Najdi forum

pobeg od doma

Ali ima kdo izkušnje z beganjem najstnikov od doma ? V kolikem času se je vrnil , je večkrat begal od doma, kaj ste storili-kako ukrepati da se zadeva ne stopnjuje ? Ali ste že sami postavili upornega najstnika pred vrata ?

Kot najstnica – in še sedaj :))) – sem precej rada uporabljala svojo glavo in predvsem jezik. Sicer nisem bila “problematična” – šola mi je dobro šibala, nisem ponočevala in popivala, kadila, se prostituirala ali drogirala – edina velika težava, nepremostljiva za moje starše je bila ta, da jim nisem verjela vsega, kar so mi servirali in sem v pripravljenosti na večni besedni spopad vedno našla protiargumente.

Moja mama se je (žal neuspešno) kar naprej podajala v take spopade in, ko ji je- precej hitro – zmanjkalo štrene ali dobrih argumentov – mi je navadno rekla: “pa spokaj od doma, pa čimprej!” Oče se z menoj ni prepiral, enostavno je loputnil z vrati (madona, smo imeli dobre podboje :))) ) in zakričal, naj že “izginem iz bajte”.

Slišati je obupno, vendar so mi prav te večno pete “litanije” dejansko pomagale čimprej se postaviti na svoje noge, tako sem se pri skoraj 21-tih dejansko osamosvojila.

Ko sem odhajala, je mama zadnjo noč za hip posedela ob moji postelji in mi rekla- “veš, nisem mislila resno s tistim, da kar spokaj”… OK, ni mislila resno, ampak…. mnenja sem, da se s takimi izjavami ne gre hecati. Pustijo pregloboke rane.

S starši se še vedno ne razumem najbolje, čeprav napredujem, tega, da so me podili od doma, ker sem pač jezikala, pa najbrž ne bom pozabila nikoli..

Če otrok beži od doma, ga najbrž tarejo težave, ki mu jih doma ne zmorete pomagati rešiti ali pa težave celo izvirajo doma.

Verjetno se bo potrebno precej potruditi, si pridobiti otrokovo zaupanje (zanimivo, koliko staršem zmanjka energije za vzgojo otrok po 10-tem letu, nekateri, zanimivo, dejansko mislijo, da je najtežji del vzgoje tja do otrokovega 5,6 leta…) in vzpostaviti stike…

Veliko sreče,

Ali

Ne morem dojet, da lahko katerikoli starš izjavi, da bo otroka postavil pred vrata. In vem, da je tega veliko, samo taki starši niso vredni, da se jim tako reče.

In kaj je to “uporno”? Kot je rekla Ali – mislila je s svojo glavo. Ja, večen problem za starše, ki hočejo, da so otroci večne ubogljive igračke, pa če si to priznajo ali ne.

In če so problemi? – Noben otrok oz.človek ne zaide v težave kar tako. Vedno so globlji vzroki in tem se je treba posvetiti, ne pa zganjati avtokracijo in ravnati z otroki kot s pritepenci, katerim vedno lahko odpoveš stanovanje, če ne plešejo, kot ti hočeš. Še dobro da ne! Saj imajo svojo pamet!

In če si spravil bitje na svet, je več kot podlo sploh omeniti, da ga boš zavrgel. To je nekaj najbolj gnusnega. Ni stvari, ki jo lahko otrok stori, da bi mu starš lahko to rekel. Ni je.

In ko so problemi (ker vedno so, ker živimo v takem svetu, da vedno so): preden reagiraš, se najprej vprašaj, ali gre za tvoj ego, za tvojo željo po kontroli ali hočeš otroku resnično pomagati.

In seveda, ali si dober zgled. Ponavadi so starši slabši zgledi, kot si sploh lahko predstavljajo.

In dejstvo je,da si velika večina predstavlja svoje otroke kot neizoblikovano maso, ki jo morajo po svoje izoblikovati. In potem so presenečeni in jezni, ker se izkaže, da ima ta masa že svojo glavo in dušo, ki je popolnoma neodvisna od ljudi, ki so jo fizično spravili na svet.

nova
Uredništvo priporoča

moraš pa res lepo delati z otrokom, da si želi pobegniti od doma.
in potem še razmišljaš, da bi ga kar sama postavila pred vrata…

na forumu niso dovoljene žalitve, zato bom kar nehala.

Gre samo za razmišljanja če bi se zgodilo…. ? gre za izsiljevanja srednješolca če ne bom…. bom pa šel… in če enkrat popustiš se to samo stopnjuje., zato razmišljava z možem tudi o “grobi” varianti – da bi ga postavila enostavno pred preizkušnjo da pač lahko spoka in gre če misli da mu bo tako bolje

Preizkusnja samostojnosti sploh ni slaba ideja, samo se da izpeljati tudi drugace: pomagajte sinu najti sobo v dijaskem domu, recimo, pa naj zazivi samostojno.
Brez nepotrbnih grozenj in grobosti.
Moj predlog 🙂

Pa lep pozdrav
Bernarda

jaz sem PROTI grobim variantam,
sploh pa z najstniki, ki so v sebi tako zelo občutljivi in ranljivi na vsako besedo.
saj se vsi delajo, kako so že veliki in odrasli in kako vse zanjo in zmorejo brez staršev… saj smo bili mi tudi taki… kaj pa si v resnici čutil in si želel…
jaz vem, da razumevanja…
pogovora,
da bi me nekdo poslušal,
razumel, kako se počutim,
da bi lahko izrazila tudi jaz svoje želje,
da z mano ne bi ravnali več kot z popolnim otrokom
da bi mi zaupali, da sem dovolj pametna, da ne bom delala neumnosti,
da sem pripravljena pomagati,
in sodelovati, če je odnos pošten in iskren

skratka želela sem si sodelovanja.

in to isto si želi tvoj sin.

tudi če te, navidezno ne posulša, še kako posluša in išče v tvojih besedah nekaj, kar bi mu dalo vedeti, da ga razumeš… da veš kako se počuti, da veš kako razmišlja, kaj si želi… ko to dosežeš, se bo odprl in bo medsebojna komunikacija, kjer boš ti in kjer bo on veliko lažje pojasnili kaj pričakujete drug od drugea in se zmenili za določena pravila in kompromise…

ne vem, lahko bi pisala še in še, pa ne vem zaradi kakšnih problemov konkreno tvoj sin grozi in res samo grozi z odselitvijo.

njegova grožnja je klic na pomoč.

pomeni, da je nezadovoljen in starša sta in mu pomagajta, ne pa mu z grobimi variantami dokazovati, da je numen, če misli, da bo lahko preživel sam.

ker s trmo se da veliko doseči, veliko dokazati,
ampak morata vedeti, da če bi bil prisiljen vama karkoli podobnega dokazovati,

bi vidva v njegovih očeh izgubila popolnoma vse točke.

povejta mu, da ga imata rada, da si ne želita, da se odseli, da itak bo nekega dne odšel od doma, da bi mu rada pomagala in da bi rada, da se zmenite pošteno in odkrito kako boste napake drug pri drugem odpravili.
naj vam pove, kaj ga moti,
kaj bi rad,
vidva povejta pa svoje in potem sledijo kompromisi.

Ha, kaj vse so meni provalili moji starci! Še zdaj se mi naredi knedl v grlu. Jaz sem odšla pri 19. Sicer študirat, vendar se nisem nikoli vrnila. Raje sem bila lačna, in bila sem velikokrat, kot pa da bi jih kaj prosila. Moj veliki, neopravičljiv, neodpusten greh? Pri 22 !!!! sem pripeljala PRVEGA fanta na obisk. Odličnjakinja! Pridna pupa! Pa kar fanta bi imela? Sledile so zaušnice in naj se takoj poberem…. Pa sem se.Čeprav se nisem imela kam. Kje vse sem se švercala! Samo sama sebi se lahko zahvalim, da nisem jemala drog, ki so mi jih ponujali, da sem doštudirala, da sem se izognila vsem pastem mladosti. Najhujše pa je bilo spoznanje, da mojih starcev ni bilo nikoli na voljo, kadar sem imela probleme. Še moje sreče niso znali deliti z mano! Na podelitvi diplome sem bila ednina, ki sem jo prejela sama samcata. Edini komentar mojih… no, a si le spacala? Zato dragi moji, če so vam otroci pobegnili, lahko rečem samo, hvala bogu, da so vam. Pred obraz si postavite ogledalo in si povejte, da ste si čisto sami krivi. Ne okolje, ne slabi geni otrok, ne družba, ne šola. Samo vi ste vzrok.

Veliko resnice in dober prikaz bedne patetike izrekanja groženj, ki jih človek sicer ne misli resno, jih ne izvrši, pa pri otroku, ki normalno grožnje po svoje le resno vzame, pustijo neizbrisne sledi. Resnica je tudi o popuščanju primernega pristopa k otroku po 10 letu, ko otrok ni več otrok. Od takrat dalje otrok, oz, mladostnik potrebuje predvsem sprejtost, možnost vrnitve v brlog, to, da ga imamo radi takega kot je in kot bo, ne samo takega, kot mi mislimo, naj bo. Spodbudno je, da ima toliko otrok več pameti, ko jo imajo njihovi starši. Žalostno pa je, da si starši sami škodijo in da vidite, kako je to potem, ko postanejo starši onemogli.

Bivol

V takem trenutku je edina modra odločitev poiskati strokovno pomoč za celo družino in ne iskati grešenga kozla, če jo hočete zvoziti. Dlje ko ostaja napetost, teže se je pogovoriti. Maša vam je vse naštela, le presekati začarani krog je težko, zato je bolje, da vam pomaga nekdo od zunaj, ki ni sam čustveno vpeleten v vaše probleme.

Bivol

mene starši pošlejo vn,potem me pa grobo pre tepejo,ce prosim za podalšek,mislim da to ni rešitev,saj so mi stem potali sovražniki.

Tule je moja izkusnja s pobegom:
pobeg se je zgodil pri 18 letih,z prijateljico sva se odlocili da bi pobegnili od doma zaradi slabih odnosov v druzini,sole,fantov…skratka imeli sva obcutek da nama gre vse narobe.nacrtovali sva pobeg vse do potankosti.vzela sem denar ki sem ga vsa leta sparala od stipendije,in ga mal mami ukradla,prijateljica je naredila isto.z vlakom sva odsli v milano spale sva 1 noc v nekem privat hotelcku z 2 zvezdicami.dokler ni cez tri dni prisla policija in naju odpeljala na soncno stran alp in zabave je bilo konec.

ali nista vse do potankosti naredili zakaj so vaju potem ujeli??

tudi jaz sem pri 10 letih pobegnila od doma in moj fant skupi sma pobegnila iz domovine v italijo tam so najo iskali skoraj vsa policija skrivala sva se nekje v jami bilo je zelo temno in mene je bilo strah zato nikoli večnebom pobegnila sej ko sma prišla domov ozeroma naju je policija najdla najo je odpeljala domov zato priporočam da ne pobegnete od doma če niste v taki godlji [NEKAJ VAM BOM PRIPOROČILA ČE SLUČAJNO POBEGNETE OD DOMA ]

ZRAVEN IMEJTE::KOCO,DOVOLJ HRANE IN PIJAČE,ČE GRETE POZIMI TUDI TOPLA OBLAČILA,POLETNA OBLAČILA ZA POLETI,DENAR,NOČNO SVETILKO,KAK NOŽ,MIDVA S MOJIM FANTOM SMA IMELA ŠE ZRAVEN LIČILA KER NAJO JE POLICIJA ISKALA DA SMA SE LAHKO NALIČILA IN LASULJO…………..♥
vso srečo pri pobegu in lep pozdrav

Oh vem kako je to.ravno sem v tem obdobju najstinstva in nimi najlazje..oceta nism vidla ze od 2 leta.ne placuje niti za mojo prezivnino niti potrudil se me ni videti oz.useeno mu je zame.mami pa ..hja…nisem najbolj pridna niti v soli samo se trudim.in po pravici povedano sploh ne vem kaj doma delam narobe.karkoli naredim(pospravim,narisem)je za njo narobe.veckat so iz njenih ust letele tudi zaljivke in ceprav tudi pred 6 leti se jih sevedno dobro spomnim.danes mi je rekla da naj zginem ze enkrat iz njenega stanovanja.to tudi komajcakam..nameravam pobegniti in v gozdu narediti samomor.tako ali tako me nebo noben od starsev pogresav.

Ne, prosim! Ne delat tega! Mama verjetno ni tako mislila! Starši prevečkrat izustimo stvari, katere ne bi smeli in nam je potem žal! Poskušaj se pogovoriti z njo, povej ji, kaj te tare. Očitno te ne razume, ne ve, kaj razmišljaš in kako. Sigurno te bo razumela. Verjetno je tudi njej težko in ne ve, kako se naj loti popravljanja odnosa, ki je skrhan. Samo to pokaže na neprimeren način. Odrasli prevečkrat odreagiramo napačno. Jaz vidim to pri svoji hčeri! Prosim, res, ne počni tega. Lahko pokličeš na kakšen zaupni anonimni telefon, se zaupaš prijateljici ali njenim staršem. Vedno je izhod, pa čeprav je zdaj vse črno pred tvojimi očmi! Vedi, da te ima mama zelo rada. In verjetno vsak dan pričaraš nasmeh na obrazu kakšnemu sošolcu, prijatelju, prijateljici …

Prvič sem pobegnila od doma že pri 12 letih. Z mamo si nikoli nisva bili dovolj blizu, da bi si zaupali. V najine prepire se ni nihče vtikal. Starša sta se ločila ko sem bila stara 9, ker se nista prenašala. Moja edina skrb je bila kako bosta lahko v istem prostoru na moji valeti. Kakorkoli tisti dan sva se sprli glede mojega jezikanja in odgovarjanja. Nebom lagala bila sem zelo problematičen in nasilen otrok. Večkrat sem se v šoli stepla in bila sem pogosta obiskovaljka rovnateljičine pisarne.

Pobrala sem nahrbtnik, notri stlačila pulover, denar,telefon in nekaj hrane. Nisem nameravalamiti daleč. Mogoče bi pešačila do očeta. samo zato, da bi jo prestrašila sem blokirala njeno številko. Ni me bilo en dan. Ko sem se pojavila pred pragom hiše me je najprej objela in povedala, da jo je zelo skrbelo (Nisme ji vrjela) potem pa sem dobila kazen in udarec po gobcu.

Čez kakšen mesec sem ponovila. In zato me je peljala na Center za Socijalno delo k psihologinji.

V tistih letih sem bila alergična na dotike, objeme itd. Preprosto nisem prenašala drugih. Dobila sem lažjo obliko anksijoznosti. Ponoči me je večkrat med spanjem metalo po konci, ker nisem prišla do zraka. Pomirilo se mi je šele pri 15 letih.

Od doma sem za več časa pobegnila pri 16. Za teden sem odšla k prijateljici. Mamo je skrbelo a ni prijavila na policijo. POtem se je zgodilo nekaj kar mi je spremenilo življenje.
Moj najboljši prijatelj je doživelj nesrečo, ki mu je uzela življenje.

Js sm stara 16 in pr enajstih letih sm dvakrat pobegnla od doma kr je blo neznosno doma.

Objava čaka odobritev

New Report

Close