Šolski sistem-program OŠ
Zanima me, kdo so ljudje, ki sestavljajo in pišejo učbenike, predvsem za OŠ?
Zanima me, če mi lahko kdo iz stroke, ki bere ta forum, razloži, opiše, kako to poteka, kdo to odloča? Vem, da je avtorjev ponavadi več, napisanih na učbenikih in del.zvezkih, ampak mene bolj zanima na podlagi kakšnega programa, kakšnih statističnih obravnav, morda učbenikov OŠ iz EU, zaokrožijo potem celoto in sestavijo snov?
Kdo lahko vse sodeluje, poda predloge, ideje pri oblikovanju šolskega učnega programa?
Opažam namreč, da je nekaj hudo narobe z osnovno izobrazbo generacije pred menoj.
Tudi sama imam dva šoloobvezna (OŠ, nižja in višja stopnja) otroka in to kar berem, je precejšen kaos.
Sploh za nižjo stopnjo. Recimo, SPO (spoznavanje okolja), določene stvari so obrazložene kaotično in razpršene so na več straneh. Za otroka, ki šele spoznava taktike učenja, je to čisto neprimerno. Stavki, odstavki, rahlo obrnjeni naokrog, razlagajo eno te isto stvar na treh straneh, medtem, ko bi lahko enostavno zapisali bistvo v treh stavkih.
Enako opažam na teh forumih, kjer pišejo najstniki.
Struktura stavkov, vrstni red besed, je pri nekaterih porazen. Podobno, kot bi pisal tujec, ki se šele uči slov.jezika.
Ne gre za eno, dve napaki, vsak se lahko zatipka. Gre za celoto, celotno vsebino, in ta je včasih skoraj nerazumljiva.
Pa ne govorim o slengu.
Pa tudi ne mislim, da so za vse krivi najstniki, ki dosegajo slabši učni uspeh.
Očitno je, kljubvsemu, da bi se bilo potrebno resno zamislit in premislit o učnem programu.
Hvala za odgovore.
LpL
Obratno je, kot izgleda mislite: najprej obstaja program in na podlagi obstoječega programa potem avtorji pišejo učbenike, ki jih mora potrditi posebna komisija pri Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje, da postanejo javno veljavni. Torej učbeniki temeljijo na programu in ne program na učbeniku. Učbenik lahko načeloma napiše kdorkoli, navadno pa gre za učitelje praktike ali specialne didaktike (npr. didaktike geografije, didaktike zgodovine itd.).
Učne načrte sestavlja Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, ki ga sestavlja 16 strokovnjakov s področja predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja in splošnega srednjega izobraževanja,10 strokovnjakov s področja humanistike, družbenih ved, naravoslovja, tehnike in umetniških disciplin. Teh 10 predlagajo univerze (9) in samostojni visokošolski zavodi (1). Vsaj četrtina jih mora biti strokovnih delavcev šol oz. vrtcev, en mora bit imenovan od italijanske in en od madžarske narodne skupnosti.
Upam, da sem bila kaj v pomoč.
Problem je še bolj kompleksen. Stanje, ki ga opisujete je lahko delno posledica nekvalitetnega učbenika za SPO (težko presodim, bi ga morala poznat in poskusit po njem učit, pa tudi nisem razredna učiteljica), v tem primeru je rešitev zelo preprosta – menjava učbenika. Dvomim, da je problem to, je pa možno. Dvomim, ker se laiku včasih zdi kaotično in nejasno, kar je pravzaprav samo razčlenjeno na prafaktorje, da je prilagojeno sposobnostim določene starostne stopnje. Kar se namreč odraslemu zdi jasen stavek, v katerem je kratko in jedrnato podano bistvo zadeve, je namreč mlajšemu otroku pogosto z informacijami prenatrpan klobčič, iz katerega ne znajo razbrati, kaj je pomembno in kako so stvari med seboj povezane. Torej gre lahko za eno ali drugo – nekvaliteten učbenik, ali pa kvaliteten učbenik, ki se vam zdi nelogično organiziran.
Drugi problem, ki ga opisujete pa je še kompleksnejši. Delno je povezan s šolskim sistemom, delno pa ne. Največji problem je, po mojem mnenju v tem, da mladi in otroci ne berejo in ne pišejo več. Pravilno se naučiš organizirati besedilo samo, če si stalno izpostavljen pravilno organiziranim besedilom in jih tudi prisiljen tvoriti. Včasih smo ljudje stalno brali in pisali, tako ali drugače. Danes pa so že otroci izpostavljeni bolj risankam kot knjigam in stripom, pa še te risanke so pogosto v tujih jezikih ali sploh brez jezika (večina ponudbe na raznih Cartoon Network in podobnih postajah). Starši jim ne berejo več tako pogosto pravljic za lahko noč. In potem ko vstopijo v šolo in se naučijo pisati in brati tega ne uporabljajo nikjer drugje, kot samo v šoli in pri pisanju domačih nalog. Včasih so nas naučili pisati in potem smo vse življenje pisali in to znanje logično izbrusili (eni bolj, drugi manj, ampak povprečna raven je bila višja od današnje povprečne ravni).
Poleg tega se je spremenil tudi namen šole. Včasih je na nas prenesla vzorce – poštevanko, deljenje, stavčne člene, periodični sistem, karkoli že. Današnji namen šole naj bi bil, da učence nauči samostojno učiti se in iskati informacije, naj ne bi bilo več toliko poudarka na učenju snovi, temveč na pridobivanju spretnosti za samostojno učenje snovi skozi celotno življenjsko dobo (vseživljensko učenje). To se na papirju sliši super, v praksi se pa potem malo izjalovi. Ne bi o tem zakaj, ker lahko napišem cel esej 🙂 V končni fazi jih naučimo tistega, kar naj bi jih, saj gre danes študirat veliko večji delež mladih kot v naših časih. V naših časih osnovnošolec z dobrimi ali nižjimi ocenami ne bi kar tako doštudiral, ker ne bi bil opremljen za to; danes je za to opremljena večina populacije (seveda ne za vsako fakulteto, ampak to ni namen sistema).
Tako, to je zelo poenostavljena razlaga. Kot starš lahko največ naredite s tem, da otrokom dajete zgled in jih spodbujate pri branju in pisanju, če si želite, da bodo dobro pismeni. (Žal) je tako, da gre osnovno šolstvo v to smer, da bodo za kvalitetno izobrazbo morali vskočiti starši, ker šola ne bo mogla dati dovolj. Nenavsezadnje je tako v vsem zahodnem svetu: osnovna šola da minimum, minimum pa se je spremenil; danes je moč vse informacije najti na internetu in jih ni treba vedeti, jih je pa treba znati poiskati. Pravilno izražanje? Čemu le, če se sporazumevamo prek emojijev, kratic, če nihče nima časa, da bi pisal in govoril pravilno? Zakaj pisati pravilno, če imajo računalniki itak slovarje, ki samodejno popravijo napake? Zakaj se sploh učiti pisati, če bomo celo življenje samo še tipkali? Zakaj prebrati knjigo, če lahko gledaš film? Zakaj gledat risanko s podnapisi, če danes tudi Slovenci risanke že sinhroniziramo? Meni ni všeč, ampak tako pač je.
Spoštovani,
se pa globoko strinjam z vami v tem, da smo morda v šolstvu pri uspešni strategiji malce zaspali. Optimistično naj bi bilo, da se priprava nova Nacionalna strategija za razvijanje pismenosti. Sem pa mnenja, da je nujno pričeti s predopismenjevanjem strateško že v vrtcu; kar pomeni ne le vzgoja otroka ampak tudi strokovnih delavcev ter staršev. V poslanstvo šole se tu ne bom spuščala, odvisno od šole, od posameznika, ki poučuje in od njegove “energije”: Vse se zmore, če se hoče tudi v tem obstoječem sistemu.
LP Nataša D