posesivnost
Pozdravljeni, že nekaj časa prebiram ta forum in sem se odločila, da tudi jaz napišem svojo težavo. Namreč stara sem 19 let, končujem srednjo šolo. Sama pri sebi pa ugotavljam, da mi veliko težavo predstavlja moja posesivnost, nekaj časa sem obiskovala tudi psihologinjo,ki je dejala da to vse izvira pri meni iz tega, ker je bil oče alkoholik in so bili doma ves čas napeti odnosi, pred par leti pa sta se ločila sedaj pa se mi zdi, da to spet obremejuje moje življenje. Namreč ogromno mi pomenijo prijateljski odnosi, velikokrat sem že bila razočarana, ko sem samo jaz vlagala trud v nek odnos, vedno dajala pobudo za vse in bila na razpolago, na koncu pa dobila nož v hrbet. Sedaj je isto, imam 3prijateljice, ki so kratkem pridobile fanta in se sedaj, vse vrti samo okolo tega, tako da sem vedno jaz pobudnica, ki kliče in piše, vendar velikokrat ni časa več za nič, tako da sem rpecej nesrečna. Drugo je pa posesivnost, tako do fanta, kot do katere prijateljice, sedaj ko imam na nek način občutek, da jih izgubljam, bi dejansko naredila vse, da bi jih še ohranila, pa čeprav bi se počutila njim nepomembna. Namreč, kadar se ne slišimo dlje časa, malo pretiravam z smsi, saj si želim, da bi še vednjo spremljala njihova življenja kot nekoč, potem pa naletim še na večje ignoreranje, ki me grozno boli. Prav tako je s fantom, ves čas želim njegovo potrditev, da me ima res rad in vedno, ko kam gre se mučim z mislijo, kaj če pride katera punca vmes med naju. Te stvari me res obremenjujejo. Prosim vas za konkreten nasvet.
Lep dan
Lepo pozdravljeni!
Razumem vas in vašo težavo. Edina pot je ta, da pričnete delati na sebi, se osvobajati določenih vzorcev vedenja, ki ste jih privzgojili počasi skozi življenje. Da se soočite s seboj in poiščete vzroke za nastale težave. Marsikaj izvira iz našega otroštva. Morala bi vas bolj poznati. Nič vam ne bo pomagalo, če vam govorim, da poskušajte razmišljati drugače in pogledati na stvari iz drugačnih zornih kotov, saj bo vaš stari vzorec vseeno prevladoval.
Svetovala bi vam kakšen obisk psihoterapije. S pomočjo psihoterapije predelujemo vse opisano. Če bi želeli vam lahko dam tudi svoj kontakt.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Najlepša hvala za vaš odgovor, prosila bi vas za kontakt. Hkrati me pa zanima, kaj dejansko pa bi lahko sama pri sebi naredila, da bi vsaj omilila nekako to mojo posesivnost oz. na kakšen način bi lahko sama kaj naredila trenutno, saj me to spremlja v vseh stvareh in sem večino časa, obremenjena?
Lp.
Lepo pozdravljeni!
Vprašajte se, kaj je tisto, zaradi česar ne zaupate? Kaj vas žene v obsesijo posesivnosti? Poskušajte vedno znova vaše slabe misli ustaviti in jih nadomestiti s pozitivnimi. Poskušajte si reči, da veste, da vas ima fant rad in da je to edino kar zares šteje. Verjeti morate v to. Vsak od nas ima rad svobodo do neke mere in če čuti, da nima prostora dihati, bo odreagiral ravno tako kot nočete. Torej pomembno je, da zaupate in se vprašate, česa se pravzaprav bojite? Vprašajte se tudi, kaj imaste od tega, da ste posesivni? Imaste za to več ljubezni?
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
E-mail: [email protected]
gsm: 041 535 555
Pozdravljeni!
Če gre za prava prijateljstva, se vedno ohranijo. Morda pride obdobje v življenju, ko namenjamo več pozornosti drugim osebam, vendar si pri pravem prijatelju vedno nekje v mislih. Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta. Poskušajte jih nekaj časa pustiti pri miru. Če gre za prave prijateljice, se bodo spomnile na vas in iskale stik z vami. Če temu ni tako, pa naj odidejo. Poskusite zavzeti to drugo videnje, glejte na to iz drugega zornega kota. Morda je ta izkušnja, vam potrebna. Poskušajte uživati sama s seboj, ko boste srečna s seboj, bodo tudi ljudje okrog vas radi z vami. Ljudje vedno prihajajo in odhajajo, mi pa ostajamo sami s seboj…
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka
Hvala vam za pomoč Izpostavila, bi samo trenutni problem, ki me teži, namreč fant je sam doma, starši gredo na dopust, jaz pa imam šolskih obveznosti ogromno in ne bom mogla bit pri njemu med tednom ( med vikendi morda nekaj časa ) , on pa ima namen da organizira žurko pri njemu doma, da bodo nekateri tam tudi prespali ( ne, vem če se bom sploh lahko udeležila te žurke ) in to mi sedaj, predstavlja velik problem, namreč bojim se kaj se bo tam dogajalo, ko me ne bo in nasploh kaj bo počel, ko bo ves teden sam doma, jaz pa imam ogromno obveznosti. Resnično mi to predstavlja velik problem, nekako ne moram zaupati ( brez posebnega razloga ) in ne vem, kako naj se obnašam do fanta v tistem času, ko bo sam doma. Ne vem , kako naj odklopim te stvari, ker to me tako obremenjuje, sedaj ko bi se morala najbolj posvečat šoli.
Druga stvar pa je to, da kadar mi ne izraža neke pozornosti, postanem izredno napeta, nesigurna in seveda posesivna. Čeprav, mi zatrjuje, da me ima rad.
Prosim za konkreten nasvet, da bom malo lažje se prebila skozi te dni.
Pozdravljeni!
Vprašajte se zakaj mu ne zaupate? Ali ste se tako vedli vedno ali šele v zadnjem času? Poskušajte se pogovoriti s seboj, preko metode dveh stolov, lahko si predstavljate tudi, da na drugi strani stoji vaš partner…kaj mu bi želeli reči?
Morda vam fant resnično vzbuja nezaupanje (glede na to, da se zaveda da vas ne bo na tej zabavi). Ste mu razložili, kako pomembno je za vas vse skupaj? Kaj pravi fant?
Poskušajte se notranje umiriti skozi kakšno meditacijo ali pa poskušajte s fizično aktivnostjo, da preusmerite svoje misli in storite nekaj zase. Menim, da bi morali predelati vaše občutke skozi terapijo.
Lep pozdrav,
Barbara Sarić, psihoterapevtka