Pozdravljeni!
Zanima me kakšno je vaše mnenje in stališče glede umetne oploditve. Sem namreč v dilemi ali bi šla v postopek ali bi se sprijaznila, da mi starševstvo pač ni usojeno.
Otroka sem si drugače od vedno želela in z možem že kar nekaj časa poskušava, žal neuspešno. Imela sem eno izvenmaternično nosečnost (2016), po tem sem rabila kar nekaj časa, da sem bila pripravljena spet poskusiti, zdaj pa + ni in ni. Začela sem razmišljati o umetni oploditvi, vendar imam določene pomisleke- od tega ali bi si sama lahko dala injekcijo (imam strah pred iglami), do tega kakšni so možni stranski učinki, psihični pritiski in pa predvsem to, da je povsem mogoče, da vseeno ne uspe…
Po eni strani se mi zdi, da če bi mi bilo usojeno bi zanosila po naravni poti, po drugi strani bi pa za otroka naredila skoraj vse.
Tiste, ki se odločate ali ste se že odločile- kaj je pri vas pretehtalo in kako ste se s tem, da otrok ne bo, sprijaznile tiste, ki bodisi niste šle v postopek bodisi postopki niso bili uspešni?
Posvojitev trenutno žal ne pride v poštev, v Sloveniji otrok skoraj ni, za posvojitev iz tujine pa nimava financ.

Pozdravljena

Mene predvsem zanima kaj na vse to pravi tvoj moz? Je on tudi mnenja, da je umetna oploditev izguba casa? Sprasujem zato, ker v celem zapisu si moza omenila samo tam kjer si napisala, da poskusata z mozem zaenkrat se naravno zanositi, potem pa je govora samo o tem, da ti ne ves, ce je umetna oploditev prava pot itd.

Naju s partnerjem v letosnjem letu verjetno tudi caka umetna oploditev, ne jaz ne on nimava nobenih pomislekov glede tega. Oba si mocno zeliva otroka in nisva mnenja, da ce naravno ne gre, da nama ni namenjeno. To lahko receva sele potem, ko dava vse moznosti cez ( naravno poskusanje zanositve, umetna oploditev, poskusiti posvojiti…), sele takrat lahko oba receva, da sva poskusila vse pa ocitno ni namenjeno, prej pa ne.

Ce te je strah inekcij in igel, to tudi moz lahko naredi, tako da daje inekcije. Hormonske terapije imajo stranske ucinke bodisi tablete ali inekcije, tako kot vsaka zdravila imajo tudi ta neprijetnosti. Jemala sem do zdaj samo hormone v tabletah, vse kar sem opazila je bilo malo mozoljev po obrazu, napihnjenost in pa obcasno nihanje razpolozenja. Sicer pa vsak posameznik drugace reagira na doloceno zdravilo.

Sama sebe moras vprasati zakaj tocno te misel na umetno oploditev ne mika oziroma te bremza ta odlocitev, je to povezano z okoljem kjer zivis, da tega ne bi sprejemali, imas ti neke zadrzke do tega, nevem. Pomebno pa je, da se z mozem pogovoris o tem v kolikor se se nisi, namrec odlocita se oba in ne ena oseba za oba. To ti govorim, ker sem na lastne oci videla kaj se zgodi, ko si dva zelita otroka, en veliko bolj, drugi dosti manj. Vse je stimalo dokler ni prislo do umetne oploditve, ena oseba si je premislila, druga je zelela otroka. Druga oseba se je podredila tisti, ki otroka ne zeli in se je sprijaznila, da otroka ne bo, jamra pa vsakemu da je nesrecna. Zame to ni pravi partnerski odnos, nikogar se ne sili, da ima otroka in tudi nihce nima pravice nekomu odvzeti moznost imeti otroka.

Ce gledam sebe, jaz si mocno zelim otroka, meni je vseeno ali bo naravno, umetno ali posvojitev ( zadnje zelo tezko, ampak mozno pa je), tako da nekih zadrzkov do umetne oploditve nimam, zavedam se kot jaz in partner, da ne bo enostavno, vendar sva toliko vsega ze dala skozi, vsa ta leta skupne zveze, da tudi to ne bi smel biti problem.

Upam, da bos resila to dilemo, z mozem se pogovori, nic ni narobe, ce na umetno oploditev ne zelis, noben te v to ne more in ne sme prisiliti, prav pa je, da se skupaj pogovorita o tem. Lahko si malo tudi na internetu preberes o tem kako postopek poteka.

Poznam tudi par, stara ze cez 50let, ki otrok nimata, vendar sta poskusila vse, umetno oploditev in tudi posvojitev. Do posvojitve nista prisla, cakala sta par let potem sta bila ze toliko v letih, da enostavno nista zelela vec cakati in sta se sprijaznila, da otrok ne bo. Sta srecna skupaj, oba pravita, da ce ne bi poskusila bi jima bilo zal, tako ko pa vesta, da sta poskusila vse pa ceprav ni uspelo, sta pomirjena, ker sta dala vse od sebe in jima ni zal.

Upam, da sem ti kaj pomagala, pa srecno pri odlocitvi.

Pozdravljena

Mene predvsem zanima kaj na vse to pravi tvoj moz? Je on tudi mnenja, da je umetna oploditev izguba casa? Sprasujem zato, ker v celem zapisu si moza omenila samo tam kjer si napisala, da poskusata z mozem zaenkrat se naravno zanositi, potem pa je govora samo o tem, da ti ne ves, ce je umetna oploditev prava pot itd.

Naju s partnerjem v letosnjem letu verjetno tudi caka umetna oploditev, ne jaz ne on nimava nobenih pomislekov glede tega. Oba si mocno zeliva otroka in nisva mnenja, da ce naravno ne gre, da nama ni namenjeno. To lahko receva sele potem, ko dava vse moznosti cez ( naravno poskusanje zanositve, umetna oploditev, poskusiti posvojiti…), sele takrat lahko oba receva, da sva poskusila vse pa ocitno ni namenjeno, prej pa ne.

Ce te je strah inekcij in igel, to tudi moz lahko naredi, tako da daje inekcije. Hormonske terapije imajo stranske ucinke bodisi tablete ali inekcije, tako kot vsaka zdravila imajo tudi ta neprijetnosti. Jemala sem do zdaj samo hormone v tabletah, vse kar sem opazila je bilo malo mozoljev po obrazu, napihnjenost in pa obcasno nihanje razpolozenja. Sicer pa vsak posameznik drugace reagira na doloceno zdravilo.

Sama sebe moras vprasati zakaj tocno te misel na umetno oploditev ne mika oziroma te bremza ta odlocitev, je to povezano z okoljem kjer zivis, da tega ne bi sprejemali, imas ti neke zadrzke do tega, nevem. Pomebno pa je, da se z mozem pogovoris o tem v kolikor se se nisi, namrec odlocita se oba in ne ena oseba za oba. To ti govorim, ker sem na lastne oci videla kaj se zgodi, ko si dva zelita otroka, en veliko bolj, drugi dosti manj. Vse je stimalo dokler ni prislo do umetne oploditve, ena oseba si je premislila, druga je zelela otroka. Druga oseba se je podredila tisti, ki otroka ne zeli in se je sprijaznila, da otroka ne bo, jamra pa vsakemu da je nesrecna. Zame to ni pravi partnerski odnos, nikogar se ne sili, da ima otroka in tudi nihce nima pravice nekomu odvzeti moznost imeti otroka.

Ce gledam sebe, jaz si mocno zelim otroka, meni je vseeno ali bo naravno, umetno ali posvojitev ( zadnje zelo tezko, ampak mozno pa je), tako da nekih zadrzkov do umetne oploditve nimam, zavedam se kot jaz in partner, da ne bo enostavno, vendar sva toliko vsega ze dala skozi, vsa ta leta skupne zveze, da tudi to ne bi smel biti problem.

Upam, da bos resila to dilemo, z mozem se pogovori, nic ni narobe, ce na umetno oploditev ne zelis, noben te v to ne more in ne sme prisiliti, prav pa je, da se skupaj pogovorita o tem. Lahko si malo tudi na internetu preberes o tem kako postopek poteka.

Poznam tudi par, stara ze cez 50let, ki otrok nimata, vendar sta poskusila vse, umetno oploditev in tudi posvojitev. Do posvojitve nista prisla, cakala sta par let potem sta bila ze toliko v letih, da enostavno nista zelela vec cakati in sta se sprijaznila, da otrok ne bo. Sta srecna skupaj, oba pravita, da ce ne bi poskusila bi jima bilo zal, tako ko pa vesta, da sta poskusila vse pa ceprav ni uspelo, sta pomirjena, ker sta dala vse od sebe in jima ni zal.

Upam, da sem ti kaj pomagala, pa srecno pri odlocitvi.
[/quote]

Hvala za odgovor.
Ne gre za to, da jaz ne bi želela na umetno oploditev, imam pa nekaj pomislekov. Mogoče zato, ker so me vzgajali bolj versko in podzavestno čutim, da mi Bog ni namenil materinstva oz bi šla proti njegovi volji z umetno oploditvijo. Čeprav že nekaj let ne hodim več k maši, ne molim, nisem aktivna vernica…. Sem pa prej vedno razmišljala, da bo umetna oploditev logična možnost.
Z možem sva se o tem pogovarjala, sem mu omenila ta pomislek zaradi igel in je rekel, da ker ve kakšen pritisk in stres je to za žensko ne bi želel, da grem jaz skozi to, da bi raje posvojil.

Mene predvsem skrbi to, da če se npr. ne bi odločila za umetno oploditev bodo pa ljudje rekli, eh si potem sploh ne zares želiš otrok, ker nisi tega poskusila. Ker pa oba poznava osebe, ki jim kljub umetni oploditvi ni uspelo, je zraven strah, da ne bi uspelo tudi nama…
Težko razložim, si pa oba želiva otroka in potihem upam, da nama pa le rata po naravni poti…

Bi ali Nebi….

Že to ,da si se opogumila in odprla temo ,ter se zanimaš za mnenje ostalih punc,ki smo oz. se odločajo ali bi šle v postopke z biomedicinsko pomočjo je dokaz,da si želiš in se zanimaš za načine,kako priti do svojega otroka.Jaz ampak res sem se bala zdravnikov tolk,da sem komaj sicer je bilo malo obiskov v bolnicah prestopila prag klinike.Da o inekcijah sploh ne govorim,tabletah in raznih zdravilih,ki se jih v postopkih oploditve konzumira(kar ni kar nekaj) hormoni delajo svoje..Ampak ,ko boš /bosta z partnerjem prišla tako daleč ,ko bosta se odločila za postopke VEDI,DA JE TO NEKAJ NAJBOLJŠE IN MORAMO SE ZAVEDATI,KAKŠNO MOŽNOST IMAMO OZ. NAM JO MEDICINA PONUJA,ter je res škoda,kar koli se braniti,saj imamo možnost priti do otročka…pa tudi,če po takšni poti.CILJ JE LE EDEN in to je OTROK.
Midva z partnerjem se že 7.let trudiva po naravni poti in z oploditvijo z medicinsko pomočjo.Kmalu bova šla v 4.postopek IVF (imava nepojasneno neplodnost)To pomeni ,da VZROKA NI zakaj ne morem zanositi.Pridelam po 2.celici,1.se oplodi,vstavijo zarodek in menstruacija pride ,kot vsak mesec.Vse ,kar nama preostane je da nadaljujeva z postopki dokler ne prideva do otročka..:)
Sam postopek gre hitro.(Jaz se nisem pred začetkom postopkov nič informirala in kar steče vse skupaj .ampak potem je psihično naporno tistih 14.dni ,ko čakaš ali bo test pozitiven in upaš ,kot vsak mesec da se ti menstruacija ne prikaže.
Seveda v mojem primeru sem bila zelo razočarana v 1.postopku ,ker je bil test negativen.Prevzeli so me občutki žalosti,razočaranja in sploh ŠOK ,ker sem se vprašala,če to ne deluje?Le ,kaj mi lahko še pomaga…!!
Potem greš v nov postopek z ogromnim upanjem (saj dokaj veš,kako vse skupaj poteka in komaj čakaš ,kdaj bo spet test..,spremeniš malo način življenja(neham kaditi),prehrana,več gibanja,začela sem prebirati knjige o postopkih,vse o ženskem ciklusu..itd..
Povedala sva le moji in njegovi družini(na začetku).Potem pa celo prijateljem oz. znancem,ki so ,kar naprej spraševali(ja kaj čakata..saj sta poročena)!!Hmmm..no mogoče ,če bi čas zavrtela nazaj ne bi določenim ljudem povedala,ker potem dobiš razno razna vprašanja,navodila,napotke,celo kakšne nesramne opazke..itd..,ki pa dostikrat bolijo.TAKO,DA SEM VIDELA,DA MORAM JAZ NJIH BOLJ RAZUMETI(Ker seveda niso šli čez vso to ceramonijo,kot pa ONI MENE.Ni problem..,se potem čez čas začnem malo zapirati vase in ne govorim več o postopkih..,ker saj pravim BOLI in ponavadi glih takrat srečaš ljudi,ki so radovedni,..!Uglavnem dobro premislim,komu to povem..bolj ne več ,kot pa ja.(Nažalost je to še vedno Tabu tema -sploh ,ko nekateri pravijo o zarodkih marsikaj(kar mi gre na živce-SAJ TO JE MOJE TELO,MOJE CELICE IN MOJ OTROK..,ki ni nič manj vredno in ne sme imeti nič manj priložnosti za rojstvo,kot otroci,ki pridejo po NARAVNI POTI:)
Vsi te postopki te UTRDIJO ,znaš reči NE,znaš se postaviti ZASE,znaš VPRAŠATI,s partnerjem doživljaš vzpone in padce,Vidiš koliko si sama otroka želiš,vidiš koliko si partner otroka želi in ,kar je najlepše KO TE PARTNER VZPODBUJA NAPREJ PO VSAKEM NEGATIVNEM TESTU IN IMA/IMAVA še vedno upanje pa tudi,ko SOLZE Tečejo in ,ko se sprašujem ZAKAJ JAZ??
Ja sedaj sem se spisala in še ogromno imam zgodb na to svojo borbo za svoj zakladek ,ki vem,čutim,da bo slej ,ko prej v najinem naročju..:):O)
Tako,da ,kar pogumno v postopke…smo tudi na forumu IVF 2018..punce,ki se bodrimo,si pomagamo z raznimi nasveti in tam nam je res lepo,lažje in ogromno jih je že postalo mamic in še nas bo..tako,da kar v akcijoooo..(Ženske imamo svoj ČAS ..za zanositev ,ki ne traja večno,tako,da NIČ ČAKAT….!!!

Hvala za obširen odgovor. Zame je bil kar šok ko najprej po prenehanju s KT 1 leto ji bilo menstruacije. Potem sva rekla bo ko bo, brez pritiska. Pa se je zgodila izvenmaternična nosečnost. Rabila sem cca pol leta, da sem se pobrala. Posledice tudi nereden ciklus, ki so mi ga zdaj po skoraj enem letu začeli urejati z zdravili. Čez 2 meseca imam kontrolo in bomo čas za pogovor o umetni oploditvi (ker v enem letu nisem zanosila).
Mogoče je težje, ker je moja prijateljica ravno začela s postopkom in je bil prvi neuspešen. Pa imam nek pomislek v smislu, ali je vredno dati vse to skozi, če potem ne dobiš otroka -če ga dobiš je itak vredno, pač bi naredil karkoli. Moj mož je bolj za posvojitev, ker tudi pozna nekoga, ki kljub umetni oploditvi ni zanosila in je imela ogromne psihične težave…
Midva “na srečo” nisva nikoli na veliko razglabljal o otrocih, pač starši vedo da si želiva in da se trudiva, pa ne rata in so nehali spraševati kdaj bo, je pa tudi njim težko, ker bi radi vnuke…
Jaz bi tudi posvojila, če bi bila možnost, ampak je trenutno ni. Tako da bova verjetno naredila nek kompromis, da probala vsaj 1 krog umetne oploditve, da bova res lahko rekla dva poskusila, da ne bova obžalovala kdaj… Sicer upam, da se ni ciklus zdaj uredi in nama uspe po naravni poti, nekako verjamem da bo ko bo pravi čas, po drugi strani pa čas teče in teče…

Hvala še enkrat za spodbudo

Hvala za obširen odgovor. Zame je bil kar šok ko najprej po prenehanju s KT 1 leto ji bilo menstruacije. Potem sva rekla bo ko bo, brez pritiska. Pa se je zgodila izvenmaternična nosečnost. Rabila sem cca pol leta, da sem se pobrala. Posledice tudi nereden ciklus, ki so mi ga zdaj po skoraj enem letu začeli urejati z zdravili. Čez 2 meseca imam kontrolo in bomo čas za pogovor o umetni oploditvi (ker v enem letu nisem zanosila).
Mogoče je težje, ker je moja prijateljica ravno začela s postopkom in je bil prvi neuspešen. Pa imam nek pomislek v smislu, ali je vredno dati vse to skozi, če potem ne dobiš otroka -če ga dobiš je itak vredno, pač bi naredil karkoli. Moj mož je bolj za posvojitev, ker tudi pozna nekoga, ki kljub umetni oploditvi ni zanosila in je imela ogromne psihične težave…
Midva “na srečo” nisva nikoli na veliko razglabljal o otrocih, pač starši vedo da si želiva in da se trudiva, pa ne rata in so nehali spraševati kdaj bo, je pa tudi njim težko, ker bi radi vnuke…
Jaz bi tudi posvojila, če bi bila možnost, ampak je trenutno ni. Tako da bova verjetno naredila nek kompromis, da probala vsaj 1 krog umetne oploditve, da bova res lahko rekla dva poskusila, da ne bova obžalovala kdaj… Sicer upam, da se ni ciklus zdaj uredi in nama uspe po naravni poti, nekako verjamem da bo ko bo pravi čas, po drugi strani pa čas teče in teče…

Hvala še enkrat za spodbudo
[/quote]

Lepo, da bosta vsaj poskusila, kot pravijo, upanje umre zadnje. Verjetno te bo ginekologinja dala še na kakšne preiskave, preden bi šla v postopek umetne opl.
Težko je, če kolegici ni uspelo v prvem krogu, pravijo da redko komu v prvem krogu uspe, samo ne zaradi tega obupati. Lepo, da vajini bližnji vedo, da vsaj ne sprašujejo, ker je že brez tega včasih težko. Kakorkoli se bosta odločila, bo to vajina skupna odločitev. Glede posvojitve je pa res kr težka, tudi jaz sem vedno govorila, da če tudi bom imela svoje otroke, bom vsaj enegs tudi posvojila. Seveda pa ni tako enostavno, ampak s trdno voljo se daleč pride. Drži se in vse dobro.

Živjo, midva sva po letu poskušanja odšla na kliniko. Sledilo je skoraj leto dni preiskav, preen sva šla v postopek. Pri nama se je izkazalo, da je težava pri fantu in bolj mehanska – kar pomeni, da bi lahko poskušala še miljon let in naravno otroka ne bi spočela. Vseeno nikoli nisem pomislila, da nama to ne bi bilo namenjeno – le zakaj, če sva si pa tako močno želela… Kakorkoli, njegovi spermiji, pridobljeni z biopsijo, so bili ok – in tako sva šla novembra v prvi postopek. Sama si nisem bila sposobna dati ene inekcije – vse je prevzel on. Seveda je naporno – od špikanja, ki ni prijetno, do kakšne reakcije od inkecije, psihični naporni, do tega, da se ti zdi da folikli prepočasi rastejo in do tega, ko ti želi ginekologinja zaradi domnevno predebelega endometrija zamrzniti celice in prestaviti postopek. Potem se je hvalabogu odločila drugače. Na koncu sva imela tri blastociste (to so zelo kvalitetni zarodki), od teh so mi eno vstavili in dve zamrznili. Ta ena pridno raste in je pri meni že dobrih 7 mesecev… Ko pogledam nazaj mi ni žal niti ene solze in ene inekcije, močno stiskam pesti in komaj čakam da stisnem mojo punčko in to ne glede na to kako je nastala… Umetna odploditev za naju ni bila vprašanje – je bilo samo sredstvo za dosego najinega cilja: družine. In v prihodnje jo nameravava še nekajkrat ponoviti. Le pogumno!

Jaz te zelo razumem. Nikoli si nisem mislila, da bi v tej situaciji imela kaksne zadrzke, pa evo… Prislo je do tega, da sva bila prepricana, da potrebujeva ICSI, ce ne, ne bo nic z narascajem. Pri meni vera ni faktor, ampak mi je vseeno bilo tezko sprejeti in iti skozi vse, kar tak postopek prinese… Zelo tezko se mi je bilo odlociti ZA, nazadnje sem sprejela, da pripravljena na postopek ne bom nikoli, bom pa stisnila zobe in sla skozi to, ker ne bi rada cez 10 let razmisljala, kako nisem storila vsega, kar je bilo mozno.

Nazadnje se je zgodil cudez in med cakanjem na zacetek terapije sem zanosila po naravni poti.

To, da se ne cutis pripravljeno za ICSI, nima nobene zveze s tem, ali si otroka zelis ali ne, to sta dve razlicni stvari. In popolnoma razumem vsako zensko, ki se kljub mocni zelji po otroku ne odloci za te postopke. To je zelo tezka odlocitev in zelo intimna. V taki situaciji ni lahkih izbir, pomembno je le, da najdes najboljso zase oz. za vaju.