Lepo pozdravljeni.

Odločila sem se, da odprem temo in načnem določeno tematiko, ki me mori že par let.
Stara sem 30 let, torej v letih, ko razmišljam o nastajanju lastne družine, in tako sem postala malce bolj pozorna na otroke in starše.
Opažam namreč nek fenom, ki ga bom poimenovala moderno starševstvo.

Imeti danes otroka je očitno blazno moderno. In potem gledam, da dejansko ni pomemben sam otrok, ampak se bodoče mamice odločajo:
– kakšno lupinico bo imel (itak sem morala najprej posurfati, kaj je to sploh lupinica),
– kakšen voziček (pod 900 € ni dober, so me poučile mamice), seveda mora biti voziček najmanj tak, da se vozi dobro po makadamski cesti (a obstaja v Lj, Mb, Celju, KP itd. sploh kakšna cesta, ki ni asfaltirana? Podeželje je izvzeto.),
– da ima voziček še to in ono;
– da mora otrok imeti še kengurujčka (tudi tu sem morala preveriti, kaj je to kengurujček).
A sploh ima še kdo otroka kot produkt ljubezni s partnerjem? Ja, saj vem, da se sliši pocukrano, pa vseeno.
A si dejansko želite otroka, ker imate partnerja tako rade, da si želite nekaj vajinega?
A so vaši starši vam nudili vse to oz. se vam zdi, da ste bili kaj prikrajšani, ker niste imeli toliko pripomočkov?

Potem pa grem v nakupovalno središče in vidim:
– en otrok sedi v nekem ogromnem loncu z rožo na gnojilu in si tlači tiste kroglice v usta,
– 7 otrok teče mimo mene in se lovijo in kričijo, da se jih sliši menda še v zgornje nadstropje,
– trije na vsak način poskušajo prevrniti neko okrasje,
– dva tolčeta po steklu neke izložbe, seveda z umazanimi rokami (ker s čistimi najbrž ne bi bilo tako fajn).

Starši pa:
a) sedijo in občudujejo vragolije svojih angelčkov,
b) kričijo in 17-krat ponovijo: “Matic, pridi sem.” “Matic, kaj je oči rekel? Pridi sem!” “Matic, če takoj ne prideš sem, bo oči hud” – Matic seveda kriči in teka še naprej in se na očeta prav nič ne ozira.
c) se pogovarjajo z drugimi starši in se delajo, da svojih angelčkov ne vidijo ali ne slišijo, kar je prav neverjetno, ker jih menda slišijo tudi gluhi,
č) jih preprosto ni za videti.

Odkrito vam povem, da je še moj pes bolje vzgojen od vaših kričačev.

Vsi tisti, ki ste se prepoznali – zakaj imate otroke?
A zato, da imamo kaj od njih tudi vsi tisti, ki jih še nimamo?
A zato, da nam dokažete, da ste dejansko nesposobni starši, ki svojih potomcev žal ne obvladate?
A zato, ker jih ima že sestra, pa brat, pa ta sošolka, pa ona sodelavka, pa tista soseda, pa vse prijateljice in ker ste stare že 20+ let in je res že čas?

Če pa slučajno kdo novodobne starše opozori, da otroško tuljenje ne spada v restvracijo ob 23.30, ja, tu pa se potem izkaže reklo – jabolko ne pade daleč od drevesa – starši tako tulijo, da mi je jasno, da otrok pač ne more biti nič boljši.

Naj povem, da sem seveda tudi sama bila otrok, pa sem tudi sama tekala in kričala in sproščala svojo energijo in to NE v trgovini (takrat nakupovalnih centrov še ni bilo), ne v hotelih, ne v restavraciji itd. Za to so otroška igrišča, telovadnice, parki, travniki …

Kje se je izgubila vzgoja?
Še obstajajo starši, ki dejansko vzgajajo svoje otroke, ne pa da jih pustijo, da SE vzgajajo.
Zakaj jih ne peljete k nogometu, na igrišče, jih pustite na vrt, da se natekajo in nakričijo do onemoglosti? Pa saj ste tudi vi nekoč bili majhni in ste vse to počeli – zakaj jim sedaj to odvzemate?
Berem različne forume, da je moderno otroku preusmerjati pozornost, ko ihtavo kriči in uničuje vse okoli sebe. Ja, seveda, pa kaj še.
A so vam preusmerjali vaši starši pozornost? Niso! Dobili ste jih po riti.
Pa ste si kaj zapomnili? Seveda ste si. Da vam naslednjič kaj takega ni več padlo na misel.
A vas je bolelo? Najbrž vas je malo, bolj vas pa je bolelo, da ste jih dobili pred drugimi, ampak ste si zapomnili.
Ti današnji, moderni otroci pa vzgoje ne poznajo, nobenih sankcij ne poznajo.
A se je kdo kdaj vprašal, kam to vodi? Če ne prej, v puberteti se vam bo tak tip vzgoje povrnil nazaj tako hudo, da si še misliti ne morete.

Prosim za eno fino diskusijo, kajti res ne razumem več tega.

Hvala,
Metka

Spoštovani,

verjetno ste dregnili v osje gnezdo 🙂
Zelo ste kritični in predstavljate dva ekstrema, eden od njiju se žal res verjetno zelo ponavlja, tako, da je to že problem na ravni sodobne vzgoje, kot navajate. Metode iz preteklosti se ponovno obujajo in si iščejo mesto, ne vem pa, če je res to danes v tem času učinkovito in smiselno, če ne celo sporno.
Imate izjemen dar za opazovanje, pravo študijo primera ste opisali in to res zelo dobro. Težko Vam posredujem odgovor kam to vodi, menim, da je še vedno potrebno pogledati bolj lokalno, so tudi primeri, ki so lahko za zgled dobrega starševstva. Poskusite najti in opisati še ta fenomen.
Verjamem, da se bodo diskusanti kmalu oglasili.

Želim Vam lep razmišljujoč december in vse lepo za VAs.

PLP Nataša Durjava

Bojim se, da se ne bo oglasilo prav veliko staršev takih otrok kot jih opisujete. Se pa popolnoma strinjam z vami in mislim, da je permisivna vzgoja “ušla nadzoru”. Nisem zagovornik fizične kazni, vsekakor pa zagovarjam postavljanje meja in to dosledno. Imam najstnico v 2. letniku gimnazije in pripoveduje mi marsikaj. Velikokrat je zgrožena nad obnašanjem sošolcev in sama se sprašuje le kakšne starše imajo, da jim je čisto vse dovoljeno. Pa ne mislite, da je naša kakšen angelček. Je čisto “običajna” najstnica, z vsemi muhami. Ve pa do kje lahko gre. Otrok potrebuje meje, saj se le tako počuti varnega. Preko meja otroku sporočamo, da nam ni vseeno zanj. Na škodo otrok, se vedno manj staršev zaveda tega.

Lepo pozdravljeni!
Tudi sama se pridružujem tej diskusiji o modernem starševstvu. Delam v enem nakupovalnih centrov, kjer je polno otrok, ki divjajo po avli, kričijo in vriskajo, da gre kar skozi ušesa. Človek bi si najraje zatlačil vato v ušesa, saj se njihov glas razlega po celi avli. Bojim se, da mi ne bodo počili bobniči. Pa da ne omenjam divjanja, po možnosti z nakupovalnimi vozički. Kar stresem se, ko to gledam iz dneva v dan. Starši pa mrtvohladno sedijo v baru in pijejo kavo, ali pa imajo obvezen pogovor po mobitelu, otroka pa sploh ne slišijo in ne vidijo. In to se dogaja vsak dan, v vsakem vremenu. če je zunaj še tako lepo vreme, otroci so v nakupovalnih centrih, kjer se izživljajo po mili volji, starši pa se zabavajo po svoje.
Pa da ne bo pomote, da ne bo zgledalo, da ne maram otrok. Imam jih rada, tudi sama imam dva otroka, le da sta moja dva vzgojena drugače. Kot dojenčka jih nisem vozila po takih nakupovalnih središčih, saj pogosto z dvema majhnima otrokoma je bilo kar težko. Veliko raje sem šla sama, otroke pustila v varstvu moža ali pa mami za toliko, da sem stekla po najnujnejše stvari. . Potem ko sta malo zrasla, smo čas izkoristili na igriščih, sprehodih, ali pa preprosto doma, kjer smo se igrali v hiši ali zunaj. Tako smo se tudi izognili raznim virusim in boleznim, ki jih je veliko več v zaprtih prostorih nakupovalnih centrov in otroci so dobili veliko svežega zraka na sprehodih in igranju na igriščih. Poleti s kolesi, pozimi pa na sanke. Hodili smo na bližnji hrib, ob nedeljah pa na deželo k mojim staršem, kjer smo se do sitega nasankali in nasmučali. Zvečer sta bila utrujena, pogosto sta zaspala v avtu in ko smo prišli domov, smo ju samo preložili v posteljo. Ponavadi sem ju pri mojih starših nahranila in umila, da smo potem doma lahko šli samo še spat.
Igrala sem se skupaj z njima, pogosto je bila dnevna soba kot bomba, a me ni motilo. Zvečer sem igrače pospravila v škatle, pomagala sta tudi otroka. Skupaj smo pekli piškote, pa krasili novoletno jelko, ali pa z barvami za steklo delali razne okraske. Naša okna so bila vedno poslikana z temi risbami. Vendar se je izplačalo. Otroka imata še vedno v spominu te vesele trenutke otroštva, branje pravljic ali petje pesmic pred spanjem. Bili smo skupaj, vse smo delali skupinsko. Mislim, da jima bo to za vedno ostalo v lepem spominu. Veliko bolj kot pa spomin teh otrok, ki skupaj s starši letajo iz trgovine v trgovino, utrujeni že od vrtca ali šole. Namesto, da bi doma sedli za mizo in se pogovarjali ali se igrali družabne igre. Kaj ima otrok od tega, če vse popoldneve preživlja v nakupovalnih središčih in divja do onemoglosti? Za to ni kriv on sam, pač pa njegovi starši. Doma imajo pospravljeno, igrače so na svojem mestu, saj otroci nimajo časa, da jih razmečejo.
Zato staršem priporočam, da naj svoje otroke peljejo kdaj tudi na igrišče v lepem vremenu. In tako več časa preživijo z njimi. Splačalo se bo.Otroci še prehitro zrastejo. In tega časa ne morejo nadomestiti več.

:):) Sem se prav nasmejala ob branju.
Res je, v današnjem času je tako….sama imam otroke , že osnovnošolce, in ko sem jaz kupovala 10 let nazaj otroške stvari, niti pod razno ni bilo take “fame” okoli vozičkov in n-stvari, ki jih otroci in starši sploh NE potrebujejo. Pa je “le ” 10 let nazaj….ko danes gledam vso to tehnološko dovršenost , cene in nesmisle, se čudim…. čudim se mladim staršem, ki si “z lahkoto “ali na kredit kupijo vozičke za cca 1000€, čez 5 mesecev pa je že drug voziček v igri, čez eno leto pa itak otrok hodi in že ima vse mogoče pripomočke – poganjače takšne in drugačne:)…vse vtaknejo v zunanji videz otrok….ne toliko v kvaliteto odnosa, saj jih cele dneve ni doma, ko pa so, so pa druge stvari pomembne.
Zdi se mi žalostno tudi to, da /ne vsi/ a velika večina staršev ne zna več vzgajati svojih t.i. “sončkov”, ki jim je prav vse dopuščeno…..enkrat sem presenečeno opazovala kako mi je enoleten otrok v spremstvu starša, ki je imel velik nasmeh blaženosti na obrazu, trgal sveže posajeno živo mejo…..
Moji ne dobijo vsega, znajo se obnašati, postavljene so meje preko katerih ne gremo. Pa tudi, če je kdaj kakšna čez rit priletela….nikogar ni bolelo, vendar sem pristaš tega, da si pač mulčki ne smejo vsega dvoliti…

Pozdravljene.

Kot je že ugotovila Nataša Durjava, govorim ravno o teh dveh skrajnostih; na eni strani materializem bodočih staršev, ki morajo otroku, še preden se rodi (pa tudi po tem) nuditi vse in še več, po drugi strani pa jim odrekajo takšne osnovne stvari, ki pa so nam bile samoumevne (sprehodi, divjanje po parkih, igriščih, dvoriščih, ustvarjanje, peka).

Žal mi je teh modernih otrok, res. In res sem si želela prebrati še “ta drugo” stran. Zakaj toliko popuščanj pri vzgoji, zakaj toliko zasipavanj otroka z materialnimi stvarmi, zakaj toliko besed o tem, če otrok dobi eno po riti, če gre čez mejo?
Ko berem forume (tudi MON), sem pa potem čisto šokirana, kaj se dogaja, ko otrok vstopi na prag pubertete – od nespoštovanja staršev, do fizičnega obračunavanja z njimi, izsiljevanja… Vse skupaj se mi zdi hudo narobe.

Upam, da se bo še katera opogumila in pojasnila njen vidik.
Z veseljem ga bom prebrala.

Metka

Pozdravljeni.

Veliko ste že napisale. Sama se strinjam z vašimi ugotovitvami. Seveda ni vse črno in ni vse belo. Tudi sama sem mamica in se večkrat srečujem z modernimi starši na igralih itd. in se mi zdi kot da smo iz dveh planetov. Oni pripeljejo otroka na igrala, gredo ven na en cigaret, klepetajo po telefonu, ignorirajo, če njihov otrok komu spuli igračo, in še bi lahko naštevali. Sama pa sem taka aktivna mami, jaz se tud sama sezujem, grem v peskovnik in naredimo kaj skupaj, se obmetavam z listjem, se vržem v sneg in delam angelčka itd. In me je večkrat kdo že čudno pogledal, a kaj naj, jaz sem imela tudi takega atija, in to so najlepši spomini mojega otroštva in to hočem dat mojim otrokom. Naj povem še, da izkušnjo, ko sem bila z mojim sinom še kot dojenčkom (star ca. 3 mesece) v čakalnici in so tam mamice kar same tekmovalno odvijale debato “češ od katere je bolj glasen” in seveda je bil največji frajer tisti dojenček, ki je bil največji kričač in ja, dejansko so ti starši pogosto (?) ponosni, da je njihov pa ta glavni, da druge skomandira itd. Naj za v tolažno še povem, da delam v šolstvu, tudi v podaljšanem bivanju, tako da otroke spoznam tudi izven zakulisja pouka. In je neverjetno kakšna je razlika med učenci, med tistimi s katerimi se doma ukvarjajo in tistimi, ki so prepuščeni samemu sebi. Ko prinesem kakšno družabno igro, se hitro javijo tisti, ki igro že poznajo in to so običajno tisti, ki so res zdravo vzgojeni. Želela bi vam sporočiti, da se splača, ne se dat, to je naložba. Okoli nas so starši, ki tega ne prakticirajo, smo jim čudni, oni nam. Teh občutkov verjetno niso nikoli spoznali in jih zato ne zmorejo dati naprej. Če je karkoli v vaši moči, storite to za te malčke, ki pa ravno tako potrebujejo, da se kdo z njimi ukvarja. Jaz imam kaj hitro na igralih okoli sebe še par osamljenih duš, ki bi tudi lovili milne mehurčke, se skrili v tunel in čakali, da jih kdo poišče, brcali žogo itd. Srečno.

Metka bom poskušala…čeprav jaz nisem ravno najbolj tipična mati…imam enega polnoletnega najstnika in eno skoraj 4 letno trmo…in razlika je ogromna…pri obeh smo vzgajali podobno, vendar s sinom v tistem obdobju nisem niti slučajno imela toliko težav kot sedaj s hčerko…

..včasih se mi dobesedno dozdeva, da imam doma dva najstnika…svojih otrok nisem nikoli spreminjala v ovce (od njiju zahtevam, da mislita z lastno glavo), a to še ne pomeni, da sem jima oz. jima dovolim, da divjata po trgovini, se mečeta ob tla, če nečesa ne dobita…skušam ju zelo nematerialno vzgajati…seveda stremim k temu, da sta okusno oblečena ampak niti slučajno pa nisem frik na firme…igrače so v mejah normale, pustim jima lastno ustvarjalnost

…sin je od ranih nog usmerjen v šport…z njim ni bilo nikoli kakih večjih problemov glede slabe družbe, premalo gibanja (navadno sem ravno zaradi tega poslušala opazke, da je preobremenjen), niti slučajno pa nisem preko njega skušala doseči nekaj, kar meni ni uspelo v mladosti…pa imam sedaj vseeno probleme…

recimo uporaba mobitela…v šoli so mu ga že drugič zaplenili…razlog: med poukom je gledal nanj…in čeprav smrkavec prekleto dobro ve, da se to ne dela…je vseeno naredil…in sedaj so bili vsi drugi krivi za to, le on ni hotel za svoje dejanje prevzeti odgovornosti…

ok…kazen je odvzem mobitela, ponj mora priti starš…ampak sedaj me bolj muči to, da sem v bistvu s tem kaznovana jaz…ker sem skoraj morala vzeti dopust, da sem mobilec dvignila, ker v tem času ni sprejel pomembnih obvestil (treningi, fizioterapevt, termin izpitov)…in niti slučajno ga nisem dvignila isti dan…saj kazen mora biti mar ne…če naj bi že bila to kazen…

poleg tega je sin polnoleten…mar ni čas, da tudi instiucije spoštujejo to in pustijo, da otrok zase prevzame odgovornost…

prevsem se mi zdi, da naši otroci niso več odgovorni, ker smo jim to odrasli vzeli…spomnim se sebe kako sem kot 6letna deklica sama hodila iz vrtca, celo mlajšo sestrico in bratca sem peljala domov…pa ni bilo niti slučajno blizu in brez cest…

sedaj pa vozimo naše otroke skoraj da do službe v šole…ker pač tako je…ker je tak red, ker je to varno, ker si samo tako odgovoren starš…otrokom pa jemljemo njihovo opravilnost, čut za odgovornost…

tukaj niso vsega krivi samo starši…ampak celoten sistem…

ne strinjam se s permisivno vzgojo…ker le ta ne pomaga…otrok mora biti kaznovan za prekrške, da sploh ve, da je nekaj naredil narobe…in kazen pomeni nekaj ob čemer jim bo neugodno…ampak ali ste že kdaj opazili kako okolica reagira, če sredi trgovine hočeš kaznovati otroka…takoj se jih najde nekaj, ki bodo glasno stopili otroku v bran…ali pa če mamica pusti otroka v vozičku, da joka…takoj se bo našla kaka pametna glava in pametovala češ kakšna mati da je…

tako smo dvojnih meril, da boli glava…nekateri se hudujete nad večjimi otroci, ki kričijo…ampak hkrati bi pa dojenčka, ki izsiljuje z jokom v vozičku pa najraje takoj sami dvignili…

in to je tisto, kar nas je pripeljalo do sem…kjer pač je današnja vzgoja…

družba dvojnih meril, inštitucije, ki zahtevajo eno in pogojujeo drugo…

jaz se vsak dan spopadam z dvomi v sami sebi ali sploh prav delam…sem prenežna…sem pregroba…kako se bo odrazilo na otroku…kako naj mu na najbolj nazoren način pokažem, da ne bo trpel a vendarle uvidel…

in najlažje je biti pameten, ko si opazovalec…ko pa si enkrat starš in poskušaš pravilno vzgajati je pa hudičevi težko…ker je vsak osebek original…in ker ne more eno pravilo veljati za vse…in tako poskušamo in preiskušamo…žal…ker navodil za uporabo ne dobiš poleg otroka tako kot navodil za kak aparat…

Moji otroci so produkt ljubezni, čeprav z očkom ne živimo će nekaj let ne skupaj. In kljub majhni razliki v letih (po 2 leti) ugotavljam kako super so. Daleč od opisov zgoraj. Zdaj ko so osnovnošolci neizmerno uživam z njimi (no kdaj pa kdaj tudi ne in uživam sama, ko so pri očetu) in nikoli mi ni prišlo na misel, da bi bili super moderni z vozičkom. So imeli vsi 3 enega, lupinico pa sposojeno iz amzs/takrat se je to dalo. Pa če se je meni luštalo sem jim kar sama sešila za obleči in bili so prav super. Zdaj, v najstniških letih pa kdaj na ta račun raje posežem po blagovni znamki, ki si jo želijo. Mali otrok rabi pozornost starša, ukvarjanje z njim. In če starši to počnemo, potem ni divjakov po blagovnicah. Kako preprosto. velikokrat sem opazovala ravno prepovedi in kazni. Sama sem otroke naučila kako kaj storiti da bo varno in tako vložila v prihodnost. Skratka, jaz z svojimi uživam in se imam fajn že od vsega začetka. Mi je bilo pa težko, ko smo ostali samo na stikih z očetom, vendar čas celi rane.

Hmmm, zanimiva tema.
Tudi jaz sem mamica 2,5 letnici, s katero se veliko ukvarjava z očkom, pač po službi in za vikend. Punčka se veliko giblje po svežem zraku, pravzaprav je ena redkih, ki tudi kadar sneži gre redno na sprehod (no, vsaj v našem naselju, da ne bom govorila za druge).
Pa vendar gre ob sobotah z mano tudi v trgovino oz nakupovalni center. Neke stvari moram pač nakupiti, varstva pa nimam, niti si ga ne želim, saj je vsaj za vikend lahko z mano. Torej, mala je pravi “šopholik”, že med tednom sprašuje, če greva v trgovino. Niti ne vem, kaj ji je tako všeč. Nekaj pa že…
Tam pa jo seveda lahko tudi kdaj ujamete v slabem trenutku, ko pač misli, da bo kaj izsilila in iztulila od mene. Kot je že prej ena mamica napisala, me seveda gledajo vsi kot kriminalca, ker je za to pač ne tolažim in ljubčkam. In kot malo provocira avtorica: ne, nimam je zato, da bi jo morali vsi drugi poslušati, ampak zaradi vas, gledalcev, ji pač ne bom pouščala pri muhah. In, ne, ena po riti ni vzgojna, ne moreš otroka učiti, da s ene tepe, ti pa lahko. Jo pač pustim, mene ne boli, tebe tudi ne, v trgovskih centrih neke smrtne tišine tudi ni, da bi lahko kdo rekel, da je moja punčka kaj posebej glasna. Se pa seveda take epizode končajo, ali pa jo odpeljem ven.
Mogoče boš nekatere stvari lažje razumela, ko boš sama imela otroke.
Je pa res, da nočna galama v stanovanjih, restavracijah ipd. ni sprejemljiva in je tudi ne dopuščam, v restavracije je pravzaprav sploh ne vodim. Je po moje še premajhna.
Se pa strinjam, da je veliko preveč permisivne vzgoje, ne vem a se starši že bojijo svojih otrok, da ne bo kateri pojokcal ali kaj. Ni pa vsako kričanje to, nekaj je tudi zdrave trme in poskusov, do kod pač lahko. Tu smo pa starši tisti, ki odigramo ključno vlogo.

:))) Točno tako je, kot je napisano. :)) Delam sicer v šoli in že tu vidiš marsikaj 🙂 Otroci znajo bit tako zelo simpatični, pri nekaterih je pa vzgoja toliko popustila, da se že zalotiš, da ti gre na živce ali bi mu eno primazal, čeprav ne smeš in si celo proti takemu načinu 🙂 Ko so majhni, so še simpatični, ko so večji, pa če jim prej nisi postavil mej, je se mi zdi, potem v kakem 3. razredu že prepozno.

To glede izbire otroške opreme… Jaz še npr. tudi nimam otrok – sem v isti fazi, načrtovanja 🙂 In si enostavno ne moreš pomagat… Pa nisem materialist, ampak svet je matarialističen in vpliva nate… Čeprav si govorim, da otrok ne bom razvajala in res jih v enih stvareh ne bom – sam dejansko ej to potem ful težko izvest 🙂 Trenutno vidim pri domačih živalih – preden sem jih kupila, je vse tako fajn pisalo na internetu, v praksi je pa drugače :))) Moje živali so čisto nevzgojene, tako da hm 🙂 kaki bodo šele otroci…

Je že nekaj časa stara tema, pa vendar. Avtorica teme je mogoče res povzela nekaj resnic, ali pa tudi vse, ampak edino in pravo resnico pa je napisala tako imenovana “2x mama, 3x starš”. Avtorici teme se močno pozna nestrpnost in to, da sama nima otrok.

V kakšni dilemi, stiski, nemoči in dobesedno poplavi obsojanj se znajdejo njeni tako imenovani moderni starši, pa je zanjo španska vas. Če otrokom vse pustimo, ni prav, če smo prestrogi spet ni prav. Postavi meje – aha, ja. Kako že? S prošnjami? Ne, prosit se otroka ne sme. Kako potem? Z grožnjami? Ne, otroku se grozit ne sme. Z eno čez rit? Ne, to je popolnoma nedopustno. Ok, potem pa se čudite, da vlada kaos. Kako ne bo, če pa nikomur ni jasno, kako naj sploh doseže cilj. Družba vse obsoja, starš pa bi moral v pokvarjenem svetu ustvariti nepokvarjenega otroka.

Ker okolica bistveno vpliva na razvoj osebnosti, potem bi se morali na tej točki predvsem vprašati, kaj dela okolica narobe, kakšna je današnja družba, da so otroci (govorim o večini, obstajajo seveda izjeme) takšni kot so. Če bi se vsak malce vprašal, ali je prav, da obsoja vse okoli sebe in da tekmuje v čimbolj čistunskem izgledu, bi bila mogoče muka tistih staršev, ki nekaj damo na vzgojo svojih otrok, vsaj malo manjša. Ker tudi otroci staršev, ki jim je mar zanje, včasih gredo ljudem kot je avtorica v nos. Ker so pač časi taki, da je otroke težko vzgajati ravno zaradi dvojnih meril, ki jih je prej omenjena 2xmama zelo dobro opisala.

da objavijo še moje razmišljanje na to temo.
Res je, marskiater starš ima nevzgojene in razvajene otroke. Stvari bi lahko počeli bolje.

APMAK

Ne bodi pametna preveč. Če in ko boš imela otroka, se boš 100 procentno znašla kdaj v eni od podobnih situacij, ki jih zgoraj opisuješ. Ker nihče ni popoln in vsi strmimo k temu,da bi bili najboljši.In včasih komu spodleti.Pravzaprav nas večina ni popolnih. Se še lahko nevemkako trudiš, ampak tako ti, kot tvoj otrok, lahko imata slab dan.
Prosim shrani si ta svoj post. Da ga boš prebrala, ko bo tvoj otrok star tam ene tri leta. In boš več kot polovico teh stvari doživela na svoji koži, in se bodo druge spraševale , kako je možno, da te otrok ne uboga na besedo.
NAJPREJ MORAŠ PREHODITI POT, DA LAHKO O NJEJ SODIŠ.

Tega s psom, pa ne bom komentirala. Ker to veliko pove že o tebi.
PA lep dan, in perfektno starševstvo, ter otroka ti želim.

Ker se preveč sprašujete, premalo naredite.

Letos smo na morju spoznali par, ki je do sedaj ustvarjal perfekcijo zase in svoje potomce, ampak glej ga zlomka, pri 36 je biološka ura odtiktakala…

Se vprašamo o naši generaciji: koliko 40 letnikov poznate v hotelu mama – jaz kar nekaj.

Pa lep pozdrav vsem

Duhovito uvodno razmišljanje.

@prosim moderatorje: vzgoja otrok in psa ima kar nekaj vzporednic. Imam oboje, zato vem. Doslednost, ukvarjanje, zgled, nagrada namesto kazni oz. spodbujanje s pozitivnimi vzgibi namesto z grožnjami – pa še marsikaj drugega zaleže pri otrocih in pri psih v enaki meri. Drugače smo pa vsi verjetno pojedli kaj zarečenega kruha.

@enaymama: biološka ura pri tako mladih letih odtiktaka samo v primeru prezgodnje mene, drugače pa, če dotični par ni mogel zanositi pri 36 letih, bi verjetno imel težave tudi pri 25. V tvojem razmišljanju je slutiti rahlo škodoželjnost. In če sta zdaj stara 36 let, sploh ni nujno, da ju še ne bo presenetila nosečnost.

Mama ena /duhovito

Vaše razmišljanje je res duhovito in tudi (pogosto) ne daleč od resnice, doslednost, konstantnost, pozitivna spodbuda… se strinjam z vami kar v veliki meri.

PLP Nataša D

Pozdravljeni,
mislim, da je Metka MON prikazala sliko večine današnjih staršev.
V čem je težava? Starši omogočajo otrokom vse.
Tista izjava, “če jaz nisem imel, naj imajo pa moji otroci” je zgrešena. Totalno zgrešena.
Zakaj? Ker se otrok ne zaveda kaj ima.. in posledično tega tudi ne zna ceniti (igrače, privilegiji). Otrok ne ve koliko truda staršev, je potrebno, da mu to “stvar” omogočijo in jo zato ne znajo ceniti. Vse jim je samoumevno da imajo.
Tudi sama sem mama dve fantkov, ki jima ne omogočam vsega. In ju učim da če ne ravnata skrbno z igračami, in če za njih ne skrbita, (v smislu, da jih mečeta ob tla in skačeta po njih, ali jih na igrišču ne pobereta in data v vrečko) ja… jih pač ne bosta imela. To je tako preprosto. Učim ju, da na igrišče neseta le toliko igrač kot jih lahko neseta. In neseta jih sama, jaz jima ne pomagam, saj se sicer igrajo samo z enim bagerjem, jaz pa trogam kot osel. Ampak to so vzgojne, ki se jih tudi starši učimo sproti.

O otrocih ki tekajo po trgovskih centrih… včasih pač pride dan, ko enostavno popustiš, ko ti je dovolj, da otroka venomer brzdaš. In ga pustiš naj teka. Teka, ne pa kriči! (sicer se absolutno to dela na igrišču, ampak včasih se zgodi tudi v trgovskih centrih, sploh v tistih kjer imajo na hodnikih postavljeno za igrat, ali kakšne delavnice)
Razlika pa je, da je nekateri starši to pustijo, ker jim je pač vseeno, ker se jim ne da in ker jim ni jasno da je to v bistvu narobe. Ker so enostavno ignorantski in ker jim je lažje otorku kupiti igračo, kot se z njim ukvarjati. Ker vzgajajo na tak način. Ker dovolijo, da njihov otrok tepe drugega in se preriva v vrsti za tobogan.. češ da se mora izboriti za svoje mesto v tem svetu. (in seveda po njihovem mnenju lahko to dosežejo, samo če tepejo, če spodrivajo in zatirajo drugega). To ker bo on prizadel drugega otroka, ki je mogoče vzgojen na, po meni “pravilen” način, jim je eno figo mar. Še fajn se jim bo zdel ker je njihov otrok pa res faca. V današnjem svetu če vzgajaš po nekih starih vrednotah, vzgajaš narobe. Žalostno a ne? To se dogaja meni, saj sem fanta vedno učila, naj se ne tepeta, naj rečeta “povej mi z besedami, ne z rokami”, naj se postavita v kožo drugih.. vedno sem ju učila naj pomislita kako bi se onadva počutila če bi jima kdo drug to naredil (udaril, odrinil, poniževal,.. ) in sta res izredno obzirna fanta in zelo čustvena. In tudi odgovorna, stremim k temu, da sprejemjo posledice svojih dejanj. Na primer.. popisal je list v knjigici iz knjižnice očitno se mu je to zdelo zabavno, ko sem ugotovila kaj je naredil, sem mu sprva pripovedovala da te knjigice berejo tudi drugi otroci in če bi vsi risali po njih, sploh ne bi videli besedila. Nato je moral iti z menoj v knjižnico in knjižničarki povedati kaj je naredil, in kaj lahko naredi da to popravi …. Sicer mu je bilo izredno hudo in si ni upal vprašati in na koncu se je še zjokal, a po knjigicah ne riše več. Po nobenih!
Sta pa tudi boga! Boga zato, ker ju drugi otoroci odrivajo, ker on pa ne bo udaril nazaj, ker pravi da bo to tega drugega bolelo. Ker se vedno odmakne ko mu nekdo reče da se zdaj pa “on hoče guncat”…. na tem še delamo
Verjamem pa, da bosta, ko bosta odrasla dobra človeka. In verjamem, da tisti otroci ki jim starši danes dovolijo vse, ne bodo srečni, celo mislim da bodo problematični! Zakaj? Ker bodo padli z neba na trdo zemljo. Ker ko enkrat pridejo iz tega “All inclusive hotela” in se bodo morali potruditi da nekaj ustvarijo, bodo to naredili na najlažji način… zopet tisto z igrišča odrini, porini, ponižaj.. pa boš ti na vrsti! Tega je čedalje več, sprašujem se kam so šle vse družbene norme in kam gre ta svet.
LP

V prvem odgovoru ste napisali da je v sedanjosti sporno to, ce jih otrok dobi po riti? A prej je bilo pa kaj manj sporno? Otroku se dvakrat pove kako pa kaj, ce te ne je** 5% mora pa ena cez rit priletet. Se to najbolje pred drugimi nedruzinskimi clani, pa si bo za vecno zapomnil. Temu se rece vzgoja ne pa nasilje. Si pa kar predstavljam, kako bi se kaksna eticna zenska najdla pa piskala na starse pa ne vem kam vse klicala in jih prijavljala, ce bi to vidla v kaksnem ljubljanskem shoping centru. A zdaj je pa v modi to da otroku kupis vso elektroniko, oblacila iz emporiuma po cim visjih cenah pa jih razvajas 2 mesca na morju? Pri nas smo imeli vedno dost denarja ko sem bil majhen, edini smo sicer na vasi imeli TV to je pa tud vse kar smo imeli ‘bogatega’ za pokazat ker je bil to nek modni fenomen. Dnarja imam tut sam sedaj dost pa ker sem kljub vsemu vzgojen v zelo skromnega cloveka grem na morje za 14 dni (pa se to imam vrh glave zadost), vozim se v 10 let starem fiatu in se mi ga zdi izjemno neumno zamenjat ce mi dela, ne rjavi,… Zakaj, da se bom kazal pred drugimi? Kmecka vzgoja bo vedno najboljsa vzgoja in najbolj zdrava vzgoja.

Jaz se popolnoma strinjam z avtorico. Dost imam te razvajene mularije!!!

Na sosednjem forumu nekateri zagovarjajo stališče, da jim je treba v materialnem smislu vse nudit. Ni nam pomoči več…

Poznam veliko tako super otrok, sama jih še nimam, ampak nekateri so res taki, da te jih je strah imet. Vem, da je to od vzgoje odvisno, ampak kaj če ne bom npr. znala 🙂 Rada bi, da odrasteje s spoštovanjem do narave in vseh živih bitij in da ne mislijo, da je materialno najbolj pomembno.