defektologija
Pozdravljene,
defektološka dokvalifikacija je namenjena učiteljem, ki že poučujejo v programih, kjer se šolajo otroci s posebnimi potebami, pa nimajo ustrezne izobrazbe- se pravi znanj o poučevanju otrok s posebnimi potrebami. Po zaključku študija ne dobiš naziv prof. def. ampak le potrdilo, da imaš def. dokvalifikacijo, ki ti omogoča, da poučuješ svojo stroko (npr. slovenski jezik, matematiko, strokovne predmete, vzgojne predmete) otroke s posebnimi potrebami
Študij defektologije pa je študij, ki traja štiri leta in absolventsksi staž, torej univerzitetni študij, po katerem imaš formalno izobrazbo prof. defektologije in se lahko zaposliš vsepovsod, kjer je delo za defektologa :).
Izredni študij defektologije obstaja. Se pa res ne razpiše vsako leto. Možno je začeti študij od prvega letnika naprej, od tretjega…
V pripravi je tudi program izpopolnjevanja učiteljic osnovnih šol za poučevanje otrok s PP v razredu. Torej program, ki naj bi razrednim učiteljem priskrbel dopolnilna znanja o populaciji otrok s PP in njihovem poučevanju. Program bo najverjetneje potekal v vikend oblikah (obsegal pa bo priblizno 250 ur). Ne ve se še, kdaj bo sprejet in razpisan.
Morda pa bi prišla v poštev še specializacija za otroke s specifičnimi učnimi težavami, ki jo tudi razpisuje Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko (ja, to je nov naziv oddelka in kmalu naj bi se preimenoval tudi program ter prenovile vsebine programa). To je podiplomski študij in se zaključi s specialistično nalogo.
Upam, da sem kaj pomagala.
Lep dan vsem!
AnA
pozdravljeni!
JAZ PA SE ZELO ZANIMAM ZA ZAČETNI ŠTUDIJ DEFEKTOLOGIJE OZ. SPECIALNE REHABILITACIJSKE PEDAGOGIKE. NAMREČ PO KONČANI GIMNAZIJI BI SE RADA VPISALA NA PEDAGOŠKO FAKULTETO SMER SPECIALNA PEDAGOGIKA. KAKO POTEKA ŠTUDIJ IN ALI JE PRIPOROČLJIVO OPRAVLJAT KAKŠEN POSEBEN PREDMET NA MATURI ?
HVALA
tina-MARTINA: predpostavljam, da si še nekje v gimnaziji, torej te vpis na Pedagoško fakulteto zanima v prihodnosti; študijsk defektologije se izteka, letošnji bruci so se vpisovali v (klasični) univerzitetni študijski program specialne in rehabilitacijske pedagogike; študija specialne pedagogike ni. Glede na to, da gre bolonjska prenova proti koncu pa te lahko doleti celo vpis v bolonjsko varianto takega študija, ki je v tem trenutku še ni. Že zdaj zbirati informacije za to področje študijsa torej ni posebno smiselno. Največ informacij glede študija in vpisa, pa tudi najbolj točne, boš dobila kar na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki edina v Sloveniji izvaja študij take sorte.
n
Za študij SRP se je po mojem mnenju najbolje vpisat na splošno gimnazijo. Drugače je pa študij zelo zanimiv, razgiban in predvsem je ogromno prakse, kar je super. V prvem letniku je dokaj dolgočasno, večina pedagoških predmetov in bolj malo specializiranih (morda je zdaj ko je bolonjski kaj drugače), od 2. letnika naprej pa postane izjemno zanimivo.
Zaenkrat lahko ponudiš pomoč na kakšnih društvih (sožitje, sonček,…) kot prostovoljka, da malo spoznaš populacijo, vidiš kaj ti leži. Kasneje se boš tako lažje odločila za smer študija SRP (surdopedagogika, tiflopedagogika, motnje v duševnem razvoju,…)
Vzgojiteljskega programa jaz ne bi predlagala. So pri osebah s posebnimi potrebami čisto drugi pristopi kot pri običajnih otrocih. Škodit sicer ne more, ampak nobene prednosti ne boš imela. Poleg tega imaš do mature še več kot 4 leta-morda se boš odločila za kak drug študij in v takem primeru je splošna gimnazija najboljša vstopnica za vnaprej.
Glede predmetov na maturi pa ti lahko zelo prav prideta na študiju psihologija in biologija, vendar ni nujno. Se na fakulteti vse predava lepo od začetka, tako da v zaostanku, če ne izbereš teh dveh predmetov, ne boš.
Za tiste, ki nameravate to študirati: pomembno je da se zavedate, da se boste ukvarjali z otroki s posebnimi potrebami, kar pa ne pomeni, da so ti otroci neumni in da zmorejo manj. Naloga defektologov je, da snov razložijo na učencem razumljiv način (ker zaradi svojih posebnih potreb pač potrebujejo drugačno razlago od normalnih otrok), da jo bodo razumeli in znali v praktičnem življenju uporabljati. Žal se velika večina teh “strokovnjakov” ne trudi, da bi otroke naučili maksimalno veliko glede na njihove zmožnosti, ampak so popolnoma zadovoljni če dosežejo (ali pa tudi ne) minimalno znanje za napredovanje v višji razred/letnik.
Torej: zavoljo teh otrok pojdite študirat defektologinjo le tisti, ki imate veselje do dela s takimi otroki, ki se boste trudili, da se naučijo toliko, kolikor le zmorejo, in ne ker naj bi bili v raznih zavodih “ziher pa nezahtevni šihti z vredu plačo”.
LP
Naj se še jaz oglasim in podelim svojo izkušnjo s študijem Specialne in rehabilitacijske pedagogike. Po končani gimnaziji s prav dobrim uspehom in maturo opravljeno z odliko sem se vpisala na ta študij, ker sem od nekdaj želela delati z otroki in jim pomagati.
Čeprav so nekatere kolegice napisle, da študij ni težek, da izpite opravijo z relativno lahkoto, to ne drži povsem. Kar nekaj izpitov je zelo težkih, začne pa se z njimi že v prvem letniku, tretji letnik pa je na tej smeri tako in tako že pregovorno najtežji. Tudi sama sem kakšen izpit morala opravljati po trikrat, enkrat celo pred komisijo, pa verjemite, da sem se navajena učiti. Tudi praksa ni samo gledanje in opazovanje, pač pa priprava na izjemno zahtevno in psihično naporno delo. Ker sem zaposlena kot specialna pedagoginja, lahko iz prve roke povem, da moj poklic ni dovolj cenjen, starši se zahtevnosti našega dela dostikrat ne zavedajo in kar nekaj je tudi takšnih učiteljev, ki na specialne pedagoge gledajo bolj kot na njihove sluge, kot pa na specialiste na svojem področju. In tudi na šolah te »ponucajo« za raznorazne opravke, ki sploh ne spadajo pod pristojnosti tega poklica.
Morda še omenim, da je za uspešno in učinkovito delo potrebno, da se naučiš in poznaš ogromno teoretskih pedagoških konceptov, česar se dosti srednješolcev, ki so vpisujejo na ta študij, ne zaveda.
Tako da tistim, ki jih osrečuje delo z otroki priporočam manj zahteven študij-
študij razrednega pouka, saj se nenazadnje tudi tam v veliki meri srečate s celim spektrom motenj pri učencih, ki ne dobijo odločbe za pomoč specialnega pedagoga.
Verjetno se bo našel kdo, ki mu to kar sem napisala ne bo povšeči in bo branil svojo stroko do onemoglosti, a se mi zdi fer, da sem povedala tudi nekaj o manj prijetnih straneh tega študija in poklica, da bo morda za koga odločitev za vpis na pravo fakulteto lažja.
P.s. Seveda pa še vedno velja, da je katerikoli študijski program lažji v Mariboru kot v Ljubljani 😉
pozdravljeni. sem študentka 3. letnika na ff mb, smer sociologija in pedagogika. svojo študijsko pot bi rada nadaljevala na pedagoški univerzi v Ljubljani, smer specialna in rehabilitacijska pedagogika in sicer na magistrski stopnji. ker določenih snovi na mojem študiji nismo obravnavali, bom morala narediti diferencialne izpite, opraviti prakso in obiskati vaje. Pa me zanima, ali je morda kdo, ki je storil enako kot nameravam jas in bi z meno delil svojo izkušnjo? zanima me namreč koliko izpitov je moral narediti, kakšne so cene teh izpitov, ali je težko opravljati te izpite, kako dolgo delaš te diferencialne izpite, ..
za odgovore se naprej zahvaljujem.
anja