anksioznost, depresija, antidepresivi
Pozdravljeni,
že nekaj let se borim z depresijo. Pa je boljše, pa slabše. No, sedaj je zopet slabše. Najbolj se počutim negotova in prestrašena, ker imam občutek, da se mi stanje poslabša brez kakšnega posebnega vzroka. Je to mogoče ali se mi tako samo dozdeva? Sem mlada mamica, imam dve majhni punčki (4 leta in 1 leto). Prva nosečnost brez antidepresivov je bila kar huda, zato sem v drugi začela s ponovnim jemanjem Cipralexa, vendar v zelo zmanjšani dozi – 1/4 tablete (2,5 mg). Pa je delovalo, sem pa bila doma – v miru. Obe punčki sta super… veseli, razigrani, zdravi…
Življenje mi grenijo ta nenadna poslabšanja. Ker imam neko “blokado” proti jemanju antidepresivov, jemljem že cca. 4 leta samo 1/2 tablete Cipralexa – se pravi 5 mg. Nekako upam, da si s tem delam manj škode. Skrbi me namreč kakšne so lahko posledice dolgotrajnega jemanja antidepresivov. Kakšnih stranskih učinkov sicer ne čutim, me pa vseeno skrbi dolgoročno? Dejstvo je, da sem pri 10 mg funkcionirala odlično… s 5mg, pa bolj tako-tako…
Moje vprašanje za vas je torej, kako preprečiti poslabšanja, če sploh nimam občutka, da se kaj dogaja… potem se pa enostavno začnejo simptomi kot bi bila pred paničnim napadom (sicer jih nimam). Čutim adrenalin v telesu, napetost, težko dihanje…. pride strah… začnem se bati poslabšanja, začnem skrbeti, kako bom vse obvladala, vse obveznosti…. in nenazadnje tudi, kako bom svoje stanje skrila pred ljudmi (se mi pač zdi, da sem slabša od drugih s to depresijo).
Res je, da smo bili vsi bolni zadnji teden, bilo je malo več skrbi zaradi tega, tudi sama sem bila fejst prehlajena, pa sem tekala okrog zaradi otrok… Če je to razlog poslabšanja??? Oh, potem se mi pa spet zazdi, ja to je pa ja malenkost, kako bom funkcionirala do konca življenja? In se počutim totalno nesposobna – če je to res sprožilo poslašanje…. Ali pa mogoče to vreme? Pomlad? Nekak vedno iščem vzroke, ker si obetam, da bi drugih potem lahko poslabšanje preprečila… Pa mi nikoli ne uspe najti vzroka… Mogoče se samo nalaga in nalaga, pa naenkrat izbruhne.
Drugo vprašanje pa je – kaj tvegam, če npr. začnem jemati 10 mg cipralexa… in ga jemljem kar naprej – doživljensko. glede na to, da se mi stanje hudo poslabša, če preneham z jemanjem, verjetno druge možnosti ne bo.
Se opravičujem za dolgo “razlago”. Hvala za vaš odgovor. Lp
Spoštovani,
Najprej vas želim pomiriti, antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega prevzema serotonina, kamor spade tudi antidepresiv ki ga vi jemljete, so varna in preizkušena zdravila. Dolgoročnih neželenih učinkov raziskave niso ugotovile, zato vam toplo priporočam da jemljete odmerek ki vam pomaga, ni nobenega razloga da zaradi polovičnega odmerka ne živite normalno in polno življenje.
Zakaj se vam dogajajo poslabšanja je že drugo in verjetno, veliko bolj pomembno vprašanje. Zdravila so sicer učinkovita, zmanšajo tesnobo in izboljšajo razpoloženje in energetsko opremljenost, vendar vzroka vaših težav ne bodo odpravila… Zato vam svetujem da si privoščite psihoterapijo. Izberite si educiranega terapevta katerem boste lahko zaupala in v terapevtskem procesu spoznala od kod izvirajo vaše težave in kako jih obvladati.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec
Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]
Spoštovana!
Stara sem 36 let. Že nekaj časa trpim za anksioznistjo. Do sedaj sem si lajšala težave tako, da sem jemala dominor. Eno tabletko zjutraj in eno zvečer. Zadnji mesec pa imam občutek da se je zadeva poslabšala, saj imam občutek da ne morem dihati. Rada bi se zdravila, vendar s partnerjem delava na tem, da bi imela še enega otroka. Ker sem slišala, da se zdravil za anksioznost ne sme jemati v času nosečnosti se nisem odločila za zdravljene. Zdravila naj bi imela veliko stranskih učinkov za otroke.
Ne bi rada da bi imel otrok zaradi mene kakšne posledice. Pa še to. Hodim na psihoterapijo, vendar nima učinka. Lepo prosim za mnenje. Hvala.
Spoštovani,
v nosečnosti odvetujemo vsa zdravila, če niso nujna. Razlog je ta, da so redko katera zdravila raziskana na nosečnicah, iz razumljivih razlogov. Stvari pa niso vedno pravljične, zato pri predpisovanju antidepresivov v nosečnosti imamo že veliko izkušenj in so nekatera med njimi dovolj varna, da jih predpisujemo tudi nosečnicam. Hudih stranskih učinkov na plodu ni dokazanih.
Drugo vprašanje je zakaj vam psihoterapija ne pomaga. Ali vam terapevt odgovarja? Koliko časa že hodite na terapije? Ali imate občutek da se premiki dogajajo, ali ni nobenih učinkov?
Ker načrtujete nosečnost bi psihoterapija za vas bila prva izbira, seveda če je učinkovita.
Če pa se bodo težave toliko stopnjevale da potencijalno ogrožajo nosečnost in počutje ploda, imate na voljo varne in učinkovite antidepresive.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec
Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]
Spoštovana!
Hvala za odgovor. Naj odgovorim na vaše vprašanje. Rekla sem da nima učinka, ker se mi zdi da je stanje enako kot je bila na začetku. Ne čutim nobenega napredka. Na psihoterapijo hodim od začetka novembra 2013. Počutim se slabo imam vrtoglavice in v določenih trenutkih me je strah. Prej sem bila polna energije, sedaj pa mi je zmanjkuje. Opažam tudi, da mi je zelo padla samozavest. Na trenutke sem zelo napeta. Neprestano pa imam občutek da bom padla skupaj.
Mogoče bi morala zamenjati terapevtko. Rada bi še nekaj vprašala kakšni so stranski učinki za plod in kasneje za otroka če bi se morala odločiti zanje. Sicer bom vse naredila, da jih v času nosečnosti ne bi jemala.
Hvala za pomoč.
Spoštovana,
V prvih treh mesecih nosečnosti se poskušamo izogniti vsem zdravilom, ker je to obdobje ki mu rečemo organogeneza, kar pomeni da se tvorijo vsi organi in je možnost da bi karkoli negativno vplivalo na ta proces največa prav v tem obdobju. Sicer, ponovno povdarjam, da ni nobenih dokazov, da antidepresivi ki jih v nosečnosti predpisujemo škodijo plodu. Zato se v vsakem primeru odločamo posebej, odvisno od tega ali koristi od jemanja zdravila (kakršnegakoli) odtehta možne učinke na plod.
Seveda, če je nosečnica izrazito tesnobna in depresivna, njeno stanje tudi ne vpliva blagodejno na plod, zato se antidepresivom ne izogibamo pod vsako ceno, ker bi s tem lahko naredili še večjo škodo.
Morda bi tudi jaz, na vašem mesto poskusila najprej s psihoterapijo, uspešnost psihoterapije je odvisna od več parametrov, vendar po petih mesecih bi učinki že morali biti opazni. Če ste v Ljubljani ali Kopru, lahko kontaktirate tudi mene, na spodnjo številko.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec
Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]
Spoštovana!
Hvala za odgovore v bistvu ste me pomirila. Sem iz Nove Gorice in sta mi Ljubljana in Koper daleč, da bi se vozila do vas. Zahvaljujem se vam za pomoč, ki mi jo ponujate.
Se bom pogovorila s svojo osebno zdravnico o zamenjavi terapevtke v okolici če bi šlo seveda.
Moje težave nastopijo ko sem v službi in moti me to, da sploh nisem pod stresom. Včasih sem bila bolj pod stresom in mi je vse to bolj ugajalo. Neprestano sem bila v akciji in se v tem tudi dobro počutila. Sedaj so se svari umirile in ne razumem zakaj se tako slabo počutim. Kadar sem doma se bolje počutim. Napetost in tesnoba nastopita le na trenutke pa gre mimo.
Hvala za pomoč.
lep pozdrav!
star sem 23.let in odkar sem začeu hodit v srednjo šolo imam težave z anskioznostjo…jemljem eycetara 20mg in ta zdravila so mi kar dobro popravila stanje,sedaj pa imam naslednje težave.po na naravi sem biu vedno srečen človek imel sem voljo do živlenja in veselilo me je veliko stvari zadnje čase opažam da se mi občasno pojavi takšna čudna tesnoba ki mi uzame voljo do živlenja in začnem razmišljati :Kako bom lahk živeu z takimi občutki takrat tudi zgubim neko zanimanje do stvari ki so me prej veselile naj povem ,da se jaz veliko obremenjujem sam s sabo in takoj ko čutim(normalno)brezvoljo takoj pomislim da je to depresija ,da imam mogoče bipolarno motnjo skratka to traja nekje pol ure nato pa spet postanem bol srečen in sproščen ampak mislim da zaradi tega tonem v depresijo naj še povem da žalosti in nesamozavesti nikoli nimam sam to pomankanje volje in panični občutek kako bom lahk žive brez tega veselja do živlenja…ko sem v službi in se ne ukvarjam z sabo sem normalno srečen se veselim živlenja in nimam tega nihanja
hvala!!
Spoštovana Jana569,
Bivstveno pri tovrstnih težav je odgovoriti si na par vprašanj. Kdaj so se težave začele, zakaj prav takrat in kaj motnjo vzdržuje.
Želim vam veliko uspeha v psihoterapevtskem procesu.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec
Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]
Spoštovani 1902,
tesnoba ni nujno bolezenski znak. Pravite da se tesnoba pojavi samo občasno, niste sicer bolj podrobno opisal tesnobne napade, ampak, če sem prav razumela, vas takrat začnejo obdajati strahovi, da boste resno zbolel. Verjetno nekoliko težje prenašate različne občutke, ki niso vsi samo prijetni, vendar so del življenja in ne bolezen. Ni mogoče biti ves čas srečen in sproščen, tudi večino časa ne, žal. To še ne pomeni da gre za depresijo.
Morda bi bilo najboljše da se razen z zdravili poskušate zdraviti s psihoterapijo, to je sicer edini način da se ugotovi zakaj imate težave in kako odpraviti vzroke vaših težav.
Lep pozdrav,
Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec
Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]
Zivijo jemljem ze 2 meseca cipralex… sm u neki depresiji k se mi je dogajalo marsikaj pa veliko stresa je u mojemu zivljenju… sm pa veselko…psihijater mi je reku da bo kul z mano..dau mi je za 3 mesece vnaprej tablete.. eno na dan jih jemljem… sam dogaja se mi da se mi vrti pa danes me je neka tesnoba prijela…. prej sm bla ful vesela zdj spet sm malo tko tko..ker delam spet u lokalu in sm zivcen clovek… sam me zanima ce je normalno da se ti spreminja razpolozenje in da imas tesnobe na neki casa… al moram menjat tablete???
Pozdravljeni,
tesnoba ni nujno že motnja. Občasno jo vsi začutimo. Tesnoba postane motnja takrat, ko je preveč časa prisotna in nas ovira v vsakdanjem življenju, ali ko je prisotna tudi takrat, o ni realnega razloga zanjo.
Torej, če ste ponovno začela delati po daljšem času in ob tem začutila povečano tesnobo, je to še “normalno”, kljub temu da jemljete zdravila. Zdravila na splošno tesnobo zmanjšajo, ampak niso “neutralizatorji čustev”, da ne bi prav nič čutili.
Pa še nekaj, po 4-6 tednih bi mogla imeti kontrolni pregled, da se oceni učinek zdravil in določi odmerek. Povedala ste mi, da ste dobila zdravila za 3 mesece, kaj potem?
Lep pozdrav,
Helloo uglavnem dau mi je za 3 mesece ker nisem uhudi depresiji inpo3 mesecih grem spet do njega na pogovor edino ce se mi kej poslabsa stanje..zmedena sem pa odsotna kake dni on mi je reku da pac je to normalno ker komaj zdej se zdravim in moji mozgani so resitirajo zdej… upam da je to res ker te vrtoglavice pa ta zmedenost me malo motijo pa tesnobice cim se malo prevec naprezam
Pozdravljeni,
kadar se odločimo za zdravljenje z antidepresivi, je pomembno da jih jemljemo dovolj časa. Po prvi epizodi depresije oz. anskiozne motnje naj bi to bilo vsaj 6 mesecev. V treh mesecih se nič ne zgodi, ker zdravila že en mesec porabijo da začnejo učinkovati, preostala dva meseca nista dovolj, da bi se oseba umirila in eventualno odpravila vzroke za motnjo. Zdravila teh vzrokov ne bodo odpravila, samo omogočajo vam, da se s tem začnete vi ukvarjati.
Lep pozdrav,