ocenjevanje zvezkov
Spoštovani učitelji!
Kaj menite o tem, da v 9.razredu nekateri učitelji ocenjujejo zvezke? Ocena za zvezek je pri nekaterih učiteljih tudi del ocene za ustni zagovor.
Razumem, da ocenjujejo delovne zvezke, kjer morajo otroci pokazati neko znanje, ne pa tudi zvezkov v katere pišejo po nareku. V urejenem zvezku bi naj bile prilepljene slike in ena od učiteljic je rekla, da veljajo samo slike iz učbenika (?) in ne kake druge. Torej učitelji razmišljajo, da imajo vsi starši dovolj denarja za optični čitalec in da starši dobimo kartuše za tiskalnik zastonj!
Najbolj me moti to, da tudi pri referatih (ki so skoraj pri vseh predmetih) ocenjujejo število količino slik. Npr.: učiteljica glasbe je pri oceni referata o Amadeusu, zapisala: “Premalo slik!” Ocena je bila tako štiri! Sama sem rekla otroku, da je ena slika čez celo stran dovolj, ker je že bolj malo barve v tiskalniku , in tako sem postala dejansko kriva, da ni dobila petice! Se vam zdi to prav?
In kaj menite o ocenjevanju sodelovanja pri pouku? Je za vas dvigovanje rok, potem, ko v knjigi prebereš odgovor, sodelovanje, ki ga lahko oceniš?
Resnično bi rada vedela kje v pravilniku o ocenjevanju vse to piše!
Predlagam, da učitelje obiščete na GU in jih vprašate tako kot ste nas.
“… veljajo samo slike iz učbenika (?) in ne kake druge.”
??? Pojma nimam, kako je to mišljeno. Zveni zeeelo čudno. Za vprašat!
Referati – učiteljica je učencem gotovo predstavila kriterije, ki bodo vplivali na oceno; vam pa naj na GU razloži tudi katere cilje (UN) je z njimi želela doseči. Vprašajte jo tudi za možnost tiskanja v šoli. Mogoče oblikovanje z računalnikom ni bilo potrebno. Kaj pa predstavitev? Tukaj lahko le ugibamo. Vprašat!
Sodelovanje meni osebno pove, da je učenec pripravljen na pouk (če ni možnosti kukanja v učbenik), da zna iskati informacije po virih (če je možnost kukanja v učbenik)… na ta način preverjam razumevanje.
Jaz si npr. beležim urejenost zvezka, domače naloge, sodelovanje … vse je namreč težko pomniti (poučujem v 12 razredih) in nato zabeležke upoštevam: kadar je znanje učenca šibkejše – nekateri so namreč pridni, kabelčki so pa bolj slabo zvezani skupaj :); upoštevam tudi, če želi učenec popravljati slabo oceno; na osnovi zabeležk poročam staršem … in na nek način moje beležke so del ocene oz. bolj pomoč pri dokončni odločitvi o oceni in to namignem tudi učencem.
Če so starši obveščeni o ne(delu) otrok, lahko veliko vplivajo na končni rezultat.
Moje zabeležke, so izražene v točkah, katerih pomen je jasen vsem(učencem vedno razložim na začetku leta, poleg tega pa se prepričam, če jim je tudi sproti jasno).
Problem – nekateri učenci moje beleženje preimenujejo v ocenjevanje (kljub temu, da točno vedo, da to ni ocena, ki jo bodo dobili v redovalnico, temveč le pomoč meni pri pomnjenju). Včasih so zabeležke tudi daljše – razni dogovori med mano in učencem, konkretna vprašanja na katera ni znal odgovora … skratka različno.
Jaz bi na vašem mestu šla lepo do učiteljev in bi se pogovorila z njimi (nami:)). Škoda, da ste nezadovoljni samo zato, ker nekatere zadeve niso dorečene in izrečene.
Upam, da sem vam kaj pomagala.
Meni se zdi zelo v redu, da učiteljica kdaj pa kdaj pregleda zvezke, si beleži otrokovo sodelovanje (pa ne mislim tukaj na pravilne odgovore, ki jih pove, ampak na sam interes do dela) in upošteva pri oceni tudi to, kar je konec koncev odnos do predmeta.
Da bi bila ocena zvezka zapisana samostojno v redovalnici, pa ne verjamem.
lp
Joj, @lka,
pazi, da ne izdaš svoje identitete! Ob svetovalnih obiskih ljudi z zavoda za šolstvo je bilo namreč stokrat poudarjeno, da učitelj NE SME imeti nobenih zabeležk, ki bi vplivale na oceno. Takrat mi nekako še ni prišlo na misel, kako naj torej učitelj ve, kaj otrok zna in česa ne, kateri nivo nalog je zanj primeren in še marsikaj. Pa tudi mislili smo si, počakajmo, nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Ko pa sem potem iste stvari poslušala vedno znova tudi na TV, sem ugotovila, da mislijo resno. Še danes ne vem, kako je šlo to mimo nas brez štrajka. Tudi tam bi moral kdo malo poropotati: na ministrstvu in zavodu.
Osebno sem mnenja, da vse to govori o otrokovem delu in bi torej moralo biti sestavni del ocene: zvezki, referati, seminarske naloge, prinašanje potebščin; delne ocene preprečujejo kampanjskost učenja, ki ima danes že katastrofalne posledice itd itd itd. Pri zvezku pa spet ni prav, da bi na oceno vplival izgled, temveč doslednost zapisovanja snovi in opravljanja nalog. Smisel za estetiko spada namreč k nekemu drugemu predmetu, ne pa na naprimer k naravoslovju.
Zahteva po sliki iz učbenika pa je absurdna. Izrezati je ne smeš, s tem se knjiga uniči, to je nekulturno! Ponatis pa je tudi kraja avtorskih pravic. Poleg tega je fotokopiranje ali skeniranje dodatni strošek, ki s seboj ne prinese nobenega novega znanja. Učenec ima zato učbenik, da lahko vidi sliko. In ker ima vsak učenec svoj učbenik …
Hvala vsem za odgovore! Da razjasnim še nekaj zadev, ki sem jih morda slabo razložila.
Učiteljica dejansko zahteva slike iz učbenika (pa če se to sliši še tako neumno), če učenec želi, da bo imel urejen zvezek in mu ga oceni, ta ocena je vpisana v redovalnico. Tako ocenjen učenec v tisti konferenci ni vprašan oziroma ni ustno ocenjen. Ista učiteljica ocenjuje tudi sodelovanje (dvigovanje rok po prebranem odgovoru iz knjige, ko gre za novo snov). Tudi ta ocena se vpiše direktno v redovalnico! Otroku verjamem, da govori resnico, kajti ista učiteljica je učila tudi mene in tako vem, da svojih metod ni spremenila. Prav tako je eden od učiteljev otroku na koncu leta “zagrozil”, da mu ne bo zaključil pet, če ne bo sodeloval in dvigoval rok! Kako, prosim? Če dobi pri ustnem zagovoru in kontrolnih nalogah same petice, kako lahko sploh pomisli, da lahko dvigovanje rok vpliva na oceno? Zmeraj sem verjela in še verjamem, da se v šoli lahko ocenjuje samo znanje in nič drugega!!!
Glede referata pa tole: učiteljica je najprej razmišljala, da bodo referate predstavljali, vendar si je, zaradi pomanjkanja časa pred konferenco, premislila in referate pobrala ter samo ocenila. Kot sem že napisala je v referatu kot opombo napisala samo, da je premalo slik! Jasno je, da kje drugje težko najdeš Amadeusove slike, tako jih lahko samo prekopiraš iz interneta ali skeniraš-za oboje pač potrebuješ barvo za tiskalnik.
Na tej šoli vsi učitelji, brez izjeme, zahtevajo seminarske in referate napisane z računalnikom in se dobesedno norčujejo iz otroka, ki tako nalogo napiše na roko. Saj ne, da ta otrok ne bi imel računalnika, samo barve mu je zmanjkalo in svoje delo ni mogel natisniti pravočasno. Ne zagovarjam otroka (ta otrok ni bil moj, kajti jaz bi v takem primeru prosila sosede, če mi lahko natisnejo), ki je v zadnjem hipu naredil referat, ampak kljub temu se je potrudil in še pravočasno napisal referat na roko. Potem si pa drzne učiteljica izjaviti: To bi pa že moral narediti na računalnik! Ocena je bila temu primerna. Če bi bil to moj otrok, bi bila naslednji dan v šoli!
In ne, v šoli je tiskanje nemogoče, saj se kar naprej izgovarjajo, da nimajo denarja za take stroške. Zaradi tega celo lansko leto niso kupili kemikalij za poizkuse, tako jih tudi delali niso, a otroci so morali doma reševati (kot domačo nalogo) delovne zvezke v katerih so vprašanja o teh poizkusih.
Ali naj potem starši kupijo kemikalije in sami delajo poizkuse? In kaj je še večji absurd: učiteljica zahteva, da lanske delovne zvezke prinesejo, da jih bo ocenila, lani jih namreč ni utegnila.
Brez skrbi, razredničarki sem že v lanskem letu povedala kaj se dogaja (pa ne samo enkrat), zgodilo pa se ni čisto nič!
Ko pišete o raznih beležkah, ki jih učitelji ne bi smeli imeti, je njihova uporaba, na tej šoli, vsakdanja praksa….dokler jih ne bo obiskala inšpekcija. Verjamem, da se bo to prej ali slej zgodilo. Sigurno pa vem, da ne bom jaz tista, ki bo o tem obvestila inšpektorja, saj moj otrok z znanjem, učenjem itd. nima težav in zato se morebitnemu maščevanju učiteljev (pa ne govoriti, da tega ni…) raje izognem. To zadnje leto bomo še že vzdržali.
Opravičujem se, da sem bila tako dolga. Za konec bi napisala samo še besede svojega znanca, ki je obiskoval to šolo kot učenec in bil dve leti na isti šoli zaposlen kot učitelj:” Moj otrok na to šolo ne bo hodil!”
In veste kaj: res ga je vpisal drugam! Ima pač možnost, da otroka vozi v oddaljen kraj, veliko staršev te možnosti nima!
Ja 😉 zato pa plačujem sindikatu, da bom mogoče nekoč imela brezplačno pravno pomoč.
Moram reči, da se popolnoma strinjam s tem, kar si zapisala.
Tistega dne, ko Janezku, ki pri ocenjevanju zmrzne in ne najde pravih besed, drugače pa lepo sodeluje, zabeležk ne bom smela upoštevati in bom zaradi tega kaznovana, bom začela iskati drugo službo.
Ko fantu, ki ne vem zakaj (svetovalna služba in starši), v sedmem razredu še vedno nima odločbe in ustrezne pomoči, pa je očitno, da jo rabi, ne bom smela po svoji presoji in s pomočjo zabeležk zaključiti ocene, tudi.
Ko ne bom smela dati petice v redovalnico, ker je bil učenec na tekmovanju pri mojem predmetu zelo uspešen, tudi.
Ja hudiča, saj sem pravi prestopnik.
Ja tako je to, butasto, vendar resnično. Zelo me jezi vsakršno pisanje referatov na računalnik. Zakaj? Ker ja poučujem v srednji šoli in mulci ne znajo delat nobenih zapiskov, pa še za sabo ne znajo brat. Torej računalnik je ena velika potuha in spodbuja nepismenost učencev. Oglejte si kdaj pisave srednješolcev in jih poprosite naj preberejo kaj so zapisali. Jih ni polovica, ki to zmore. Pa lep pozdrav, spodbujajte malčke naj pišejo “na roko”.
Pa še to: mislim, da je oddajanje referatov “na računalnik” po možnosti tudi s priloženo disketo, ena velka potuha učiteljem, ko morajo sami oddat kakšne priprave ali pa se hvalijo s kakšnimi izdelki – skripte in podobno, ki pa so jim jih naredili učenci sami (ups, pardon, celo straši, ko so tipkali seminarske za svoje otroke), učitelji pa pobrali točke napredovanja brez truda.
Mene to jezi, pa naj oporeka kdo!!!!
Ko sem za seminarsko nalogo kot edina pogoja postavila, da mora biti papir iz papirnice, ne izcefran iz zvezka in da mora biti napisan lastnoročno (ker sem pač mnenja, da če že ne zna veliko, vsaj s prepisovanjem od staršev nekaj pridobi), so me gledali, kot da sem z lune padla. Najbrž so mislili, da bo eden naprintal seminarsko za ves razred ali kaj.
Bravo mimaŠ, ti s’taprava.
Učitelji se ne zavedajo tudi naslednjega:
1. nima vsak okoli 150000 sit za računalniško opremo in ali naj zato dobijo otroci slabšo oceno, s tem pa zaprte možnosti za nadaljne usmeritve.
Torej otrok reveža, se ne more izobraževat (na primer) na gimnaziji, ker je dobil slabšo oceno, ker je pridno pisal na roko in se tudi učil, celo bolje, kot otrok bogatih staršev;
2. velikokrat, če že je računalnik pri hiši, zmanjka denarja za najnujnejše kaj šele, da ponovno napolnimo printerje;
3. če že je računalnik, a imajo vsi licence kupljene za razne Worde in podobno.
“A?” učitelji malo razmislite, predno zahtevate seminarske natipkane na računalnik.
Matr me to razkur!
Ne mislim zagovarjat učiteljev za njihove raznorazne ocene, pa vendar. Če bi bilo ocenjevanje tako zelo enostavno in bi edino obveljala neka “objektivna” ocena, potem bi vse teste in kontrolne spremenili v tiste tipa a) b) c). In kmalu bi se ugotovilo, da učiteljev pri tem v bistvu spoh ne potrebujemo. Kot tudi ne za podajanje znanja v smislu predavanja in frontalne oblike, saj bi ga vsak zastareli računalnik zlahka nadomestil.
Pa vzgojno-izobraževalno delo ni to, se boste verjetno strinjali. Samo človek lahko premore vse tiste kombinacije ob hkratnem upoštevanju vseh možnih in nemožnih dejavnikov, ne da bi bilo za to potrebno poglobljenega preučevanja. Koliko kdo zmore, koliko vloži, kako je prizadeven, kakšno pomoč prejema doma, kje je njegovo “mesto”, kam ga vodijo njegovi cilji, kako je z motivacijo, aspiracijami……. Lahko bi naštevala do jutra. Samo učitelj v koži človeka to zmore in zato je prav, da on tudi ocenjuje, in da so ocene vse prej kot objektivne, tipa odgovorov na DA NE. In zato je prav, da se v oceni “skriva” vse tisto prej našteto in še kaj.
Seveda kriteriji morajo biti jasni. Tu imamo učitelji največ težav, se mi zdi. To je moje mnenje.
Da pa bom lažje spala, pa se moram rešiti še nečesa, kar me je kar vrglo ob prebiranju vaših postov. Da bo omejevanje uporabe računalnika pripomoglo k lepši pisavi, boljšemu izdelovanju zapiskov, branju le-teh, itd…!!! Lepo vas prosim!!! Kot da bi mi ravnatelj rekel, gospa, dajte manj pripravljat Power point predstavitev, da ne boste pozabili pisat prosojnic!!!
Ok, sorry. Primerjava se mi zdi na mestu. Včasiho so bile za učitelje prosojnice “zakon”. Doma so si lahko pripravili prezentacije raznih skic im modelov, da s tem niso zapravljali časa med poukom. Danes računalnik omogoča, da so predstavitve nekaj čisto drugega – vključujejo slike, filme… Pa res, govorim o učiteljih, ne pa o učencih OŠ.
Pa vendar. Današnji otroci živijo danes v drugačnem svetu. Uporaba računalnika jim ne samo “leži”, je tudi nujna. Da bi jih omejevali pri tem z namenom, da bodo ohranili lepšo pisavo, tukaj pa se ne morem strinjati. Od česa bodo v življenju imeli več koristi, kaj jim bo pomagalo pri učenju in delu? Lepopis? Ali morda pisanje zapiskov z roko?
Tudi socialne stiske mnogih otrok, ki si ne morejo privoščiti računalnika kar doma, ne morejo biti razlog, da naj bi se referati pisali na roko. Rešitev so že kakšni trije računalniki v šolski knjižnici npr. So pa seveda pomembna učiteljeva navodila in zahteve in o tem je bilo govora pod to temo. Črnobele fotokopije slik iz knjig in učbenikov imajo zame za referat osnovnošolca popolnoma enako vrednost, kot skenirane barvne slikce.
Marko, prav to sem hotela povedati! Ne zdi se mi fer, da učitelji ročno napisano seminarsko smatrajo kot manjvredno. Jaz bom zmeraj našla toliko denarja, da bo moj otrok imel vse kar bo potreboval za šolo, tudi za ceno lastnega odpovedovanja. Skrbi pa me za vse tiste, ki tega denarja nimajo in so zaradi slabšega finančnega stanja staršev pri ocenjevanju oškodovani. Navsezadnje ima, na naši šoli, več kot 1/3 otrok regresirano prehrano!
Ročno napisane seminarske niso manjvredne in (ne)uporaba računalnika pri meni ne vpliva na oceno. Je pa res, da osebno raje vidim, da mi učenci oddajo natipkane seminarske naloge, spise, poročila in podobno. S tem se spodbuja računalniška pismenost, ki je že v današnjem času nuja, v prihodnosti pa bo postalo že samoumevno, da mladi, ko bodo prišli iz šole (srednje, da ne bo pomote), obvladajo vsaj en program za pisanje in urejanje besedil. Zakaj se ne bi tega začeli učiti že zdaj, in tako znanje, ki ga pridobivajo pri urah računalništva, čim hitreje uporabili tudi v praksi?
Menim, da je imajo otroci preveč seminarskih oz. referatov (OŠ), poleg tega nekateri učitelji pojma nimajo, kaj vse se da danes (govorim o že izdelanih referatih) dobiti na internetu. Včasih niti kopiranje in lepljenje nista potrebna – referat je dosegljiv že vzorno oblikovan in izdelan.
Zagovori in predstavitve so tako nujni tudi zaradi tega.
Če učitelj zahteva računalniško oblikovano seminarsko, mora učencem povedati, kdaj in kje imajo dosegljive računalnike, dostop do interneta, tiskalnike in ustrezno pomoč, če računalnik “nagaja”. Moje mnenje.
Jaz sem pri pouku (med nadomeščanjem) testirala, kakšen referat so učenci sposobni “spisati na računalnik” v eni šolski uri – rezultati so fenomenalni (učenci so delali v dvojicah in vsaj eden je obvladal delo na računalniku), s tem da so bile teme s precej neznanega področja.
@lka, imaš prav, da je seminarskih resnično preveč in če jih otrok dela sam, je to kar velika obremenitev.
V sedmem razredu so delali gozdni herbarij, dobili so navodila, da morajo natančno opisati 20 dreves, 10 grmov in 5 zdravilnih zelišč (opis listov, cvetov, debla, plodu, rastišča, gospodarski pomen). Seveda je listje tudi nabral (z našo pomočjo) in posušil. Moj otrok ga je delal sam in kolikor se spomnim je za to porabil minimalno dvajset ur, ampak herbarij je bil več kot odličen. Prav ponosna sem bila! Sploh ne gre za to, da naši otroci ne bi znali…
Učiteljica je pohvalila cel razred, pa niso vsi pisali z računalnikom in mimogrede: za herbarij niso dobili ocene (to so vedeli že prej)! Verjamem pa, da so se ob tem delu naučili tako o gozdu, kot o tem kje in kako se iščejo informacije, nekateri pa tudi oblikovanje besedil z računalnikom, pri vsem tem pa niso bili obremenjeni s tem kakšna bo ocena. Je pa res, da je to edina učiteljica na šoli, ki zna privabiti otroke, da se resnično potrudijo, čeprav slovi kot izjemno stroga, a poštena. Prav zato je za izbirne predmete, ki jih uči ona, vsako leto veliko zanimanja.
In ko prebiram vaša sporočila, me resnično jezi, da ravno na naši šoli ni več učiteljev, ki bi jim bilo mar in bi svoj poklic opravljali z veseljem in namenom, da otrokom na normalni način posredujejo svoje znanje, ne pa da grozijo, žalijo in podobno. Vsako leto se sprašujem koliko so naši otroci, v primerjavi s tistimi na drugih šolah, izgubili. Običajno to pokaže že srednja šola in kar nekaj odličnjakov naše šole poznam, ki so kasneje v srednji pogrnili na celi črti. Res, da k temu pripomore sprememba okolja, puberteta, pa vendar je del tega tudi osvojeno oziroma neosvojeno znanje.
Spoštovani,
bom povezal nekaj stvari v odgovor s širšega zornega kota.
Najprej o računalniških animacijah, predstavitvah in ostalih cirkusih, ki spremljajo “sodobno” slovensko didaktiko. Tudi v svetu so jih svoje čase naravnost oboževali. Zdaj pa se vračajo h kombinaciji sodobnih predavateljskih metod s klasičnimi, ali celo k stari, dobri šolski tabli (plakatu). Zakaj?
Razumem, da se marsikateremu (predvsem mlajšemu) učitelju zdi plesanje slikc po zaslonu zanimivo, zabavno, skratka kul in moderno. Pa še točke napredovanja, kot je napisal moj soimenjak, letijo z raznimi IKT-ji in multiplikatorstvom učiteljem same v naročje.
Ampak učitelj naj bi bil v razredu zaradi učencev – vseh učencev ne le vizuelnih tipov. Metode se pač morajo prilagoditi tudi slušnim tipom in kinestetikom, ki jim navzlic vašim teorijam o “drugačnih” generacijah, tak način “ne sede”.
Komunikologi ob tem opozarjajo še na vrsto napak v komunikaciji z dijaki, v katere je učitelj hitro “prisiljen”. Denimo: razkomoti se v klop poleg učencev ( ali s prstom kaže na migajoče slikice) in jim kaže hrbet. S svojo pasivnostjo da prav nasproten zgled, kot ga propagirajo aktivne metode. Učitelj, ki bo le kazal lepo pobarvane kvadratke ob stranicah pravokotnega trikotnika, bo hitro pozabil, kako se Pitagorov izrek dokaže. In tu je srž problema, na katerega sem na tem forumu že večkrat opozoril. Pomanjkljivo znanje učitelja, take vrste “didaktike” skuša zakrpati. In žalostno dejstvo žal skrije. Učencem postane pouk neka vrsta računalniška igrica, učitelju pa beg v pasivno udobnost.
V tej točki se seveda ne morem strinjati z Enjo in razumem učitelje (npr. gospo iz enega starejših postov), ki so ob katergoričnih obsodbah frontalne oblike prizadeti. Res je, da bi z lahkoto z računalnikom zamenjali učitelja, ki “predava” tako, da bere iz učbenika. Ampak za učitelje iz gornjega odstavka, velja to še toliko bolj.
Ne morete in nikdar ne boste mogli z mašino zamenjati učitelja, ki je snov ponotranjil in jo razume ter razdaja iz sebe. Tako frontalne kot moderne oblike in metode so lahko z gornjo predpostavko fantastične.
Nobena didaktika pa ne more nadomestiti primanjkljaj znanja, niti pričarati učiteljeve pedagoške in strokovne strasti. To je tista velika prevara, veliki blef, ki si ga v zadnjem desetletju nismo znali priznati. Živeli smo v oblačkih, v “montiranih evalvacijah” oblasti, kjer je bil rezultat naprej znan. Lepo smo poskrbeli za obliko, za boljšo samopodobo učencev v novi devetletki. Tudi učitelji so bili s počutjem “v novi šoli” izjemno zadovoljni. Upoštevaje znanje učencev, se zdi to zadnje čudno. Če pa si prikličemo razpravo v moji temi Šok.. pa prav nič. Ni bilo pričakovati, da bi učitelji glasovali proti svoji udobni eksistenci, mar ne?
In zdaj še k Tadesini temi, od katere smo lepo odjadrali. Sprašujete o spornosti seminarskih nalog in pravilnikih. Na povezanost tega dvojega ni opozoril nihče od sogovornikov. Bom pa jaz, četudi sem morda to že storil nekaj časa nazaj v postu “Spet ista pesem”…
Poglejmo torej nekaj (prebranih pravilniških) dejstev: učitelj MORA v OŠ vsako ocenjevalno obdobje od vsakega učenca pridobiti VSAJ eno ustno oceno, skupaj pa DVE oceni. Če tega ne stori, je tudi končna ocena nezakonita.
Predstavljajte si zdaj razred z 28 devetošolci in 15 predmeti. Predstavljajte si hajko za ocenami in nove in nove omejitve, ki jih kasirajo učitelji od vsake nove oblasti (tretjina, 14-dnevni moratorij za pisno ocenjevanje ob koncu obdobja, 256 možnosti izboljševanj…). In ob koncu povejte, ali pa vprašajte oblastnike, kako naj učitelj v vsej svoji “ultra-aktivni naravi” izpelje še preverjanje, utrjevanje..
Učiteljica iz “Tadesinega” posta dobro ve za vse to. Ker ji je “zmanjkalo časa”, kot piše Tadesa, je ustne ocene “zamenjala” z referati. Moje mnenje o slednjih se seveda ne razlikuje dosti od vaših. Jasno je, da pridobljena ocena ne more biti objektivna. Četudi bi učitelj po nekem čudežu uspel vsakega učenca vnaprej obvestiti o “osebnih kriterijih”, glede na možno pomoč doma, dostop do računalnika, glede na aspiracije, cilje.. (po Enji). Slej ko prej pridemo do doslej nerešljivega paradoksa ocenjevanja. Po eni strani moramo v skladu z enakimi možnostmi (pravicami) zagotoviti vsem enake pogoje (npr. pri pisnem ocenjevanju). Glede na različne sposobnosti, motivacijo…se pa to izrazito tepe z individualnim pristopom.
Če upoštevam skromen odziv (2) na moj post “Spet ista pesem” in vaše odklonsko stališče do ocenjevanja referatov, se znajdem v protislovju. Glavni argument predstavnice oblasti Škrinjarjeve je bil namreč favoriziranje referatov napram drugim vrstam ocenjevanja.
Nezaslišano je, da se Pobudi za šolo po meri človeka, sedaj po spremembi enega samega člena zdi celoten pravilnik “naravnost fantastičen”. Še huje pa je, da ni nikakršnega odziva iz učiteljskih vrst.
Za konec pa še o pismenosti. Najprej o računalniški. Na naši gimnaziji vsako leto iz sredstev šolskega sklada nabavimo 2 (dodatna) računalnika. Letni prispevek staršev sicer ni visok, ga pa prostovoljno vplačuje 95% staršev. Tudi zato, ker sredstva transparentno namenjamo za nadstandard VSEH dijakov, ne pa denimo za financiranje zadev, ki bi jih morala pokriti država (stroški tekmovanj…). Če bi čakali na državo, ki je v naši regiji 10 let vlaga izključno v OŠ, bi še vedno uporabljali abakuse. Tako pa je dostop dijak do tehnologije kar solidno pokrit.
Vprašam pa vas, ali zgolj uporaba urejevalnikov besedil še definira računalniško pismenost? Nekdo mora te urejevalnike tudi programirati, pa ne samo urejevalnike. Mi, “izgubljeni usmerjenci” smo bili v gimnaziji deležni 4-letnega učenja programskega jezika Pascal. Nisem bil prav navdušen nad tem dejstvom, a na faksu sem z lahkoto dojel logiko iz “ozadja dogajanja na ekranu”. In čeprav takrat na stvari nisem gledal tako, mi ta logika zdaj marsikje pomaga. Mnogi naši dijaki si danes spet želijo teh znanj, ker želijo biti več kot le uporabniki in (zakaj pa ne) želijo tržiti ta znanja v novi Evropi (kjer programerjev hudo primanjkuje). Žalostno je pa, da je ostalo malo učiteljev računalništva, ki bi programske jezike znali poučevati…
Na to, kako vpliva računalnik na pismenost (in predvsem bralne sposobnosti) mladih po svetu, strokovnjaki že lahko dajo odgovor. Bolj ali manj – katastrofalno. Dokazano je privlačnost slikovnih sporočil povsem povozila podoživljanje napisanega.
Starši mi vsako leto bolj tožijo nad zasvojenostjo njihovih mulcev z internetom. Tožijo nad visokimi telefonskimi računi in nad tem, da raje iščejo povzetke po omrežju, kot da bi se še ubadali s čtivom. Dolgo časa je država sofinacirala Maturant&ko, časopis kjer je bilo moč najti vseh sort nestrpnosti, le slovenske besede, ki bi jo razumeli vsi gimnazijci ne.
Slovenski politiki pač raje gledajo proti Bruslju, kot da bi jih zanimalo izginjanje slovenskega jezika (kot so zapisali v znak protesta ob njihovi odsotnosti slavisti na sl. kongresu na Bledu 2003).
Finci so ubrali drugo pot. Navzlic visoko razviti tehnologiji so uspeli vcepiti mladim ljubezen do maternega jezika in branja. Sami priznavajo, da nimajo tako izjemnega šolskega sistema, da bi opravičeval najboljše rezultate v mednarodnih raziskavah. Imajo pa “svetovne bralne prvake”.
Lep večer od
Marka