Spoštovani,

to kar se mi dogaja zdaj že od novega leta dalje, se mi je dvakrat ali trikrat že zgodilo.
Stara sem 32 let. samska. Pred novim letom sem prekinila zelo neperspektivno zvezo (dolgoročno gledano) s starejšim moškim. Kmalu so se pojavili sedanji problemi oz. simptomi: ves čas mislim nanj, na najino (ex) zvezo gledam kot da bi bilo vse v redu, najlepše, kot da bi bil on najbolj čudovit moški…, skratka nanj in na zvezo gledam skozi popačen filter. In kot sem že omenila, se mi je to že dogajalo – vedno takrat, ko na prekinitev zveze še nisem bila pripravljena (čeprav sem se zavedala – tudi tokrat – da ni perspektive in da tudi trenutno zveza ni bila ok).
Od vsega me že fizično boli glava in spet se mi zdi, kot da izgubljam tla pod nogami in stik z realnostjo. zapiram se vase, ves čas razmišljam le o njemu. Naj povem, da pa stikov nimava. Zdi se mi oz. bojim se, da se mi bo zmešalo. To traja, kot sem napisala, že od novega leta. Psihiater mi je rekel, da antidepresivov ne potrebujem – pa tudi ko sem jih pred leti zaradi tega jemala, mi niso pomagali, tako da tudi sama verjamem, da niso prava rešitev.
Kako naj čustveno ozavestim problem? (Na razumski ravni so mi stvari jasne).
Naj povem še to, da so te “blodnje” vedno minile same od sebe, po nekaj mesecih, običajno ko sem se podala v novo zvezo.
Ker pa je bilo teh zvez že preveč (v njih sem bila vedno čustveno in fizično izrabljana), se mi zdaj zdi, da je bila ta zadnja, ki sem jo imela, res zadnja. Tako zelo me je strah vsega – zdaj po prekinitvi. Ne vem, če bom sploh lahko še kdaj s kakšnim moškim.
Hodim v službo; svoje delo v redu opravljam, nihče pa ne ve, da se mi po glavi podijo misli – povsem izkrivljeni oz. popačeni spomini na najino zvezo.
Še to: ko so te “blodnje” po prekinitvah zvez pred leti minile, je bil tudi pogled na zvezo povsem realen, dokler pa trajajo, pa je popolnoma napačen.
Ne vem več, kaj naj naredim. Od vsega tega sem utrujena. Tudi biološka ura mi tiktaka. Zdi se mi, kot da sem si popolnoma zafurala življenje. Vem, da je na svetu veliko krasnih moških (ki med drugim niso odvisni od mamil, tako kot je bil moj zadnji, pa čeprav občasno; pa še alkohol je bil…), toda jaz jih ne vidim – in kar je najhuje: moških sem se začela bati!!!
Vem tudi, da mi bo v redu moški prišel naproti šele tedaj, ko bom razčistila s preteklostjo, ko se bom imela rada in se bom cenila (knjige Sane Rozman in številne podobne sem prebrala ne le enkrat) – ampak trenutno ne vidim izhoda iz svojega položaja. Popolnoma otopela sem; zdi se mi tudi, kot da se ne čutim (svojega telesa, predvsem svojih spolnih organov: nožnice, spolovila celega, tudi prsi – zdi se mi, kot da bi izgubila stik s svojo ženskostjo). Je to možno, da do tega pride? Ali zaradi vse bolečine, ki jo nosim v sebi oz. zaradi tega, ker sem bila v odnosih tolikokrat izkoriščena? Spolno oz. fizično in čustveno.

Lepo vas prosim vsaj za besedo ali dve, za kakšen nasvet.
Vem, da bi morala med ljudi – ven, pa ne morem. Ždim doma in premlevam preteklost. Dobesedno živim v njej. Sedanjosti kot da ni. (so pa vse prijateljice ali že poročene ali pa v zvezah kot je bila moja – z alkoholikom npr. in si z njimi ne morem pomagati, tako npr. da bi šle skupaj na sprehod, v kino…).

Rada bi še enkrat ljubila – tako da zveze ne bi bilo konec. Ampak strah me je popolnoma ohromil. Zdi se mi, da je mojega življenja konec. (o samomoru ne razmišljam, to moram povedati, ampak dan je enak dnevu, životarim, vegetiram).

Zdi se mi, kot da bo bivši prišel na vrata, me poklical in bova začela znova (v resnici ima že drugo žensko – česar pa čustveno ne priznavam oz. se mi zdi kot da je nima in sva še vedno midva skupaj) – in vse bo v redu: ne bo mamil, alkohola in drugih stvari, ki so bolele.

Naj za konec napišem še to, da pa sva se imela tudi lepo. Celo zelo lepo. Samo nobene prihodnosti z njim nisem videla. Bila je zveza iz dneva v dan.

Lep pozdrav in oprostite za zmedeno pisanje.

mateja

PS: če pa se mi bo še kdo oglasil, bom zelo vesela

Spoštovana >Mateja,
ne gre za nobene blodnje ampak za vsem znan mehanizem, da je spomin selektiven in da na daljšo dobo ohranja le prijetne podatke (izjema so hudo neprijetni ali ogrožujoči, ti se tudi pomnijo).Namesto, da posedate doma, kjer vas nihče ne bo poiskal, se priključite svoji nekdanji družbi.Višji cilji ega vsakogar so, da bi se poleg lastnega docrega počutja, dobro počutila tudi njegova okolica.Vaša okolica si bo torej za izpolnitev osebnega dobrega počutja kot višji cilj cilj zadala tudi nalogo, da se boste dobro počutili vi.Zadeva zveni malo nenavadna, vendar je tako , da bo v interesu vaše družbe, da bo ustvarila pogoje v katerih boste tudi vi spoznali pravega. ( Povsem drugače je, če ogovorite nekoga, ki”slučajno” zaide v družbo enajstih parov in vas, kot pa če bi ogovorili osamljenega “misleca” v kakem lokalu.

zdravo mateja!
nisi sama, veliko nas je v zelo, zelo podobni situaciji. primožu smo že omenili, da bi naredil en forum za samske po tridesetem, da se spoznamo, bodrimo in mogoče se razvije kakšno prijateljstvo…
moj mail je: [email protected], če se ti zdi o.k., se javi. če smo že samski, ne smemo bit osamljeni, a ne.

mateja, še enkrat sem prebrala tvoj post in znova se ti javljam. pri meni je podobno, da ne rečem isto. 3 tedne sem uživala v samoti = svobodi, nato pa sem začela idealizirat najin odnos, včasih sem skoraj prepričana, da boljšega ne bom našla, biološka ura tiktaka….
javi se ([email protected]), nič ne silim, ampak zdi se mi, da bi lahko kakšno rekle!