Zakaj država drugače obravnava državljane, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, drugače kot druge?

Ko se človek rodi, mu država da darilo ob rojstvu otroka (sicer to prejmejo starši, ampak to ni ključno za to temo), nato ima mati eno leto pravico do porodniške – v breme države, že od prvega dneva starosti otrok prejema otroške dodatke (če nimajo starši tako visokih dohodkov, da do njih sploh niso upravičeni) – spet v breme države, po prvem letu starosti gre otrok v vrtec – 20 % plača občina vsem, ostalo pa v % deležu v odvisnosti od višine dohodkov tistim z nižjimi dohodki. Če je otrok bolan, gre lahko k zdravniku – vse v celoti plača obvezno zdravstveno zavarovanje, dokler otrok ni star 18 let, če pa se redno šola, pa dokler ni star 26 let, odraslim pa plača v % deležu odvisno od vrste storitve, ostalo pa plača dodatno zdravstveno zavarovanje. Starši bolnih otrok imajo pravico do bolniške, prav tako pa tudi bolni ljudje, ki so zaposleni (zase) – v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. V starosti 6 let gre otrok v osnovno šolo – v celoti jo plača država (pri tem izvzemam del šolskih potrebščin in šolsko prehrano, pa dodatne aktivnosti). Devet let pozneje gre otrok v srednjo šolo, ki jo prav tako plača država in nato še na fakulteto, ki jo prav tako plača država. Učenci in dijaki iz revnejših družin imajo pravico do subvencionirane prehrane v šolah – v breme države. Študentje pa imajo ne glede na socialni status pravico do študentskih bonov – v breme države, revnejši in študentje s posebnimi potrebami pa tudi pravico do bivanja v študentskem domu – cca. 1/2 plača država, ostalo pa študentje sami. Ko je otrok star 18 let in se redno šola, je upravičen do štipendije – v breme države. Ko se oseba upokoji, dobi pravico do pokojnine – v breme obveznega pokojninskega zavarovanja. Brezposelni z ustrezno gostoto delovne dobe imajo pravico do nadomestila za brezposelne, vsi brezposelni pa imajo pravico tudi do vključitve v programe aktivne politike zaposlovanja – v breme države, delno tudi občine. Če gremo v gledališče, plačamo samo lasten delež – vstopnino, nihče pa ne gleda na to, koliko subvencije je gledališče dobilo od države ali občine, ker smo bili tam. Pa še kaj bi se našlo…

In vseh teh sredstev nihče nikdar ne zahteva nazaj! Nihče se ne usede na naše nepremičnine, ker smo od države, občine, obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja dobili zgoraj navedena sredstva.

Ko pa nekdo potrebuje dolgotrajno oskrbo na domu ali pa celo iti v dom za ostarele in sam nima zadostnih sredstev za plačilo, terjajo najprej svojce, če pa še ti nimajo dovolj sredstev, se občina usede na njihovo nepremičnino in se ob smrti upravičenca priglasi k dedovanju. V nobenem drugem primeru javnih sredstev (izvzemši socialno pomoč, ampak to je drugo – gre za pomoč tistim, ki nimajo niti dohodkov, niti premoženja in je logično, da tisti, ki premoženje imajo, niso upravičeni, da pomoč obdržijo). Medtem pa po moji logiki oskrba na domu ali v domu upokojencev ni socialna pomoč. Zame je to storitev javnih institucij, tako kot storitev vrtca, šole, zdravstvenega doma, bolnišnice, zavoda za zaposlovanje, gledališča, muzeja,… plačila katerih država, občina ali sklad socialnega zavarovanja od nikogar ne terja nazaj (plačamo samo lasten delež, deleža države, občine in sklada socialnega zavarovanja pa se ne terja nazaj). Razen navedenega osebe, ki so v domu upokojencev, izgubijo tudi nekatere pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih imajo druge osebe.

Zaradi tega me zanima, zakaj takšno stanje? Zakaj država, občine in skladi socialnega zavarovanja ne obravnavajo domov upokojencev tako kot bolnišnic, zdravstvenih domov, lekarn, šol, vrtcev, gledališč, ipd., ki so prav tako javne ustanove in nekatere tudi zahtevajo delež plačila uporabnikov samih, a nikoli vračila sredstev, pridobljenih iz državnega ali občinskega proračuna ali skladov socialnega zavarovanja?