Med.Over.Net

Psihiatrija

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Psihična stiska, strah, fobija, anksioznost, panika, terapija, uporaba zdravil, diagnoza, depresija, psihoza, bipolarna motnja, pomoč in svetovanje ob življenjskih dilemah.

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Daniela_Fiket

Slutjne smrti

Default avatar

dark queen

Pozdravljeni!

Mene samo nekaj zanima. Že vsaj 4x v življenju sem slutila, da je neka oseba umrla, ni pomembno, ali sem jo poznala ali ne.

Prva je bila moja babica. Njeno smrt sem zaslutila eno uro pred njeno smrtjo, ko sem se vračala domov iz glasbene šole in je veter nenormalno močno pihal. Imam dolge lase in sem imela občutek, kot da mi jih bo veter dobesedno odrgal. Ko sem bila 100 metrov pred domom, sem si potiho rekla, nekdo je umrl, sigurno moja babica. Ko sem prišla domov, me je na vratih pričakal oče in potdil mojo slutnjo. Še pred odhodom od doma, sem babico šla pogledat, ko je ležala v postelji, potem sem šla na balkon in rekla mami, če bo živela samo še en dan, sem jaz papež (dobeseno s temi besedami!). Res je umrla istega dne.

Druga je bila moja bivšja soseda. Preselili smo se, ko sem bila še majhna. Umrla je iz sobote na nedeljo. V nedeljo zjutraj, preden sem se zbudila, sem pred očmi zagledala blešečečo svetlobo, tunel (ki naj bi bil prehod iz tostranstva v onostranstvo). Vsa prestrašena sem se zbudila in pomislila, da morda meni grozi smrt. V sredo smo dobili obisk. Naše bivšje sosede, ki so prišli iz pogreba. Ta soseda je res umrla v nedeljo zgodaj zjutraj. Bila sem prestrašena.

Tretja je bilo dekle iz Lipe, ki je umrlo zadnje. Tistega dne, 27.12. zjutraj sem se zbudila, Vsa zaspana odtavala v kopalnico, se pogledala v ogledalo in si potiho rekla. Danes bo sigurno umrlo še tisto zadnje dekle, Anja mislim, da ji je bilo ime. Pol ure zatem, je na Valu 202 bil prispevek o Lipi, ki se je končal z besedami: "Žal moramo naš prispevek končati z žalostno novico. Pravkar so nam sporočili, da je umrlo tudi trejtje dekle iz Lipe, 15-letna Anja. Bila sem šokirana, nisem mogla dihati.

Četrta oseba je bil oče našega soseda, ki ga nikoli v življenju nisem videla, nikoli govorila z njim. Umrl je avgusta letos. Tistega večera, ko je umrl, sem se vračala iz mesta, pogledala proti njihovi hiši (njegov oče je bil v bolnici že kakšen teden, imel pa je raka, ki so ga odkrili nenadoma, a prepozno, da bi ga še lahko ozdravili!), sosed (njegov sin) se je ravnokar vrnil in obšla me je slutnja, da ga ni več med nami. Zjutraj sem se zbudila in slišala sosede, ki so se pogovarjali na stopnicah. Ker so prišli vsi člani družine (ta naš sosed ima še 2 sina, oba sta bila tam.), sem sklepala, da nekaj ni vredu. Nisem slišala točno, o čem se pogovarjajo, a vedela sem, nisem rabila slišati besed. Umrl je v približno tistem času, ko sem jaz prejšnji večer prišla domov. Nama mi je zjutraj povedala,a sem ji odvrnila, da že vem. Bila šokirana, od kje? Povedala sem ji. Glede na to, da se mi je to zgodilo že tolikokrat, mi je rekla, ti imaš res nek poseben dar za to, zdaj to ni več zafrkancija, vem, da se ne šališ, verjamem ti!

Gre pri meni za slutnjo smrti pri drugih ljudeh, ali kako bi se temu lahko reklo? Sem morda mentalno bolna? Če kdorkoli kaj ve o tem, naj mi prosim pove, ker me je strah, da je z mano nekaj zelo hudo narobe. kako lahko sploh slutim vse te smrti, zakaj se vse to uresniči? Kaj je to?? Podatki so resnični, res se mi vse to dogajaja. Ne želim zlo komentarjev, da sem si to izmislila, ker si nisem. Prestrašena sem, res me skrbi. Prosim za odgovore čimprej. Hvala vsem, ki se boste mi potrudili odgovoriti. Hvala.
dark queen
Default avatar

Wild

To se včasih tudi meni zgodi! Vendar ne gre samo za smrt, temveč tudi za dejanja in dogodke... Recimo, se vračam domov in pomislim na prijatelja ter točno 'vem' kje je, pa ne recimo v primeru, da je na mestu kjer se stalno zadržuje, ampak recimo, da gre nekam, kamor redko zaide. Potem se slišiva in vidim, da je res bil na tistem mestu!
Potem je bilo, ko nam je povozilo psa! Vrnila sem se domov, mama je uprašala kje je naš kuža in prva stvar, ki mi je prešinila misli je bila povozil ga je vlak! Vendar sem se teh misli otresla, potem pa ne mine 5 minut, ko ga je mama našla na progi...
Gremo v petek ven, in ko kelnarca hodi do nas, vem točno kaj bo nekdo naročil, vendar ne kadar gre za običajno 'rundo', temveč samo takrat, ko je nekaj drugače! Recimo, prijateljica nikoli ne pije cocacole, pa jo naroči in jaz preden jo je naročila, sem vedela da jo bo!
Potem so tu še sanje! Ko nekoga na novo spoznam lahko o njem sanjam...o njegovem domu recimo! Tako se mi je zgodilo, da sem spoznala nekega moškega, ki mi je bil dokaj simpatičen...potem sem sanjala o njegovi kuhinji, še danes jo razločno vidim! In kaj se je zgodilo? Kuhinja je bila ravno taka,k kot sem si jo predstavljala...
O tem si lahko še govorila in govorila...vendar ti dogodki...verjetno se vsem kdaj kaj takega zgodi, vendar niso na to pozorni! Nekateri pa potem o tem razmišljamo.
Zanimivo je, da če se prisilim da nekaj vidim oz. predvidevam, je to predvidevanje napačno, če pa me misli same od sebe prešinejo, se zgodi točno to!
Vendar je to lahko le splet nekih naključij, nad katerimi sem pozorna. Ker se ti zanimivo zdi, po eni strani je kar malce srhljivo včasih, ker si misliš, kadar je v igri kaj slabega, da si ti s svojimi misli povzročil, da se je to dejansko zgodilo!
Realno gledano, čeprav kaj je realno je relativno, pa to ni mogoče...ali pač ;)
Default avatar

NastySugar

Tudi meni se je kaj takega že zgodilo, ampak v nekoliko blažji oblike od slutenj smrti. Čutila sem že druge stvari, predvsem pa velikokrat že sanjala kaj, kar se mi je dejansko potem zgodilo.

Sanjala sem, da je fanta poklical sošolec iz faxa, ki se mu ni oglasil že mesece. Drugi dan sem rekla fantu, kaj sem sanjala in, da naj se ne čudi, če ga bo danes res poklical. Poklical ga je.

Pred leti sem imela hudo prometno nesrečo. Tisto noč preden se je to zgodilo sem sanjala, da sem imela prometno nesrečo.

Od mame sodelavka je zanosila in ko mi je mami hotela povedat kaj je izvedela, sem ji rekla, če je noseča in se je zelo čudila, da sem že vedela. Sem ji rekla, da sem nekako čutila.

Tisti teden, ko mi je umrl dedek sva s fantom planirala iti na zabavo za vikend. Ampak en teden prej se mi je zazdelo, da midva verjetno tja ne bova šla, ker bo dedek ta teden umrl. Sicer je bil res hudo bolan in že mesece v bolnici, ampak čutila sem, da bo ta teden umrl.

Prav gotovo se je že marsikomu zgodilo, da sanjaš nekoga, ki ga nisi videl že leta in ga potem naslednji dan srečaš v mestu. Ne vem kaj je to - intuicija? Nisem se nikoli poglabljala v to. Mogoče bi lahko o tem napisal kdo, ki je to področje raziskoval ali se o tem pozanimal.
Default avatar

rachek

Jaz bi rekel, da to ni nič hudega. Nekateri ljudje smo pač bolj "občutljivi" in to ni nič slabega, veš ... Jaz sicer takšnih izkušenj nimam, sem pa doživel dva drugačna "dejavuja". Pri prvem sem mislil, da bom umrl, drugi pa je minil hitro in "neboleče". Kasneje sem ob branju ene knjige od Sanje Rozman spoznal, da lahko v pleksusu začutim, da ima nekdo nepoštene namene z mano ali me celo želi poškodovati. Do takrat sem imel to za hibo, šele takrat sem spoznal, da je to v bistvu dar. Res pa je, da nisem dobro ločil med strahom (nekaj časa so me mučili strahovi in slaba samopodoba) in tem "opozorilnim" občutkom.

Saj tega je dosti, samo se o tem malo govori, ker večina ljudi neprestano nekaj racionalizira. Preberi si zgodbo od uporabnika miško76 na spodnjem linku, po zadnjem navedku.

http://www.lunin.net/forum/index.php?sh ... ntry664843

Normalna ali ne, mentalno bolna ali ne, to v bistvu sploh ni pomembno. Če bi že bila(mentalno bolna namreč), verjetno ne bi hodila v glasbeno šolo. Najpomembneje je, da se ti vredu počutiš. Gre pač za definicijo "normalnosti", kjer je pač normalnost definirana tako, da smo tisti, ki zaznavamo stvari, ki jih drugi ne, razglašeni za čudne ali pa nenormalne ali pa in ti si to jemlješ preveč k srcu. V svetu pedofilov bi bil jaz, ki nisem pripravljen posiliti otroka, tudi "nenormalen". Pazi to, dandanes živimo v svetu srednje debelih ljudi, ki lepa, suha in privlačna dekleta dejansko marginalizirajo s tem, da so (kobajagi)presuha! Jaz, z 120imi kilogrami in ogromnim zamaščenim podbradkom sem normalen, ti, ki si lepa in privlačna z ploskim trebuhom, kolesariš, telovadiš, tečeš maraton, ko si v kopalkah, se vsi fantje obrnejo za tabo, pa si - "PRESUHA"! V štirih letih in pol, odkar ne jem mesa, sem našel že kakšnih 10 idiotov, ki so mi s cigareto v roki razložili, da to ni dobro za moje zdravje. Da ne omenjam svakojakih zapečkarjev, ki me dobrohotno opozarjajo na nevarnosti v gorah. Plezanje je nevarno(sem tudi alpinistični pripravnik), gledanje spletkarskih španskih limonad pa ne. S tem tazadnjim se celo strinjam. Res. Moja zdravnica je enkrat pripomnila eno dobro Rugljevo na to temo, nekaj v smislu "Danes ljudi zanima samo še kako dobro papati in trdo vtikati ...".

Jaz sem se kot majhen otrok pogovarjal z nekom, ki ga mama ni mogla videti ali slišati in sem hitro dobil lekcijo, da "Za take, ki se sami s sabo pogovarjajo, pravijo, da so blablablablabla ...". Tudi takšnih otrok je dosti. Zaradi tega, ker si drugačna od ostalih, se ne rabiš slabo počutit. Pač si, to, kar si. Potrebuješ samo nekaj časa, da se enostavno sprejmeš takšno, kot si. Problem pa je okolica. Nevrotik in duševni bolnik postaneš predvsem predvsem zaradi neracionalnih zahtev okolice.

Jaz osebno mislim, da si čisto normalna. Nekdo drug pa bo rekel, da nisi. In to je to. Je samo moja beseda proti njegovi in njegova proti moji. Tisto, kar je v resnici pomembno, pa je:
- da se ti dobro počutiš v svoji koži
- da se ne obremenjuješ s smrtjo, ampak živiš polno življenje.
Default avatar

laddyy

Po moje si jasnovidna. Preberi kakšno knjigo o tem in pojdi na kakšen tečaj. Lahko bi na tak način pomagala pri iskanju izginulih ljudi.
Default avatar

anjar

Oj!

To ni jasnovidnost. To se tudi meni kdaj pa kdaj zgodi. Verjamem, pa da se oddaja določena energija...recimo zvoni telefon, včasih točno vem kdo je, e da bi pogledala. Marsikater strokovnjak to razlaga s te, da je oseba na drugi strani žice močno skoncentrirana na ta klic in ji je namen klica pomemben. veliko pa igra tu tudi poznavanje ljudi, razmer in naši možgani sklepajo po logiki.
Default avatar

dark queen

Hvala vsem za odgovorre. Nekoliko me je pomirilo, da obstaja še nekdo s vsaj podobno težavo kot jaz. Ne vem, ali je to telepatija, ali bi morala obiskati kakšnega zdravnika, psihiatra, psihologa, iti na pregled možganov. Velikokrat me boli glava (skoraj vsake 2 dni), zato sem že pomislila na to, da imam morda tumor na možganih, ali migreno. Mi lahko kdo pove kaj več o tem? Kakšni so simptomi? Kaj naj storim? Včasih, v času izpitov na faksu, jemljem stres kontrol in bilobil forte....a to le zadnje leto. Tako da mislim, da tablete niso vzrok, pa tudi jih ne vzamem vsakič, ko me kaj boli. Mi kdo lahko razloži?
dark queen
Default avatar

...werewolf...

Sama sicer nimam takih izkušenj, se mi pa dogaja da v šolski garderobi na vsake toliko časa vidim ... neko dekle... duh? mogoče duh. Na našo šolo je hodilo dekle, ki je umrlo pred Lipo. Nekoč sem, ko sem ostala sama v garderobi pri vratih za wc zagledala roko, ki se je stegnila h kljuki, kot da bi hotela vrata zapreti, potem pa je izginila. Oblečen je imela moderen zelen pulover. Prestrašila sem se, vendar sem stopila k wc-ju in pogledala. Nikogar ni bilo. Pogosto, ko grem mimo tega wc-ja imam čuden občutek
Default avatar

Marko19robnik

Jaz osebno mislim da je to po eni strani lahko velik dar naprimer samo primer povem v družini nekdo zboli gre v bolnišnico zdravniki rečejo da bo use uredu ti jim verjameš in greš domou nato drugo jutro ta oseba umre hočem povedat če bi js imel ta dar bi ostal z njim do konca in se dostojno poslovil od njega ampak ker nimam tega daru tega enostavno nemorš vedet skratka za moje pojme je to velik dar in nesme vas bit strah tega