Ali je nujno, da ostarela oseba dobi pomoč?
Pozdravljeni,
najprej bi se vam rada zahvalila za vprašanje, upam, da bo vzpodbudilo še koga.
Večina starostnikov okrog 75-ega leta ne potrebuje pomoči pri opravljanju vsakdanjih dejavnosti. Če že potrebujejo pomoč, jo najprej potrebujejo pri opravljanju kompleksnih dejavnosti, kot na primer nakupovanje, bančno poslovanje ipd. Ohranjanje fizične in umske aktivnosti celo pripomore k boljšemu splošnemu počutju, zaupanju v lastne sposobnosti, izboljša spanec in zapolni čas.
Vi pravite, da vaša mati aktivnosti opravlja s težavo, ter da zavrača pomoč, ki bi ji prišla prav. Sprašujem se, kakšne težave ima pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti? Ali ima težave pri vseh aktivnostih ali samo pri nekaterih? Katerih? Ali tudi sama meni, da delo opravi s težavo? Kakšne težave opaža? Kaj je tisto, zaradi česar menite, da bi ji pomoč prišla prav?
Kadar imajo starostniki težave pri opravljanju vsakdanjih dejavnostih se težave najpogosteje pojavijo zaradi opešanja zaznavnih sposobnosti (vida, sluha) ali spremembe zdravstvenega stanja (nenadna obolenja in poslabšanja kroničnih bolezni). Vsak deseti v starosti nad 65 let zboli za demenco, ki se kaže kot postopna izguba spomina, pešanje sposobnosti za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti, zmanjšana sposobnost presoje, motena zaznava časa in prostora, osebnostne spremembe, spremembe v čustvenem odzivanju in doživljanju ter vedenju, težave pri razumevanju govora in sposobnosti govorjenja. Na uspešnost izvajanja vsakdanjih dejavnosti lahko vplivajo tudi čustveni pretresi (npr. izguba partnerja, izguba finančne neodvisnosti, …). Ste pri vaši mami opazili kaj od zgoraj naštetega?
Vse lepo.
Spoštovani,
opažamo predvsem težave v gibanju – ni več tako okretna in močna, kot takrat, ko je bila še mlada, bolijo jo sklepi (ima revmo), težave z ravnotežjem, zaradi česar zelo težko opravlja dela na vrtu, ki zahtevajo okretnost in moč – npr. težko zasadi kol za fižol ali paradižnik v zemljo, potem pa vse štrli sem ter tja, koli se podirajo, itd…. Ima travnik, ki ga kosi, pravi, da je težko, težko se giblje in je vsa utrujena po eni uri košnje. Tudi padla je že in se potem sama pobrala (s tem se celo hvali). Ona ne želi, da ji pri tem pomagamo. V trgovini naenkrat nakupi 10 kg hrane in jo potem sama odnese domov. Hrana je sicer taka, ki se ne pokvari hitro (npr. riž, testenine, moka (kruh sama peče),… Ni problem njena pokojnina, ker ima dosti denarja, prav tako ne to, koliko kupi, ker gre v trgovino le enkrat na mesec (kupi zaloge za ves mesec, ponavadi še isti dan, ko dobi pokojnino),… Problem je, da težke vrečke težko nosi, ker ni več močna, pa ravnotežje jo muči. Ima sicer okvaro sluha, vendar pa je ta ne moti – tudi meni to ni problem ker kot vidim, so naglušni kljub okvari sluha kar uspešni v življenju in lahko sami vse naredijo, zato tu ne vidim problema. Sama pravi, da dejavnosti opravlja z veseljem – nikoli ne reče, da z lahkoto, ampak z veseljem. In da če dela z veseljem, da ji to ni težko. Demence nima, trmasta je bila že od nekdaj, težave z razumevanjem povedanega pa so posledica naglušnosti… Ampak se je odlično prilagodila…
Pozdravljeni,
če povzamem, pravite, da ima težave v gibanju, težave z ravnotežjem in da jo dejavnosti utrudijo. Glede na to, da je tudi že padla, menim, da se upravičeno sprašujete o tem ali potrebuje pomoč ali ne. Na drugi strani pa dejavnosti opravlja z veseljem in je pripravljena za to tudi potrpeti. Ali ste se poskusili z njo pogovoriti o drugih alternativnih dejavnostih, ki bi ji bile v enako veselje hkrati pa ne bi ogrožale njenega zdravja (zaradi padcev ipd.)?
Srečno.