Pozdravljeni!
Ne vem, ali je to res moj problem, ali je v bistvu kriv partner, v vsakem primeru sem v odnosu čedalje bolj nezadovoljna in se sprašujem, če gre v bistvu za odvisnost od seksa oz. ali je to normalno.
S prejšnjim partnerjem sva bila skupaj 12 let, brez otrok (zdaj imam 31 let), najprej nama je začelo pešati prav pri seksu, od tam pa so se težave prenesle še povsod drugam. Vsaj z moje strani je bilo tako. Spolno me ni več privlačil, želela sem si seksa, vzburjal pa me ni več, tako da sva spala skupaj enkrat na mesec, na dva meseca. Nezadovoljstvo s tega področja je nato preraščalo še povsod drugam, tako da sva nazadnje vezo končala.
Zdaj imam pol leta drugega partnerja, s katerim sva začela ravno zaradi obojestranske spolne privlačnosti. V postelji sva se enkratno ujela, se mi pa zadnje čase dogaja, da vedno jaz prevzamem pobudo. Ko je načrtno nisem hotela, je trajalo deset dni, da sva spet. Z njegove strani nič. Res je, da je imel nekaj problemov s potenco (zaradi zdravljenja), vendar je to pravzaprav že mimo.Ko sem ga direktno vprašala, je rekel, da njemu vedno paše, da pa ima slab občutek zaradi potence in naj kar jaz prevzamem pobudo. Po eni strani ga razumem, da ga je strah, da mu ne bi uspelo, po drugi pa se bojim, da bom izpadla preveč napadalno. Sama si ga namreč noro želim, vedno, kar naprej, če že ne samega seksa pa vsaj dotika, poljubov itd, njemu pa kot da ni zato. Če mu kaj rečem, pravi da ni res in naj ne kompliciram.
Bojim se, da ne bi ti problemi (ki jih on pravzaprav sploh ne dojema kot probleme, jaz pa se s tem grozno obremenjujem) načeli najine sicer dobre zveze. Vsak večer namreč v postelji bijem prave bitke sama s sabo, v stilu: danes pa ne bom jaz začela, nato ne zdržim več, pa ga začnem božat in lupčkat in ves čas premišljujem, ali sem vsiljiva, ali mu grem na živce, nato čakam na reakcijo, še potem ves čas premišljujem, ali mu sploh paše ali to dela le zaradi mene, skratka namesto da bi uživala se potem počutim kot kakšna pohotnica.
Sicer pa pravi, da mu je seks z mano super, da mu je do njega, le da ima še vedno prisoten strah zaradi problemov s potenco.
Kaj naj?

Spoštovana Anja,
potreba po spolnosti je prav tako fiziološka potreba , kot potreba po dihanju in vedno obstajajo mehanizmi, ki prekinejo preolgo abstinenco.Res je, da je kvaliteta same spolne želje podrejena številnim dejavnikom v najožjem okolju( skrbi-sproščenost, poslovna neučinkovitost- učinkovitost, neprespanost-spočitost ipd), da pa nanjo v obsežni meri vplivajo tudi splošno razumevanje med partnerjema, podobnost v pogledih inpričakovanjih.Povsem možno je, da se vaš partner spolnosti izmika ne zato, ker ga ne bi privlačila marveč zato, ker pojmuje spolnost tudi kot področje ubeljavljanja, kjer se mora posebej izkazati, a ga je strah, da bi zatajil.Za začetek opustita spolne odnose ( immissio penis ad vaginam) in se posvetita izdatno le predigri.Če boste pri tem doživeli orgazem,ne bo nič narobe.Spolnost naj postane užitek, ne tekma in edino sredstvo za samodokazovanje.Sčasoma se bo vajin libido uskladil.

Za nameček pa lahko poskusite tudi zamenjati okolje, da ne bo neprijetnih spominov na, kot pravite sami “vašo vsiljivost”, prenesel na druga področja življenja. Torej, naj ne bo seks omejen samo na poseteljo in zvečer pred spanjem, ampak si ga privoščita takrat, ko vama mogoče tudi kje drugje zapaše. Ne vem, nama je pasalo med odmorom, ko sem ji v službo prinesel malico pa sva zaklenila pisarno in sva kar na tleh. Ali pa v kuhinji, pa v dnevni sobi po kosilu. Ampak, pozor, če ne boste potem zvečer v postelji začutili njegove želje, ga objemite in pojlubite in se prepustite spancu.
Tako se bo lahko sprostil, vas ne bo več mučila “pretirana potreba in vsiljivost”, obenem pa boste poglobili vajine čustvene vezi.

P.S. Tole, kar svetujem, NIMAM POJMA, lia bo delovalo. Zdo pa se mi dobra ideja. Vsekakor, PRESODITE SAMI, ker se najbolje poznate.
Pa srečno!

Pozdravljeni!
Imela sem fanta, ki me je zapustil in takoj zatem spoznal novo punco, po 2 mesecih odkar nimava vec odnosov se seli k njej. in sedaj se počutim krivo, sicer je imel veliko osebnih težav z egom, samozavestjo in splošno z odnosom do ljudi. Sedaj pa me zanima… ali je njegova spolna sla mejila na obsedenost s sexom, so to začetki, sem kriva jaz ker ne sexam vsak dan? Namreč mastrubiral je 3-4x na dan, zanj bi morala sexati vsak 1x na dan ali vsaj 1x na 2 dni vmes pa ga še kdaj kako drugače zadovoljiti. Zaradi pogoste mastrubacije (preden me je spoznal) si je olupil kožico, na penisu je ostal odtis. včasih si je želel, da ne bi imel tako velikega apetita po sexu, da je to kot opravilo, potreba, ki jo mora opraviti. Pravil je, da naj zadovoljevanje njega jemljem kot opravilo. Z mastrubacijo se je včasih pomiril po stresnem dnevu ali situaciji. Sem kriva jaz, ker bi morala sexati pogisteje kot le 2-3x na teden? Naj dodam še to da je sex trajal 1 do 2 ure. Naj dodam še to, da sem morala sexati ko sem imela gljivično vnetje, hud gastritis in tudi ko me je bolelo je pravil, da me ima rad.

Pozdravljeni,
bolj kot vprašanje, ali ima vaš bivši fant težave z odvisnostjo od seksa, se mi zdi bolj pomembno za vas vprašanje, zakaj vi čutite krivdo ker ne seksate vsak dan? Ali se vam zdi normalno, da seksate toliko koliko vaš partner potrebuje, pa četudi imate bolečine zaradi vnetja ali bolezni? Kaj ste pripravljena potrpeti, do katerih razsežnosti se vaše meje lahko kršijo in zakaj se vam zdi, da je to prav? Zadovoljevanje partnera ni opravilo, v spolnosti naj bi uživala oba, naj bi z veseljem poskrbela za užitek in naj bi to bilo obojestransko. Svetujem vam, da dobro premislite o teh vprašanjih, ki so za vas bistveno bolj pomembna od njegove eventualne diagnoze.

Lep pozdrav,