Najdi forum

depresija v nosečnosti?

Pozdravljeni,
obračam se na vas s prošnjo za pomoč. Sem v osmem tednu nosečnosti, ki je bila načrtovana in želena, vsaj tako se spominjam. Zakaj tako pišem? Ko sem izvedela, da sem noseča, se me je polotila neka čudna tesnoba, ne vem, če lahko rečem depresija. Kar naenkrat sem vse videla črno in negativno, vsak dan sem vsaj dvakrat bruhnila v jok, skratka, življenje se mi je zdelo kot ena največja muka. Negativne misli pa vse skupaj samo še poslabšajo. To je moja druga nosečnost, sin je star 6 let in za drugega otroka sem se zelo težko odločila, saj na sinovo prvo leto življenja nimam lepih spominov. Malo me je mučila poporodna depresija, pri sinovih dveh letih sem pristala na Cipramilu. Le tega sem ukinila lani poleti prav zaradi namena ponovne zanositve. Občutek imam, da težko sprejmem odgovornosti v življenju ter se težko privadim na spremembe. Sem človek, ki lahko vsak dan isto je za zajtrk, kosilo in večerjo, če me razumete. Jutri sem naročena pri svojem ginekologu, mogoče bova umetno prekinila nosečnost, ker on pravi, da se depresija lahko poglobi in je potrebno najprej reševati mater. Jaz pa sem zelo neodločna, po eni strani bi se tega “bremena” rada rešila, po drugi strani vem, da mi bo žal in bi rada to nosečnost speljala do konca, saj sem si še želela otroka in si ga bom gotovo tudi po splavu. Pomislila sem tudi na antidepresive, vendar jih vsi odsvetujejo v nosečnosti in tudi z možem nisva pripravljena tvegati, da bo z otrokom mogoče potem kaj narobe. Kaj mi lahko svetujete, saj nimam več veliko časa za odločitev. Gotovo imate izkušnje, kam vodijo taka stanja pri nosečnosti, saj se bojim, da bo vse skupaj samo še slabše (čeprav se z dnevi stanje ne slabša – trenutno). Hvala za odgovor in lep pozdrav, S

Saša

Predno sprejmete odločitev se mi zdi pomembno določiti kako hudo depresijo imate. O tem lahko presodi psihiater. če ga nimate, potem to verjeno pomeni, da je (bila) depresija blaga ali vsaj blaga do zmerna.

Nosečnost s seboj prinese tudi težave. Čustveno labilnost, potrtost, zaskrbljenost. Počutje je ponavadi slabše v prvih treh mesecih, potem se stanje normalizira in se počutje popravi. Naslednje kritično obdobje je po porodu, ko mnoge mame doživljajo spremembe v razpoloženju, veliko manj jih jemlje antidepresive. Stanje večinoma postopoma izzveni. O tem se na splošno malo govori, zato imamo občutek, da se to dogaja le redkim, ki o tem spregovorijo. Ženska se mora v tem času prilagoditi najprej nosečnosti, nato se mora iz nosečniced preleviti v mamo in ob tem uskladiti z novo vlogo tudi druge vloge, ki jih ima v svojem življenju: biti žena, mama starejšemu sinu, ljubica, prijateljica, hčerka….

Pomembno je ali je kdo v vaši družini trpel za duševno motnjo. Če ni, potem je velika verjetnost, da je vaša motnja razpoloženja pogojena le z nosečnostjo ali z vašo osebnostjo. Torej ni nujno, da je to indikacija za prekinitev nosečnososti, ki ste jo načrtovali in želeli.

Opravite odkrit pogovor s partnerjem. Preverite še enkrat razloge proti in za. Naj tudi on poda oceno vašega psihiačnega stanja. Morda ga precenjujete? Še enkrat povdarjam, da lahko stopnjo depresije oceni le psihiater in da odločitve o prekinitvi nosečnosti zaradi depresije ne bi smeli sprejeti brez njegovega mnenja. Naj depresija ne zakrije druge razloge. V življenju se z lahkoto sprijaznimo z odločitvami, ki smo jih sprejeli zaradi pravih razlogov.

Zaradi strahov in pomislekov bi si morali v času nosečnosti (če je ne boste prekinili) urediti tudi preglede pri psihiatru. Antidepresivi niso v celoti izključeni.

Glede na to, da nimate veliko časa se lahko jutri dop v Ljubljani obrnete na Urgentno psihiatrično ambulanto (z napotnico) ali pa obiščete posvetovalnico Posvet: . Morda bo zadostoval tudi pogovor z osebnim zdravnikom, če pri njem niste ravno redka obiskovalka.

Da ne bo pomote: načelno osebno zagovarjam pravico žensk do splava.

lp

Pozdravljeni.
Ali lahko depresija in ambicioznost vpliva na nenormalen razvoj otroka?

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

depresija v nosečnosti lahko vpliva na razvoj ploda in na zdravje otroka. Za razvoj in dobro počutje ploda je najbolj pomembno zdravje in dobro počutje nosečnice.
Depresija in anksioznost (predvidevam da se mislila na anksioznost in ne ambicioznost?) so zelo pogoste motnje v nosečnosti, kljub temu se pogosto ne prepoznajo in še bolj pogosto ne zdravijo.

Nosečnice nerada zaupajo svoje težave in počutje, saj so pričakovanja okolice takšna, da bi morale vse nosečnice kar žariti od sreče in sproščenosti, pa vemo, da temu pogosto ni tako. Tudi zdravil se nosečnice izogibajo, ker jih je strah kako bodo zdravila vplivala na razvoj otroka. Antidepresivi v nosečnosti so samo relativno varni, torej niso popolnoma brez tveganj, ampak je nezdravljena depresija v nosečnosti še vsaj toliko nevarna.

Raziskave so pokazale, da imajo depresivne nosečnice višje koncentracije stresnega hormona- kortizola, v primerjavi z zdravimi nosečnicami. Morda to razloži, zakaj so plodovi depresivnih mamic manjši že v nosečnosti, nižje porodne teže in bolj pogosto nedonošenčki.

Obstajajo tudi dokazi, da višje ravni kortizola morda vplivajo tudi na dolgoročni razvoj dojenčka in otroka.
Skratka, bodisi nezdravljena depresija, bodisi antidepresivi, lahko vplivajo na razvoj otroka. Zato je pomembno vsako nosečnico individualno obravnavati. Včasih je dovolj psihoterapija (tudi popolnoma neškodljiva za otroka), včasih pa je zdravljenje z zdravili bolj varna izbira (globoka depresija, samomorilnost,itn.)

V vsakem primeru, pravilna prehrana, gibanje in tehnike sproščanja pomagajo, so neškodljivi in jih vsekakor priporočamo. Za vse ostalo, pa priporočam osebni posvet s strokovnjakom.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Hvala za odgovor. Pisem s telefona in vcasih kar sam besedo oblikuje. Se opravicujem. A drugace je lahko zarad tega nenormalen otrok torej da vpliva na razvoj organov ali na kromosomske napake tudi??
A spada k depresiji tudi to, da ko gledas predmete, se ti zdi kot da valovijo na case ali pa ko gledad v sliko npr da vidis na svetli podlagi ko gledas vstran obris tega? Za par sekund …
Nevrolosko bi naj bila ok. Kardiolisko tudi razen da imam odprto ovalno okno. Sem vam pa ze pisala glede mravljincenja po celem telesu oz.obcutek vibracij inam. Sedaj v nosecnosti je manj ampak se vedno. Predvsem noge ampak drugac pa celo telo tud zatilje.

Pozdravljeni,

ne antidepresivi, ne sama depresija ne provzročata kromosomskih abnormalnosti, lahko pa vplivata na razvoj ploda.
Opisane simptome ne razumem najboljše, idealno bi bilo, če bi jih razložila psihiatru osebno. Tudi sicer menim, da bi moral nosečnico, ki ima morda simptome depresije ali anksioznosti, spremljati psihiater, vsaj za diagnostiko in oceno resnosti težav. Kot sem že napisala v prejšnjem odgovoru, od vašega počutja je odvisno počutje še enega bitja, skrb za vas, je v resnici skrb za dve osebi.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni.
Na vas se obracam,ker enostavno ne vem kaj se dogaja z mano.niti ne vem ce je to normalno.v glavnem,sem v 35tednu druge nosecnost.sem porocena,imava svoje stanovanje,financno sma preskrbljena,imava oba kar dobre sluzbe.imava sina,ki je nadvse obozevan in ljubljen.v prvi nosecnosti nisem imela nobenih tezav,zdaj pa se mi dogaja,da tavam v temi.zelo sem postala zalostna,nejevolna,nic me ne veseli.izgubila sem zanimanje za stvari,ki sem jih rada pocela.moz me ne razume,in mi govori da sem tecna in sitna.ampak jaz si zelim samo malo vec ljubezni in razumevanja od njega.cele dneve bi samo lezala in se jokala.strah me je da padam v depresijo,ki se nebo koncala,in se z rojstvom otroka se samo povecala.ne upam se z nobenim pogovoriti,ker me je strah in sram kaj si bodo mislili.nihce v moji druzini ni nikoli trpel za depresijo.in nocem biti jaz prva.vedno sem bila v druzini crna ovca,saj mi starsa nista naklonila ljubezni.sploh ne oce,ki se je vedno znal norcevati iz mene.zdaj v nosecnosti se mi ti spomini na zatiranje vracajo.in me se bolj zalosti,ker me takrat ni znal nihce nikoli potolaziti,in me tudi zdaj moz ne zna,ali noce.
Hvala da ste mi prisluhnili,saj ste prva oseba ki sem se ji zaupala.
Prosim svetujte mi,gre to mogoce za otoznost,ali so to resni znaki ki kazejo na zacetek depresije.
Hvala in lep pozdrav.

Pozdravljeni,

spontano ste navedla dva glavna in še par dodatnih simptomov depresije. Torej, ja, je možno, da prebolevate prvo depresivno epizodo v življenju. Depresija se pogosto pojavi v obporodnem obdobju iz več razlogov. Torej, niste sama, in ni razloga, da bi se zaradi tega sramovala. Razumite to, kot sporočilo, da morate nekaj narediti, spremeniti, poskrbeti zase. Zelo vam priporočam, da si čim prej (že pred porodom) poiščete psihiatra/psihoterapevta, ki bo skrbel za vas tudi po porodu. Naredite to zase in za svoje otroke, ki nujno rabijo funkcionalno mamo.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Zelo sem se poistovetila z gospo zgoraj. Tudi pri meni drugi otrok, zaželjena nosečnost, od začetka precej težav. Noseča sem z momo dvojćki in sem zelo težko sprejela, tudi zaradi tveganja. Nikakor se ne morem veseliti, nimam nobenega veselja, poleg tega še nenadna bolezen v oźji družini. Enostavno rabim nujno več podpore, moź mi je ne daje. Tako kot je gospa napisala ali ne zna ali noče. Z drugimi je o tem težko govoriti, saj mi še mož očita, zakaj sem se odločila za nosečnost, če se zdaj sploh ne veselim. Tudi fizično imam precej težav, tako da sem na trenutke precej obupana. Edini svetli žarek se mi zdi ljubeči prvi otrok:)

Pozdravljeni,

Moj nasvet je isti kot zgoraj. Če se vam zdi da vam domači ne zmorejo ali ne znajo ponuditi dovolj podpore, si to podporo poiščite drugje. Razmišljajte kaj je zdaj bolj pomembno, kaj bojo drugi mislili ali kako se boste vi počutili. Nosečnost prinese dodatne obremenitve in te niso samo fizične (kar je že samo po sebi naporno). Se spomnim besed mojega ginekologa, ko sem se pritoževala na utrujenost in zaspanost mi je rekel: Gospa, zato se nosečnosti reče “drugo stanje”, ker je pač drugače od “prvega” in je fino če to sprejmemo in smo bolj do sebe prizanesljivi in negojoči. Problem je v tem, da smo ženske pogosto negojoče do vseh, samo do sebe ne znamo biti. Pa naučimo se!

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljeni
Trenutno sem v 25. tednu druge nosecnosti. Sin je trenutno star 2 leti in 9 mesecev. Oba z mozem sva redno zaposlena, sin hodi dnevno v vrtec. Zadnje case opazam, da sem vedno bolj nejevoljna, utrujena, brez motivacije in neverjetno zivcna. Nimam ne motivacije ne volje za nic. Zjutraj ustanem in sina odpeljem v vrtec, sama grem v sluzbo, ki mi ne ponuja vec nobenega veselja. Po sluzbi grem po sina in greva domov, kjer zacnem pripravljati vecerjo. Po vecerji se zacnejo priprave za spanje, ce je vmes kaj casa ga po navadi moz uzame in se z njim igra. Jaz pa oddelam kar je treba po stanovanju. V tujini zivimo stiri leta in nisem zadovoljna z nasim zivljenjem. Vsak dan je rutina, nimam prijateljic in sploh noben hobi. Prej sem rada brala in se sprehajala, sedaj mi ni niti do tega, v Sloveniji sem doma z morja, ki ga neverjetno pogresam. Ko imam kdaj kaj prostega casa (ko sin spi) sploh ne vem kaj bi delala sama s sabo. Moz svoj prosti cas porabi v garazi, kjer vedno kaj ustvarja. Druga nosecnost je zazelena in planirala, sin ni bil ne planiran ne z moje strani zazelen. Mislim, da sem imela s sinom poporodno depresijo, ki pa ni bila zdravljena – je samo moje mnenje in opazanje.
V vsem tem mi je najbolj zal prav sina s katerim se ne znam igrat, zaradi zivcnosti neprestano kricim na njega (trikrat mu doloceno stvar lepo recem cetrtic ze zacnem kricat na njega in takrat tudi odreagira na kricanje in naredi kar mu recem oz. neha z dolocenim pocetjem). Ko zacnem s kricanjem po navadi to zajema tudi ponizevanje njega samega (in ne samo njegovega pocetja) za kar se zavedam da delam napako. Ze ko izgovarjam ponizevalne besede vem da delam napako, ampak se ne morem ustavit.
Ob vikendih smo vecinoma skupaj, kdaj gremo na kaksen izlet, ceprav bi bila jaz najraje sama doma.
Svoji ginekologinji sem omenila, da mislim, da sem oziroma padam v depresijo in da ne vem kaj naredit. Sama mi je odogovorila, da sedaj v nosecnosti tako in tako ne moremo nic narediti. Vec kot to od nje nisem dobila.
Ne vem kako naj se spravim v red, da ne bi zasla se bolj globoko v depresijo. Zelim si najti tudi hobi, ki bi me izpolnjeval in osreceval, ampak s cemerkoli zacnem tudi hitro obupam in se spet vrnem na stare tirnice. Na katerikoli hobi pomislim, mi nic ne vzbudi nekega zanimanja ali veselja, da bi lahko rekla ja to je to. Razmisljala sem, da bi se vpisala v kaksno drustvo in tako navezala stike, ampak se nikoli nisem pocutila zazeljeno v teh drustvih. Zivimo namrec na vasi, kjer tujci med domacini niso prav zazeljeni oz. so izobceni. Imamo tudi nekaj nasih sosedov, ki pa so vecinoma starejsi in v cisto drugacni zivljenjeski situaciji kot mi (pred penzijo).
Vedno bolj razmisljam, da bi dvignila roke od vsega (tako od moza in sina) in enostavno odsla nazaj domov spet poiskat sebe ali nekam izginit. Mislim, da bi bilo sinu bolje brez meine kot pa da me gleda v taksnem stanu in da dnevno z moje strani dozivlja tak stres.

Prosim za kakrsenkoli nasvet – kaj naj naredim??

Pozdravljeni,

verjetno doživljate blago depresivno epizodo (bolj natančno bi jo lahko opredelil oz. diagnosticiral le zdravnik oz. psihiater). Tudi sama čutite, da potrebujete pomoč, podporo ki je ne najdete v vaši okolici ker ste se preselili v drugo okolje.
Ena možnost ki jo vidim, da preverite ali obstajajo kakšne aktivnosti za mlade mamice in nosečnice v katere bi se lahko vklopila in si začela uztvarjati socialno mrežo ( vadba za nosečnice, ustvarjalne delavnice za otroke skupaj s starši). Druga možnost je, da si poiščete terapevtsko pomoč. Mnogi terapevti v Sloveniji ponujajo svoje usluge tudi po Skype-u, kar iz mojih izkušenj ni idealni “setting”, vendar v določenih primerih izbiramo najmanj slabo varianto. Se pa ne strinjam, da zdaj v nosečnosti nimate kaj narediti. V nosečnosti predpisujemo tudi antidepresive, če je to potrebno, psihoterapija pa itak ne vpliva na plod, lahko samo pomaga. Torej, premislite, ali je kaj o teh možnosti za vas sprejemljivih?

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

Pozdravljena

Najprej, da se zahvalim za odgovor.

V zacetku avgusta sem zacela z jogo za nosecnice, vendar nekega stika ali prijateljstva tukaj sigurno ne bom dobila. Komunikacije med nosecnicami skorajda ni, omeji se samo na to v katerem tednu si in kateri je naslednji pregled. Razen ce nista dve prijateljici, ki se poznata ze od prej in se pac ti dve pogovarjata. Naj omenim, da so na sami vadbi max. 3 nosecnice prisotne – do sedaj vec kot toliko ni bilo. In jaz sem edina tujka med vsemi.
Tezava je tudi v tem, da so vecinoma vse dejavnosti skoncentrirane na delovni teden in se za vikend ko bi jaz lahko kaj obiskovala sploh ne da nicesar najti. Predvsem, ce iscem kaksno dejavnosti, kjer bi lahko spoznavala mamice – mamice tukaj po vecini ne delajo in so doma, jaz pa sem polno zaposlena in cez teden nikakor ne morem, edino pozno zvecer, ko je vecina mamic pred spanjem doma z otroci.

Vzpostavila sem kontakt z babico, ki me bo tudi obiskovala po porodu in mi je ze dala nekaj nasvetov. Kot na primer, da vzemam Schüsslerjevo sol st. 5 (Kalium phosphoricum), dodatno vnesem se nekatere druge vitamine, poslala mi je poseben gel za tusiranje in losion za telo ki vsebuje dolocene elemente, ki spodbudijo energijo, predlagala vpis v jogo za nosecnice (kar sem ze pred predlogom zacela) itd. Po enem tednu ji bom porocala ali bo bolje ali ne. Ce ne bo, se bo ona oglasila pri meni, da se pogovoriva.

Antidepresive bi jemala, ce bi bila to zadnja moznost. Glede psihoterapije pa sem odprta, vendar dvomim, da bi si lahko to tukaj privoscila. Psihoterapijo preko Skypa sem ze poskusila in na zalost nisem pridobila dovolj zaupanja in sigurnosti, da verjamem v pozitivne ucinke od razgovora na daljavo.

Poskusila bom s tem kar mi je babica predlagala in se se enkrat pogovorila z mojo ginekologinjo. Upam, da bo vsaj nekaj od vsega pomagalo in da nisem se tako globoko “padla”.

V naprej se Vam zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.

Pozdravljeni,

no, zaenkrat ste že veliko naredila. Sporočajte mi kako vam gre, sem vam tukaj na voljo če me boste potrebovala.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket, dr. med., specialistka psihiatrije - transakcijska analitičarka, svetovalka Inštitut Neocortex; Kontakt: 070/760-769 ali [email protected]; Spletna stran: http://psihoterapija-fiket.si

New Report

Close