Pozdravljeni.
Mož je bil pred dnevi prvič pri psihiatru. To je za našo družino prvi kontakt s psihiatrijo. In obisk je bil daleč stran od pričakovanega.

Najprej na kratko zakaj: težave s spanjem, posledično neprespane noči, naporni dnevi, kriza v službi,hitro vzkipi,…. in ob tem še po karakterju velik pesimist, Splošni zdravnik mu je najprej predpisal Helex, ki mu sedaj skoraj ne pomaga več (po3 letih-2x na teden), zato mu je predlagal obisk pri psihiatru, da bi mu predpisal kaj bolj primernega .

Obisk je bil v bistvu bolj monolog pacienta, psihiater je ves čas zraven pisal, kimal z glavo, nekajkrat (2 ali 3) postavil vprašanje, skoraj brez pogledat pacienta. Izvid je zapis moževega govora in spodaj prisana terapija: Mirzaten 15mg in datum kontrole.

Je to to ? Mož in mi vsi z njim smo pričakovali pogovor, vsekakor da se bo bolj posvetil, razložil, povedal zakaj ta zdravila, kaj lahko pričakuje vnaprej…. Res me zanima, kako poteka obisk pri psihiatru. Ali je morda drugače če prideš kot samoplačnik?

In še drugo vprašanje: Rada bi kakšno razlago glede predpisanega zdravila: Mirzaten. Ko ga je včeraj prvič vzel, je bil po eni uri kot pijan. Ni mogel držati odprtih oči in tudi pri govoru se mu je zapletalo. Ali je to normalno? Je zdravilo močno? Ali se lahko nanj navadiš in nato ne moreš brez?

Oprostite za vsa vprašanja, mogoče sprašujem preproste reči, a kot sem že napisala, smo na tem podrčju popolni laiki.

Hvala,
za svoje izkušnje prosim tudi obiskovalce foruma

Pri psihiatrih ni nič drugače kot pri drugih zdravnikih. Nekateri se predstavijo in pacientu predajo vse potrebne informacije, drugi so kot ste opisali. Najdete tudi vse vmes.
Včasih je prvi vtis zavajajoč. Morda bo kontrolni pregled drugačen.

Mirzaten povzroča zaspanost, zato pa ga tudi predpisujemo zvečer in je primeren za paciente, ki so nespeči. Učinek je najbolj izrazit na začetku zdravljenja, kasneje ne sedira tako močno, da človek ne bi zmogel funkcionirati čez dan. Ne povzroča odvisnosti. Bolj pozorni morate biti na dvig telesne teže, ki je pogost stranski učinek. Poskrbite torej na urejeno prehrano in moža spodbujajte k redni telesni aktivnosti, ki mnogim tudi sicer pomaga v borbi proti depresiji.

lp

Vem, da je tema že zelo stara, ampak če sem naletel nanjo jaz, lahko tudi še kdo drug. Zanima me, kako lahko resno jemljemo kateregakoli zdravnika, sploh pa psihiatra, ki si z resnim obrazom upa povedati, da neko zdravilo (sploh pa tako, ki direktno vpliva na možgansko kemijo) NE pozroča odvisnosti?
Najbrž morate take stvari govoriti, da ne preplašite pacientov? Če pa katerikoli psihiater resno misli, da kakšno zdravilo ne povzorča odvisnosti, pa mislim, da bi morala biti dolžnost stroke, da ga odstrani iz položaja, kjer lahko dela s pacienti.
(zaboga no, ljudje se navlečejo na homeopatijo, ki nima nobene učinkovine….)

Lep pozdrav in brez zamere

Lep pozdrav sajnivažno!

Meni pa se zdi zelo važno, ker ni res da vsa zdravila ki vplivajo na možgansko kemijo provzročajo odvisnosti. Morda ne bi bilo odveč, da se malo pozanimate kaj odvisnost je, kaj pa ni, literature na to temo je kar precej. Če bi odstranili vse zdravnike ki menijo da nekatera zdravila ne provzročajo odvisnosti, si upam trditi da bi skoraj vse ambulante bile prazne. Pravim skoraj, ker tudi med zdravniki imamo zanimive odklone, tako kot v splošni populaciji.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket,dr.med.
Specializantka psihiatrije in transakcijski analitik-svetovalec

Individualna psihoterapija, skupinska terapija za razpoloženjske in anksiozne motnje, specijalni programi zdravljenja odvisnosti od iger na srečo in odvisnosti od psihoaktivnih supstanc….
Naročanje na:
Tel: 070/544096
Mail: [email protected]

Spoštovana,

Nisem človek iz stroke toda bolj prakse in lastnih izkušenj. Eno vam pa sigurno lahko zagotovim ter pravtako utemeljim, seveda z adekvatnimi argumenti, in sicer, da vsako zdravilo povzroča odvisnost saj tudi placebo povzroča odvisnost.
Problem pri zdravstvenih delavcih klasične medicine definirate odvisnost zgolj z materialne perspektive, toda odvisnost je pri vseh, tako narkomanih, pijancih, ali drugih duševnih bolnikih izključno na psihološki ravni, ravno iz tega razloga tudi že zdavnaj telesno ozdravljeni odvisnik potrebuje nadaljno psihično nego. Vem, rekla boste, da gre za prevzgojo in spremembo življenjskega sloga, vendar je to največja obmana v celotni teoriji odvisnosti. Odvisnik se vedno podzavestno spomni kako se je dobro počutil ko je nekaj popil, pojedel ali zaužil kakšno zdravilo pa četudi samo placebo. Ta spomin ga bo vedno vlekel nazaj k prvotnemu dejanju. Sklep je, da je največja in najbolj ošabna neumnost, da nekdo trdi, da nekaj kar kemično vpliva na osebkovo počutje ne povzroča odvisnosti, saj ko se simptomi slabega počutja ponovno vrnejo te podzavest vedno spomni in usmeri v dejanje, ki bo spremenilo to slabo počutje.
Največji problem je, da je psihologija še tako v povojih v primerjavi z zdravljenjem materialnih funkcij telesa ter da ponavadi strokovnjaki na področju psihologije svetujete pacientom samo na osnovi teorij ter zagotovil proizvajalcev, na pa tudi na osnovi lastnih izkušenj, kjer bi marsikateri duševni bolnik lahko bolj nazorno opisal simptome ter učinke, kakor tudi delil nasvete kakor stroka. Slednje povdarjam, ker v primeru zloma roke, je velika verjetnost, da je tudi zdravnik, ki me zdravi imel zlomljeno roko. V primeru anksioznosti si pa stroka, ki me zdravi v resnici niti pod razno ne predstavlja mojih občutkov.
O sami odvisnosti so pisale že številne literature, pa tudi knjige ter kdorkoli je seznanjen z vsebino le teh, stežka zagotovi da kakršna koli sestavina, ki kemično vpliva na možganske celice ne povzroča odvisnost. Hm, pomislite samo na naravno odvisnost od adrenalina, ipd..

Hvala in lep pozdrav,
Sašo

Pozdravljeni,

z vami se ne strinjam v več točkah, ampak samo eno želim komentirati.
Zdravniki pogosto zelo dobro poznamo anksioznost, tudi iz lastnih izkušenj. Veliko jih od blizu pozna depresijo in pregorevanje, določeno število jih je odvisnih, če nič drugega, od nikotina. Kljub temu, sem prepričana, da mi ni treba doživeti psihozo, da bi je znala zdraviti in razumela mnoge implikacije ki jih ta diagnoza prinese.
To, da smo lahko odvisno tudi od placeba, teoretično res, praktično pa je to nepomembna izjema, točno vemo, katere substance in vedenja so potencialno zasvojljivi. Ne vem kaj mislite s tem, da na odvisnost gledamo iz “materialne perspektive” ampak dobro je znano, da ima odvisnost telesne, psihološke, vedenjske in socialne komponente in tega se zdravstveni delavci več kot dobro zavedamo.

Lep pozdrav,

Naj še sam dodam nekaj misli o zgoraj napisanemu.
Sam sem tudi mnenja, da če neko zdravilo uživaš dovolj dolgo, se na njo telo navadi. Pa naj bo to pomirjevalo ali antidepresiv – vem, da je njuno delovanje, če ju primerjamo med sabo drugačno (prvo povzroči zasvojenost, pri drugi čutiš odtegnitveni sindrom). Iz izkušenj lahko zapišem, da stranske učinke čutiš tudi, ko postopoma prenehaš jemati antidepresive.

Če sam primerjam zdravnike, imate vi, psihiatri, kar zahtevno nalogo – bom pojasnil zakaj.
Če pridem z zlomom k zdravniku, bo takoj vedel, kaj mora narediti.
Pacienti, ki imamo težave z anksioznostjo, depresijo … pa je – po mojem laičnem mnenju težko vreči v isti koš, saj imamo lahko različne simptome, svojo bolezen čutimo in doživljamo drugače.
Strinjam se z zgoraj napisanim, da tisti, ki se niste srečali s to boleznijo, ne morete znati, kaj se lahko dogaja v človeški glavi, kako je človeku hudo, ko je tako bolan.
Potem so tu še zdravila. Če nekomu določeno zdravilo pomaga in se počuti kot prerojen, ima drugi z istimi zdravili velike težave.
Od tod mogoče tudi pozitivno (tistim, ki zdravila pomagajo) in negativno (tistim, ki zdravila ne pomagajo) mnenje o vas, psihiatrih.

Hvala bogu sem jaz v tisti prvi skupini in zaradi zdravil in tudi vas, psihiatrov, živim povsem običajno življenje.

Pozdravljeni,

se strinjam z vami, zato je pomemben individulani pristop in zaupanje med pacientom in zdravnikom, to še bolj velja za psihiatrijo, saj mi mora bolnik opisati in razložiti za kakšnen “zlom” gre, ni rendgena ki tukaj pomaga…

Lep pozdrav,

Pozdravljeni.
Tudi sam imam veliko tezav z zivci,oz,sem odvisen od apaurina ze 30 let.Pred priblizno 5 leti sem zacel dozivljati panicne napade,ki mi jih je moj psihijater ublazil z asentro 150 mg,ter mirzaten 40.Oba z psihijatru vema da mi te tezave povzroca sluzba,kjer opravljam stresno in cisto samostojno delo.Pred dvema mesecema mi je invalidska komisija zavrnila predlog petih specialistov-ker imam se druge bolezni,da bi se upokojil na 4 ure.Kako se lahko uspesno zdravim,oz.kaj mi je se storiti…ker se mi bolezen zopet slabsa,nocem iti zopet skozi ta pekel,ker je to grozno.Z psihijatrinjo nivava vec idej,ker kolikor mi zdravila pomagajo,mi jih poslabsa sluzba.Imam 51 let.Naj se grem zdraviti na kliniko za odvisneze….zal ne vidim vec izhoda…Iskrena hvala vam za odgovor.

Pozdravljeni,

odvisnost od pomirjeval je verjetno samo ena od vaših težav, vendar od nekje je že treba začeti. Pravzaprav vam lahko ta odvisnost provzroča še dodatne težave, na tiste ki jih že itak imate. Zdravljenje odvisnosti pa vam omogoča tudi nekaj kar si boste sicer težko privoščil in to je skupinska psihoterapija in spreminjanje vedenjskih in čustvenih vzorcev ki vam trenutno delajo preglavice. Vsekakor priporočam, potem pa boste videl kaj in kako naprej. Pri 51 letih še niste za odpis, če se lahko malo pohecam. Želim povedati, da se splača poskušat z zdravljenjem.

Lep pozdrav,