Najdi forum

Imam en problem.Zdi se mi da sem vedno bolj samotarski.Umikam se iz družbe.Najraje sem sam.Občutek imam kot da sem vsega sit in komaj čakam da sem sam.Veselje imam le do TV, pa še tisto ne morem nobene oddaje do konca pogledat.Ker sem že čist na koncu z živci zaradi tega, me zanima, kaj tukaj storiti?Včasih sem bil zelo družaben zdaj pa že enih par let ugotavljam neke spremembe.Delam si skrbi zaradi svari, ki si jih ne bi smel…o življenju itd.Nič več ni spontanega.Izgubil sem punco in prijatelje, vendar še vedno upam, da lahko vse popravim, ker sem star 25 let.Upam na to,da si ponovno najdem punco in popravim odnose s kolegi.Prosim za pomoč.

Po mojem mnenju je to nekaj normalnega. Tudi jaz sem imel obdobja samotarstva. Samo jaz, TV in internet. V tem casu sem “osebnostno rasel”. Kot nekaksna kriza, iz katere prides ven mocnejsi.
Verjemi, se vse bo “dobro” in nasel si bos punco in obudil stike s prijatelji (& nasel nove)!

s spostovanjem, monitor

Nekako se najdem v tvojem pisanju, tudi ko “monitor” pravi da človek ko je sam osebnostno raste, vendar ali raste v pravi smeri ?

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni, Samoten.

Mogoče bi morali natančneje opisati kako se počutite. Predvsem kako ste razpoloženi. Pravite, da ste vsega sit, da vas skrbijo stvari, ki vas ne bi smele. Nič spontanega ni.
Mogoče ste depresivni.

Pomaga, če živimo “kot da je vse v redu”. Oponašamo življenjski ritem, ki smo ga imeli pred nastopom spremembe. Vsaj navzven, naj naš dan poteka kot pri večini oz. kot je pri nas. To definitivno pomaga. Če živimo umaknjeni v samoto, je malo možnosti za pozitivne spodbude in stimulacije, ki jih nujno potrebujejemo.

Če je vaše razpoloženje depresivno, vam svetujem, da se obrnete na svojega osebnega zdravnika.

CE v tem obdobju samotarstva ne razmisljas o stvareh kot so: crna magija, satanizem, sovrastvo, samomor…; potem mislim, da “rastes v pravo smer”.

lp

Zdravo,

me veseli,da nisem edina,ki tako misli in čuti.

Mislim,da je edina rešitev,če bi se vsi osamljeni zbrali skupaj in prenehali s tem vzorcem.Kaj misliš ti?

Nadja

Sem tudi sama postala ista in bi prosila za nasvet. Po locitvi in dodelitvi hcerke ocetu se zapiram vase. Izguba sem ali bom kmalu tudi fanta, ki ga ljubim. Dobivam ze obcutek, da ljudem prinasam nesreco. Zacela sem z antidepresivi, mucijo me hudi obcutki krivde. V bistvu mi razen fanta in obcssno kaksne prijateljice druzba sploh ne pase. Nekateri mislijo, da sem cudaska ali se kaj drugega. Sluzbe nimam. Tudi dvomim da jo bom dobila, ker sem ze leta brez. Hvala za nasvet

Pozdravljeni,

trenutno prebolevate izgubo, saj ste dodelitev hčerke očetu verjetno tako doživela. Temu obdobju rečemo žalovanje in ima svoje tipične faze. Tudi začasen umik je lahko del prebolevanja, vendar ne sme trajati predolgo. Zato imamo bližnje, družino, prijatelje, da se na njih oslonimo, ko nam je hudo, da nam ponudijo občutek varnosti, takrat ko se nam zamajejo tla pod nogah. Koga imate blizu, da vam pomaga prebroditi hudo obdobje?

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

New Report

Close