Pozdravljeni, na vas se obracam, ker zelim slisati vas pogled na situacijo…Pred 10 leti smo odsli v tujino (na mozevo pobudo)…imava 3 otroke. Ze nekaj casa govori moz o domotozju in posledicno s tem vrnitev v slo. Meni in otrokom ideja ni vsec, otroci tu rastejo in to je njihovo maticno okolje. Tudi sama ne vidim bistvene prednosti, iz solskega, ekonomskega vidika…pa imam rada svoj kraj in pogresam slovenski jezik. Sedaj se pocutim stisnjena v kot, ker on bo sel in pika. In res je od sept zopet nastanjen v slo, prenavlja, kupuje otroske sobe, kopalnica je komplet nova…poskusam mu razlozit svoje strahove oz. obcutke, pa dozivim ignoranco oz. obtozbe, da otroci zaradi mene nimajo veselja it. Ne vem…kako se vam zdi? Je kdo kaj podobnega dozivel? Najbolj me moti, da vse dela brez moje vednosti…rekel je prebelit, sedaj pa nastaja rezidenca, ce se posalim. Za piko na i me “psihicno” prepricuje, da pridem z otroci v slo in tam praznujemo bozic. Hmmm, se vam ne zdi, da bi bilo prav, da se moz – oce vrne domov? Vesela bom vsakega komentarja…lep pozdrav!

Spoštovana gospa!
Nič ni stalno in sigurno, z razvojem življenja se stvari, situacije in dogodki spreminjajo. Vaš mož ima vso pravico, da čuti tisto, kar čuti. Čutenje domotožja samega po sebi še ne pomeni grožnjo, ne pomeni, da se bo odselil za stalno, da bo konec nečesa, itd. Kar se mi zdi težava in na kar bi rada navezala, ko berem vaše pisanje, je vajin odnos. Imam občutek, da ni prostora niti za najbolj osnovna čutenja, kaj šele za mavrico čutenj, ki jih človek vsakodnevno čuti. Razmišljam naprej…ne vem, koliko je v vajinem odnosu prostora, da lahko stiske, dileme, želje, pričakovanja, potrebe predebatirata, začutita in se prebijeta čez. To, kar se vama trenutno dogaja je le klasičen zaplet in v zakonu ali odnosu je tega veliko. Ne moreta vedno vse enako čutiti in tudi, če sedaj nekaj čutite, ni rečeno, da boste čez eno, dve, tri leta čutili enako.
Če bi se o vseh čustvih, občutjih in telesnih senzacijah zmogla sproti pogovarjati, verjetno ne bi tako drastično udarilo ven v obliki krize, kot je. Tako pa imamo sedaj že skoraj ločeno družino. Kaj ste pa vi čutila, ko ste se preselila? Ste lahko izgovorila vse dileme, strahove, želje, stiske glede selitve? Je bilo v vajinem odnosu toliko varno, da sta to lahko storila? Pišete, da je bilo na moževo pobudo-čas je, da si ovrednotite, kako močno ste sebe prezrla ob tej selitvi, se podredila, potlačila občutja, dileme
Selitev je zelo visoko na lestvici doživljanja stresa. Si mislim, kako velik stres je šele selitev v drugo državo, kjer je vse novo, morda celo nesigurno, človek se na tako spremembo ne more dovolj dobro pripraviti, kar lahko so le čutenja, ki jih je potrebno sproti čutiti in ubesediti: začutiti pogrešanje vsak dan sproti, izžalovati, se posloviti. To je proces, ki se mu ni moč izogniti, v nasprotnem primeru se ta občutja kasneje pojavijo v neki drugi obliki-kar sedaj na nek način doživljate.
Moti me tudi to, da mešati zakon/partnerstvo in očetovstvo in pa vrednotenje, kaj je prav in kaj ne: »ali ne bi bilo prav, da bi se vrnil…«. Prav je tisto, kar čutite vi in prav je tisto, kar čuti vaš mož. Zvestoba lastnim čutenjem je osnova, če tega ni, je vse drugo zaman, noben odnos tega ne more nadomestiti. Torej osnova je lastna iskrenost, ker pa sta v odnosu dva, je potrebno velika mera iskrene medsebojne komunikacije, da se vaša čutenja in moževa zmorejo na nek način preliti, uskladiti ali se udomačiti…to je odnos, to je partnerstvo. Upravičeno vas moti, da mož dela vse po svoje, pa vendar…s čim mu to omogočate? Kje so vaše razmejitve? Kako lahko postavite meje? Torej, tukaj bi opozorila na dve stvari-pravite, da v Sloveniji že veselo vse nakupuje in opremlja…ali to dela s svojim/vajinim premoženjem, denarjem? Če z vajinim, potem postavite mejo in to ustavite, dokler ne dorečeta, kako in kaj. Če to dela s svojim denarjem, se je očitno že odločil, da se odseli in zaživi po svoje. Na vas je, kako si boste vi (v primeru razhoda) organizirala življenje, pri čemer je potrebno poskrbeti za skrbništvo otrok (če so še mladoletni), predvsem pa se temeljito pogovoriti z njimi o novo nastali situaciji.
Skratka…čaka vas komunikacija, temeljita in iskrena. Poslušanje sebe in postavljanje meja. Če ste odločena, da se v Slovenijo ne vrnete, predlagam, da možu to poveste na tak način, da bo to razumel in čutil-jasno in odločno. Še tole me zanima: kaj pomeni, da vas psihično prepričuje? S čim to naredi? Verjetno ni prvič, ne vem zakaj imam občutek, da je to delal že prej, verjetno ves čas vajine zveze…Tukaj bi nakazala na vaše pretekle vzorce-kdo je to z vami počel in na kakšen način, kdo vas je čustveno izsiljeval? Zdaj je čas, da to dokončno predelate in temu naredite konec. Najprej za vas in nato za vse odnose, ki jih živite.
Želim vas vse dobro!

Tole diši kot klasično izsiljevanje.)) Seveda on ima pravico, da stvari doživlja po svoje. Jaz bi rekla, da to mora biti skupna odločitev, ne pa izsiljevanje.

Poleg vsega naštetega Slo trenutno ni dobra za življenje in to je dejstvo. Plače so povečini balkanske standard pa evropski. Vse drugo je tudi balkansko tako da če imate možnost, da ostanete v državi, kjer je standard višji in so zadeve boljše urejene, se niti pod razno ne vračajte sem. Res ni dobra ideja, zlasti za prihodnost otrok. Od lepe pokrajine se ne živi…ni slaba, samo če nisi videl boljšega… jaz bi 3x premislila preden bi privolila v to…Božič gor dol, to je manipulacija, da se ujamete v past in popustite…

Najdita kompromis.

Vikend v Sloveniji in preživljanje vsakih drugih počitnic / praznikov tam.

Niste napisali stvari ki so pomembne.
Torej moz se je zaradi sluzbe preselil v tujino z vami. V 10 letih ste dobili 3 otroke. Zdaj bi on odsel nazaj v Slo vi bi ostali?
Ali so se morda v njegovi sluzbi zaostrili pogoji, mu ni več dobro v sluzbi? Morda kaj pritiskajo nanj?
Avtorica, ti v tujini delaš?
Verjetno ima kaksno stisko v sluzbi… in vi bi želeli da vztraja tam, ker se vam ne gre v Slo?
Če ste v glavni vir zasluzka, ki pokriva najemnino, solanje… se pogovorite
Če pa je glavni vir zasluzka on, pa je morda res problem v njegovi sluzbi… da želi nazaj vendar ni nujno da vam bo to priznal
Za zivljenje v tujini je pac treba imeti dobro placano sluzbo.
Če pač ste samo gospodinja se boste pac prilagodili

Točno v tem sem živela 15 let. On se je nekaj odločil, potem pa mi je delal slabo vest, če se nisem strinjala. Dokler pač ni bilo po njegovo. Ko sta bila otroka dovolj stara, da sta sama rekla, če jima kaj ni bilo všeč, pa sem bila jaz kriva, ker sem jima subtilno vsilila tako razmišljanje (kar seveda ni bilo res, ker otrok, za razliko od njega nisem nikoli uporabljala kot orožje).
Jaz sem šla, ker mi je bilo dovolj igranja lutke. Tebi pa svetujem da z otrokoma ostaneš v tujini, on pa naj živi v novi hiški. Očitno nista za skupaj, ker take odločitve se sprejemajo v dvoje.