Psihiater odgovarja

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

Prosim vas za mnenje glede mojih psihičnih težav, kako si lahko pomagam

Default avatar
Pozdravljeni

Zelo rada bi vas prosila prosila za odgovor, glede na to, de sem sama nekdanja psihiatrična pacientka (in vprašanje, če ne bom spet kmalu ponovno pristala tam).

Prvič sem se zdravila že pri 15. letih deset let nazaj v 9. razredu osnovne šole, ko sm se obsedeno ukvarjala s šolo vsa leta od ene 5. do 9. razreda, da sm se v 9. razredu ukvarjala s šolo praktično da ne po cele dneve in še po pol noči, konstantno sem bila nenaspana, dokler nisem začela pozimi 2010 kar naenkrat pisati dvojno, trojno čez besede, zavijati črke, skratka nism bila več sposobna normalno pisat, nisem se bila sposobna več učiti, ker sem se drla zraven. Spomladi 2010 sm pristala na psihiatriji v pediatrični bolnici, kjer sm ostala 3 mesce in kjer so mi diagnosticirali obsesivno-kompulzivno motnjo in socialno fobijo in me začeli šopati z njihovimi zdravili, zoloftom (antidepresiv) in risperdalom (antipsihotik), ki so bila brez učinka.

K pedopsihiatrinji sem hodila več kot tri leta in pol. Tablete sem jemala od 15 do 17. leta, Risperdal cca 2 leti in Zoloft 2,5 let, ki sta bila seveda brez učinkov (in takrat na srečo tudi brez stranskih učinkov), ker sem bila jst še zmerej obsedena s šolo še ene celi 2 leti in četrt, skoz mojo celo takrat srednjo poklicno šolo (kamor sem se vpisala po dogovoru zato, da bi bilo manj zahtevno zame). Tut slučajno se nisem več sproti piflala, ker se mi ni dalo, sm se pa ukvarjala z obsedenim oblikovanjem zvezkov, da so mi verjetno vsi razpadali, pisala sem s tako miniaturno pisavo, da nobeden ni znal za mano nič prebrat, de še sama ne vem, kako sm lahko za sabo sploh kej prebrala in kot obsedena sem oblikovala naloge na računalnik po cele ure, vključno z matematko.

Proti koncu 17. leta (novembra, decembra 2012) se mi je pa kr naenkrat začelo jebati za šolo, nehala sem delati tudi domače naloge, ker sem se očitno začela zgledovat po drugmu folku, od katerega na srednji poklicni šoli itak nism imela nobenih dobrih zgledov. Vmes je februarja 2011 tut fotr umrl, ampak itak na njega nism bla zelo navezana.

Potem se je pa use šele začel. Do konca moje poklicne šole, do približno 18. leta in pol, mi še na kraj pameti ni pršlo zakaj jst hodim v šolo, de jst hodim v šolo zato, de bom enkrat raibla met izobrazbo za to, de bom ceu lajf morala delati. Jst sm bla do takrt obsedena s šolo in mi še na kraj pameti ni padl, da bom kdaj mogla sploh sebe preživlat. Prvič sm to opazila poleti 2013, ko mi je moja mt rekla nekej v stilu, de kao kaj mi je pa tok smešn, ko sm se nekej zafrkavala na telefonu, kt češ, de njej pa ni smešn, k mora it na šiht. In v drugo jeseni 2013, k sm jst prou počas jedla pri kosilu, in mi je rekla, de kako bom pa pol loh tko dolg jedla, ko bom delala in bom mela sam ene 30 minut časa za malco.

No takrat sm se pa jst začela ukvarjat s tem, da si jst sebe ne predstavlam preživlat in da jst sebe nam v lajfu preživljala oz. da si nam v lajfu zrihtala niti študentsga dela.

Da sploh ne omenjam tega, da že od takrat naprej, torej od 18. leta, živim v svojmu svetu, nisem v stikih z nikomur, že od 17. leta nism v nobenih stikih niti z mojo proklemansko žlahto, za katero tko al tko nism bla nikol dovolj zanimiva, ker mi ni nikol tok dogajal v lajfu kot njim in me moji nesposobni tastari niso niti v sanjah tako vlačili po dopustih in v tujino kot njih recimo ane.

Od 18. leta naprej sem se tudi v sredni šoli (četrti in peti letnik) in pol še naprej na višji šoli vedla kot da sem mutava, dobesedno nism po cele tedne al pa celo mesce z nobenmu niti da črke spregovorila, da so me imeli vsi za munjeno. Da sploh ne omenjam, da sm z 18. letom nehala komunicirat tud z mojo prokleto sestro 9 let starejšo od mene, ker je ne prenašam nje in njenih glupavih navad, in se še dones vedem, kot da ona sploh ne obstaja.

Če nadaljujem, sem pr ene 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem se začela ukvarjati z blodnjami v svoji glavi, oz. sej jst nevem kaj je to, ker potem kasneje, ko sem pri 22. spet pristala v umobolnici, nisem seveda o tem niti pisenla.

In sicer sem se kr naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, in to zato, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sm se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tko kot da so mrtva, ker znotrej ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morala biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj jst to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.

In poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sm si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

Skratka to zadnjo svojo blodnjo ti zelo težko obrazložim. POLEG TEGA pa sm se verjetno takrt verjetno istočasno s temi blodnjami kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti usm drevesom, proti usm stavbam. Ljudi sem začela dojemati kot tako pofukano neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako pofukano neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

In potem sem to stopnjevala, da so že na 40, 50 metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni kot praktično sploh ne obstajajo oz. sploh več NE OBSTAJAJO. In zato sem si začela predstavljati, da bi morala jst s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot popolnoma celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sm si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo cele tisoče metrov v višino kot popolnoma celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na cele stotine, tisoče ali pa celo na cele desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Potem naprej sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. POLEG TEGA pa sm si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, cele desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, cele tisoče in tisoče, ... cele stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to sploh ne vem zakaj, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji???

Poleg tega sem se začela (pri 20. letih) gibati po gozdovih oziroma po naravnem okolju in to samo zato, ker tam ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, kot si jst razlagam, oz. kjer ni ljudi. Oz. se gibljem po kvadratnih metrih širine in dolžine, po desetinah in stotinah kvadratnih metrov širine in dolžine, po tisočih in tisočih kvadratnih metrov širine in dolžine okolja, kjer ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, in tako hodim v naravno okolje dobesedno futrati svoje blodnje.

Skratka, če nadaljujem. Do približno 17. leta sem se tudi špilala mamino punčko oz. sem se z mojo tastaro vlačila ven in z njenim psom, potem pa se je moja miselnost začela spreminjati, ker sem videla, da to ni normalno, da bi se pri 18. letih z mojo tastaro vlačila naokoli, da bi me ona imela še bolj pod nadzorom in da bi se še naprej špilala mamino punčko, medtem ko je pa drug folk iz srednje šole opijal z alkoholom al pa so se že kr pri 18. drogiral.

Hkrati z vsemi mojimi zgoraj opisanimi blodnjami sem se pri 18. letih, ko sem prišla v 4. letnik sredne šole, začela nenormalno obsedeno ukvarjati tudi z drugim folkom oz. z življenji drugih ljudi, s katerimi se še danes ukvarjam oz. sem se z njimi obsedeno ukvarjala vsa leta, vsa poletja in tudi med letom, ko sem jih zalezovala po socialnih omrežjih.

Gre za to, da mi do mojega 18. leta (do konca 3. letnika poklicne šole) še na kraj pameti ni padlo, da bi sploh stopila iz hiše oz. po cele dneve ali pa tedne sploh iz hiše nisem stopila, kaj šele da bi morala imeti drug folk, s katerim bi se družila ali kaj šele, da bi ponočevala ali ga žurala po cele dneve in noči. Ko sem prišla v 4. letnik, pa sem vedno bolj morala začeti prenašati drug folk, kako so se nacejali z alkoholom al pa celo drogirali in kako so se nekateri začeli vlačiti naokoli brez tastarih.

Zame je postalo popolnoma nedojemljivo in nepredstavljivo, kako so se lahko drugi pankrti pri 18. – 20. letih vlačili samo po drugih koncih slovenije al pa že samo do slovenskega morje, pa to ni važno al s tastarimi, al jih je drug folk vlaču naokol, kaj šele če so bili tako sposobni, da so se sami vlačili naokrog, in niti ni važno al z lastnim prevozom al z javnim prevozom, GLEDE NA TO, da mene moji tok nesposobni tastari v lajfu niso peljali niti na hrvaško in mene praktično v lajfu niti na hrvaškem ni blo, in da mene v lajfu niso pelal dl kt do unga nčurednga in nebesedevrednga slovezga morja, in še do unga kurčevga strunjana smo se zmerej skorej izključno vozil po ta stari cesti in praktično nč po avtocesti, glede na to, da se moja tastara tako bolestno boji vsega od hitrosti, prehivanja avtomobilov, predorov, ... oz. da ni sposobna iti niti v dvigalo!!!

SKRATKA jst sem začela dojemati drug folk, ki se po tujini vlači DOBESEDNO KOT NADLJUDI, in to samo zato, ker je zame nedojevljivo, da bi se vlačila po tujini. Zame je že to nepredstavljivo in nedojemljivo, da bi se vlačila že samo do slovenzga morja ali pa da bi se vlačila že samo po drugih koncih slovenije.. Jst dojemam dobesedno kot nadljudi že samo tist folk, ki se vlači do slovenzga morja al pa že samo po drugih koncih slovenije, še posebej, če se vlačijo po avtocestah (ker to je pač zame nepredstavljivo in nedojemljivo), pa tudi če se ne vlačijo po avtocestah al pa tud če se vlačijo z javnim prevozom, kaj šele če se pa vlačijo stotine kilometrov daleč v tujino (ni važno kam, kamorkoli, na balkan, v italijo, švico itd.) oziroma KAJ ŠELE, ČE PA LETIJO Z LETALI TISOČE KILOMETROV DALEČ V TUJINO, KER TO JE PA ZAME SPLOH NEDOJEMLJIVO IN NEPREDSTAVLJIVO, KER TO SO OČITNO NEKI PTIČJI LJUDJE, KI IMAJO DOBESEDNO KRILA, DA LAHKO LETIJO, AL PA MAJO TO NEKE NADNARAVNE SPOSOBNOSTI, DA SE LAHKO TELEPORTIRAJO NA DRUGE KONCE EVROPE AL PA NA DRUGE KONCE SVETA. ZATO KER JST PAČ NIMAM KRIL DA BI LAHKO LETELA OZ. NIMAM NEKIH NADNARAVNIH SPOSOBNOSTI, DA BI SE LAHKO NA DRUGE KONCE SVETA TELEPORTIRALA OZ. PRESLIKOVALA!!!

Skratka jst sm se vsa leta obsedeno ukvarjala z življenji drugega folka in jih zalezovala. Pri 22. letih pa sm se znašla drugič v umobolnici, in sicer zato, ker sem doma razbijala svoje stvari, teh izpadov je bilo pred tremi leti sicer komaj ene par in zaradi česar si je moja prekleta tastara drznila klidati policijo, kar pa je bilo seveda zame nedojemljivo, zakaj jih je klicala, in od takrat naprej sem, predvidevam da zaradi tega, ratala obsedena z uničevanjem svoje lastnine al pa tud tuje lastnine, ker nisem več dojemala tega, zakaj nebi smela uničevati lastnine.

Skratka decembra 2017 me je moja tastara odpeljala v umobolnico (imena umobolnice zdej konkretno nebi), ker če bi domov prišli rešilci, bi me odpeljali na prisilno zdravljenje. Tako pa sem bila tako prizadeta v glavo, da sem izbrala prostovoljno zdravljenje, čeprav bi lahko odšla domov s tableti oz. kot mi je rekla psihiatrinja, bi mi predpisala sertralin in minimalno količino risperidona. Ker pa sem se odločila prostovoljno »zdraviti«, sem prvo noč prespala na zaprtem oddelku, pri čemer sem hotela iz ordinacije, ko so me želeli stehati, oditi ven, ker mi je bilo takoj žal, da sem se odločila ostati tam, nakar je pred mano stopil en medicinski tehnik in mi rekel, da me bo zvezal, če ne bom dala miru.

Sicer me na srečo niso zvezali in sem že naslednje jutro odšla na odprti oddelek, kjer pa mi tista psihiatrinja že takoj začela prati možgane, da kaj pa če imam dvojno osebnost in se mi razvija druga osebnost in bla bla bla. O vseh zgoraj opisanih blodnjah nisem seveda niti pisnila, tako da nevem sploh kakšna diagnozo bi mi dali, če bi jim zaupala vse tiste blodnje oz. s kakšno dozo tablet bi me našopali, glede na to, da so me že tako ali tako nafilali z Zoloftom in Olanzapinom (Zyprexa), pa nimam nobene konkretne diagnoze.

Na psihiatriji sem ostala 6 tednov, ker pa moja tastara ni želela, da pridem domov, pa sem mogla iti prisilno v stanovanjsko skupnost, kjer pa sem ostala 4 mesece in sem komaj zdržala, ker kot sem dojela, bi me lahko zaposleni oz. tiste pofukane strokovne delavke kar prisilno strpale s CSD-jem v socialno-varstveni zavod (Hrastovec, Dutovlje in podobni), če ne bi bila pridna, če ne bi upoštevala njihovih pravil ali opravljala njihovih kurčevih dežurstev (kot je bil vsak tam vsak teden za nekaj zadolžen, kuhanje, čiščenje ipd.), če ne bi jemala tablet, kaj šele če bi imela kakšne izpade. Kot sem dojela, bi me mogoče najprej nekajkrat strpali na psihiatrijo, če bi se pa do ponavljalo, pa bi slej ko prej že kar dali vlogi za prisilno premestitev v socialnovarstveni zavod.

Da sploh ne omenjam, da sem se zaradi Olanzapina v treh mesec zredila za 10 do 12 kil in sem prišla iz 55 na 65-67 kilogramov ter spala po cele dneve oz. po 16 ur dnevno, zato sem že v stanovanjski zadnje dva meseca na skrivaj stran metala tablete, in to seveda bože ne dej, da bi kdo od zaposlenih to tam izvedel, ker bi lahko dali na debo injekcije antipsihotikov, oz. še hujš, že samo zaradi tega bi me baje lahko premestili v zavod (al pa če bi opravljali teste za prisostnost zdravil, kar jih tudi baje tam opravljajo, samo takrat, ko sem bila tam jst, jih na srečo niso)!!! To potem takem pomeni, da bi lahko pri 23 letih pristala v zavodu doživljenjsko, ker kot sem dojela, pa iz takih zavodov ne moreš izstopiti prostovoljno ven kot iz stanovanjske skupnosti recimo oz. tam ostanejo tudi doživljenjsko.

Domov sem prišla maja 2018, ko sem takoj naslednji dan nehala žreti še setralin (Zoloft), od takrat naprej pa že več kot dve letih živim v svojem svetu (oz. v svojem svetu živim že od 17. leta), doma luftam, gnojarim in životarim, sem totalno brez socialnega življenja, izumikam se vsem socialnim kontaktom, ne predstavljam si sebe niti komunicirati z drugmu folkom, kaj šele da bi si sebe predstavljala delati z drugim folkom, izumikam se še očesnemu stiku, pri 25. letih nisem v lajfu praktično opravljala niti študentskega dela kaj šele redne zaposlitve oz. si sebe sploh ne predstavljam preživljati, zaključeno imam samo uno ničvredno višjo strokovno šolo, vpisana sem sicer na visoko šolo, ampak samo še zato, da doma gnojarim s statusom in nimam seveda niti v sanjih niti izpita za avto kaj šele svojega prevoza, ker pa pač zato da doma gnijem že ceu živlene itak ne rabm met.

Skratka ne vem, kam bo to vse pripeljalo, ker se z mojo tastaro zelo slabo razumem oz. jo komaj še prenašam in se izumikam oz. je praktično še povoham ne pocele dneve ali pa kar včasih po cel teden skupaj. Sigurno imava vsak mesec vsaj 1 krat do 2 krat hujše prepire. Grozi mi, da me bo vrgla iz bajte, potem drugič mi grozi, da me bo spravila nazaj v stanovanjsko skupnost in da ko bom naslednič šla od doma, da ne bom več nazaj domov prišla, dokler bo ona živa, potem mi grozi da bo poklicala policijo, če ji bom škodo dela po vrtu (kar sem ji grozila, da ji bom celo njeno pofukano zelenjavo izruvala al pa pohodila), da bom visoko kazen al pa z zaporom plačala, če ji bom razbila njeno pofukano jebeno peč al pa njen proklet avto, zdej mi že pravi, če mam še kej pameti v glavi, če sem norc, ker ji namenoma zdele zadnje tedne njenga prokletga psa ene parkrat nisem hotla nafutrat oz. ga vn spustit na balkon, ko sem bla edino jst doma, da se s takimi primeri socialno služba ukvarja, da me bo poslala v italijo na prevzgojo itd. ...

Skratka jst se ne bom na lepo nikamor premaknila in tudi si nimam nobenega namena zrihtati niti za ene same sekunde niti študentskega dela kaj šele redne zaposlitve, ker si sebe sploh ne predstavljam niti v sanjah delati z drugmu folkom skupej oz. v timu, nisem komunikativna, nimam nobenih izkušenj (razen prakse) in nimam ne izpita za avto kaj šele svojga prevoza. Še za študentska dela nisem prišla dl od razgovorov, za katere sm se menila in se na njih po možnosti sploh prikazala nisem ali pa sem prišla na razgovor in se potem sploh nisem prikazala na uvajanje.

Je pa še nekaj, in sicer zadnje čase se mi moje obsedenosti zamenjujejo vedno bolj v smer, DA VSE LJUDI DOJEMAM KOT SOVRAŽNIKE IN TO SAMO ZATO, KER ME LAHKO KDORKOLI SPRAVI V ZAPOR. Še lastno tastaro mam za sovražnico, vso žlahto in ves drug tuj folk, glede na to, da se zadnje čase v svoji glavi vedno bolj ukvarjam samo še s kriminalnimi zadevami, in sicer da bi mogla osebno nadlegovati drug folk in vdirati v bajte (kar vse po vrsti bi hodila od ene do druge bajte) in se dobesedno vsilila v življenja drugega folka, ampak to kot pasivna opazovalka, da bi jih spremljala znotraj hiš ali zunaj hiš skozi okna in jim nonstop sledila oz. jih zalezovala (to sicer bolj težko, ker nimam svojga prevoza), zato ker to bi bilo dobesedno tako, kot da bi v ŽIVO GLEDALA NADALJEVANKE, al pa kot da bi v živo Kardashianke gledala al kot da bi Usodno vino gledala v živo!!! Potem naprej sem obsedena z uničevanjem tuje lastnine, da bi morala motiti tujo posest in uničevati oz. pohojati zelenjavo drugmu folku ali pa bi s ključi praskala avtomobile oz. bi vsako noč ene 20 avtomobilov popraskala s ključi ... Potem naprej bi mogla it že kar v podjetja drug folk nadlegovat in se vsiliti v osnovno šolo, kamor sem hodila, oz. da bi se dobesedno utaborila pred osnovno šolo in šla nadlegovat une proklete osnovnošolske učiteljice oziroma bi se dobesedno vsilila v en razred, ni važno kateri 6. – 9. razred osnovne šole in bi celo leto tja hodila, pa ne da bi se doma ukvarjala s šolo, ker to se mi tud slučajno nebi dalo zajebavati doma s šolo, samo tja bi hodila celo leto, ... potem bi naprej že morala kar posegati v osebni prostor druzga folka in bi se jih dobesedno dotikala al pa bi jim z rokami v lase hodila, potem bi se morala iti že kar neupravičeno slikovno snemanje in bi drug folk morala slikati in na tak način posegati v njihov osebni prostor, potem bi že morala it krast identitite, če se to šteje po krajo identitete, da bi morala ustvarjati profile pod tujimi imeni in drugmu folku dobro ime uničevati in tako dalje in tako dalje ... ...

In jst se nonstop stop samo še s skriminalnimi zadevami ukvarjam v svoji glavi, ker se mi te misli nostop vsiljujejo v mojo glavo, da se sploh s svojimi blodnjami, katere sem zgoraj opisala in s katerimi sem se cela leta obsedeno ukvarjala v moji glavi, ne ukvarjam več (oziroma jst sploh ne vem več, al tako razmišljam al se mi te misli vsiljujejo v glavo), pa fora je v tem DA TO ZAME SPLOH NISO NOBENE KRIMINALNE ZADEVE, zato ker se nebi nikomur niti z enemi samimi pofukanimi atomi energije spremenilo nikogaršnjekoli fizično telo oz. se ne nebi spremenila popolnoma celotna realnost z nobenimi samimi pofukanimi atomi energije, če bi motila tuje posesti, če bi osebno nadlegovala drug folk in vdirala v bajte oz. se vsiljevala v življenja drugega folka, če bi osebno zalezovala drug folk (tuki ne govorim o spletnem zalezovanju), če bi tujo lastnino uničevala, če bi se dobesedno dotikala druzga folka al pa bi neupravičeno slikovno snemala, če bi ... ... ...

In temu ni in ni konca, da sploh ne omenjam, da se prav tako od 19. leta prisilno nacejam z vodo. To je moja glavna obsedenost, da se dnevno nacedim s 3 litri vode dnevno oz. s trkrat po 1 litrov vode. Začela sem se nacejati pr 19. letih z 1, 4 litra al pa 1,5 litra vode, potem sem pa to stopnjevala na 2 litra vode dnevno, pa pol 2,5 litra vode in zdej že 3 litre vode dnevno. In ne samo to, že vsaj od ene mojega 20. leta tudi štejem vsakič posebej, ko me tišči na vodo, koliko sekund me tišči na vodo in to potem seštevam za posamezni dan skupej, kolk sekund me skupej tišči na vodo v posameznem dnevu, sploh ne vem zakaj, zato da vem, da mi ne zastaja voda, in kot sem ugotovila, me mora oz. bi me moralo za vsak liter spite tekočine tiščati okoli 50 sekund na vodo oz. za 3 litre spite tekočine dnevno cca 150 sekund v celem dnevu.

In to je moja glavna obsedenost, ki jo moram nafutrati, ni važno, če si že več kot 2 leti zobe zanemarjam in si jih neredno umivam, kar doma gnojarim, da si jih zdej že več kt eno leto umivam samo še enkrat na 2 dni oz. 3 krat na teden, oz. zdej si jih umivam samo še enkrat na 3 dni oz. 2 krat na teden, ker sem si takrat, ko sem nazaj domov pršla, spet začela zobe umivat naprej po ene 10, 15 al pa 20 minut, zdej si ji pa umivam že po pol ure, 30 – 40 minut al 40 – 50 minut in se mi enostavno ne da zob vsak dan pucat po pol ure al pa 40 minut. In zarad tega mam zdej že več kot eno leto vse dlesni vnete ali pa mam že celo paradontozo, ker se mi pri enih zobeh celo dnesni od zob odmikajo, ampak TO MENE NIČ NE GANE, MEN JE VAŽN SAMO TO, DA SE VSAK DAN NACEDIM S TREMI LITRI VODE DNEVNO, DA NAFUTRAM SVOJO OBSEDENOST.

Za zraven sem po možnosti še samomorilna sigurno vsaj 1 krat na mesec oz. večkrat na mesec tudi 1 krat na teden, glede na to, da tako ali tako ne bo nič iz mene in nimam nobene prihodnosti niti si sebe ne predstavljam preživljati, samo se pa bojim, da se pa ne bom nikoli sploh sposobna fentati, glede na to, da je pač ta realnost edina, ki jo poznam, in ne vem ali kaj obstaja po smrti oz. se seveda bojim smrti, ker potemtakem (vsaj v tej obliki) ne bi nikoli več obstajala.

Skratka zdej sem se vam razkrila po dolgem in počez (pa verjetno bi se še kej našlo) in me zanima, kakšno je vaše mnenje na vse te moje navade, obsedenosti in frustracije oz. kaj mislite, da mi je (kakšno psihiatrično diagnozo bi mi dali, če sploh kakšno, psihoza, shizofrenija ...??), ali mislite, da so mi psihiatrična zdravila, ki sem jih jemala od 15. do 17. leta (Risperdal, Zoloft) izkrivila realnost oz. da sem zaradi njih začela izkrivljeno dojemati realnost, čeprav se je to pojavilo šele cca 1 leto in tri četrt po tem, ko nehala jemati njihova zdravila, in ali mislite, da bi se morala iti nazaj psihiatrično zdraviti???

Ker kar tako se pa tudi ne mislim nazaj spraviti na psihiatrijo, ker bi me na tam tako al tako samo ubijali s tableti in dolgoročno ne vem, kakšne posledice bi mi to pustilo, glede na primere, ki sem jih slišala, da zaradi dolgoročnega jemanja in še posebej pod mešanicami tablet lahko pride do poškodb organov, debelosti, trajne tardivne diskinezije, nesposobnosti zadrževanja vode ipd.

Prosim, resnično bi vam bila hvaležna za odgovor in oprostite za tako dolgo obrazložitev mojega stanja, samo sem vam res hotela obširno prikazati moje stanje, kako razmišljam oz. kaj vse se mi plete po moji glavi.

Z lepimi pozdravi

Anonimna
Default avatar
Pozdravljena,

ne morem vam povedati katero diagnozo imate, ker diagnoz preko spleta ne dajamo, ampak lahko rečem, da ste opisala večje število simptomov ki nakazujejo v smeri težje duševne motnje. Posledično je tudi vaše vsakodnevno funkcioniranje oškodovano in je kvaliteta vašega življenja slabša kot bi si želeli.
Razumem, da vas skrbijo stranski učinki zdravil in da zdravnikom ne zaupate (verjetno nobenemu ne zaupate zelo), ampak ne vidim drugega izhoda kot da se s svojimi težavami zrelo in racionalno soočite in se začnete zdraviti. Niste kriva za svojo motnjo, ampak boste odgovorna če ne boste ničesar ukrenila. Psihiatri res nismo zato, da "ubijamo s tableti", usposobljeni smo prepoznavati duševne motnje in jih zdraviti s ciljem, da izboljšamo življenje pacientu. To včasih res pomeni, da sprejmemo določene stranske učinke, ampak če je dobro sodelovanje med pacientom in zdravnikom, nam velikokrat uspe stranske učinke maksimalno omiliti in dosežemo povsem normalno funkcionalnost, predvsem pa samostojnost in kvaliteto življenja. Tudi sama se zavedate, da trenutna strategija ni najbolj uspešna, zakaj ne bi poskusila zaupati nekomu ki je leta svojega življenja posvetil učenju in razumevanju duševnih motenj in njiovega zdravljenja? Poskusite, toplo vam to priporočam,

Lep pozdrav,
Daniela Fiket
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Moderatorji

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka
Daniela_Fiket