Zanima me, če ste doživljali, še doživljate oziroma vaš otrok (zlasti deklica) doživlja spolno diskriminacijo s strani učiteljev? Pred kratkim sem brala dober članek (ne spomnim se, v kateri reviji). Vsebina: z uspešnimi dečki se učitelji bolj vneto ukvarjajo, jim posvečajo več časa, jim dajoejo več časa in možnosti za odgovore …

V naši OŠ je očitne razlike delal profesor matematike (sicer dober učitelj) med uspešnimi dijakinjami in uspešnimi dijaki. Uspešne dijakinje je vedno zmerjal s piflarkami – češ da naš uspeh izvira iz napiflanosti, uspešne dijake pa je smatral za genije – torej je njihov uspeh pripisoval genialnosti. Pri ustnem spraševanju je imel viden predsodek do uspešnih deklet in jim nekako “zvišal” kriterij za petico. Spraševal jih je bistveno dalj časa, iskal neznanje in jim metal na finto pri manj bistvenih teoretičnih vprašanjih – samo, da je bila štirica.

Profesorica glasbe (vidno je simpatizirala z dečki) je dečkom dovolila divjanje po razredu, otipavanje punc, se z njimi pogovarjala o osebnih rečeh… Puncam ni dovolila niti pisniti.

Verjamem, da se podobne reči še vedno dogajajo in ker bom tudi sama profesorica (čaka me le še diploma) me te reči zanimajo.

Lahko ti povem svojo izkušnjo. Sem učiteljica sicer 🙂 Vsaj upam, da sama tega ne delam, lahko da kdo to dela zaradi stereotipov, podzavestno.

Ti pa povem, da je učitelj v osnovi šoli v 4. razredu naredil tole: ko smo pisali matematični test sem imela samo eno napako in sem pisala 4. Navodilo pri eni nalogi je zahtevalo, naj naredimo tri poševne premice. Jaz sem dve naredila vzporedni in eno malo drugače poševno. Moje razmišljanje je precej ustvarjalno in tako sem razmišljala že takrat. V navodilih ni nikjer pisalo, da morajo biti premice poševne. Moja mama se je pritožila, učitelj je vzel zvezek, ki ga nisem videla nikoli več, na koncu leta je naredil tekmovanje med menoj in še enim sošolcem – kdor bo odgovarjal brez napake, bo imel matematiko 5. Odgovarjala sem brez napake. Pravzaprav je bila to moja edina 4 🙂 Moji mami je na koncu dobesedno priznal, da ne mara žensk, ker se je njemu v osnovni šoli menda zgodila krivica in je vedno bila boljša ena njegova sošolka – malo bolano :)))

Druga izkušnja iz osnovne šole – profesor za fiziko je žrebal med menoj in nekim fantom, kdo se bo udeležil regijskega tekmovanja. Jaz sem bila 2. na šolskem on pa 14. In je metal kovanec – šel je on. Naslednje leto nisem niti pisala snovi v zvezke, na tekmovanje sem prišla uro prepozno in oddala v pol ure in sem bila spet 2. – boljša od sošolca 🙂 Na koncu se je moji mami opravičil in me predlagal za Zoisovo, ki sem jo dobila.

Na žalost je sicer zdaj ta moj sošole zdravnik, jaz pa učiteljica :))) Ampak matematično – logične naloge rešim prej od mojega fanta, ki je strojni inženir – čeprav nisem matematik (in si BTW včasih misli, da je prijel nekoga nekam – ker je v moškem poklicu v katerem absulutno ne priznava žensk :))))

Tako, da ja – diskriminacija je. Sem pa delala raziskavo o tem, na podiplomskem – sicer se gre za diskriminacijo žensk bolj v poslovnem smislu in v politiki – uporaba kvot in to… Je veliko diskriminacije, ker je veliko stereotipov, začne se pa že zelo zgodaj.

Mogoče bo odgovor malo mimo. Sem ravno v nedeljo poslušala na radiu intervju z dr. Gabrom in on je povedal, da je naša šola predvsem diskriminatorna do fantkov. O tem pa se potiho že kar nekaj let govori. Tako, da mi je ta tvoja teza zanimiva, a nova.

zanimivo res…
in še moja zgodba – sicer z faksa:
tiste, ki smo bile na zagovoru za oceno pri profesorju za matematiko smo vse naredile, fantje so vsi padl – pa se je kar malček vidlo popuščanje
in obratno:
tud na faksu pri profesorici za računovodstvo so imeli prednost fantje…

tako pač je – krivice so – je treba z njimi žvet… jih karsedanajbolje izkoristit

žal se v osnovnih šolah res dogajajo čudne reči

sama imam fanta, ki ima v šoli že od prvega razreda težave. učno uspešen oz. nadarjen učenec, ker pa je živ in navihan je zaznamovan. etiketo nosi iz rareda v razred, tudi ko ni kriv je kriv. zdaj v sedmem razredu etiketa vpliva že na oceno.
oš naj bi bila vzgojno – izobraževalna ustanova, pa žal ni tako, vsaj ko govorimo o vzgoji ne! otrok sploh ne znajo pohvaliti, spodbujati in motivirati, jasno in glasno pa se govori o napakah, nepravilnostih, kritika na vsakem koraku,… učitelji sami poudarjajo sodelovanje učitelj – učenec – starši, a očitno je to mišljeno le v eno smer, saj sodelovanja z njihove strani ni. sama ne želim vzgajati otroka tako kot se učiteljem zdi. to je moj otrok in če imamo doma nek dogovor ali pravilo, je to tako in noben učitelj nima pravice tega spreminjati. otroke učijo prijaznosti, strpnosti, nenasilja, pravičnosti… vendar je vse to moj fant doživel z njihove strani, da tudi nasilje!!! ob otroškem kregu je sam vedno sankcioniran, ko pa je nasilna in nepravična učiteljica ni nobene kazni! kakšno sporočilo je dobil?!

vedno bolj razumem starše, ki v šolo hodijo z odvetnikom

učitelji poudarjajo da so brez pravic oz. da ne morejo vzpostaviti avtoritete, vendar imajo v šoli nekaj učiteljev, kjer učenci točno vedo kaj smejo in kaj ne – torej se da!!!

neka raziskava je pokazala, da so ravno učitelji tisti, ki svoje delo in znanje najmanj nadgrajujejo – to kar se naučijo, to znajo in bog ne daj da bi kaj spremenili, izboljšali ali prilagodili otrokom
vedno več časa zapravijo za to kako bodo otroke kaznovali, da bi delali v obratni smeri jim sploh ne pade na pamet – to so današnji učitelji?!

če kdo ve na koga se lahko obrnem, bom zelo vesela, ker imam tega dovolj
z odvetnikom ne vem če bi bila kaj dosti uspešna. zdi se mi da je problem širši in da bi morali v oš uvesti korenite spremembe glede vzgoje naših otrok

Poldka111, obrnite se na Republiško inšpekcijo RS za šolstvo, kajti samo oni res kaj naredijo. Zelo hitro uvedejo notranji nadzor in to je edina ustanova, ki se je šole bojijo. Tudi pri nas se dogajajo enake stvari, kot pri vas, vendar ne vem, zakaj nihče ne napiše katero šolo otrok obiskuje. Moj otrok hodi na OP Poljane v Ljubljani in povem vam, da smo starši zelo razočarani nad določenim kadrom. Nekatere učiteljice si dovolijo vse, od tega da otroke žalijo, da jim govorijo laži o starših, da jih obtožujejo različnih dejanj, ščitijo pa resnično problematične otroke in jim dajejo potuho. Mislim, da so v šoli zato, da jih učijo in naučijo, ne pa stalno žalijo in degradirajo. Naša učiteljica je nekatere starše napotila do psihologa, češ, da je z otroci nekaj narobe, toda vsi starši so dobili odgovor, da z otroci ni nič narobe, temveč s kadrom. In kaj sedaj????? Zopet smo mi starši in otroci problem, ne ena učiteljica, ki se ji ne da opravljati svojega poklica in komaj čaka da gre v pokoj. Po pravici povedano, jaz bi najraje videla, da bi šla že včeraj, toda na žalost še nekaj let ne bo šla.

Ne smete pa vsake slabe ocene vzet za diskriminacijo… Lahko, da je res kak otrok zelo problematičen, ampak doma se tega ne vidi tako… Dejstvo je, da so mnogokrat deklice bolj pridne in mirne, pa tudi bolj odgovorne. Gledaš na vsakega kot osebnost zase.

Jaz imam v razredu take, ki niti ravnatelja ne ubogajo. Sploh ni odvisno od učitelja, res pa je, da se ponavadi moških bolj bojijo. Niti starejše učiteljice z avtoriteto jim ne pridejo do živega. Težko rečem, kdo je hujši, fantje ali dekleta… Je pa nekaj zelo pridnih fantov in tudi kaka precej problematična deklica. Vsak zase – kot jih vidite doma, so zelo pridni, s kakšno res brezupno izjemo. Praviloma vedenje izvira od doma in skoraj pravilo je, da imajo potem vse slabši učni uspeh, ker niamjo delovnih navad, nimajo nobenega reda, starši pa nobenega interesa zanje. V bistvu so revčki… Najhujši so pa kaki razvajenčki, ko doma jokajo, kako je hudo in jim starši še verjamejo…

Sicer pa, delo učitelja je tako – v bistvu prevzemaš odgovornost, ki bi morala bit na strani staršev… Velikokrat. Ampak dokler ni sodelovanja s strani staršev – nisem še srečala učitelja, ki se nebi zavzel za otroke in se potrudil (dela je, da se ven ne vidiš), ni uspeha. Govorim iz lastnih izkušenj, ker sem delala z otroki, kjer se je res zelo poznal napredek, pa takimi, kjer se je prav videlo, da starši ne prevzemajo odgovornosti in si lahko delal in delal in delal, pa ni bilo nekega vidnega uspeha. Je pa fajn, da ti je to nekako dano od rojstva, nek smisel za delo in predvsem da imaš zeloooo dobre živce… Psihično zna bit zelo naporno, fajn je da dobro obvladaš zakonodajo in se znaš diplomatsko odkrižat kakega nadležnega starša – to pomeni, da dosežeta kak dogovor, kljub temu, da zgleda da nič ne bo in da paziš na besede, ko bi včasih najraje kakemu povedal kaj, kar bi že res bilo preveč… Na srečo imam sama dobre izkušnje, so pa izjeme, ki pa pokvarijo vse in lahko delš samo cele dneve in noči, ker dejasnko je toliko birokracije, da če te prijavijo inšpekciji, ti znajo hitro najt kaj – ponavadi kak datum, ki se ne ujema s pripravo in si se pač zmotil, pa zaporedje številk – pač neumne banalnosti, ki za vsakega z zadostno mero zdrave pameti, niso pomembne…

Tudi sama imam podobno izkušnjo s tem, le da pri nas so se (skoraj) vsi učitelji postavljali na stran deklet, fante pa takoj obtoževali. So bile pa tudi izjeme, na primer učitelj zgodovine je vsa dekleta z dobrimi ocenami imel za piflarke, fantje odličnjaki pa so bili po njegovem mnenju oh in sploh nadarjeni in talentirani.