kriza, depresija ali kaj?

Star sem 25 let, z visokošolsko izobrazbo. V zadnjem času (cca. 5-6 mes) sem pričel pri sebi opažati vse večjo razdražljivost, napetost in slabo voljo, večkrat me stiska v prsih in dostikrat prav čutim močno razbijanje srca. Včasih me tudi kar tako popade izbruh joka. To nehote prenašam tudi na svojo bližnjo okolico. Namreč še vedno živim pri starših (mama). Zelo težim tudi k temu, da bi se čimprej zaposlil in se odselil na svoje. Mogoče vam bo pomagal tudi podatek, da sta se starša ločila, ko sem bil star 9 let in da sem edinec. Verjetno je ravno v tem težava. Ne morem reči, da sem razvajen, pomanjkanja pa tudi nikoli nisem trpel. Tudi starša sta mi vedno nudila potrebno ljubezen, kljub ločitvi. Prijateljev nimam veliko, zato sem velikokrat osamljen. Ne pijančujem, ne kadim in ne veseljačim preveč. Nikoli mi ni bilo do tega, da bi igral kakšnega mačota, da bi se postavljal z materialnimi dobrinami itd. Tudi pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom in nasploh z drugimi ljudmi, imam precejšnje težave. Ne vem, zakaj je tako, saj sem čisto zadovoljen s svojim videzom, zato ne bi mogel govoriti o kakšnemu komplexu manjvrednosti, ali pač? Ko mi je katera punca res všeč, se totalno obotavljam zaradi tega, ker se bojim zavrnitve in ko se že ojunačim je ponavadi prepozno, saj v bistvu skoraj vse padajo na plehke prepotentneže, ki imajo v mislih le eno.
Želim si le nekoga, ki bi mu dajal vso svojo ljubezen, spoštovanje in pozornost, ki bi mi to lahko vračal in da bi v njemu našel neko pripadnost, da bi z njim delil vse svoje trenutke, ko sem srečen ali ne, v bistvu iščem nekoga, da bi mi dal smisel da živim, če si ga že sam ne znam poiskati. In ker tako ne najdem nobenega smisla, poslanstva oz. cilja v življenju, se včasih sprašujem, zakaj je sploh smiselno živeti. Enostavno ne najdem nobenega cilja, vse v življenju se mi zdi tako bledo in enolično in dolgočasno. Vse to me vse bolj najeda, vedno bolj sem nezadovoljen s potekom svojega življenja, saj vidim, da mi življenje in mladost počasi polzita skozi prste. Ničesar ni, na kar bi se lahko oprl, oziroma imel kak lep spomin ali kak temelj, na katerem bi lahko kaj gradil. Čutim in vem, da sem poln energije, zagnanosti, vendar ne vidim poti oz. načina, kako bi to spravil na plan. Problem je tudi, da se nimam komu tako zaupati, ker vsi mislijo, kako je z menoj vse v najlepšem redu. Med drugim tudi skrbim za svoje telo s športnimi aktivnostmi, tudi sproščam se s tehnikami yoge, skrbim za svojo načitanost in visoko raven splošne izobrazbe. Vendar to nikakor ne odpravi moje težave.

Za vaš odgovor se vam najlepše zahvaljujem, v kolikor so slučajno kakšne nejasnosti, oz. imate še kakšna dodatna vprašanje za razjasnitev, mi jih prosim zastavite

Spoštovani!
Opisali ste se kot zahtevnega, na številnih področjih temeljitega, že skoraj perfekcionistično naravnanega človeka in ste morda prav zaradi notranje težnje po popolnosti tudi v medosebnih odnosih te omejevali, kadarkoli bi obstajala možnost, da boste v njih neuspešni. Iz tega se je razvil krog bojazni in posledično frustracij, dvom vase, pomanjkljivo samospoštovanje (ki je ena od sestavin depresije), odrinjeno nezadovoljstvo pa se je izrazilo v funkcionalnih motnjah. Ničesar niste napisali o preživljanju prostega časa, o svoji najožji zunaj poklicni družbi in o tem, ali kdaj obiščete svojega očeta.

Poskušajte v iskanju stikov prenesti tudi možnost, da se boste enkrat, dvakrat ali 15 krat zmotili, saj boste v prihodnjih poskusih prav gotovo uspešni. Znebiti se morate prepričanja, da je neuspeh nekaj nečastnega in je človeško povsem sprejemljiv, predstavlja pa stopnico na poti k cilju.

Lep pozdrav!

Mag.Vanja F.Rejec, dr.med.

Spoštovani dr. Rejec,

Najlepša hvala, da ste si odtrgali čas za odgovor, saj mi je vsaka informacija o tem koristna in dobrodošla. Vprašali ste me glede očeta in zunaj poklicne družbe. Po ločitvi staršev, sem sicer trpel, ampak je oče naredil vse, da bi to pomanjkanje čutil čim manj. Veliko se je ukvarjal z menoj in tudi sedaj sva res dobra prijatelja, saj mi mnogokrat pove kaj iz svojih izkušenj in mi svetuje. Mogoče je moj problem tudi v temu, da je oče poslovno izredno uspešen in ima urejeno življenje ter v je javnosti izredno spoštovana in cenjena osebnost. Že pri 24-letih je bil samostojen in finančno neodvisen, poročen.. saj si je čisto vse ustvaril sam. Mogoče se tudi zaradi tega preveč obremenjujem, da bi ga vsaj dosegel, če ne presegel.
Glede družbe, sicer imam krog prijateljev, ki hodimo včasih skupaj ven. V tej družbi se včasih počutim, kot da ne sodim zraven. Pa ne da bi me odrivali, ravno nasprotno. Poznajo me človeka, ki ima svojo hrbtenico, svoje mnenje, ki ga spoštujejo. Npr. pokadijo joint, jaz tega nikoli nisem počel in zato nisem nič manj vreden. Premalo se dogaja. Sicer nas družijo nekateri skupni pogledi, vendar je dosti tudi takih stvari, kjer se absolutno razhajamo. (npr. oni bi se ga raje kje zakadili in potem šli v kak bar, medtem, ko bi se jaz raje znorel na kakšnem rave partyu. Težko je pa iti sam kam tako ven, mar ne? Zavedam se tudi, da je težko pridobiti novo družbo in najbrž zato vztrajam pri njih. Upam, da sem vam dovolj opisal stanje, drugače pa me še vprašajte.

Hvala lepo pozdravljeni!

Pravzaprav ste v svojih opisih navedli že vse tiste sposobnosti, ki so potrebne za pridobivanje novih znanstev, zato vam lahko povem le eno izmed praktičnih navodil. V vašem krogu znancev je prav gotovo nekdo, ki priprada hkrati še drugemu interesnemu krogu (združenju, zvezi, družbi stalnih sogovornikov). Ker se sami ne morete ponuditi novi družbi, vas mora ta kot nekakšen “oficir za zvezo” pospremiti v novo družbo in vas tam fizično predstaviti z imenom in še kakšnim podatkom, ki je za situacijo potreben. Tedaj se njegova naloga neha in vi začnete samostojno raziskovati novo skupino. Postopek po potrebi večkrat ponovite, seveda vsakič z nekom, ki hkrati pripada aktualni skupini in še neki novi. Pri vsem tem je najpomembneje, da vas fizično predstavi. S svojimi navedenimi sposobnostmi se boste poslej sami z lahkoto orientirali.

Mag.Vanja F.Rejec, dr.med.

Dragi Tejo,

v prvem opisu problema pises o stvareh, ki si jih verjetno zeli vsak posameznik in pravzaprav upa, da se mu bodo kdaj uresnicile.
Ne bi zelela biti pokroviteljska, vendar bi ti vseeno zastavila vprasanje (velikokrat se tudi sama ukvarjam z njim in ne bi ravno trdila,
imam ľe odgovor), in sicer, ali se ti zdi, da ti samo tisti Drugi zares lahko ponudi smisel in vero v zivljenje, te napolni z elanom?
Moje razmisljanje gre namrec v smer obrementitve odnosa z drugim – tudi sama sem verjela, da bom, ko bom z Njim, polna zivljenja, bom naąla smisel in verjela, da obstaja se lepsa in svetlejsa pot, skratka, ali to ze apriori ne pomeni prevelikega pricakovanja in s tem strahu pred neuspehom in bojaznijo pred zavrnitvijo? S tem vsak raje zivi v svojem fiktivnem svetu, se zapira vanj in sanja. Svoj obup pa izraza v druzbi z igro, nasmehi in salami, v samoti pa joka, se zapira vase in misli zgolj in samo na neuspeh.
Razumi to kot dodatek, razmisljanje in ne kot kopico neko pokrovoteljsko cebljanje, ker sama pocnem podobno, kot si opisal ti, zato verjemi, da poznam vsaj kak obcutek, ki si ga zapisal.
Taja