Trojke pri likovni vzgoji
Hči hodi v četrti razred. Ocene, ki jih dobiva pri ostalih predmetih, so petice in vmes kaka štirica. Pri likovni vzgoji pa ima ocene 4, 3, 3, ter trojko pri športni vzgoji. Nič mi ni jasno. V mojih časih trojk pri risanju in telovadbi ni imel praktično nihče. A je možno, da nekdo tako slabo riše, da je to le za tri? Saj kak supertalent res ni (oba z možem imava sicer precej smisla za risanje, hči pa ne), amapk trojke? Tudi telovadba – ali ni namenjena predvsem privzgajanju gibalnih navad? Hči se rada giblje, športen tip pa ni. In rada riše, talent pa ni.
Na govorilnih imam namen zadevo izpostavit, pa nimam pojma, kako se stvari lotiti.
Meni se pa zdi to v redu. Telovadba in likovni pouk morata biti enakovredna drugim predmetom, da se lahko izkažejo tudi učenci, ki recimo niso tako uspešni na drugih področjih. Zakaj bi do dobrih ocen bil upravičen samo tisti, ki mu gre matematika ali slovenščina? Zakaj se tisti, ki mu dobro gre telovadba, slovenščina pa ne najbolj, ne bi smel izkazati in imeti petk pri telovadbi? Nekateri smo nadarjeni pač na enem področju, drugi na drugem. In prav je, da ima otrok možnost dobiti 5 na tistem področju, kjer je pač uspešen, pa četudi ne gre za akademsko področje. 5 je za otroka neko priznanje, število, ki mu pove, da zmore. Če je otrok pač tak, da mu ne gredo predmeti kot so matematika, slovenščina, družba…je pa odličen pri telovadbi – zakaj tak otrok ne bi smel biti upravičen do veselja da dobi petico in se s tem dokaže vsaj na enem področju?
Otrokom, ki se zlahka učijo je fino – komot dobi petko pri slovenščini, družbi, naravoslovju ipd. Otrokom, ki imajo pri učenju težave, pa vsi ti predmeti predstavljajo problem – tudi če se ne vem kako uči, dobi recimo trojko. In neka telovadba, kjer se lahko pokažejo tudi druge sposobnosti (ne samo učenje) je odlična priložnost za takega otroka, da doživi uspeh, ki je tudi uradno priznan (torej dobi petko).
Vsak predmet je tak, da se z določeno mero truda da dobiti vsaj 2 ali 3. Za dvojko je ponavadi potrebnih 50 ali 60%. Če otrok tega ne more napraskati skupaj, potem je premalo delal. Pa je povsem vseeno za kateri predmet gre. Tako kot je nekdo lahko nenadarjen za učenje, pa vseeno skupaj spaca tisto dvojko, tako lahko tudi nekdo, ki je antitalent za risanje skupaj spravi toliko znanja in truda da prav tako spaca dvojko. Učitelji likovne ne ocenjujejo talenta. Vsaka likovna naloga ima nek cilj – ali specifično mešanje barv ali uporaba kontrastov…in če se otrok teh pravil drži, ni variante da ne bi dobil vsaj 2. Enako pri telovadbi.
‘no-ja’ – dejstvo, da ima tvoj sin popravnega pri telovadbi kaže (teoretično, ker ne poznam cele situacije) samo na to, da se ni dovolj trudil. Enako bi domnevala, če bi tvoj sin imel popravnega pri matematiki. (in pri tem izključujem recimo učne težave ali kretenskega učitelja). Nima veze kateri predmet je. Pri vsaki stvari se da dobit pozitivno oceno. Tisti minimalni standard lahko doseže vsak, ki v to vloži nekaj truda, ne glede na to kako nenadarjen je za določeno področje.
Jaz recimo sem bila vedno popolnoma zanič pri telovadbi. Ponavadi sem dobila U, nekajkrat tudi MU, ker nisem hotela preskočiti koze – in sem upravičeno dobila tisti MU, ker se pač nisem potrudila, da bi premagala strah ali vsaj približno delala kaj v tej smeri, da bi mi ta naloga uspela. Pa ni bilo konec sveta. Sem bila zato boljša recimo na akademskem področju in so petke tam kompenzirale za nesrečno telovadbo.
Nasploh je v šoli premalo povdarka na praktičnih znanjih. Vse sloni samo na učenju podatkov. In nek otrok, ki ima odlične praktične spretnosti, bo v šoli povsem spregledan, njegovo znanje ne bo nikakor priznano. Vse je usmerjeno samo na tiste, ki s(m)o zelo uspešni pri pomnjenju dejstev. Enakovrednost bolj praktičnih predmetov, kot sta telovadba in likovna, se mi zato zdi pomemben in nujen korak naprej.
Najprej pojasnilo: moj sin nima popravca, ima pa dva sošolca, ki se jima je popravec vlekel od drugega letnika…………. . Pa sta to fanta, ki sta športnika, trenirata odbojko in košarko!!!!!!! Imajo pač to “srečo”, da jih je v drugem letniku učil profesor, ki ima neke kriterije, ki jih celo študentje na nekdanjem DIFU nimajo.V tretjem letniku teh težav niso imeli – pa imajo po razlagi razrednika in ravnateljice te šole kolektiv učiteljev telesne vzgoje, ki naj bi vsi delali po enakih kriterjih. Pa je očitno enako, kot na drugih področjih – nekdo, ki je prizemljen, se lahko prilagodi, drugi pa se drži nekih svojih principov kot pijanec plota.
Se strinjam s tabo glede tega, da je fino, da otrok, ki lahko dobi dobro oceno pri telovadbi, to tudi dobi, prav nič ne podcenjujem teh predmetov, vendar pa se mi zdi “totalno mem”, da se zato, ker nekdo teh nadkriterijev ne doseže, popravec vleče več kot dve leti. Razumem, da jih zakoliči, če ne hodijo k uri, če ne nosijo s seboj opreme, če ne delajo, ne razumem pa, da jih zakoliči zato, ker teh njegovih standardov ne dosežejo. Da se razumeva, profesor je ravno zaradi teh svojih prijemov, “slavna osebnost” v našem mestu, poznajo ga generacije in generacije.
In nikakor ne moreva primerjati neke matematike in neke telovadbe, mi je prav žal (velja tudi za likovni pouk). Če bi se želel vpisati na fak. za šport……., je normalno, da mora te standarde dosegati, drugače pa???? Ja, ne zanikam, da je šport, sploh za te računalničarje, zelo pomemben, njim v korist, vendar na žalost s takim načinom dela dosega ta profesor ravno nasprotno – je to smiselno?
Ne, to seveda ni smiselno, saj sem napisala, da v svoji predpostavki izključujem take brezvezne učitelje 🙂
Zdi se mi v redu če so recimo postavljeni neki minimalni standardi po učnem načrtu. Take lahko vsak učenec dosega. In v takem primeru bi bilo dobro, če bi se telovadba lahko po pomembnosti enačila z matematiko. Seveda je to možno samo, če gre za dobrega učitelja. Rečeno drugače: če so standardi pravilno postavljeni, lahko pri likovni vsak dobi 5, tudi nenadarjeni. Gre zgolj za upoštevanje nekih pravil.
Srednja šola je pač vedno taka da ima nekaj predmetov, ki bodo prav prišli in nekaj takih ki so brezveze. Še na faksu, kjer gre za čisto specializacijo, se včasih najde kak predmet, ki ti res nikjer ne pride prav. Glej, jaz sem hodila na gimnazijo in mi je bila kemija čisto odveč. Pa telovadba tudi. Že od 1. letnika mi je bilo jasno, da grem na tak študij, kjer tega ne bom potrebovala. Sem pa potrebovala maturo. In da prideš do mature, je treba tudi telovadbo in kemijo narediti.
Enako bi lahko za kako poklicno sr. šolo rekli, da ne rabijo…kaj jaz vem, slovenščine. Saj je tista osnovnošolska povsem dovolj za neko normalno izražanje. Pa nihče se ne bo s tem strinjal. Ker je slovenščina še vedno nek ‘elitni’ predmet. Telovadba pa to ni.
Je pa situacija na srednjih šolah povsem drugačna. Takrat otrok že ve kaj zmore in se v skladu s tem tudi vpiše na ustrezno šolo. Govorila sem bolj za osnovne šole – tam se mi zdi v redu, da ponudijo široko paleto predmetov (med katerimi so vsi enakopravni) pri katerih se lahko različni učenci različno dokažejo.
GLej, nekdo se lahko še tako trudi pri telovadbi, pa če mu to ne leži, mu pač ne. Telovadba ni kot kemija, biologija, ki se jo pač lahko nadudlaš, če drugače ne gre. Če nisi telovadni tip, pa se nadudlaš ne moreš. In tebi se zdi prav, da nekdo zaradi cveka pri telovadbi, ne bo mogel nikoli postati zdravnik naprimer? S čim utemeljuješ, da tak dijak zaradi enke pri telovadbi ali likovni vzgoji ne bi mogel biti odličen zdravnik ???
Vsak človek z normalnimi fizičnimi sposobnostmi je sposoben pri telovadbi doseči neko normalno oceno. To ga ne more ovirati, da ne bi smel postati zdravnik. Ničesar ne rabim utemeljevat, ker tega niti nisem nikjer zapisala.
Ne pravim, da je situacija na vseh šolah popolna in da so taki pogoji lahko izpolnjeni – še zdaleč niso. Ampak ideja je (po mojem mnenju) dobra.
Nadarjenost je lahko zelo različna. Nekdo je lahko zelo nadarjen na ustvarjalnem področju. Nekdo na gibalnem. Nekdo na akademskem. Zakaj ne bi vsi ti učenci imeli enakih možnosti? Glede na to, da je šola usmerjena v teorijo, so še vedno v prednosti tisti z dobrimi sposobnostmi pomnjenja podatkov.
Nekdo, ki je nenadarjen za telovadbo, pri tem predmetu dobi recimo 3. Je pa nadarjen na akademskem področju in dobi biologijo 5. Recimo da se to zaključi na 4 (karikiram).
Nekdo, ki je zelo nadarjen za telovadbo, dobi tam petico. Pri biologiji pa 3. Recimo, da se to zaključi na 4.A je situacija kaj drugačna?
Če bi bila to enakovredna predmeta, bi tako oba učenca imela priložnost, da dosežeta enak skupen uspeh – torej 4. Noben ne bi bil za karkoli prikrajšan, ker bi oba imela možnost kompenzirati za pomanjkljiva področja. Prvi učenec bi se bolj izkazal pri teoretičnih znanjih, drugi pa pri praktičnih.
Se tebi zdi prav, da nekdo zaradi cveka pri biologiji ne bo mogel na DIF? (karikiram z bizarnim primerom, prav tako kot ti).
Glej, to je pač moje mnenje, meni se zdi ideja dobra in tvoje cviljenje me ne bo prepričalo v nasprotno. Ti imaš očitno drugačno mnenje – v redu, ni panike. Saj samo debatiramo 🙂
V tem, da so postavljena pravila, da obstaja sistem, ki temelji na mnenju, da to sodi v izobrazbo srednješolca. Ko se otrok vpiše v neko šolo, sprejema tudi pravila, zahteve. Če gledamo s stališča, kaj je smiselno, ni smisla, da pri nas toliko otrok obiskuje srednjo šolo, ker jim osnovna šola zadošča za (ne)delo, ki ga (ne)opravljajo. Ne pravim, da je sistem dober, ampak že dolgo ne živimo več v dobi jamskih ljudi, da bi počeli samo to, kar nam omogoča, da preživimo dan.
Mora pa biti dijak lenuh in popolnoma neodgovoren, da mu uspe spraviti skupaj popravnega pri telovadbi.
anipipi, če bi prebral tisto, kar sem napisala zgoraj, bi videl, da sploh ne gre za lenuha in neodgovornega fanta (oz. dva v tem primeru), fanta sta športnika, trenirata vsak svoj šport, pa vendar jima je uspelo popravca narediti šele sedaj v četrtem letniku po ne vem koliko ponavljanjih. Vse ostale ocene imata pozitivne, ves čas šolanja, in to ne skromno dvojko, da se razumeva.
In, samo mimogrede, na tej šoli je telesna vzgoja po številu popravcev vsako leto znova, nekje okoli tretjega, četrtega mesta (po slovenskem jeziku in dveh strokovnih predmetih) – torej, po tvojem mnenju so vsi ti fantje lenuhi in totalno neodgovorni! Ne bi rekla!
ni več aritmetična sredina vseh zaključenih ocen!!! Se sploh ne obravnava več, tako da nimamo več odličnih, prav dobrih, dobrih itn učencev, temveč je vsak predmet zaključen s svojo oceno. Glede filozofije se popolnoma strinjam z blabla… Učni načrti imajo standarde in te standarde se s pridnostjo in dobrim učiteljem gotovo lahko doseže, če je učenec vsaj povprečen. Je pa problem pri pojmovanju staršev, ki si domišljajo, da likovni in telovadba pač nista pomembna in svoje otroke usmerjajo v piflanje akademskih predmetov. Pol pa je naslednji problem tudi v učiteljih, ampak ta problem pa je prisoten pri vseh predmetih enako – kak kreten pač ne bi smel biti učitelj ampak žal poučuje otroke….Glede nadaljevanja študija pa: nobenemu se pri vpisu v gimnazijo ali fakulteto na noben način ne bodo upoštevale ocene iz teh predmetov razen če ne gre za DIF ali umetniško akademijo, tko da nekdo s cvekom iz likovne in telovadbe pa s petkami pri naravoslovnih predmetih z lahkoto postane zdravnik – v tem pa je poanta ukinitve splošnega učnega uspeha!
Vsak predmet je toliko cenjen, kolikor ga ceni učitelj. Po galusovi krivulji (ki pa je že nekaj let ni več na naših šolah) bi morala biti večina učencev dobra. TUdi pri likovni (nekoč je večina razreda imela u (uspešno), kar je pomenilo trojko, povprečno. Izstopali so nadarjeni z zu-jem. Zakaj naj bi zdaj po desetih letih devetletke postali vsi odlično nadarjeni za športno in likovno? Pač večina učiteljev popusti in da štirice ne prav nadarjenim in tistim, ki se jim ne da delat, ostalim pa petke. Če zavzet in odgovoren učitelj dela drugače in bolj po pravilih, pa se pljuva po njem….
Izvzet je tisti prof. na SŠ, ki je omenjen nekje zgoraj in mu verjetno res manjka kak kolešček v glavi.
TO ne pomeni, da učenec, ki bi imel trojko ne bi mogel postati zdravnik.
ČE: bi se za vpis v gimnazije upoštevala ocena na NPZ-jih iz slo, mat in tujega jezika.
Zdaj, ko se upoštevajo vse ocene, pridobljene tudi s pritiskanjem na učitelje, pa je tako, da je tričetrt odličnjakov v razredih….bla bla bla.
Potem pa pride učenec s petko pri angleščini v gimnazijo in piše diagnostični test 48%!!!!
Nekdo trenira odbojko. Tam zagotovo dosega vse cilje na visoki ravni. Zagotovo pa doseganje ciljev, ki jih mora oceniti učitelj, ne zajema le tega področja. Tudi če nekdo nekaj trenira, se lahko izkaže zelo odgovoren na enem področju in popolnoma neodgovoren na drugem (trening in športna vzgoja). Osnovnošolci so tudi pisali NPZ iz športne vzgoje in zagotovo treniranje nekega športa ni pomenilo prednosti v znanju. Poslploševanje, brez poznavanja načrtov, standardov, opisnikov in pragov, pa privede do sklepa, da je pač profesor smotan. Ne rečem, da se kje kateri ne najde. To pa, da je nekdo uspešen pri vseh predmetih, le pri enem ne, pa ni nobeno zagotovilo, da je vzrok za negativno oceno pri profesorju. Vedno pogosteje dobivam dokaze, da o šolskih stvareh najraje sodijo ljudje, ki šolski sistem poznajo edino iz šolske klopi ali pa z nekaj pogovornih ur, prebrali pa si niso niti ene strani učnega načrta katerega koli predmeta.
anipipi, ali ti zavestno prebereš le tisto, kar tebi odgovarja? Ali si namerno spregledal dejstvo, da je na tej šoli telesna vzgoja zelo visoko po številu popravnih izpitov (seveda pa le pri tem profesorju). Boš trdil, da so vsi fantje, ki jih uči ta profesor, totalno neodgovorni?
Verjetno trening odbojke in košarke ne vključuje le nabijanja žoge (ali ja?). Mislim, da morajo vsaj malo tudi kakšen tek povohati, pa kakšne počepe narediti, pa kaj takega. In, ne govori mi o posploševanju, nepoznavanju načrtov…… .
Glede na to, da sem aktivna tudi v svetu staršev te iste šole (to seveda pomeni, da ne hodim samo na sestanke, ampak tudi kakšen pravilnik, načrt ipd. preštudiram, da se sploh lahko pogovarjam o problematiki), si upam trditi, da ne govorim nekaj na pamet, da šolskega sistema ne poznam le iz šolskih klopi in nekaj pogornih ur.
Veš, zelo lahko je biti na pamet pameten, ko pa se srečaš s konkretnim problemom, je pa zgodba malo drugačna. Mogoče bi moral vseeno priznati, da pa ni vse tako, kot vidiš ti, kaj misliš?
Tudi jaz imam drugačno mnenje. Če ima nekdo npr. 100 kg, ne bo mogel telovaditi in narediti vseh vaj, ki jih bo učitelj zahteval. Zato bo torej ponavljal razred. A misliš, da bo drugo leto pa lahko naredil vse vaje, ko bo samo še kakšno kilo pridobil?
NE, k telovadbi bi morali učence spodbujat, ne jih pa zatolči do amena in jim mogoče sploh pokvariti šolanje!