Psihiater odgovarja

Odgovarjajo: Daniela Fiket, dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka

imam problem

Default avatar

studentka123e

Pozdravljeni,

na ta forum se obračam, ker že nekaj časa razmišljam, da bi obiskala psihiatra, pa ne vem, če je moj problem primeren za obisk in v primeru, da je, kakšne so sploh moje opcije.

Moj "način življenja" se mi je dolgo zdel normalen mislila sem, da so vsi ljudje taki, v zadnjih letih pa odkrivam, da mogoče to ni res in da se večina ljudi ne sooča s takšnimi problemi.

Večina socialnih situacij me spravlja v močno zadrego, že preproste stvari, kot so pozdraviti nekoga, ki ga srečam na faksu ali na cesti od mene zahteva pripravo; kako bom pozdravila, bom še kaj rekla, se bom nasmejala? Seveda, če zberem pogum, da kaj rečem, takoj zardim, imam občutek, kot da osebo motim, da me ne mara, zato iz vljudnosti le hitro pozdravim in odidem naprej, pa čeprav potem razmišljam, da mogoče mislijo, da sem nesramna in se nočem pogovarjati. Po taki, na videz preprosti nalogi, se počutim, ne glede na to kaj sem rekla in kako sem se obnašala, da sem se osramotila, da zdaj moj sogovornik misli, da sem čudna, o tem govori svojim prijateljem, ki se mi posmehujejo. Pa to ni edina takšna situacija. Za mene so obupna online predavanja, sploh pa sestanki z manj ljudmi. Že sama misel, da bom morala na takem sestanku sodelovati me dela živčno, razmišljam o vseh scenarijih, kaj gre lahko narobe in se potim. Ko sem na takšnem sestanku, se začnem še močneje potiti, postanem še bolj živčna pa tudi, če gre vse kot bi moralo iti. Ne upam spregovoriti, pa bi rada, imam kaj za dopolniti pa razmišljam kako bi to povedala, potem zbiram pogum, na koncu pa raje obupam saj me je grozno strah, da bodo mislili, da je moj komentar neumen, da se vsiljujem tam kjer nimam kaj početi ali pa da me sploh nebi poslušali in si potem mislili kako sem čudna in neumna, da sem kaj rekla. Ista je situacija s pogovori v resničnem življenju, vedno se počutim kot da se vsiljujem, zato sem tiho in ne spregovorim pa čeprav razmišljam o vseh stvareh, ki bi jih lahko povedala. Če me kdo kaj vpraša ponavadi mislim, da to delajo le iz vljudnosti, ob odgovoru vedno zardim in imam občutek, da se temu ljudje še bolj posmehujejo.
Če vstopim v učilnico in slišim ljudi, ki med seboj govorijo, pa jih ne slišim razločno vedno mislim, da govorijo o meni, da se mi posmehujejo pa čeprav vem, da to verjetno ni res.
Takšna živčnost me spremlja vsakodnevno, pri hoji po ulici, strah me je da bi koga srečala, ne vem kako se odzvati na mimoidoče, jih pogledati v oči ali gledati stran, razmišljam samo kako gredo mimo mene in si mislijo, kako sem čudno oblečena, kako grozno izgledam,...
Pa pri pogovoru po telefonu, s komer koli razen res mojimi najbližjimi. Pred telefoniranjem si v glavi zamišljam vse možne scenarije kaj bi lahko rekla narobe in bi sogovornik mislil da mu tratim čas ali pa da sem neumna.
O socialnih situacijah v katerih sem spregovorila, ponavadi še več dni ali celo tednov razmišljam, kako sem se osramotila in kaj zdaj o meni mislijo ljudje, ki so bili z mano. Najraje jih nebi nikoli več videla.
V takšno situacijo me spravlja tudi plačevanje na blagajni, ko me vprašajo za drobiž, pa parkiranje, vedno imam občutek, da me gledajo in se posmehujejo moji nesposobnosti, čeprav nisem slaba voznica. Isto je med vožnjo, zdaj sem med njo že bolj sproščena, vendar še vedno razmišljam kaj vse bi se mi lahko pripetilo.
Že od nekdaj mi je neprijetno v učilnicah ali predavalnicah, med predavanjem mi niti na misel ne pride, da bi popila vodo, slekla bundo, zakašljala ali si obrisala nos. Zato najraje samo sedim pri miru, da nebi pritegnila nikakršne pozornosti, čeprav vem da je najverjetneje nebi in da je ljudem vseeno. Med predavanjem nikoli ne spregovorim, odgovorim na vprašanje ali ga postavim, saj vem da bom, ko bom spregovorila zardela, da me bodo vsi pogledali, če pa bi bil moj odgovor napačen moji sošolci tega nebi nikoli pozabili.
Ta strah je še posebej prisoten pri pogovorih s fanti, ki so mi všeč. Kadar se pogovarjam s fantom, si ne morem predstavljati, da bi kaj želel z mano, občutek imam da vedno vsak misli kako sem neumna, nezanimiva in grda, pa čeprav vem, da nisem nič od tega. Če od fanta dobim občutek, da sem mu všeč vedno mislim, da je to šala ali pa to počne za kakšno stavo. Stara sem 22 let in še nikoli nisem imela s fantom kaj več kot poljubljanja, ko sem bila pijana, saj z njimi preprosto ne morem govoriti, če pa sem postavljena v takšno situacijo samo razmišljam kako se iz nje čim hitreje umakniti, to se dogaja že od osnovne šole
Z leti ugotavljam, da gre ta strah globlje in se ne pojavlja le v socialnih situacijah. Cele dneve me skrbi za moje bližnje, za očeta ko se vozi v službo, razmišljam o vseh groznih stvareh, ki se mu lahko pripetijo, venomer preverjam razmere na cestah, če je prišlo do kakšne nesreče. Moja mati je alkoholik, v obup me spravlja njeno zdravje, veliko razmišljam kam vse vodi, strah me je da si bo kaj naredila, saj mi večkrat ko je močno pijana govori kako želi umreti in živi le še za mene, kar zame pomeni še večji pritisk, zavrača zdravniško pomoč za vse fizične in psihične probleme, prepričevanje o obisku zdravnika ne učinkuje in je izčrpajoče saj moji dobri nameni vedno naletijo na prazna ušesa ali pa v odgovor dobim prazno obljubo. Izmuči med tudi konstantna mediacija med skreganima staršema, to počnem že veliko let, počutim se kot da me duši, kot da je vse brezupno, vse je hujše ker o naših problemih nikoli nismo govorili ali pa si izkazovali ljubezni in podpore, pokazali čustev, počutim se samo, vendar to delam za očeta, da mu olajšam bivanje z njo. Ta občutek je sicer veliko manj prisoten tiste dni, ko ima boljše dneve, je manj pijana. Večkrat smo jo morali peljati na urgenco zaradi različnih zdravstvenih težav, zdaj vsako noč pred spanjem razmišljam, kako se bom soočila s situacijo, če bo ponoči kaj narobe in jo bom morala prepričevati, da moramo k zdravniku. Vedno poskušam preverjati kje je, kaj dela, v glavi se vedno pripravljam na najhujši scenarij, kaj bom naredila, če se ji kaj zgodi, če jo kje najdem ali pa je sploh ne. Zaradi tega se lahko redko sprostim.

Vem, da je moj zapis dolg, dolgo sem premlevala kako ga skrajšati, vendar ga bom pustila takega preden se premislim sploh objaviti. Zanima me, če bi mi pomagal obisk psihiatra, saj moja situacija zame postaja obupna, čeprav vem da mi ni najhuje in, če je kako do pomoči sploh lahko pridem, rabim napotnico ali ne? Na koga se obrniti?

Že vnaprej hvala za odgovor.
Sorodne vsebine:
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljena,

mislim, da ne potrebujete psihiatra, oziroma, predlagala bi vam, da si poskušate pomagati s neko psihoterapijo, morda vedenjsko kognitivno za začetek, lahko pa bi vam pomagala skupinska psihoterapija. Ker je vaša anksioznost posebej močna v socialnih situacijah, ampak ne izključno takrat, lahko sklepam, da gre za generalizirano anksiozno motnjo, Pri zdravljenju GAM je izredno učinkovita psihoterapija, predvsem v začetnih fazah in vi ste, po pisanju sodeč, še zelo mlada. Če bi potrebovala dodatno pomoč, se lahko predpišejo antidepresivi, ampak tudi takrat ne potrebujete psihiatra, ker ta zdravila lahko predpiše že osebni zdravnik. Torej, moj nasvet je, da ne čakate še leta, preden poiščete pomoč, ker je uspešnost zdravljenja večja, kar se prej ukrepa. Pomoč pa iščite predvsem pri psihoterapevtih in psihologih. Šele če bo potrebno zdravljenje z zdravili se obrnite na izbranega družinksega zdravnika.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si

Moderatorji

Daniela Fiket , dr. med. specialistka psihiatrije in psihoterapevtka
Daniela_Fiket