vzpodbuda vsem IVF-ovkam
Pozdravljene vse!
Z vami želim deliti svojo zgodbo, saj sem prepričana, da bo marsikateri vlila ne samo upanje, temveč prepotrebno pozitivnost in zaupanje.
Sama sem v zadnjih letih dala skozi (le) tri postopke IVF-a. Prvič, 6 let nazaj, sem bila še “čista”, neokužena z vsemi možnimi negativnimi scenariji, pripravljena 110%, pozitivna kot še nikoli v življenju, potem pa… . Pridelanih je bilo 7 celic, 4 od teh ok in vsa navdušena sva odbrzela na transfer. Sicer je res bilo že v čakalnici malo čudno vse skupaj, ker nikakor nisva zaslišala svojega priimka, punce so že odhajale, midva še sedela, oblečena, z ruzačkom s plaščem, štunfki itd.- kot sva prišla…POtem naju končno, ko so vse punce že opravile in odšle, pokličejo in ŠOK. Žal pri naju ne morejo izvesti transferja, saj se nobena celica ni oplodila. Kaj?! O čem govorijo?! A kaj takega sploh obstaja?! Saj sva prišla na umetno, to pa je vendar siher stvar… No, in tako sem kljub enormni pozitivni naravnanosti, vsem predpripravam z učenjem tehnik sproščanja, bioenergetiku, maci itd. itd. spoznala novo razsežnost. Razočaranje nad razočaranji.
V drugo se seveda človek oboroži s paleto preventivnih občutij v smislu “raje ne računam na uspeh, da ne bom potem preveč razočarana”, “pozitivnost”- sem spoznala njen učinek, “saj itak večina zanosi tam nekje po 6. poskusu”, “imam samo 32 let”, “kolikšna je verjetnost, da ravno meni rata, pa še to v “samo” drugem poskusu” in podobnimi…In ja, seveda. Pridelanih tokrat le 3 celice, od tega ena ful prevelika (dr. mi na zadnjem UZ pove, da bi njegova predhodnica morala reagirati s stop injekcijo že tri dni prej), ena ful premanjhna… Da ne razlagam dalje. Sicer sta se od teh treh celic dve oplodili (že to sem vzela za enormen uspeh), obe bili vstavljeni, vendar žal test kljub izostali menstruaciji pokaže – .
In tako minevajo leta, vmes človek zamenja še službo in seveda odloži stvari, dela na sebi, kot ti svetujejo, pije in je vse možne super pripravke in “preskušene” recepte domačih lekarn, se poskuša znebit stresa… Ko se končno odločimo, se odločimo tudi za zamenjavo ustanove. Pa mine še pol leta, da prideš na vrsto, pa jovo na novo preiskave, ker je večina starih že prestarih, pa delane so bile pod okriljem drugega centra itd.. In smo spet tam- ŠOK. Zadnji pregled pred določitvijo datuma pričetka se pojavi endometriom. Ja, sem pozabila omenit- zopet. Tokrat na zdravem jajčniku. Drugega sem pred leti že operirala in je zdaj bolj kot ne shiran in ne deluje “izpravno”. No, pa se gremo, pravijo. Endometrioza ni razlog, da postopek ne bi speljali. Ja?! In s kakšno popotnico gremo tokrat?! Pa bodi pozitiven, kdo zna in zmore…
V glavnem, postopek sem tokrat vzela precej tako tako… Popotnica je bila že v štartu “obetajoča”, tako da sem si kar malo očitala, zakaj sploh zapravljam poskus. Vendar, alternativa? Operacija, ob tem da vem, da po parih letih še ta jajčnik čisto opeša? Pa gremo v akcijo, a ne? Je pa tokrat bilo par stvari, ki sem jih uvedla/spremenila, morda kateri kaj koristi:
– sladkor in vse sladkarije sem opustila dober mesec pred začetkom postopka (borba, borba ;))
– alge Clorella, glina za čiščenje
– kajenje omejeno na minumum
– mesec, dva pred pričetkom Maca (14 dni, potem ni več šlo- bljak), vitamin C in folna (oboje iz tujine, naravno)
– refleksoterapija stopal (med postopkom)
In kljub vsemu naštetemu, iz UZ v UZ kaže borno. Na koncu pristanemo na 3 foliklih. In spet- kolikšna je verjetnost, da so sploh polni?!
Punkcija… ne bom pozabila sočustvujočega pogleda sestre, ki ti sicer dobronamerno in ful pozitivna želi vliti upanje z besedami: “Samo ena je…Pa saj samo eno rabimo, a ne?” Toliko, da se nisem zjokala pred celo sobo. O ja, jaz pa sem te sreče, ja, da bo po vseh predhodnih situacijah, zdaj pa ratalo z eno. Transfer je bil tokrat kar boleč, malo krvavitve. Potem izvem, da je dr. najverjetneje uščipnil v sluznico, da bi se bolje prijelo (ne me držat za besede, saj sem napisala po svojem razumevanju in po domače). Joj, kako sem bila žalostna, razočarana, prejokala, potem sama sebe bodrila, gledala kao embrie na netu, ker menda tudi to pomaga, da si vbijaš v glavo in samoprojiciraš razvoj :), pa moj je nekaj poleg poskušal, pa vidiš, da besede govorijo eno, ton glasu, oči pa drugo…
In čakamo… vleče se kot… Potem pride jasno še izcedek in počasi se človek poslovi. Testa sama sploh nisem želela delati, izključno iz razloga, da ne bi bila prekmalu razočarana. Dan pred odhodom na uradne rezultate pa sem si rekla, da moram biti pripravljena na slabo novico in se prej izjokat, da ne bom tako šokirana in padla v jok kot prvič, ko je bila novica o neoploditvi. In test pokaže neko bledo liso v okenčku… Gremo po drugega, ta pokaže še malo jasneje… Pa saj ni mogoče?! Jaz?! Siher si samo domišljamo, da vidimo več od te beline…
Uradni rezultati… Dr. me vpraša, kako se počutim? Da najverjetneje odlično, a? Najverjetneje vse delamo teste prej in že ve koliko je ura. Na mizi vidim en print takega embria kot so bile slike na netu. Kaj takega? Mnogo mnogo lepšega, pravilne oblike, kot rožica… In dr. vzame list bliže, gor pa zagledam svoj priimek… Saj ne moreš verjet!!! Moje? Naše? Ne ga pokat, to ni mogoče… vre iz tebe, da bi zajokal na glas, dal ven vso zadržano bolečino, vse pretekle izkušnje…nepopisen občutek. Ko še ubesedi, da imamo izvrstni 10-celični embrio in da je beta 396… Nepopisno.
No, potem pa se začnejo druge borbe… Ni ga WCja brez preverjanja, ali je kak izcedek, pridejo krvavitve, takšne in drugačne tegobe, zapleti…na urgenci so skoraj stalen gost na 14 dni ;)…pa vendar… greš dobesedno iz tedna v teden. Zaskrbljen si praktično za vse- je so težave ni v redu, ko pa pride obdobje izboljšanja, pa imaš občutek, da najbrž nekaj ne štima, ker je vse tako ok…V mojem primeru sem samo čakala 26. teden. Če bi se dalo, bi vseh 5 mesecev preskočila. Z 28. tednom pa sem se sprostila, breme skrbi mi je padlo z ramen in začela sem uživati. Menda sem postala čisto drug človek ;).
Zdaj uživamo z najlepšo in najpridnejšo dobrovoljčico. Je bila prava borka, ki je mene dvigovala gor ob vsakem obisku urgence, ko smo preverjali ali srček bije …ojoj, kaj vse sva dali čez, tega ne bom pisala. In naredila bom vse, da bo to svojo borbenost v življenju le še krepila.
Tako, punce. Upam, da kateri vlijem optimizem in da ta, tolikokrat izgovorjen stavek “le eno rabimo” dobi tudi svoj pomen v praksi.
Držite se in vse dobro.
dober dan,iskrene čestitke za vajino dojenčico,tvoja zgodba mi je dala nek nov zagon,neko novo upanje..Lepo je prebrati takšno zgodbo,saj vidiš,da velikokrat uspe.Imela pa bi eno vprašanje,ali mi lahko prosim poveš h komu si hodila na refleksoterapijo,?Sama sem poiskusila svojo srečo pri treh terapevtkah v LJ.žal brez uspeha.Ker pa se v avgustu odpravjam v 8 postopek,bi morda še enkrat poskusila ,saj vem,da refleksoterapija,zveča možnost zanositve.(po nasvetu ginekologa v MB).Hvala za tvojo zgodbo in odgovor. Manca