Najdi forum

Strah pred požiranjem hrane?!

Mene pa zanima zakaj imam strah pred požiranjem trde hrane in kako to odpraviti?
Pred časom se mi je zaletel košček mesa, vse se je k sreči dobro končalo in od tedaj imam odpor do trde hrane (kruh, meso, klobase) skratka me je strah, da se bi to ponovilo z mnogo hujšimi posledicami.
Zato vas vprašam kako si pomagati v tem primeru, da bi hrano zopet užival tako kot prej pred tem dogodkom

Hvala za nasvet

Pozdravljeni,

težave so nastale po tem, ko se vam je zataknil košček hrane. Pomembno je, da se trudite uživati trdno hrano. Sicer lahko postanejo vaše težave res nadležne. Pri zdravem človeku je verjetnost, da bi se s hrano zadušil res minimalna. Poglejte si anatomijo, pa boste videli, da to drži.
Če boste vztrajali, bodo strahovi izzveneli.

lp

Hvala za odgovor!
Kako sam sebe prepričati da se je pač to slučajno zgodilo?
Zakaj se nam takšni dogodki zarežejo globoko v spomin? Upošteval sem vaš nasvet in se ˝prisilil˝ da sem jedel meso in kruh ampak ne več s takšnim užitkom kot včasih. Vsak trenutek se mi zdi da mi bo hrana zastala v žrelu čeprav ste napisali da za to obstaja minimalna možnost.
Kako veliki kosi hrane še grejo ˝neovirano˝ skozi žrelo in kateri se nam lahko zataknejo?

Hvala za pojasnilo!

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

itak vam dobro prežvečena hrana lahko samo koristi. Torej, vztrajajte. Bolj kot boste vztrajali, manj truda boste v to vlagali in tudi stiska se bo počasi zmanjšala. Užitek bo prišel kasneje.
Zakaj se nam taki dogodki vrežejo v spomin? Ker smo jih doživeli kot ogrožujoče.

lp

Pozdravljeni, Jaroslav

Prebrala sem vašo pošto in sem se takoj vtisnila v vašo zgodbo, ki sem jo imela popolnoma, identično zgodbo kot vi oz. težave.
Najprej vam bom opisala moje težave, ki sem jih imela pred petimi leti.
Zgodilo se je tako: Naenkrat me je bilo strah požirati in sem imela občutek, da mi bo hrana šla v sapnik in, da mi ne bo pomoči. Včasih sem tako hrano požirala in z vodo tiščala dol. Takrat sem bila shujšala, sama kost in koža me je bilo, ker me je enostavno bilo strah pojesti bilo kaj. Še včasih, ko sem pila vodo me je bilo strah, da jo ne bom mogla pogoltniti tako, da ta strah se je stonjeval. Dodatne težave sem imela tudi z tem, ko sem šla v trgovino sem mislila vsakič, da bom omedlela in dušilo me je. Včasih sem imela občutek kot, da bi hodila po zraku ne z mojimi nogami. Zelo me je bilo strah iti v trgovino. Nato, ko sem se peljala z avtomobilom in, če sem bila v tunelu sem dobila eden hud strah in me je dušilo, ter sem imela občutek kot, da se mi bo zmešalo, po domače povedano. Tudi nisem se upala iti v avtomatično avtopralnico, ker sem tudi imela občutek, da se mi bo zmešalo, v grlu sem imela eden velik cmok, ki nisem smela še sline požreti, tako sem se bala zadušitve. Lahko bi pisala še in še.

Na priporočilo mojega lečečega zdravnika, me je dajal na vsemogočne preiskave tako, da je vse bilo bp. Še pomislila nisem pa tudi moj zdravnik ne, da bi to bilo psihično stanje. Končno le po letu dni, ko sem vse preiskave dala skozi me je moj zdravnik napotil k psihiatru. Povedala sem mu vse kaj se dogaja z mano. Dobila sem ena zdravila, nato mi nič ni bilo boljše, nato mi je zamenjala zdravila in zopet predpisala druga zdravila itd. Ostala sem pri Lexsaurinu 6 mg in Ladiomil 25 mg. Propranalol 25mg ter občasno Sanval, ker nisem mogla spati. Sanval je kar močno zdravilo je 10mg.
Najbolj mi je pomagal Propranalol (mislim, da se tako reče tem zdravilu, če ne prosim našo psihiatrinjo, če me popravi). Ta zdravila so, če te prime strah in ti prične srce biti 300 na uro, ta zdravila preprečujejo, da ti srčni ritem bije tako hitro. Ko sem pričela z temi zdravili, veliko manj rabim Lexsaurina in Ladiomila ter Sanvala. Če bi že prej dobila ta omenjena zdravila sem prepričana, da se ne bi tako zasvojila z zdravilim. Najbolj me je bilo strah in mi je srce razbivalo 300 na uro in takrat se še bolj ustrašim in panika je večja oz. zvišuje se.
Napisala sem celo mojo štorijo, v vednost tebi, da boš bil prepričan, da je to na psihični bazi in verjemi mi, da te bo minilo kot mene. Trajalo je cca. 2 leti, da nisem več imela občutka, da se bom zadavila in, da se mi bo zmešalo. Sedaj (hvala bogu) je vse OK.

Če želiš deliti izkušnje z mano mi lahko pišeš na moj privat mail: [email protected]

Želim ti veliko zdravja in te lepo pozdravljam
R…

Hvala za napisani text R…
Bil sem že na mnogih pregledih! Pri osebnem zdravniku, ORL, psihiatru, ki mi je predpisal antipsihotike! Vendar naj napišem, da se kljub vzpodbudnim besedam g. A Winkler še vedno prehranjujem zelo skromno prav zaradi tega problema. Včasih dobim ˝takšen˝ napad, da dva dni ne pojem nič, posebej trde hrane! Shujšal sem 12 kg. Zanimame le kako si v glavi postaviti odločitev, da ne bo nič narobe pri prehranjevanju s trdo hrano. Mogoče se bo komu zdelo smešno ampak tudi takšni ljudje s temi težavami obstajamo.
Največji problem nastane na kakšnem pikniku ali družinskem kosilu, kjer seveda ne manjka mesa!
Vedno se bojim, da se mi bo ob požiranju hrana zataknila v žrelu in kar je najhuje sem na internetu prebral, da se v tem primeru lahko oseba zaduši v dobri minuti. Natančno ne vem koliko časa vzdrži telo brez zraka, ampak vendar imam v mislih zakaj bi moral umreti zaradi hrane.
Drugo kar mi vzpodbuja strah je dejstvo, da sem zelo oddaljen iz mesta, takorekoč doma v hribih na kmetiji in se bojim kako bi se izteklo, če se mi hrana res zatakne. Nujna medicinska pomoč potrebuje najmanj 25 minut, da pride do naše hiše.
vem da je na svetu milijarda ljudi, ki vsak dan veselo požira hrano in se ji ne zatakne ampak preprosto to meni ne pomaga!

Zato prosim vse še za kakšen koristni nasvet, kako najlažje prebroditi to. Verjemite to mi je zakompliciralo življenje do konca

Jaroslav

Pozdravljeni, še enkrat.

Težava je pri vas postala resna. Še vedno pa nimam drugega nasveta. Vztrajati morate pri požiranju hrane. In to vsak dan. Bolj kot boste vztrajali, manj truda boste v to vlagali in tudi stiska se bo počasi zmanjšala. Užitek bo prišel kasneje.

Prehranjujete se skromno, shujšali ste 12 kg, očitno se ne izpostavljate, ampak izogibate in s tem težavo vzdržujete.

Psihiater vam je predpisal antipsihotik na osnovi pogovora z vami. Morda je ocenil, da je to kar opisujete le eden izmed simptomov psihičnih težav, ki vas tarejo.

lp

Dragi Jaroslav,
Joj kako te jaz razumem kako se počutiš. Veš kaj sem jaz delala. Ko sem jedla, sem komaj požirala, kot sem ti že omenila zgoraj, da sem z vodo zalila, če sem kaj jedla. Odločila sem se tako: Ko sem jedla sem saba sebi rekla, ne ne bom se zadušila, toliko moči pa imam. Vedno v glavi mi je rojilo, da se ne pustim, da tako daleč pride. Se spomnim, ko sem šla avto prati, da se bom notraj v kabini zadušila, da se mi bo zmešalo. Takrat sem si tudi govorila sama sebi, da ne, saj ne bo nič, moram biti močna. Dobesedno vbila sem si v glavo, da ne bom se zadušila, da me nima kaj biti strah, ko sem si to v glavo zabila od takrat nimam več težav. Seveda so mi pa tudi zdravila pomagala. Tako, da ti priporočam, da sam sebe držiš pokonci in sam sebi dopovej, ne se ne bo nič zgodilo itd.
Boš videl, da se boš boljše počutil in lažje boš jedel.

Lep pozdrav in veliko zdravja
R…

g. A.Winkler

Imel sem čas razmišljati.
Prišel sem do spoznanja, da se prežvečena hrana skoraj res ne more zatakniti. Naj se ˝pohvalim, da sem pridobil 8 kilogramov˝ Vendar me pri tem še vedno bega naslednje kaj pa takšna hrana, ki jo s težavo prežvečimo?
Namreč postavlja se mi še vprašanje zakaj se nam lahko zatakne kakšen kos, če pa vse ostalo ˝zdrsi˝ po požiralniku?? Kako veliki kos hrane bi mi moral ˝pobegniti˝ da se le ta zatakne.
Upam, da uživali na dopustu

Jaroslav

Pozdravljeni,

8 kg je lep uspeh.
Verjetnost, da se nam zatakne hrana je zelo zelo majhna – če smo zdravi in če ne jemljemo zdravil, ki bi lahko vplivala na gladke mišice, ki sodelujejo pri požiranju hrane. Zalogaj hrane, ki potuje proti požiralniku pade na poklopec, ki povsem mehansko zapre vhod v sapnik.
Splet okoliščin je kriv, da se vam je zataknilo, težko predvidevam katerih. Verjetnost, da bi se ponovilo je zelo majhna in s tem boste morali biti zadovoljni. Takšno je življenje. Tudi ko sedemo na letalo, je podobno. Ni garancije, le verjetnost, da bi se zgodila nesreča je zelo majhna. Tako majhna, da se ljudje odločamo za potovanje z letalom.

Hvala, na dopustu sem res uživala. Upam, da ste si ga / si ga boste privoščili tudi vi.

lp

Pozdravljeni, tudi meni se je zgodil podoben primer, ko sem jedla se mi je zataknila hrana v sapniku in od takrat imam mocen strah pred poziranjem.. Bolj ko razmisljam o tem bolj nemorem vmes jest.. Ampak cist odvisno od dneva vcasih lahko jem normalno ko se zamotim vcasih pa kot da dobim blokado pa ne gre nic vec dol, kot da se mi zatakne nekje nekaj v zrelu in se prestrasim . Ne vem kako naj to premagam, rada bi spet jedla normalno kot nekoc in se vredu pocutla. Pravijo bolj ko se o tem pogovarjas boljse je zato sem se zatekla k vam. Vcasih se tako prestrasim da nwm kdaj morem dihat in kdaj pozret 🙁 prosim za nasvete in pomoc, hvala vam..

Pozdravljeni,

o dihanju in požiranju nam ni treba nič posebnega premišljevat. Fino je, da hrano dobro prežvečite, da v okusu uživate, lahko tudi v dobri družbi ob mizi. Strahove odmislite. Če vam to ne bo uspelo, poiščite pomoč. Mogoče bi se lahko, za začetek, udeležila delavnic Spoprijemanje s tesnobo? Organizirajo se v zdravstvenih domovih in so brezplačne. Zelo priporočam!

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Hvala za odgovor. Res se trudim pa zanimivo da vcasih ko sem pune lacna, lahko normalno jem.. Al ko se z mano kdo pogovarja. Vmes pa ko sem sama ali pa dobim strah pa je grozno.. Ali zanimivo pa ko nekaj spijes(pivo al pa dve) pa gre vse gladko.. Kako lahko psiha tako vpliva na nas? Poskusila bom z svetovanjem in delavnicami, upam da mi rata ker res druga si ne zelim kak pa da bi spet lahko normalno jedla.. Lep pozdrav.

New Report

Close