svojcev, negovalcev, pa tudi uradnih oseb, ki jim omejujejo razne pravice, ki jih imajo, pa jim jih ne omogočajo. Kaj lahko naredimo? Predvsem je naša naloga, da o tem spregovorimo, opozarjamo na to in smo tako glas tistih, ki ne upajo spregovoriti, ker se bojijo za svoje svojce, ker se bojijo, da jih zaradi tega, ne bodo kompetentno zdravili itd. Tako kot se pogovarjajo o nasilju nad otroci, tako je potrebno čim več govoriti tudi o tem. Le tako bomo spreminjali odnose.
Dolgoročno se bodo ti problemi rešili le tako, da bo dovolj domov v Sloveniji in seveda v Ljubljani. Ker ljudje ne bodo sprejeli kar vsakega doma, ampak se bodo odločili za dom, kjer bodo tudi odnosi dobri. Med domovi se bo ustvarila konkurenca v programih in se bodo morali boriti za ljudi, da bodo polni. In takrat bomo morda začeli izbirali prijazne domove, tako kot sedaj izbiramo prijazne banke in še kaj. Tega namreč ne delamo, ker si to želimo, ampak je to namen bank, da se na tak način promovirajo in pridobijo svoje komitente. Žal se bojim, da se to še ne bo zgodilo prav kmalu.
Kar se tiče pritožb, pa vam svetujem,da se obrnite najprej na vodstvo. Dom mora namreč imeti tudi pritožbeno knjigo, kamor lahko vpišete svoja opažanja. Potem je naslednja pot vodstvo doma, če pa še vseeno ni sprememb, je vaša pot na Socialno zbornico Slovenije. Morda bi bilo dobro, da to pot naredite vi, ki ste manj čustveno vpleteni kot vaša prijateljica in s tem je manj bojazni, da bi se osebje “maščevalo” določeni osebi o čemer tudi pišete.
Ker pa vem in poznam tudi veliko dobrih domov, kjer je osebje prijazno, vam svetujem, da se pozanimajte in morda razmislite tudi o premestitvi v drug dom. Včasih je tudi to rešitev.
Vesela sem, da ste se oglasili in upam na še kakšno bolj pozitivno mnenje ali boljšo izkušnjo, ker verjamem, da jih je veliko.
Vse dobro!
Helena Zevnik
Slovenska karitas
Na žalost je dejstvo to, da so domovi prepolni in pod prevelikimi pritiski s strani bolnišnic za sprejem.
Nega starostnika je težavna. Včasih pa aroganca in zahteve svojcev tudi presegajo meje.
Vsak ki je imel tako težkega bolnika doma ve o čem govorim. In tam je negovanec samo eden in pomočnikov več.
Vsakemu priporočam, da si prebere ustrezno literaturo in se seznani z psihičnimi spremembami starostnika. Tudi lažmi.
Moj oče je v domu starejših že 4 leto. Sama nimam ustreznih pogojev za njegovo nego niti časa ( služba za preživetje moje družine ) In sem vsaki dan posebej hvaležna, da je lahko v domu na toplem, nahranjen in negovan – včasih bolje ali slabše – kot je vse v življenju.
In čisto normalno je, pa če čisto vsaki dan hodite na obisk, da se bo v tistem času pritoževal, ker želi, da ste pogosteje z njim in samo njegovi.
Moj oče naprimer sploh ne prenese, da bi spregovorila z njegovim sosedom………….pa to sprejemam in se tega držim čeprav se svojcem soseda zdi, da sem arogantna in še kaj.
Negovalcev je premalo – sploh takih z ustreznim znanjem in po pravici povedano – pa če mi plačajo 3x več kot je moja plača ( pa ni slaba ) ne bi prenesla tega psihičnega pritiska.
V predpisovanje zdravil se pa ne bi spuščala. To je stvar zdravnika in njegove presoje, ki je zaradi njegove izobrazbe pač utemeljena.
Pozdravljeni!
Tudi jaz imam eno vprašanje glede domov za ostarele. Mati je po možganski kapi morala v dom, ker je nepokretna in je zdravnik dejal, da je možnosti za poboljšanje zelo malo ali nič.Tu pa nastane problem,ne bom kritizirala domske nege in oskrbe(mama je vedno čista in urejena). Imajo pa v domu samo eno fizioterapevtko, ki prihaja enkrat tedensko po eno uro za vse oskrbovance,tako, da vemo kaj to pomeni.Zato sem poskušala dobiti samopolačniško nekaj ur tedensko,priznane fizioterapevte,ki so usposobljeni prav za terapijo po možganski kapi,no tu pa nastane problem.V dom ne spustijo zunanjh sodelavcev,ne pustijo mi niti,da bi k mami prišel maser,ker leži že 6 mesecev in se že pojavljajo preležanine.Fizioterapevt mi je dejal, da je vse odvisno od direktorja doma,ki pa moram reči je zelo neprijazna oseba in me je zelo na grd način odslovila,pač, da oni že vejo kaj delajo in,da naj se ne vtikam v njihovo delo.To pa sploh ni moj namen,rada bi mami samo olajšala celodnevno ležanje.
Ali mi lahko svetujete kako naj se zadeve lotim drugače?
Hvala in lep pozdrav!
Joško -to se mi pa ne zdi mogoče.
Ti si plačnik storitev za svojo mater in ji lahko samoplačniško pripelješ duhovnika, hudiča, rabina ali striptizeto. Če s tem seveda ne ogrožaš drugih………….blabla
Večji problem je navadno v nemotiviranosti starostnikov in našimi pretiranimi željami.
Če si mati tega ne želi nimamo otroci nobene pravice siliti jih v nekaj kar nočejo. Pustimo jim živeti njihovo življenje.
Povem vam, da je bil oče po možganski kapi nepokreten in v plenički. Tako sem bila na to jezna in sem negirala stvarno stanje.
Na vsak način sem ga hotela pač takega kot je bil in sem mu seveda
pleničko odvzela in silila očeta na kahlico………….dokler nisem dobila pod povštrom plenico, ki jo je oče skril pred mano…………..torej kdo sem jaz da lahko odločam o življenju svojega očeta?
Tudi če se zdi nemogoče,tako je.Dom je od karitasa.Za pomoč sem prosila tudi socialno delavko v domačem kraju,da bi se pogovorila z njimi, pa ravno tako ni bila upešna.Mame pa ne silim prav v nič,je pa ženska vse življenje trdo delala in dajala prigaran denar na stran,in govorila, da bo to za dom. In prav to me žalosti,ker si sedaj s tem denarjem ne mora prav nič pomagati.
Lep pozdrav!
Starša sem imela več let v domu starejših v Ilirski Bistrici. Ne smem reči, da je vse slabo. Če pa seštejem pluse in minuse, raje umrem kot pa pridem kdaj tja. PS. : Dom je imel vedno in vse račune redno plačane. Kljub temu je soc. delavka sodelovala s sodiščem pri reševanju zapuščine.
Sprašujem se ali ima ta delavka kaj dostojanstva. Mogoče ji je bilo obljubljeno, če bo sodelovala
kakšno napredovanje?