Povedat otrokom, da je ati ni biološki ati, ampak darovalec?
Pred štirimi leti sva po dolgih letih poskušanja šla na prvi postopek IVF z darovano moško spolno celico in je uspelo. Dva oplojena jajčeca, oba vstavili, oba sta se prijela in ven je prišel parček. Sedaj sta strara že štiri leta, veselo skačeta in naju jezita. Midva sva že vsa leta v dvomih, ali naj poveva otrokoma. Nihče drug ne ve, da mož ni biološki oče.Vedeli so, da sva odšla na IVF v Prago, vendar nihče ne ve, da mož nima možnosti za otroka, ker nima spermijev. V glavnem, nikoli nihče ni spraševal, ne dvomil,….Tudi ne nameravava nobenemu povedat. Finta pa je, da jih veliko trdi, da imata veliko potez po atiju, pa res naključje je, da imata včasih enake finte, kot ati, naprimer, rada v spanju držita fige, kot ati,… sta ful trmasta, kot ati,… Jaz sem se že ob rojstvu prepričala, da sta otroka njegova, tudi njemu sem nonstop pihala na dušo, in v bistvu sva nekako to tudi zasidrala v najuni zavesti, da sta njegova, NAJINA. V teh štirih letih mi je samo enkrat v hecu rekel, da bi rad videl tistega čeheka, če je isti norček, kot je naš fakin sin (ker naš mali je pa res taka faca, da dol padeš, sam iz sebe dela norca, pravi dvorni norček je).
Zanima pa me eno, ali v primeru, da otrok zelo zboli, potrebuje kakšno darovanje,…. lahko izveva, kdo je darovalec? Ali lahko izveva, če so kakšne genetske bolezni? Namreč sin se je rodil z genetsko okvaro prebavil, pa bi mogoče rada vedela, če je imal to darovalec v družini? Ker gre res za specifično bolezen.
LP
Bivša pronatalka na žalost je pač tako da ne moremo izvedeti kdo je darovalec. Se tudi sama ubadam s tem, kako bo ko zanosima, ali jim bova povedala ali ne. je pa tako, da pri nas vejo tudi najini starši in bratje in sestre. Po eni strani si otrokom želim povedat resnico, po drugi pa se bojim, da bi otrok iskal tega donatorja. So dileme v obeh smereh. Midva imava v kratkem tudi pogovor pri psihologu na to temo, da se lahko pri nas postavima vsaj v vrsto, čeprav ne pričakujem, da bova prišla na vrsto. Hodiva drugače v Graz. Sva se odločila, da poskusiva še s tem zamrznjenčkom, ki nama je ostal, potem pa zna bit da bova tidi midva šla rajši v Prago, saj tem v Grazu ne zaupam preveč. Zadnjič so me razočarali, saj najina koordinatorka, ki je slovenka, ni imela blage veze kdo sva. In nič jih ni niti zanimalo al se je prijelo al ne. Tako da se mi zdijo malo nestrokovni. Vem da sem mogoče občutljiva, ampak za 5000 € se me morjo pa vsaj spomnit, če me že ne pokličejo in vprašajo, da se je prijelo. Saj tudi verjetno nimajo 200 slovenskih parov naenkrat. Do sedaj sva videla samo en par s slovenije, pa sva bla gor ze 10x.
No ja mal sm se razpisala, si pa končno vsaj ena, ki je šla po moško donirano celico. 🙂
Midva potrebujeva darovano jajčno celico in hodiva na Češko. Odločila sva se, in sva o tem povedala domačim, prijateljem, skratka govoriva naglas tako kot je. In bova seveda povedala tudi najinemu otročku, ko bo in če bo. Zdi se mi nesprejemljivo, da bi do otročka imela kakršno koli skrivnost. Kdaj je pravi čas in na kakšen način mu skozi mladost to sporočati in pojasnjevati, bova povprašala tudi strokovnjake. In sva jih že.
Tudi sama se ubadam s tem, kako bo otrok sprejel dejstvo, da je nastal s pomočjo darovane spolne celice. Zagotovo ga bo to v najobčutljivejših letih tudi bremenilo. Ampak mislim, da mu bova s pravilnim pristopom vsekakor lahko omogočila, da bo zadevo sprejel z razumevanjem in ga ne bo bremenilo.
Mislim, da je še kako pomembno, da o oploditvi z darovano celico govorimo z okolico, saj bo prav širša družba, ki bo o tem poučena in bo zadevo podprla in sprejela kot koristno, nam in našim otročkom v veliko pomoč pri sprejemanju tovrstne oploditve.
Tako kot družba podpira posvojitve, bi zagotovo podprla tudi oploditve z darovano spolno celico, ko gre za vprašanje neplodnosti para. Sama vidim, ko pojamram, kaj me skrbi, kako skrbno vsi reagirajo in mi poskušajo pomagati z osebnim pozitivnim pogledom na situacijo.
Tudi jaz poznam dva, ki sta šla v Prago po žensko celico in sta se prijela oba zarodka-tudi parček.
Se strinjam, da je treba o teh stvareh govoriti ampak v končni fazi, če otrok ne ve, tudi ne vem kakšne škode ne bo. Samo zmedlo ga bo. Jaz mu ne bi povedala. Koliko otrok je nastalo pri “sosedu”, pa se jim sanja ne. Zato nič kaj ne trpijo. Ne vem. Med prvo svetovno vojno so po našem kraju vandrali Italijani in nekaj žensk je tudi zanosilo. Je lokalni duhovnik organiziral tem ženskam obisk pri možu na fronti in problem je bil rešen….
Midva sva se odločila, da sinu poveva, ker tisti trenutek, ko nekaj vesta dva je velika verjetnost, da zvedo še ostali. Po principu posvojitev je dokazano, da otroci tovrstne informacije sprejmejo dobro, če jih zvedo, ko so še majhni in od staršev. Začeli smo pa z zgodbico o tem kako se dojenček rodi in takrat dobi mamico in očeta….to smo potem nadgrajevali vsake par mesecev.
Če otrok to zve od drugih je to izdaja staršev naprej njemu in posledice niso ravno luštne. Zve pa lahko na milijon načinov. Od drugih oseb, ko najde kakšen dokument, če zboli itn.
Kdo je darovalec seveda ne moreš vedet. To ali prihaja iz njegove družine ali ne je pač zgolj radovednost. V kolikor bi pa sin potreboval pomoč darovalca (kostni mozeg recimo ali podobno) pa darovalca kontaktirajo zdravniki in ga vprašajo, če je pripravljen pomagat. Je pa potem tudi to darovanje anonimno in vi ne zveste kdo je.
Pa dobro to je spet samo v Sloveniji možno halo …
“Darovanje je popolnoma anonimno. Identiteta darovalk ali darovalcev kakor tudi identiteta prejemnega para je strogo varovana. Identiteta darovalk in darovalcev mora ostati varovana skrivnost tudi za otroke, ki so bili spočeti s pomočjo darovanih spolnih celic”
Pa kdo se je tuki spet spravu delat boga nad ljudmi, če se darovalec po darovanju strinja z razkritjem identitete v primeru želje otroka, takrat verjetno odrasle osebe po kakšni logiki jima ne pripada pravica do razkritja če sta obe osebi v to privolili.Če mene vprašate je to že kršenje človekovih pravic.Mogli bi enostavno v pogodbo darovalca dat 3 opcije ne, da, na željo druge strani možnost kasnejše razjasnitve glede strinjanja o razkritju(da nebi otroka prizadel da ga kao darovalec nikoli ni želel poznatii)
Če bi to naredil bi bilo pomoje tudi več darovalcev k to je pa absurd…..
Sicer še nimam otrok, se pa za njih trudim, tako da morda moje mnenje ne šteje; jaz bi rekla da ne povedati – ati, četudi ni biološki, je še kako zelo ATI!
Za posvojenega otroka še morda razumem da mu starši za to povedo, za to, da je spermij bil tuj, pa morda jaz celo ne bi. Razen če v odrasli dobi otroka pride do zdravstvenih težav, pri razreševanju katerih bi morda otrok lahko ugotovil, da z atijem nista kompatibilna v pogledu genov ali podobno.
Ati je ati! Ne obremenjujte otrok s tem bremenom, ker za otroka je ta informacija zagotovo prej breme kot korist