Hči me sovraži
Ja, kot sem napisala, hči me sovraži. Stara je 16 let. Celo njeno življenje sem se trudila, da bi ji nudila čim več, da ni zaostajala za svojimi sošolkami in prijateljicami in to kljub temu, da nam je vedno primanjkovalo denarja je imela vse tisto, kar se mi je zdelo prav. Vsega ji pač nisem dala in odobrila, saj morajo biti neke mejo do katerih lahko postavljajo zahteve. Včasih sem bila mogoče prestroga. To je posledica tega, ker se je mož odpovedal vsake odgovornosti pri vzgoji. Vse je bilo na mojih ramenih – vzgoja, šola, na sploh vse kar se tiče otrok, razen seveda, kadar se je bilo z otroci pobahati, to pa je moj mož odlično znal in zna še sedaj. Vedno je hotel biti frajer v njeni družbi, kaj pa jo je zelo motilo, velikokrat mi je pojamrala glede njegovega obnašanja, samo kaj ko nisem pri njemu ni dosegla. Malo sem zašla.
In sedaj sem se znašla pred tem, da me punca dobesedno ne prenese.Ne vem zakaj, kar mi razloga ne pove. Delati noče nič, obnaša se kot bi bila v hotelu, če ji kaj rečem se mi samo cinično smeji in me zaj…. v glavo. Atiju pove vse, pred mano pa stvari skriva, razen seveda takrat ko me potrebuje, ker jo skoraj vsak dan hodim z avto iskat v dolino, da gospodična ne bo preveč utrujena in bo mogoče le kaj premaknila doma. Za sabo ne posravlja stvari, sobo imata tako, da te kap zadane, ko stopiš vanjo, ampak pri 16 in 14 letih pa je res ne mislim več pospravljati.
Mogoče sta kriva ta mala dva. Pred petimi leti sva se z možem odločila, da bomo imeli še enega otroka. Dekleti sva vprašala in bili sta za to, še posebej ta večja, mlajša je nekaj godrnjala in godrnja še danes. Ampak ali imajo otroci pravico odločati koliko nas bo v družini. Mislim, da sva za to pristojna midva z možem, saj midva skrbiva za družino. Res je, davčasih popazita na ta mala dva, ampak to vedno le takrat kadar grem po delu ali pa peljem eno od deklet na njune obveznosti (trening, razne popoldanske dejavnosti) in še to le bolj v zimskem času, ker ju je treba toliko napravljati, drugače ju vzamem s seboj razen če kateri od njiju spi. Ali pa takrat kadar imam delo na takem terenu, da je nevarno za ta mala (sedaj je že veliko lažje, ker sta že malo večja in jima lažje dopovem, kje ne smeta plezati…).
Hodi v drugi letnik gimnazije, kjer ima nekaj težav z enim od predmetov, saj ga ima trenutno na 1. Ta stare stvari je sicer popravila, samo kaj ko se ji ne ljubi sproti učit, da bi pisala pozitivno. Ko pride domov le poje in gre takoj spat, kar traja celo popoldne. Ne pomaga ne lepa ne grda beseda. Ne morem ji dopovedat, da toliko spanja popoldne ni dobro in če misli delat gimnazijo se bo pač morala več naučiti. Glede negativnih ocen smo se zmenili, da je kazen prepoved računalnika, samo kaj ko se tega ne drži. Samo da me ni doma, nekako pride gor, čeprav ga imam zaščitenega z geslom, ki ga na 2 do 3 dni spreminjam. Problem je tudi pri atiju, ker on računalnik dovoli in ji kljub dogovoru da geslo. Normalno, da me te stvari jezijo, saj bi rada vzgojila odgovorno osebo, ki bi se zavedala posledic svojih dejanj, takih ali drugačnih. Zaradi takih stvari se tudi z možem zelo veliko prepirava. Poskušam se pogovorit normalno, samo pri tej hiši se očitno ne da. Mož stalno dela proti meni, pa čeprav s tem škoduje dekletoma, samo da bi bila jaz tista ta grda, on pa ta lep. (razlog za to je tudi v tem, ker njegovim ta starim ne pustim ta malih dveh, verjemite, da imam upravičen razlog, poleg tega, da so mi dekleti ščuvali proti meni, ju zasliševali kam gremo, kje smo bili, da je naokoli govorila, da ju ona napravlja, čeprav je šlo meni na živce, da jima je kupoval cote (je brez okusa) na madžarskem, ker sem ju želela imeti napravljene po svoje in ne po njenem in še bi lahko naštevala, tudi v nosečnosti s ta malima je bila do mene zelo grda —- torej zakaj bi ju morala dati njima)
Res ne vem kaj naj storim, da bi se hči z menoj pogovarjala normalno brez zadiranja, saj ji nič slabega nočem, kar pustiti da dela po svoje pa ji tudi ne morem. Prišli smo že tako daleč, da mi je rekla, da bo šla na socialno in si poiskala drugo družino. Čisto me je šokoralo. Ko ni bilo konec njenega izsiljevanja, sem ji pa jaz rekla, da jo bom jaz peljala na socialno, pa naj poskrbijo zanjo, ker takega obnašanja jaz ne bom in tudi ne morem več prenašati (mogoče tega ne bi smela nareditiaampak po tem je bilo vsaj nekaj časa bolje, vsaj kar se tiče obnašanja, ne pa tudi dela).
Doma imamo tudi kmetijo, kjer sem za vsa zunanja dela sama, razen v hlev ne hodim, ker pri dveh descih pa ne mislim še tega počet, čepra sta to od mene zahtevala in smo se zelo skregali. Mož bi bil samo gospod in hodil s kravato naokoli in posedal po hišah. In če bi šla jaz v hlev ga sploh ne bi bilo več doma, ker bi vedel da ima vse podelano in gre lahko v gostilno in podobno. Ampak te načrte sem mu prekrižala. Sedaj je s svojim načinom dela ostal še brez službe.
Pripravili so me že tako daleč, da razmišljam o tem, da bi si poiskala stanovanje in šla s ta malima živet po svoje, mož in dekleti pa naj se rihtajo po svoje, ker vem da takega življenja prav dolgo ne bom več prenašala.
Vem da sem pisala malo zmedeno in upam, da boste razbrali bistvo kaj sploh hočem povedat. prosim za vaša mnenja, pa naj bodo taka ali drugačna, vsaka so dobrodošla, ker res več ne vem kako naj se obnašam in kaj naj delam da bo prav. Postala sem namreč že čisto brez volje do vsega (pospravljanja, otrok…) edino delo zunaj me še veseli, ker se lahko odmaknem od hiše ki me dobesedno duši. To moj mož ve in sem ga že prosila, da bi se preselili nekam drugam. stran od njegovih staršev, ampak ne poslušam drugega kot KAJ PA TI MANJKA, ali pa KAJ PA TI JE HUDEGA, SAJ TI NIHČE NIČ NOČE (ko bi bilo vsaj res.
lepo vas pozdravljam in se opravičujem, ker sem skakala iz enega področja na drugega.
Spoštovani, ja precej stvari ste napisali. Tako, na hitro – ko sem prebrala vašo zgodbo bi rekla, da je treba zgodbo pogledati z več strani: Menim, da bi bi bilo zelo dobro, če bi si vi zase vzeli čas, prav zase in se “podprli” v tistem, kar delate prav in dobro in poiskali tisto, kar lahko spremenite na bolje. Tega je prav zagostovo kar nekaj. Podpiram Vas v tem, da je potrebno postavljati zdrave meje (tako v odnosu do moža kot tudi do otrok) a takrat, ko veste kaj je prav in kaj želite. Imate kakšno prijateljico, ki se ji lahko zaupate? MOrda da se vključite v kakšno samopomočno skupino, morda bi bila možnost, da se vključite v svetovanje ali v družinsko terapijo. Misli, da je nujno, da čimprej kaj storite. Zaradi sebe in drugih okrog vas.
Pa srečno!
Nataša Durjava
Hvala za vaš odgovor.
Vem, da bi morala narediti več za sebe, samo kaj, ko mi preprosto zmanjkuje časa. Prave prijateljice nimam, ker nima časa zanje, da bi nekoga poklicala ali obiskala le takrat kadar imam težave oz. slab dan (vsak dan), pa mi je totalno mimo, ker ljudje ne marajo jamračev in tudi sama to ne želim biti. Prav zaradi tega sem to napisala sem, ker sem morala to spraviti s sebe.
Družinska terapija ne pride v poštev, ker bi tako ali tako hodila sama, ker se možu take stvari zdijo brez veze in nepotrebne, ker po njegovem tako ni nobenega problema – pač malo jo meče puberteta, kar pa mislim, da je za tem še kaj več(npr. lani se je punca rezala, kar sva rešili, z obširnimi pogovori in pomočjo psihologa – razlog je bil baje šola).
Za jutri sem opazila neko predavanje Kako razumeti otroka, prosila sem moža, da bi šla skupaj, pa se še ni čisto zjasnil. Mislim, da to potrebujeva OBA, čeprav on misli, da je pobral že vso znanost tega sveta in mu ni potrebno hoditi na take stvari. Jaz pa bi rada šla. Mogoče bo povedano res le tisto, kar smo že neštetokrat slišali, mogoče pa bo tudi kaj novega, kakšno novo stališče in pogledi na to našo mladino, ki je na žalost vsako leto hujša – brez vsakega spoštovanja in odgovornosti, za kar so v prvi vrsti krive tudi šole, saj skoraj prvi pouka dan dobijo le listke s pravicami ne pa tudi dolžnostmi in niti nebi govorila o tem, kako poudarjajo, da naj se obračajo na socialno službo in poiščejo zavetje v raznih zavodih, namesto, da bi stali ob strani staršev in otrokom raje pomagali na drugačen način. Veliko otrok namreč laže in zelo pretirava o tem kakšni so starši. Na primer: hči je v šoli naložila ne vem kaj o naju, da naju je učiteljica poklicala, da je punca pisala negativno in da ne bova znorela in podobno. Ampak, saj ji le prepoveva računalnik, tepeva je ne, čeprav bi si resnično včasih kakšno zaslužila čez usta, glede na njeno govorjenje. Ne vem ali bi jo mogoče morala tolažiti ali pa celo pohvaliti, če pa vem, da je to rezultat NEDELA in celopopoldanskega spanja. Zadnji dan pred kontrolno se pa res v 2 urah ne moreš vsega naučit.Razmišljam o tem, da bi se mogoče obrnila na šolsko svetovalno službo, da zadeve razjasnimo in to v prisotnosti hčere, potem pa naj pove vsem skupaj kako grozna sem (sva). Po drugi strani pa ne bi rada izpostavljala hčere pred drugimi kot lažnivko, saj veste o tistem, dober glas gre v deveto vas, slab pa še dalje. Mogoče jo preveč ščitim in ona to ve in tudi izkorišča.
Lp
Hči te ne sovraži. Niti slučajno.
Samo v teh letih je, ko so otroci najbolj pametni, pa zmedeni, pa
izgubljeni, pa jezni na ves svet.
Zapomni si – take reči ti reče zato, ker si EDINA, na katero se lahko
zanese. Ker ve, da ji boš odpustila in ji stala ob strani, ko te bo
potrebovala.Ker ti zaupa. Ker te ima rada in VE, da jo imaš rada.
Omejitve, ki jih postavljaš obenem sovraži, obenem jih pa na smrt
potrebuje. Iz tega udari ven konflikt, ki ga izrazi s takimi izpadi. Ne
sekiraj se…tudi jaz sem moji hčeri “uničila življenje”, pa sovržila me
je, pa “kar šla bo”…pa vse te stvari (kadar recimo ni smela ven).
Zdaj pa ve kako in kaj in je v redu. Samo zdrži še toliko časa, ko hči še
rabi MAMO in ne prijateljice. Ko bo to mimo, bosta lahko prijateljici
vse življenje.
Zaenkrat ti svetujem, da se dogovorita za nekakšen urnik, ki bo sprejemljiv za obe…recimo da enkrat na teden pospravi sobo, pa en
določen čas za učenje…potem je pa frej? Ne vem. Poskusi s kompromisi,
so boljši od večnih bitk.
Drug…večji problem imaš doma. Tipična preutrujena in preobremenjena
slovenska žena, ki sprejme na pukelj več kot zmore…potem pa stoka.
Oprosti, ker se sliši tole hladno….ampak resnica je, da ljudje delajo
z nami točno tako, KOT JIM SAMI PUSTIMO.
Vsedite se za mizo, lepo povej svoji družini, da vsega ne boš več
delala sama, da pričakuješ sodelovanje VSEH članov družine, vsak naj
si po možnosti sam “izbere” kaj bi prispeval k skupnosti.
Potem se pa tega drži. TI.
Ker ostali se bodo najprej naredili fine in vse obljubili, potem pa
delali naprej po starem. In na tebi je, da vztrajaš pri tem, da NIČESAR
ne narediš namesto ostalih. Če bodo “kače lezle” po bajti pa naj.
Čez čas bodo ugotovili, da čiste obleke ne poskačejo same v omare, da
se hrana ne postavi sama na mizo…
To je zelo težko,vendar vzdrži. Pripombe tašče pa presliši ali zavrni
češ, da ne vidiš okoli sebe invalidov, ki ne bi mogli česa narediti .
Pozdravljeni!
Edino kar vam lahko svetujem je, da se s tem vprašanjem oglasite na forum Partnerska in družinska posvetovalnica. Ker problem ni samo hči, ampak tudi mož in stvar je kompleksna. Na tem forumu so odlični strokovnjaki in vsak njihov odgovor je na mestu-mogoče vas usmeri na drug način reševanja težav.(tudi meni so pomagali)
lp
danes brez
Kar se tiče vaše hčere-vas razumem.Popolnoma.sicer imam drugačno situacijo-sem ze pisala poste o svojih tezavah z mojo hčerko.Stara bo zdaj ze 15 let,tezave so se začele pred kakim letom-ja puberteta…hormoni…sovrazila me je oz mi govorila res tezke stvari,me obtoževala(sem ločena) me žalila in poniževala.Nikakor nisva mogli vzpostavit kontakta.nikakršnega.Vključila sme se na lokalni csd-ki pa je pomagal bolj meni kot hčeri.naučila sem se postavljati meje.Žal prepozno.Moja hči je pač ena razvajena,egoistična edinka.Bila sem preveč popustljiva do nje-pri njenem očetu pa seveda ni bilo nobene podpore kvečjemu mi je še bolj rušil avtoriteto vsa ta leta po ločitvi.pri vas je podobno-le da ste vi poročeni – on niti malo ne sodeluje pri vzgoji in kot dober partner bi vam moral biti v oporo in videt situacijo.zgleda,da imate tudi tukaj veliko tezavo,ki jo boste morali slej kot prej začet reševat.Amap kzdja ste preveč okupirani z otroci.
No pri meni so se razmere tako zaostrile,da je hči šla zivet k očetu-češ on je super,najboljši,jo razume.On jo je seveda podpiral v tem-češ da sem sitna,da ve kakšna sem…bla bla bla…no situacija sedaj pa je taka,da zdaj tud injega sovraži,mu govori grde stvari,ko ji tudi on ne dovoli pohajkovanja in ji postavlja meje.vendar se ga vsaj malo “boji” in vem da ,ko mu bo dvignila pritisk bo malo drugače tam…Sem kar vesela,da je tudi tam ze pokazala svoj karakter in svoje izpade in se je izkazalo ,d ale nisme jaz bila tako slaba mama,smet na cesti…ampak da je tezava v njej sami.Kako sem se jaz počutila,ko je šla od mene pa je sruga zgodba….ampak zdaj sem bolje sploh po tem,ko vidim da postaja situacija ista vendar bo tam prej prizemljena.
Moj nasvet je ,da se čimprej pogovorite(vsaj poskušate) z možem,da mu poveste kaj čutite…in da vztrajate pri postavljanju mej.Mnei je tega manjkalo in mi je žal.Popravnega izpita pa mislim da ne bom imela.vi pa še lahko sfurate situacijo.
Vso srečo!
Draga “četrtič”
škoda, da tega ni pri nas, pa si vseeno vzemi čas in v nedeljo ob 19-ih oglej oddajo “žene štajkajo” na nemškem RTL.
Ker se naveličajo takšnega življenja kot ga imaš ti. Ne bodi več dekla!
glej, jaz živim že 8 let sama z dvema puncama. Ena je v prvem letniku, druga v sedmem razredu. Za sobo morata skrbeti odkar sta šoloobvezni. In to ne tako kot njima odgovarja, ampak kot meni.
Določen del gospodinjskih opravil je njun in ni odstopanja.
Jaz sem njuna mama, NISEM NJUNA DEKLA. Če vse tri jemo, bomo tudi vse tri delale.
v bodoče na dejavnosti hodita peš. Prevoz si naj zaslužita s pomaganjem doma.
Zakaj imaš moža – po tvojem opisu mu samo kuhaš, pereš, likaš,… glede na to, da pišeš da zahaja v gostilno, še dnar verjetno tja nosi, namesto domov….
Premisli kako dolgo boš še vztrajala v tem.
In ne odstopaj od zahtev, ki jih boš postavila.
Glej, moja 16-letnica ima dovoljeno telefoniranje v znesku 20-25 €. prejšnji mesec je nabila telefon na 48€. Je morala doplačati iz svojega denarja.
In sem jo opozorila, da v primeru, da se ponovi toliko prekoračen znesek, ji vzamem telefon za mesec dni. Danes pridr račun za 40€. Je punca na počitnicah in sem jo samo poklicala, da mora takoj izklopit telefon za mesec dni. Kazen mora biti vzgojna.
Ker, če ga ne bi izklopila, bi se kazen podaljšala.
k.
Živjo!
Zdi se mi, da je glavni problem v vaši družini odnos med tabo in tvojim možem. Nista enotna pri vzgoji, ne dogovorita se, kako bo, ko so problemi, si sama. Npr. stavek mož stalno dela proti meni – je jasen znak, da v vajinem zakonu zelo manjka pogovora in sloge. Tu je treba začeti ukrepati, potem bo manj težav z otroci.
Zanimivo, da se mu niti samopoškodovanje pri hčeri ne zdi problem. Meni se zdi to glasen krik: opazite me že enkrat, ki velja vama staršema, predvsem pa očetu.
Glede računalnika – pri nas je bilo podobno, kar naprej so bili na njem, gesla niso dovolj, zato sem preprosto odklopila tipkovnico in jo dala pod ključ. To pa je zaleglo. Potem je bila mladina pripravljena se pogovarjati in dogovarjati.
Vsakakor pa je potrebna večja delitev dela, dokler si klasična slovenska preobremenjena mama, boš tudi tečna in zoprna. Skliči družinski svet in dogovrite se o nvi delitvi dela – mož in starejši otroci naj prevzamejo več, ti se moraš razbremeniti.
lp
najprej kar se tiče pretirane zaspanosti in lenobe.
samo za vsak slučaj naj povem, da temu problemu lahko botrujejo tudi težave s ščitnico.
pri nas so bile in – žal – za to nihče ni vedel.
🙁
kar se pa tiče vajinega odnosa: rekla bi, da si svojo družino navadila, da si jim le dekla, brez vseh ostalih pravic.
Določi uzrnik, oddaj zadolžitve, potem pa vztrajaj, da jih bodo izpolnjevali- s ta malimi otroki vred- tudi mož.
je pa res en čuri-muri, če te takole ignorira.
pa še to: bom poiskala eno od zgodb , ki sem jo napisala.
mislim, da se boš našla v njej.
=======================================================================
ZAVITO V MODRO
Previdno sem se izognila kupu cunj, ki je čakal, da ga odnesem v pralnico.
»Pozneje«, sem si rekla, kajti mudilo se mi je že.
Z vseh strani je butala tišina. Nikogar ni bilo doma, niti Vilme ne. Že navsezgodaj je imela izpit in vedela sem, da je pred večerom ne bo.
Njene rdeče čeveljce sem maloprej postavila na omaro. Bili so zloščeni in videti so bili kot novi. Zanje sem odštela pravo premoženje.
Vilmi je bilo težko odreči.
»Mami, vse prijateljice so lepo oblečene, samo jaz strašim po faksu v starih in obnošenih cunjah!« je trmoglavila vsakič, ko je želela izsiliti kakšno novo stvar. Pa ne samo pri zajtrku, tudi pri večerji in po telefonu.
Že nekaj mesecev sem na skrivaj čistila pisarne pri Mlakar & Co in obljubili so mi, da mi bodo plačali vsaj 700 tolarjev na uro. Bilo je več kot sem si drznila upati, ko sem podpisala pogodbo.
Šefu v pekarni, kjer sem bila redno zaposlena, sem vseeno morala povedati.
»Duška, ti boš pregorela,« mi je rekel z zaskrbljenim glasom.
»To, kar počneš ni normalno.Zakaj, za vraga, vsaj malo ne misliš tudi nase?«
Zasmejala sem se.
»Svojemu otroku želim nuditi vse. Niti sanja se ti ne, kako sem si celo življenje želela, da bi bil kdo dober z menoj.«
Ko sem bila še smrklja, sem zelo rada brala. V knjižnico sem hodila na skrivaj, kajti mama ni trpela, da bi pasli lenobo. Knjige sem skrivala med drvmi, ki so bile zložene za hišo. Vsak večer sem se bosa in po prstih odtihotapila po eno in potem sem brala tja do jutranjih ur.Kadar me je ujela pri nečednem trošenju električne energije, ni bilo dovolj, da je kričala name. Ponavadi me je potegnila iz postelje, prisolila dve ali tri zaušnice in me nagnala klečat v kot. »Da te ni sram, da mečeš denar skozi okno!« je kričala name in po licu so ji tekle solze besa in razočaranja zaradi ničvrednega otroka kot sem bila jaz.Proti jutru, ko sem med hlipanjem, ki mi je v krčih stresal telo, zaspala, sem si zaželela, da bi imela nekoč na voljo dovolj časa za branje in tudi dovolj denarja, da mi ne bi bilo treba paziti na to, če bi kakšna žarnica svetila celo noč.
Če je bilo le mogoče, sem se po pouku splazila v kozolec, kjer sem se zarila v seno in razmišljala. Imela sem toliko želja toda niti enega, ki bi jim želel prisluhniti. Hrepenela sem po objemu, ki bi zacelil ranjeno otroško dušo, toda le veter, ki se je lovil med ojnicami, se mi je na ves glas smejal in me dražil s svojimi nenavadnimi glasovi.
Vilma je bila včasih nemogoč otrok. Zaletava in trmasta in to mi je šlo zelo na živce. Ko sem jo ujela prvič, da se je doma zlagala, sem bil šokirana.
»Zakaj ti je bilo tega treba?« sem bila jezna.
Skomignila je z rameni.
»Bolje to kot poslušati tvoje pridige.«
Pridige?!
Nikoli ji nisem pridigala!
Moja mama je imela navado, da je pri vsaki najmanjši stvari dodala svoj lonček. »Ko sem bila jaz tvojih let, sem dobivala v šoli same petice«.Še najraje me je dotolkla, kadar sem se preglasno smejala.»Prekletstvo kličeš nase!«
Objela sem Vilmo okoli pasu in jo želela stisniti k sebi.
»Ti moj deklič!«
Toda odrinila me je, nesramno in grobo.
»Ne budali matka. Dovolj sem že stara, in ni treba, da me crkljaš.«
Z vso močjo je zaloputnila z vrati in odvihrala po stopnicah.
Spominjam se vročega majskega večera. Bilo je ravno pred mojim rojstnim dnevom. Iz Ljubljane, kamor sem se vsak dan vozila v šolo, sem prišla utrujena in bolna. Zjutraj, ko sem tekla na avtobus, me je ujela ploha in me zmočila do kosti. Zaman sem se ovijala v jopico, ki sem jo, na srečo, prejšnji dan pozabila pod klopjo. Tresel me je mraz, da sem šklepetala z zobmi.Usmilila se me je razredničarka, me odpeljala v kuhinjo, kjer so mi postregli s čajem, ona pa mi je vsula na žlico nekakšen prašek, ki sem ga morala popiti. »Jutri bo že bolje,« je rekla prijazno in me pobožala po laseh.Obstala sem kot vkopana. Oči so se mi napolnile s solzami in če mi ne bi bilo nerodno, bi se je oklenila in jo prosila, naj me poboža še enkrat.Tako kot je to storila prvič: nežno in z občutkom.Pa nisem tega storila in še dolga leta mi je bilo žal zato.»A si spet dobila slabo oceno, ker se tako grdo držiš?«
Pričakala me je na pragu, z rokami uprtimi v bok.»Mama, pridi noter! Mleko ti bo prekipelo!«se je oglasil oče.Na srečo ravno pravi trenutek.Zavlekla sem se na peč in potegnila nase vse, kar sem našla.
Nekoč je Vilma prišla k meni v službo in mi porinila prospekt pod nos.
»Hočem točno tako sobo ali pa nič!« je dejala kljubovalno.
Stopila sem do pomivalnega korita in si na hitro umila roke. Tisto popoldne smo delali francoske rogljičke in bila sem bolj podobna strašilu iz moke kot komu drugemu.
»Lepa soba«, sem rekla čez čas, ne da bi dvignila pogled.
Vilma je zacepetala.
»Že pet let mi obljubljaš, da jo bom dobila. Sedaj jo hočem ali pa nič. Dovolj mi je, da spim v dnevni sobi, kjer ni nikoli miru!«
Hotela sem se jo dotakniti, toda izmaknila se mi je.
Globoko sem vzdihnila.
»Saj veš, da sva z očkom do vrh glave v kreditih, odkar smo se vselili v novo hišo.«
Šepetala sem, ker nisem želela, da bi me slišali sodelavci.
»V rit si zatakni kredite, če mi nočeš kupiti sobe!« je zavreščala, vrgla prospekt na tla in odvihrala skozi na pol odprta vrata.
Bila sem rdeča v obraz in potna od sramu.
Sem res stara 18 let?«»Hura, tisočkrat hura!«Odvrgla sem odejo, da je zdrknila na tla in začela skakati po postelji.Pozabila sem na boleče grlo in na vročino, ki me je oblivala celo noč. Zdelo se mi je nepozabno in enkratno, da sem končno polnoletna.Nataknila sem si copate in stekla po hodniku. Potem sem se usedla na ograjo in se zapeljala v pritličje, kjer je mama že ropotala po hodniku.»No, mama, ali mi ne boš nič voščila?!«Mama se je počasi obrnila in njen čemerni in zgarani obraz je za trenutek preletelo nekaj, kar bi lahko bila toplina, veselje in ljubezen hkrati.»No, saj sem ti res kupila darilo, da ne boš rekla, da zmeraj pozabimo nate,« je rekla in začela brskati po žepih predpasnika. Potem izvleče kepico zmečkanega papirja, previdno pokuka v notranjost in mi ga da.»Tukaj imaš, pa pazi, da ne boš že prvi dan izgubila!«Pogledala sem v tla in malo je manjkalo, da bi zajokala. Ponoči, ko sem se zbujala, sem si predstavljala ta trenutek. Videla sem mamo, kako se pražnje obleče, kako speče rulado, pogrne mizo z najlepšim prtom in me potem pokliče v kuhinjo. Ko vstopim, razširi roke in jaz ji zletim v objem. O, mama, zakričim, rojstni dan imam. Si vesela? Samo to. Nič daril, ničesar drugega.Odmotala sem papir in v odprto dlan mi je zdrsnila drobcena verižica s križcem.Ostrmela sem. Vedela sem, da je stala celo premoženje.»Hvala ti.« so šepetale moje oči, le usta so ostala nema.»Ah, pojdi že, saj vidiš, da imam delo,« me je napodila iz kuhinje.
Prosila sem šefa, če bi lahko delala vse štiri vikende v mesecu. Debelo me je pogledal, rekel pa ni nič.
»Vesela bom, če mi boste plačali nadure,« sem tiho dodala. Stiskalo me je pri srcu, ker sem se bala, da bo odklonil.
»Če ne bi bila ti, tega ne bi storil,« mi je odkrito priznal, medtem ko je pristavil za kavo.
»Usedi se za pet minut in jo v miru spij, saj ti ni treba, da se tako ženeš.«
»Kaj boš naredila z dodatkom pri plači?« ga je zanimalo, medtem ko so žvenketale skodelice.
»Hčerki bom kupila novo sobo. Zelo si jo želi,« sem še dodala kot v opravičilo in zardela vse do vratu.
Začudeno me je pogledal, zmajal z glavo, rekel pa ni nič.
»Prasica lažnjiva« Da te ni sram! Lagala si, da imaš v šoli same petice. Danes je poklicala tvoja razredničarka, ki je želela vedeti, kaj je s tvojim zdravjem. In mi je povedala, da si pisala fiziko tri. Lažnivka! Takoj mi prinesi nazaj verižico, ki sem ti jo dala za rojstni dan! Si slišala?!«S težavo sem vstala iz postelje. Zaradi visoke vročine se mi je pošteno vrtelo v glavi. Imela sem suha usta, v prsih me je peklo in šlo mi je na bruhanje. Omara, v kateri sem hranila dragocenosti, je bila na drugem koncu sobe in zelo daleč.Mislila sem, da mi bo počilo srce, tako so me bolele obtožbe.Tista trojka je bila prva slabša ocena v treh letih. Toda oči so bile suhe, niti ena sama solza ni pritekla.Še enkrat sem pogledala verižico, preden sem jo spustila v materino dlan.»Lažnivka kot si ti, si ne zasluži nobenega darila. Bog ve kje si se kurbala, namesto da bi se učila?«
»Se zapeljeva jutri do Lesnine?« sem vprašala moža, medtem ko je z vso moško gorečnostjo spremljal zadnjo tekmo Formule ena.
»Ja, ja, seveda, kajpak,« je odgovoril mimogrede in zamahnil z roko proti vratom.
»Bi jih, prosim, zaprla? Vleče.«
Na srečo je imel ravno tisti dan šef nek opravek v Ljubljani.
»Ne bodi smešna, z menoj pojdi in amen,« je zarobantil, ko sem oklevala.
Še dobro, da je bil bolj klepetave sorte. Vso pot mi je pripovedoval o težavah pri poslu, pa o posledicah vstopa v EU in take reči.
»Hudičevo dobro si podkovana v politiki,« me je pohvalil, ko sva zavila z avtoceste.
»Nekaj malega pa res vem, ker me politika že od nekdaj zanima,« sem se mu nasmehnila.
»Ej, ženska, škoda te je za slaščičarko.«
Še dobro, da je šel šef z menoj, kajti v tisti veliki trgovini se nisem dobro znašla. Pomagal mi je poiskati oddelek z mladinskim pohištvom.
Zdelo se mi je, da so mi zrasla krila, tako sem bila neučakana.
»Vilma bo tako srečna,« sem dejala šefu.
Prodajalec je obljubil, da bodo pohištvo pripeljali v enem tednu.
»Dečko , tukaj imaš deset jurjev in uredi, da se bo to zgodilo jutri,« je dejal moj šef, medtem ko je položil denar na mizo.
Kadar je deževalo,sem najraje sedela v kamri na podstrešju in gledala dežne kaplje, ki so polzele po šipi. S prstom sem risala možice z velikimi nasmejanimi usti. Moji možici niso bili nikoli žalostni, zmeraj veseli.»Si že vse uredila za vpis na medicinsko fakulteto?« sem zaslišala mamin glas od spodaj.Zmrazilo me je.Nisem marala medicine. Sovražila sem kri, injekcije in brezbarvne hodnike bolnišnice. Želela sem postati novinarka in potovati po svetu.»To pa ne!« je pribila mama.»Novinarke so kurbe, novinarji pa pijanci. Ti si pa poštena punca.«
Celo noč nisem mogla spati. Bila sem nestrpna od pričakovanja kot kakšen otrok. Pogledovala sem na uro in čakala, da pripeljejo pohištvo. Že pred dobrimi štirinajstimi dnevi smo sobo pobelili, zloščili parket in pregnali pajke iz vseh kotov. Počasi sem stopicala od ene stene do druge in si predstavljala, kako bo, ko bo soba zapolnjena z omarami.
Fantje so bili prijazni in ko sem jih prosila, da pohištvo tudi sestavijo, si niso dali dvakrat reči.
Skuhala sem jim kavo in jim postregla z domačo salamo.
»Tako dobre že dolgo nismo jedli,« so pohvalili.
Zažarela sem.
Bila sem vesela vsake prijazne besede.
Čas pa je kar stal. Nikamor se ni hotel premakniti.
Končno zaslišim, kako zaropotajo vhodna vrata.
»Si že doma?«zavpijem preko ograje.
»Je kaj za jest? Ful sem lačna,« mi odgovori hči.
»Ali lahko prideš za trenutek gor?« jo ustavim sredi plohe besed.
»Pa kaj imaš spet za eno sranje?«
Počakala sem jo na vrhu stopnic.
Sumničavo me je gledala in zdelo se mi je, da je celo mislila, da je nekaj narobe z mojo pametjo.
Na široko sem odprla vrata v sobo, da se je novo pohištvo zableščalo v vsem svojem sijaju.
»Sem vedela, da boš zajebala! Kaj ne vidiš, da imajo te kište modre obrobe, jaz pa sem hotela imeti zelene?«
»Pri vas pa hodite v cerkev, kajne?« me je pobarala profesorica sociologije.Prikimala sem.»Potem pa ne bo nič z novinarstvom. Tam vpisujejo samo tiste, ki so moralno politično neoporečni. Žal.«
Sklonila sem glavo.»Na medicino pa tudi ne grem,« sem komaj slišno zašepetala.Profesorica je skomignila z rameni in se spet potopila v svoje papirje.Proti domu sem se odpeljala šele z zadnjim avtobusom. Celo popoldne sem tavala po Ljubljani in čeprav je bilo v glavi polno misli, so le-te lebdele kot omrtvičeni metulji.»Kaaaaaaaj?« Praviš, da nočeš na medicino?! Kako si drzneš?! Mar sva si z očetom vsa leta zastonj odtrgovala od ust, da si lahko obiskovala najboljšo gimnazijo? O, saj sem vedela, da si hudičev otrok. Nobene hvaležnosti ni v tebi! Sram te bodi! Izgini, da te nikoli več ne vidim!«»Mama……noč je, kam naj grem?«
«Tam so vrata in da te ne vidim več!«
Vilma je odropotala v kuhinjo.
»Še tega se manjka: prazen hladilnik! A pr tej bajti ni nobenga, ki bi šel v trgovino?!«
Jezno je loputala s predali, medtem ko je iskala čipse.
Obsedela sem na postelji z modro obrobo. Roke sem sklenila v naročju in štela vdihe in izdihe. V sobo je sijalo sonce in se prijazno poigravalo v odsevu zloščenega parketa.
Bila sem utrujena, na smrt utrujena.
In tako prekleto sama.
Hvala za vaše odgovore in vaša mnenja
Ja, res smo veliko sami krivi, da je tako kot je, ker smo dopustili, da tako ravnajo z nami. Tudi v mojem primeru je očitno tako.
Z možem sva se pogovarjala, kako naprej, ker če misli, da bom za vse sama, potem lahko tudi sem, ampak takrat njega ne bo ob meni, da bom še njega pedenala. Zaenkrat bom še potrpela zavoljo otrok, ker vem, da otroci potrebujejo oba starša, pa tudi tega se zavedam, da če greva narazen, bo samo še večja štala, ker mi bo otroke še bolj proti meni obrnil.
Z dekletoma sem tudi poskušala vzpostaviti debato o njunih dolžnostih,pa tako ali tako nobena beseda ne zaleže, sploh pri ta večji.
Ampak sem jo pa včeraj totalno šokirala. Tako je bila užaljena, da niti spregovorila ni z menoj – pa niti sekirala se nisem za to.
Prejšnji dan sem jo prosila, naj pobriše posodo, ker sem res cel dan delala zunaj (trebljenje), vmes skuhala kosilo, peljala ta malega na športne urice, ta drugo na atletiko in priznam, da mi je posoda zvečer visela dol. Pomila sem, pobrisala pa ne – vsaj ne zvečer, ker sem jo mogla včeraj zjutraj, ker jo gospodična, kljub temu, da sem ji kar nekajkrat rekla NI. Ampak ko je pa ona poklicala popoldne naj jo pridem iskat na avtobusno postajo, sem ji pa jaz rekla NE in tudi nisem šla. Je kar peš
morala priti. Vem da temu sledi tihi teden, ampak počasi se bo pa res morala zavedati, da si bo vse kar je moja dobra volja, morala z nečim zaslužiti. Drugače ne bo šlo, ali pa naj si poišče stanovanje, gre v službo in živi po svoje, ker imam res vsega že dovolj.
Lp
Stephanie, krasna zgodba… prav začutila sem tesnobo in začela jokati… na delovnem mestu, krasno…
Cetrtic – tudi sama sem bila pri 16ih malo čudna, pa sem sedaj, deset let kasneje kar v redu… 🙂 In tudi moja mami je velikokrat mislila, da jo sovražim, samo… preprosto si nisva znali priti blizu…
Upam, da se bo vse uredilo!
Draga cetrtic!
Bila v enakem položaju. Ni pomagal noben nasvet in dolge litanije, dokler nisem kupila knjige (priročnik), ki sem jo v enem dnevu (večeru) posrkala:
naslov- KAKO SE POGOVARJAMO Z NAJSTNIKI IN KAKO JIH POSLUŠAMO
res se najdeš notri, ker je razloženo na vsakodnevnih praktičnih prepirih in dokler je ne boš prebrala ne bosta na isti valovni dolžini!
Veliko užitka pri branju in kasneje pri uresničevanju
Mi smo zadevo z umazanimi cotami rešili takole.
Nekaj let je veljalo, da je mama “dolžna” pobirati cote po celi hiši, oprati, polikati in še zložiti v omaro na pravo mesto.
Ko je vse skupaj prekipelo, smo določili pravilo, da mama poskrbi samo za tiste cote, ki bodo v košu za perilo. Kaj leži na tleh, v kotu, na postelji sobe, mame ne zanima.
Seveda mame niso jemali resno, dokler niso ostali brez čistih oblačil. Potem pa panika, mama kaj naj oblečem, itd.
Hvala bogu je mama vztrajala in po nekaj tednih dosegla svoje. Ona ima nekaj več prostega časa, otroci in mož pa čiste in polikane cote.
Vse je v vzgoji, ne samo otrok, ampak tudi partnerja je treba včasih prevzgojit, ko ga dobiš od tašče 🙂
Punce že vedo, o čem govorim
LP
pri nas smo že zdavnaj uvedli pravilo, da mora sin sam za sabo pospravljati. Na vprašanje: “Ali so kje kakšne pametne gate” je moj mož odgovoril: “Takih z mikroprocesorji za odhod v koš za perilo še niso izumili” in s tem smo debato o perilu, ki ni v košu, končali za vse večne čase.
Enako tudi s pospravljanjem- ena možnost je, da se v sobo otrok ne vstopa in je svinjak neskončen- ne more in ne sme se pa širiti okoli po drugih prostorih. Druga možnost je seveda neprestan kreg okoli tega.
Pri nas smo se odločili za prvo in smo ignorirali svinjak kar nekaj mesecev, vsakih odgovarjali na iskanje stvari, da nimamo pojma kje so . Pa se je lepega dne, ko je okoli prišlo prvo dekle zgodilo, da je bilo kar naenkrat pospravljeno, pa posesano, pa perilo se je znašlo v košu, pa red je nastopil. Samo neskončno potrpljenje je treba imeti- če niste tega zmožne, potem obstoja metoda kreganja, ampak to ni to.
tole na kmetijah zna biti hudič.
veliko stvari boš mogla rešiti najprej z možem.
ker po moje si zaradi vseh težav preveč tečna mati.
in potem se take mule avtomatsko upirajo, že zaradi “reda”.
res je, da je nisi dolžna strečt spredaj in zadaj, res pa je tudi, da ni pametno ji težit za prav vsako stvar.
npr. stanje njene sobe se ne bo spremenilo, pa če se ti na glavo postaviš.
vem da je muka, ampak naj živi v svinjaku, če hoče.
lahko pa seveda zahtevaš, da pospravlja za sabo v vaših skupnih prostorih.
in vse kar bo pustila, ji pač po najkrajšem postopku zmečeš v njeno sobo.
in ne moreš pričakovat, da bo kar pospravila kuhinjo za vsemi takrat, ko si boš to ti zmislila.
seveda bi bilo lepo in tudi prav, ampak pri takih mulah to ne deluje na ta način. je treba najt drugi pristop.
tole z vožnjo je že eden od njih, lahko ji tudi pustiš, da sama skrbi za svoja oblačila itd………
lahko se poskušat dogovorit za nek urni, da bo naprej vedela, kdaj mora kaj storit, npr. ali je to določen teden, ali pa vsaka sreda in petek, ne pa da jo gnjaviš kar iz lufta takrat, ko si ti zmatrana………….
in zakaj te moti, če ji foter kupuje cunje? praviš da nima okusa? kaj pa če ga ti nimaš in gre zato raje z očetom, ker ji ti vsiljuješ, kar je tebi všeč’
in en predmet šus še ni tragedija, sploh glede na to, kake odnose iamte. seveda pa ji mora bit kristalno jasno, da je šolo treba naredit.
malo se sprosti, ne kregaj se z njo, ker je to vse zaman, ne zahtevaj od nje kar naprej nekaj in ji pusti svobodo tam, kjer napake niso preveč v njeno škodo, ampak jasno postavi par stvari in tisto dosledno.
Draga obupana mamica….
sama sem bila grozna najstnica, kar je moja mama slišala od mene ne bi smela nobena mama. Res je da je zahtevala od mene da pomagam v gospodinjstvu in da je bila vsaka ugodnost pogojena. Npr. hočeš žepnino —- torej pomagaj v gospodinstvu. Pa dejansko to ni bilo plačilo za opravljeno delo.
Krega je bilo ufff ogromno, izrečenih besed z moje strani toliko da bi se danes v zemljo vgreznila.
Moj nasvet, gospodični ne bo krona z glave padla če bo mogla kaj narest…dovolj je stara da razume da če v gospodinjstvu ne prispeva pač ne bo dobila nič—kar pomeni pomij posodo ali pa boš svoje umazane obleke dobila v sobo na tla, pa hodi okoli umazana. Ko te bodo vprašali zakaj pa naj pove da pač mama štrajka. Ubistvu bi bilo super da si uvedeš štrajk…če ostali ne tudi ti ne boš – velja za vse vključno z možem.
Pomij posoda ali pa zate ni sladice…posesaj stanovanje ali pa peš hodi itd.
Ko bo poskusila kaj pomeni vse to kar ti delaš in koliko se razdajaš za “mir” pri hiši bo bolj cenila tvoje delo in s tem tudi tebe. Če ne razumejo na lep način naj na grd. Tako je mene moja mama peljala čez obdobje najstništva in moram reči da je danes moja najboljša prijateljica.
Upam pa da se zavedaš da je puberteta obdobje ko ste/smo starši otrokom največji sovražniki.