PO DAROVANO JAJČECE NA ČEŠKO
Po desetih postopkih pri Rešu, po desetih zbadanjih z iglami, po desetih bolečih punkcijah, po desetih dolgih čakanjih na plusek in po desetih neuspehih … nama preostane le še darovano jajčece in pod pod noge pa na Češko.
Ker se vsa ta leta ukvarjam s svojo neplodnostjo (huda endometrioza) in s postopki, da bi zanosila, nikoli nisem imela časa, da bi se vprašala, kaj pomeni darovano jejčece. Otročka si neznansko želiva, ampak kako se bom počutila, če mi (bog daj!) uspe zanosit? Se bom spraševala, kakšna je njegova biološka mati? Se bo to nekoč spraševal moj otrok? Sama sem sicer oseba, ki glede tega nima prav nobenih predsodkov. Ampak ko bom gledela otročička kako raste in mi ni popolnoma nič podoben…me bo to bolelo? Bo to bolelo mojega partnerja?
Ima katera izkušnje s tem? Od svoje ginekologinje sem izvedela, da je veliko žensk, ki uspe z darovanim jajčecem. Kje ste punce? Povejte, kako je. Me mora biti strah?
Pri nama pa je tako, da muči oba, a se o tem ne pogovarjava kot bi se morala. Odkar sva zvedela, da nimaš prav veliko možnosti, da bi lahko darovalko izbriral, da ti dajo to, kar pač pride, je moj čisto na koncu z živci. Pol nama pa je ginekolog še rekel, da raje naj ne hodiva v Španijo, ker se komot zgodi, da je otrok temen … Halo? Do takrat sploh nisem razmišljala, da se lahko kaj takega zgodi?! Kolikor vem, pri darovani moški celici ni takega problema, ker je veliko večja izbira in tam baje res gledajo na barvo las, oči, konstitucijo….
Drage punce,
jaz sicer še nisem prišla do tako težko pričakovanega otroka, sem pa v postopkih z darovano jajčno celico v Pragi. Za mano so že 3 transferji, pa nič. Sicer si zelo želim osebno spoznati kakšen par, ki ima mogoče mal “večjega” otroka spočetega z darovano celico, ampak je večini problem o tem spregovoriti. Pod mal večjega mislim recimo tam na začetku osnovne šole.
Vsak izmed nas se popada s takšnimi in drugačnimi vprašanji in strahovi. To je čisto normalno. Se mi pa zdi, da če ne rešuješ teh problemov sproti, ta strah s časoma preraste vse okvire. Midva sva še pred postopki odšla k psihologinji na posvet. Po tistem posvetu se je občutno lažje “dihalo”. Zato ga priporočam vsakemu paru, ki se s tem spopada.
Glede darovalk na Češkem ni res, da poberejo vse kar mimo leze… Darovalk tam ne primanjkuje, zato se maksimalno potrudijo, da najdejo darovalko, ki ustreza tvojemu fenotipu, to je fizičnim karakteristikam. Darovalko lahko tudi zavrneš. Je pa res, da je nikoli ne boš mogel videti na sliki oz. v živo, ker je darovanje anonimno. Moja prva darovalka je imela zgolj 2 cm manj od mene in 2 kg manj. Poleg fizičnih karakteristik ti povejo tudi kakšna je njena izobrazba in koliko ima otrok.
V Španiji darovanje ni anonimno, zato darovalko lahko tudi vidiš, so pa cene precej višje kot na Češkem.
Lp
samanta 2, kaj to sta sla se k posebnemu psihologu, ali je bil dovolj tisti, ki ga dobiš, preden greš pri nas “v vrsto” za donirano celico? Tudi sama razmišljam, da greva v kaj takšnega, saj sem sama depresivna že kr neki časa. Na vsake toliko časa se stanje izboljša, ampak trenutno je res en teden od kar sva zvedela najlabšo novico, in depresija je spet na polno tukaj.
Po vsakem šoku se sicer poberem, začnem gledati bolj pozitivno na vse skupaj, vendar rabim nek čas da vse skupaj prežvečim.
Najhujši dvom ki ga imam, ali povedati okolici in potem otroku. Ponavadi je tako, da posvojeni otroci, ko zvejo si želijo spoznati svoje prave starše. Kako naj otroku v tem primeru razložim, da svojega “biološkega” očeta ne more spoznati?
In pa seveda kolikšni okolici povedati. Imam sestro, ki ima sedaj malega. Cela žlahta, se že 9 mesecev ubada s tem, komu je podoben. Bože mili, vlečejo stare slike na kup in gledajo komu je tamli podoben … Kako naj prenesem recimo tak pritisk, se bojim da mi bo ob teh vprašanjih vedno šlo na jok. Zato bi tudi jaz rada spoznala kak par, ki mu je uspelo, vsaj preko foruma, če bi slučajno znala odgovoriti na takšna vprašanja.
Škoda da ne živimo v ameriki, bi ziher imeli kakšno podporno skupino za takšne primre 😉
Odsotnost,
midva sva bila pri psihologinji v MB bolnici. Zelooo prijetna ženska. To sva morala opraviti, da sva dobila odločbo državne komisije. Bila sva tam samo 1x. Pogovor je trajal 1 uro, olajšanje po tem je bilo neverjetno.
Glede tega ali povedati otroku glede donirane celice smo razpravljale pod temo “posvojitev zarodka”, pa si tam malo poglej razmišljanje ostalih.
Glede tega kaj bo okolica rekla in komu bo otrok podoben se pa ne obremenjuj. Ravno pred kratkim mi je moja dobra prijateljica pripovedovala o njeni sovaščanki, ki ima 2 posvojena otroka. Vsak, ki tega ne ve, pametuje, kako je eden na las podoben mamici drugi pa očiju. 🙂 Sva se tolk nasmejale.
Drugače pa, če se tu ne bo nobena druga oglasila, ki že ima otroke z darovanimi celicami, bi bilo mogoče fajn, da pokukaš na forum živa. Tam so tudi ženske, ki že imajo otroke po tej poti in se odločajo za drugega otroka. Vse, ki sem jih jaz zasledila na forumih imajo s tem lepe izkušnje.
Lp
Draga Odsotnost,
ti si pa res najdeš razlog za mučiti se. Meni se zdi tvoje razmišlanje danes malo smešno, pred dobrim letom dni sem bila pa popolnoma na istem, v depresiji, objokana….
Kaj sem naredila? Po najhujši novici v življenju s katero ma je Reš prikoval na trdna tla sem rabila dobra dva meseca, da sem prišla k sebi.Odločitev za darovano celico sva soglasno z možem sprejela, njemu se ni zdelo nič sporno…Jaz pa sem bila v dvomih…Pa sem istočasno tudi oddala vlogo za posvojitev…Socialna delavka me je v drugo prikovala na trdna tla, ko je rekla, da nisem razčistila sama s sabo in da v tem trenutku ne morem sprejeti dejstva, da otrok ne bo biološko moj. Pa smo imeli “priprave” na CSD, pogovore, razgovore in sčasoma sem se sprijaznila z dejstvom in danes z gotovostjo trdim, da ko bom enkrat imela otroka, bo podoben “meni”. Želim ti povedat, da fizična podobnost ni najpomembnejša…Pri znancih imajo fantka, ki je popolno nasprotje svojih staršev, dobesedno lahko rečemo da so ga štorklje prinesle, tako da tudi v primeru bioloških staršev ni nujno otrok podoben mamici ali očiju, ja še to si pozabila, da je otroček lahko podoben tvojemu možu, glede na to da je jajčece darovano….
Moram vam pa povedati še to dogodivščino, pa jo vzemite kot humoresko, nikakor kaj drugega!
Ko sva šla novembra z možem v Prago oddat njegov prispevek je v Pronatalu v čakalnici sedela ena čehinja. Ker je bila ura prava, midva tam in ona sem dobila preblisk da je to to. Pa smo skušaj sedeli na tistem kavču in čakali. Potem so mojega moža poklicali notri in midve sva sami
obsedeli, nisem si mogla kaj, da jo premerim od nog do glave. Razočarana, da se niso kaj prida potrudili saj mi ni bila razen velikosti, morda oči nič podobna. No, potem pa pride moj mož ven in se usede zraven in čakava naprej. Potem pa to čehinjo pokličejo v operacijsko in takrat je tudi mojemu možu kliknilo, pa čeprav je žedebelo uro sedel zraven. Skoraj ga je kap, ženska mu seveda ni bila všeč, kar sem predvidevala zato sem se že vnaprej pripravila, da ga pomirim.
Bil je tako paf, da je kar utihnil…Še dobro, da je ni opazil preden je šel v prostore… sicer bi imeli resne probleme….
Potem smo pa še kar čakali in začeli so kapljati pari, pa samo ženske, pa samo moški…Se mi zdi da smo tisti z rumenimi mapami vsakega, ki je vstopil v kliniko premerili od nog do glave…
Bila sem presenečena, ko je prišlo dekle,na las podobna ženski, ki je sedela nasproti mene…
Takrat pa me je moj mož dregnil naj pogledam k vratom, tam je stala punca ki je bila zelo podobna meni…kar streslo me je…Ja ko moški začnejo opazovati je pa hudič, ugotovil je da je najbrž to to, ker ta mi je pa res podobna…Pa se je pomiril, jaz tudi in zadovoljna sva odšla s klinike…4 zamrznjenčki še čakajo, komu bodo podobni otroci ne vem in se sploh več ne ukvarjam s tem. Prepričana sem, da bodo podobni meni::))
Vem, da so to težke odločitve, ne obremenujmo se še s tem komu, kaj bodo rekli drugi….
Saj druge nič ne briga, denarja nam pa tudi nihče ni prispeval zraven tako da….
Punce nč se bat in travmirat, raje na sprehod it in uživat v cvetju!
Lepo se imejte:))
ojoj…
nisi me razumela. Moja zgodbica je resnično humoreska, kasneje sem izvedela, da je postopek diskreten, saj darovalke in darovalci, ki so na vrsti za določen dan pridejo že zgodaj zjutraj in jih mi ne vidimo oz. obstaja minimalna možnost, da se dejensko srečamo, razen če na določen dan dežuraš pred kliniko, pa še to ne veš kdo je kdo….Dejstvo je, da si mi na tihem želimo vedeti in videti darovalko, zato “smo v preži” za vsako, ki bi po naših prebliskih ustrezala…
Zato sem opisala mojo”humoresko”, saj sem se potem sama pri sebi smejaja , češ sem pa res mahnjena…
Stvari niso tako po “domače” če pa vas razjeda radovednost, kar nas vse ki gremo tja, ti pa na pamet pridejo taki prebliski….in s tem ni nič narobe….se potem nasmejiš sam sebi….
Mene pa naslednji mesec čaka prvi postopek na Češkem…
Nekaj časa nazaj so me dajali hudi dvomi in skrbi glede darovanega jajčeca, pa sem po prebiranju na teh forumih ugotovila, da me mora bolj skrbet, da bo sploh kaj ratalo …Sem pa glede nečesa že trdno odločena: to, da grem po darovano jajčece, ne bom povedala nikomur. Če bova imala to srečo, da bom zanosila in da bova resnično dobila otročka, potem bo otrok edini, ki bo to izvedel.
In kako si to predstavljam?
Hja, predstavljam si nekako tako, da bi mu povedala že zelo majčkenemu, da bo s tem rastel, da bo imel to v sebi in da se mu nikoli ne bo to zdelo nič takega. Niti slučajno mi ne pade na pamet, da bi to zgledalo tako, da bi rekla: No, zdaj se pa vsedi, nekaj ti moram povedat. Ne! Želim, da s tem živi že od malih nog, tako malih, ko seveda še nima pojma kaj sploh je oploditev in te stvari. Pri dveh, treh letih bi mu ob kakšnih slikcah razlagala, kako je rasel v mojem trbuščku, mimogrede bi pa povedala, da je pikico, iz katere se je razvil, v trebušček vstavil zdravnik, saj je mamica ni imela. Ali pa kaj temu podobnega. In velikokrat bi mu dala vedet, kako zelo sva si ga z očkom želela in čakala nanj. In ko bi bil večji, seveda, potem pa resnejši pogovor, ampak važno je, da mu to več ne bo predtsvljalo tabuja, saj bo s tem podatkom na nak način že ves čas živel.
No, tako nekako si predstavljam … Ne vem sicer, kaj pravijo psihologi, še nisem bila, in niti ne vem, če greš na Češko, ali ti ta pogovor s psihologom sploh pripada?
In ko bo ta 10-letnik to povedal svoji stari mami in staremu atiju, ki ju bo kap zadela? Njuna reakcija pa ga bo prizadela.
Ravno zato nama je psihologinja dala samo 2 možnosti. To dejstvo sprejmeš kot nič posebnega in otroka v tem duhu vzgajaš, zato da ne bo enkrat prevelik šok. To pomeni, da to ve tudi ožja družina. Druga možnost pa je, da ne poveš nikomur, niti otroku.
Lp
Ota71 hvala za pozitivne misli. Pri nas odhajamo sicer po moško darovano celico, vendar ker te teme ni, sem se priklučila kar vam. Upam da niste preveč hude, sej občutki, so po mojem isti. Sem pa odločena, da ko dobim svojega škratka/škratke doniram svoje celice. Upam samo da mi rata, saj že drvim proti 35 letu.
Neplodna tudi meni ne gre skupaj da poveš samo otroku, otroci govorijo in to zelo. Če hočeš zvedeti resnico, o stanji v hiši moraš vprašat otroka ;). Aja in psihologinja ti pripada, če greš pri nas v vrsto za donirano celico. Potem te tako dajo prej k psihologu, preden ti komisija odobri donirano celico.
Midva bova vsaj prvi postopek naredila verjetno na lastno pest. Je rekel Reš naj ne čakava na papirje. In res sva po praznikih že naročena v Avstriji. Bomo videli kdaj bo IUI. Dvakrat greva na IUI, v tem času bodo tudi pri nas papirji in če se ne prime, gremo potem na IVF na stroške naše zavarovalnice.
Ožji družini bova pa povedala, to sva se že odločila, za otroka, pa si še nisva čisto na jasnem ali ja ali ne. Bomo tako videli, kaj bo rekla še psihologinja.
Lahko mi pišeš na [email protected].
Pozdravljene,
se mi zdi, da v tujino odhaja druga garnitura bork, vsaj glede na debato, katero smo imele spomladi.Ali ste si morda premislile? Namreč nobenega glasu, nobene pohvale o novh pridobitvah.
Skratka, vsem,ki odhajate v tujino “na lepše” v teh lepih poletnih mesecih želim, naj vam bodo zvezde naklonjene in sreča mila:))))
Dajmo punce, za spodbudo nam, ki gremo jeseni….pa oglasite se!
Tudi sama sem bila decembra na posvetu pri dr.Mardešiču v Pragi. Stara sem 40+ in za sabo imam 8 neuspelih poizkusov pri dr. Rešu. Nikoli nisem kritizirala postopkov in navad, predvsem pa karakterja dr. Reša, midva sva se kar dobro ujela. Mi je pa po zadnjem neuspelem postopku sam svetoval, da poizkusim še v Pragi z darovano jajčno celico, ker imajo zelo dobre uspehe.
Vsi v Pronatalu so zelo, zelo prjazni, Danica ti vse že vnaprej razloži po elektronski pošti, pri razgovoru pa sem zvedela od zdravnika več kot v vsem času postopkov v Sloveniji. Vsi so zelo profesionalni in sama imam o njih povedati vse najboljše.
Slaba dva meseca po pregledu in posvetu v Pragi, sem dobila obvestilo, da so našli darovalko in v sredini aprila sem začela z estrofemom. So kar hitro našli darovalko.
Res je, ko si enkrat 40+, iščeš še zadnjo bilko upanja. Denar zna biti problem, vendar se je za srečo, ki ti jo prinesejo otroci, vredno odpovedati čemu drugemu.
Konec aprila sva bila v Pronatalu. Oplodilo se je vseh sedem jajčnih celic darovalke. Dva zarodka so mi vstavili in čaka me še 5 zamrznjenčkov. Prejšnji teden sem bila na krvnem testu (S-BetaHCG=3347.2), UZ včeraj pa je pokazal, da sta se prijela oba zarodka. Z možem sva presrečna. Žal nama je le, da nisva šla v Prago preje. Pa nič hudega, vsaka izkušnja je za nekaj dobra.
Vsem, ki imate v Sloveniji za sabo že kar nekaj neuspelih poizkusov svetujem, da razmisite o tujini in darovani jajčni celici. Meni je v Pragi uspelo v prvem poizkusu. Srečno želim vsem, ki se še odločate oziroma vsem, ki se v jeseni podajate na to pot.
Srečno in čim več ++++++++++!
Mayita
Mayita, najprej res iskrene čestitke:)
Ota, midva sva se v Pronatalu odjavila iz čakalne vrste (itak ni bilo več mesecev glasu od Danice, čeprav nama je zdravnik decembra na razgovoru obljubljal postopek za februar ali marec) in bova šla v Prago na postopek konec junija, v PFC. Tako da kaj novega zaenkrat ni.
No, naj se še jaz malo javim. Najprej čestitke Mayiti za ++++++++++. Res lepo slišat.
Upam, da bo letos še veliko takih lepih novic od nas “Pražank”.
Midva sva se za vikend vrnila iz Prage. Danes sem 6. dan po ET. Moram priznati, da je ob vsakem novem obisku mesto Praga vedno lepše, le pot do njega je vedno daljša in luknjasta 🙂 Midva sva se odločila, da nama tokrat mora uspeti, ker sva teh poti že sita, čeprav se mesta nikoli ne bova naveličala.
Sam odhod v Prago je bil za naju precej stresen, saj je najina donatorka dobila menstruacijo 4 dni prej kot je bilo predvideno. Seveda nama to nihče ni sporočil, tako da sva za to zvedela tik pred zdajci, zato sva morala na hitro spakirat in na pot. Edina pozitivna stvar je bila, da je bila punkcija na nedeljo, tako da sva prestavila dopust samo za 2 dni. Pri nas je kar težko dobiti odobren dopust tik pred zdajci. Sva bila kar razočarana nad takšno organizacijo, čeprav moram priznati, da se je po prihodu v Prago Danica zelo potrudila in sva dobila več informacij o poteku dogajanja kot pri prvem postopku.
Najina donatorka je imela 9 celic, od tega 6 zrelih, 4 so se oplodile. Dva zarodka sta baje zelo dobra (ta dva tudi grejem), za ostala dva pa nama vse do 5. dne po punkciji niso mogli zagotoviti, da bosta dovolj dobra za zamrzovanje. Na koncu nama je ostal 1 zamrznjenček.
Tako da “E391” prav si imela, v teh postopkih v Pronatalu lahko ostaneš tudi brez zamrznjenčkov. Cena je pa ista 4.500 EUR. Čista loterija. Oziroma po zdravnikovih besedah, njih ne zanima kvantiteta ampak samo kvaliteta. Tako se temu bolj “strokovno” reče 🙂
Ota, ali že komaj čakaš? Jesen bo kmalu tu. Jaz sem tudi komaj dočakala tale maj.
Lp
“E391”,
sem pozabila še tebi zaželet veliko sreče v Pragi. Prav sta se odločila, da prekineta to odisejado s čakalno vrsto. Vem, da je že tako težko čakat, ker ne veš, ali te bodo poklicali jutri ali čez nekaj mesecev. Ko ti pa enkrat omenijo ime meseca, v katerem naj bi se začel postopek, pa je dodatno čakanje še toliko bolj utrujajoče.
Poročaj nam, kako stvari tam potekajo.
Lp