Motivacija za učenje
[sup].
.[/sup]
Veliko otrok ni motiviranih za učenje. Marsikdo zna povedati, da tudi starejše generacije niso bile ljubiteljice šole, pa so se vseeno učile.
Zakaj je učna motivacija dandanes tak problem?
Priča smo fenomenu »instant uspeha«: udeleži se resničnostnega šova, bodi kontroverzen in postani zvezdnik! Obesi svoj video na youtube in glej, kako raste število ogledov! »Uau, zvezda lahko postaneš že samo, če si na TV in netu; sploh ti ni treba nič delati!« Pomembno je le, da izstopaš – kar lahko dosežeš z minimalnim trudom.
V izobraževalnih ustanovah se nižajo kriteriji znanja: v nižjih razredih osnovne šole otroci lahko ponavljajo razred samo ob soglasju staršev. Srednje šole in fakultete se borijo za število učencev/študentov in nižajo kriterije vpisa. »Kul, če delam po liniji najmanjšega odpora, bom speljal!« Tako pridejo na fakultete mladi odrasli, ki oddajajo pisne izdelke z osnovnimi pravopisnimi napakami (npr. »čakau« namesto »čakal«).
Drži, marsikatera šolska snov nima večje praktične vrednosti – razen za udeležbo na kvizu. Zakaj bi Maja, ki želi postati prevajalka, morala vedeti, kakšne vezi so med atomi ogljika v butanu? Zakaj bi Jaka, ki bi rad postal strojni inženir, moral poznati vrste priredij in podredij? Razumljivo, da ona ni motivirana za učenje kemije in on ne za učenje slovenščine. Nismo vsi za vse. Nikoli nismo bili. A šolska snov je že desetletja približno enako dolgočasna.
Nihče ne mara početi stvari, ki ga ne zanimajo in mu v prihodnosti verjetno ne bodo koristile. Vendar jih nekateri bolj vestno počnejo kot drugi. To je stvar odgovornosti in delovnih navad. Ali vsi hodimo v službo zato, ker nam je tam zanimivo in ker obožujemo svoje delo? Se navsezgodaj zjutraj zvlečemo iz postelje zato, ker smo motivirani, ali zato, ker smo odgovorni?
Današnji otroci so pasivni, ker nimajo izkušenj, kako bi dobro opravili določeno delo. Otroci brez resnejših zadolžitev v gospodinjstvu ne morejo razviti delovnih navad. Tudi otroci, katerih starši dokončajo gospodinjska opravila namesto njih, ne morejo razviti delovnih navad. Razvijejo pa prepričanje, da se težave rešijo brez vlaganja lastnega truda. Menimo, da bomo privarčevali dragoceni čas, če bomo postorili to in ono namesto otroka. Na kratek rok res privarčujemo čas, a na dolgi rok spodbujamo otrokovo pasivnost in ždenje. Podobno velja za kontekst šolanja: če se otrok v 7. razredu še vedno uči s starši, kakšna izkušnja bo to zanj? Kaj ima od uspeha, če zaslug zanj ne more pripisati sebi? Uspeh sam po sebi ni bistven. Pomembno je znati organizirati svoj čas, načrtovati učenje, se učiti na učinkovit način in samostojno, pomembno je razvijanje samodiscipline. Za otroka so bistvene izkušnje, da bo le z lastnim trudom in prizadevanjem deležen uspeha – ob tem mogoče še pohvale, če že boljše ocene ne.
Učenje odgovornosti, delovnih navad in samodiscipline je lažje, če v tem početju vidimo smisel. Kaj je npr. smisel šole? Kaj otrok pridobi, če konča osnovno šolo? Če dobi določeno oceno? »Starši mi bodo dali mir. Pa na srednjo šolo se lahko vpišem. In potem lažje dobim kakšno službo.« Zakaj bi se moral učiti že zdaj? »Da mi bo mama dala mir. Pa da mi ne bo ostalo toliko za potem.« In kaj si sploh želi na koncu semestra in potem šolskega leta? »Mmmmm … Dobre ocene. To so takšne ocene, da bodo starši zadovoljni in mi bodo dali mir.« V učenju se sicer skriva več smisla kot le to, da imaš dobre ocene in ti starši dajo mir. A otroci se tega pogosto ne zavedajo.
Otroci se pogosto učijo zato, da ohranijo dober odnos s starši. Zato je pomembno, da starši ne izgubijo stika s svojimi otroki. To nikakor ne pomeni, da starši zavoljo »harmoničnih odnosov« popuščajo otrokom. Pomeni pa, da otroka spodbujajo in sprašujejo, kaj si misli o svetu naokrog in kaj lahko stori, da se bo v njem čim bolje znašel. Pomeni, da čim manj kritizirajo in očitajo ter čim več postavljajo trdne, jasne, stabilne meje: da jasno povedo, kakšno je želeno vedenje in kakšno neželeno (glede na otrokove zmožnosti). Da določijo, kakšne bodo posledice v enem primeru in kakšne v drugem (te lahko določijo skupaj z otrokom). In predvsem, da se napovedanih posledic tudi držijo.
Tina Milharčič, svetovalka in vodja delavnic učenja[/url] na Inštitutu za osebni razvoj Corpus, Anima, Ratio[/url]
Ljubljana: Dolenjska 318
Koper: Ferrarska 30
Spoštovana ga. Tina Milharčič
Hvala za zelo dober članek o Motivaciji za učenje. S tem problemom se srečuje veliko najstnikov in njihovih staršev.
Res je, da najstniki, ki nimajo motivacije za učenje, nimajo razvitih delovnih navad, ne znajo organizirati svoj čas, načrtovati učenje, se učiti na učinkovit način in samostojno, nimajo samodiscipline.
Predlagate da starši ; čim manj kritizirajo in očitajo ter čim več postavljajo trdne, jasne, stabilne meje: da jasno povedo, kakšno je želeno vedenje in kakšno neželeno (glede na otrokove zmožnosti). Da določijo, kakšne bodo posledice v enem primeru in kakšne v drugem (te lahko določijo skupaj z otrokom). In predvsem, da se napovedanih posledic tudi držijo. “
Posledice za želeno vedenje so mi jasne:
– več tv, več interneta, več izhodov s prijatelji …pač to kar si najstnik želi.
Kakšne pa so lahko možne posledice za nezaželeno vedenje, če vse ugodnosti ukinemo, najstnik bo pa še vedno vztrajal pri svojem; nič učenja, nič domačih nalog, celo prijateljem se bo odpovedal, samo da bo trmasto vztrajal.
Hvala za odgovor.
Pomeni, da čim manj kritizirajo in očitajo ter čim več postavljajo trdne, jasne, stabilne meje: da jasno povedo, kakšno je želeno vedenje in kakšno neželeno (glede na otrokove zmožnosti). Da določijo, kakšne bodo posledice v enem primeru in kakšne v drugem (te lahko določijo skupaj z otrokom). In predvsem, da se napovedanih posledic tudi držijo.
Če se lahko vmes oglasim 🙂 posledica neustreznega vedenja so rezultati : se pravi ni učenja je cvek – konkretna posledica. Dvomim, da se bo prijateljem odpovedal, predvsem gre tu za zaupanje v otroka: vem, da zmoreš vem, da lahko, če hočeš, če pač ne želiš je to tvoja izbira, sicer vendar… razmisli, pretehtaj.
Zelo zelo nazorna in preprosta knjiga: Nesrečni najstniki- ko jo boste prebrali vam bo zelo jasno kaj je to- dati otroku možnost izbire kot tudi temeljno zaupanje, ki ga otrok zagotovo najbolj potrebuje. Tudi na poti do njegovega razvijanja samodiscipline.
Lep dan, NAtaša Durjava
Nemotiviranost za učenje je tudi posledica vsesplošne razvajenosti. Ljudje se moramo hočeš-nočeš sprijazniti, da je v življenju dostikrat potrebno delati tudi stvari, ki nam niso čisto po godu, kar je po mojem tudi namen vsega balasta v šolah.
Žal pa se mladim daje napačne signale – delaj po liniji najmanjšega odpora, po potrebi igraj preko trupel, delaj samo, kar ti je všeč, če pa se zatakne, pa bomo brž obtožili “grde” učitelje, starši se bodo nemudoma aktivirali in obračunali z nepravično šolo, morda se aktivirajo še kakšne službe.
Nekoga, ki je deloval po liniji najmanjšega odpora in v veliko primerih nemoralno, se danes kaže kot: “Glej ga, ta se je znašel”. Torej negativne vrednote že v osnovi kažemo kot nekaj pozitivnega, kar pa ni v redu.
Potem pa imamo primere nedoraslih osebkov, ki jih je vse več. Metanje v tla v trgovini se še nekako da tolerirati, “težave” v šoli, ki so kot po pravilu vedno krivda nekoga tretjega, že težje…ko pa enkrat odrastejo, pa postanejo hud družbeni problem, sploh če se nekako prebijejo na kak visok položaj v politiki, gospodarstvu,…
Pozdravljeni, Jan321x
če starši avtoritarno postavljajo pravila najstnikom, to ne vodi nujno k dobrim rešitvam. Najstniki lahko doživijo tako postavljanje pravil kot poziv k boju in na ta poziv se tudi odzovejo. Ko so otroci mlajši, prej oziroma lažje upoštevajo pravila, ki jih postavljajo starši. Ko pa začnejo odraščati in se osamosvajati (v psihološkem smislu), je dobro, da začnejo nositi večjo odgovornost zase – torej da sodelujejo pri tem, kakšne bodo pozitivne in kakšne negativne posledice. S starejšim otrokom se starši torej lahko več pogajajo in sprejemajo več kompromisov. Omogočijo mu zadovoljevanje potreb (npr. prek poznega večernega druženja z vrstniki skuša najstnik zadovoljiti potrebo po pripadnosti), hkrati pa omejijo način, kako jih zadovoljuje (npr. sklenejo dogovor: če pride domov pred 11. zvečer, bo tudi naslednjič lahko zunaj do 11-ih zvečer. Če pride pozneje, pa bo naslednjič lahko zunaj samo do 9-ih). Učinkoviteje je torej, če se starši o pravilih z najstnikom pogovarjajo vnaprej in jih oblikujejo na podlagi skupnega dogovora (pri tem starši določajo sprejemljive meje posledic). Najstnik tako sodeluje pri izbiranju posledice, okrog te pa se pogaja s starši, če ti ocenijo, da je preblaga.
Starši so pogosto zaskrbljeni, da če najstnik ne bo upošteval določenih pravil, da bo zapadel v slabo družbo, postal len ipd … Zato toliko bolj pritiskajo na najstnika, na ta način pa izgubljajo stik in povezanost z njim ter se mu kažejo kot nekdo, ki samo uveljavlja svojo moč. V takih primerih se najstnik upre ali pa deluje popolnoma mimo pravil. V takih situacijah je dobro, da se starši odločijo, katera pravila so bolj pomembna in katera manj. Ali je smiselno vztrajati pri pravilih, v katerih najstnik ne vidi smisla, in na ta račun izgubiti povezanost z njim?
(Seveda obstajajo tudi pravila, o katerih se nikoli ne pogajamo).
Lepo vas pozdravljam,
Vaš članek je dober, vendar se iz njega ne znam nič naučiti 🙁
sem mama 16 letnika, ki ponavlja 1. letnik srednje šole. Dogovor je bil, da mora imeti pozitivne ocene, danes ima v redovalnici že 5 negativno oceno. V petek ko je povedal le za eno negativno, sem res znorela, ker jo ima pri predmetu, pri katerem ima inštrukcije. Nikamor ne hodi , z nikomer se ne druži, vedno pride po pouku domov. letos so se pojavile težave glede neprimernega obnašanja in neopravičene ure. Učiteljica nam je dala vedeti, če bo imel negativne, da ga prepišemo na triletni program, kar bom morala v teh dneh tudi narediti. V petek sem našla v sobi tobak, elektronski cigaret, novi telefon za 500 eur in novo uro, vse to je skrival pred nami 9 mesecev. Vse stvari sva mu pobrala, sedaj je brez telefona in denarja. Pred tem je že 2 telefona vrgel na tla in juh uničil.
Ne vem kaj sva z možem delala narobe, kako naj ga motiviram za učenje, kako ga naj pripravim na življenje. Oprostite za zmedeno pisanje.
Žal mi je, da nisi dočakala odgovora ene od moderatork … Škoda, ker nisi odprla posebne teme, da bi bila opaznejša, ker tudi jaz nisem šla odpirat te pod prilepljeno vse do včeraj, ko sem skušala odgovoriti eni drugi mami in sem mislila, da je v tej temi kaj uporabnega tudi zanjo.
Ja, skrbi nas za otroke in res je težko, ko ne gre po eni taki čim bolj ravni poti in brez hujših pretresov. Sta z možem mogoče pomislila, da so težave že prerasle vajine zmožnosti reševanja in bi bilo dobro iti k strokovnjaku? Težko je v taki kar težki situaciji narediti korak nazaj in skušati razumeti otroka … čas neusmiljeno teče, slabe ocene se nabirajo, neprijetna odkritja tudi in ne vemo, kako naj si jih razlagamo. Je to mogoče že zaključen eksperiment ali mogoče samo napoved česa hujšega?
Tudi jaz se glede mlajšega otroka velikokrat počutim, kot da samo držim glavo nad vodo … Ne morem se zanesti, da bo speljal brez padcev. Vedno me uspe zamajati. Zaenkrat še ni tako hudo kot pri vas in zaenkrat mi tudi še zaupa, sposoben se je pametno pogovorit in razume moje strahove, a se ne zanašam, da je to ponotranjil tudi zase (ker si nekako domišljam, da so moji strahovi hkrati primerne smernice za njegovo čim bolj gladko plovbo do odraslosti – ne pričakujem, da bo šlo čisto brez zapletov, a hkrati si želim, da bi bile pomembne stvari na ravni, torej v prvi vrsti šola, potem primerna družba, žuranje v mejah normale brez škodljivega vpliva na šolo, vljudnost, empatičnost, odnos do bližnjih in ljudi/živali na sploh, zrelo razmišljanje ne samo za svojo rit …).
Nekateri otroci si pač izberejo bolj trnovo pot in nimajo te potrebe za vsako ceno ustreči svojim staršem, temveč poslušajo samo svojo negodno pamet. Poskusi za začetek kdaj na sina pogledati kot na svojega krasnega otroka, ki ga imaš nadvse rada in mu to tudi z veseljem pokažeš. Mogoče v vaši družini manjka samo malo dobre volje in sproščenega vzdušja, da vsaj začasno preženete siv oblak njegove šole in ostalih lumparij.
Pozdravljeni, »izgubljena v problemih«
Prispevek ni bil zastavljen kot konkreten napotek za motiviranje otrok, ampak kot splošen oris situacije in smeri, v kateri naj bi šli. Znotraj splošnih smernic se je vedno potrebno prilagajati temperamentu otroka in tudi staršev.
Otrok s svojim vedenjem nekaj dosega. Ponavlja tista vedenja, ki so učinkovita, ker z njimi nekaj pridobi (lahko pridobi npr. večji občutek svobode, moči …) Pomembno je, da poskusimo ugotoviti, kaj otrok sploh dosega s takim vedenjem ter mu potem pomagamo ugotoviti, kako lahko pride do podobnega ali boljšega učinka na drugačen način, z drugačnim vedenjem.
Otroci so do pubertete pripravljeni sprejeti najrazličnejše napotke, nasvete in želje staršev o tem, kako naj se vedejo, saj so jim starši najbolj pomembni in so še zelo odvisni od njih. V obdobju mladostništva pa se stvari obrnejo. Pomembni postanejo vrstniki; v njihovi družbi vedno pogosteje iščejo in tudi najdejo tisto, kar potrebujejo. Napotki, nasveti staršev, ukazovanje in poskusi nadziranja takrat postanejo soljenje pameti. Morda bi se lahko vsi skupaj (s partnerjem in sinom) lotili kakšne prijetne dejavnosti, ki jo ima vaš sin rad in v kateri se bo sprostil, in poskusite navezati stik z njim. S tako prijetno skupno aktivnostjo zagotovite nekoliko več intime in se lahko mimogrede in spontano pogovorite z njim, kako je, kako se mu zdi v šoli, koliko je zadovoljen v svojem običajnem dnevu, kaj si želi zase v življenju ipd. Da vemo, kako postopati, moramo najprej razumeti, kaj se dogaja. Dobro je začeti z bolj “nevtralnimi” vprašanji in se postopoma, počasi dotikati problematične teme.
Otroci (enako kot odrasli) počnejo tiste stvari, v katerih vidijo smisel. Nekako do višjih razredov osnovne šole se otroci učijo zato, da ohranjajo dober odnos s starši (da jim starši »ne težijo«). Starejši ko so, bolj pa naj bi razvijali zavest, da se učijo zase – zato, da se bodo izšolali za nek poklic, da bodo samostojni, počeli tisto, kar jih v življenju veseli ipd. Morda se lahko tudi o tem pogovorite z vašim sinom: ali meni, da se mu splača učiti? Kaj bo naredil, če ne konča te srednje šole? Se bo prepisal, bo iskal službo? Pogosto se zgodi, da imajo starši večje ambicije kot otroci, slednji pa nimajo realne predstave o tem, kako bo, če ne končajo srednje šole.
V branje vam priporočam knjigo Alberta in Leonide Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Knjiga zajema tako teorijo kot konkretne primere in napotke, kako ravnati v posamezni situaciji.
Vse dobro,