Med.Over.Net

Psihiater odgovarja

stigmatizacija zdravil, delovanje psihiatrije

Default avatar

Nina123iNina

Zdravo,
najprej bi se vam želela zahvaliti, saj sem v vaših odgovorih in člankih našla marsikatero uporabno informacijo. Na vas se obračam z vprašanjem, saj mi je bilo všeč da ste spregovorila o izgorelosti, prosim ne razumite me kot da napadam stroko ali pa pametujem, zavedam se da sem zgolj laik, sem le mnenja da v splošni javnosti velja preveč napačnih prepričanj o duševnih motnjah, zato bi bilo dobro da bi se več govorilo o tem.

Sprašujem pa se zakaj stroka ne naslovi primerov kot je Barbka Špruk in njeni intervjuvancev na portalu za-misli pa tudi v marsikaterem drugem mediju, saj povečuje stigmatizacijo zdravil, psihiatrije in bolnikov in ne spregovori o dejanskih postopkih in problemih na tem področju. Sama imam brata z shizofrenijo in mi takšnni primeri (ko dobim kakšno sporočilo od dobronamernih prijateljev, ki pa še nikoli niso videli človeka v stanju psihoze) vzbujajo občutke krivde, saj ga silimo v jemanje zdravil, za katere se strinjam da imajo precej neprijetnih učinkov, vendar pa so vseeno nujno potrebna.
Sicer se mi zdi precej njenih izjav kontradiktornih (depresija-zdravila ki jih navaja: večinoma antipsihotiki,...) a hkrati naj ne bi jemala zdravil že več let mi vsaj ne posnetnih ne izgleda kot nekdo z psihotičnimi simptomi. Zato se mi ob njej pojavlja vrsta vprašanj. Npr. kako bi bilo če pri bratu psihoze ne bi nikoli zdravili, kakšna bi bila razlika. Bi se s časom moč pozitivnih simptomov zmanjšala (negativnih pred prvim zdravljenjem z vidika opazovalca skoraj ni imel, ali pa jih vsaj ni opisoval, potem pa ogromno), saj so pozitivno simptomi tudi sedaj občasno nekoliko prisotni a manj moteči. Vprašanja se mi pojavljajo tudi za to ker je bilo po vsaki prekinitvi zdravljenja slabše. Odkar pa prejema zdravila v depot obliki pa je neprimerno bolje.
V javnosti se pojavljajo tudi primeri kot je Will Hall, ter o učinkovitosti metode prostega dialoga, ob kateri pa se pre redko omeni da so bili izbrani kadidati v raziskavi z prvo psihozo v svojem življenju. Vseeno pa se mi zdi metoda dobra vsaj kot pristop k vsakemu pacientu - zdi se mi da je pri nas precejšenj problem tudi v tem da se pacientu ne razloži, vsaj ne dovolj dobro zakaj se mora zdravit in v premalo časa preživetega z njim, da bi imel občutek, da zdravnik ve kaj se z njim dogaja. Tu mi je ta metoda všeč, saj osebje dejansko preživi precej časa z bolnikom.
Iz izkušenj vem da pacienti pogosto goljufajo z zdravili tudi v bolnici pa osebje tega sploh ne opazi/noče opaziti, psihoterapija je bolj kot ne zgolj na papirju oz. poteka kot skupinsko risanje in gledanje tv, pacienti pa si tudi ne upajo preveč povedati, saj jih je strah večje doze zdravil ter da jih bodo zadržali v bolnici. Marsikater zdravnik in sestra ne jemlje resno ne bolnikov ne svojcev in niti ne poskuša prisluhniti težavam( v našem primeru nam dolgo zdravnik ni verjel da ne jemlje zdravil in trdil da zdravljenje deluje kljub temu da se v času zdravljenja ni nikoli niti preoblekel in je moral zaradi vonja biti v posebni sobi skupaj z še enim pacientomin je večino časa preležal, dokler nismo nabrali vrečke izpljunjenih tablet, ki jih je mama našla po žepih in mu fizično dokazali), se pa seveda najdejo tudi primeri, ki se zelo trudijo.
Se več kot zavedam da tudi zdravnikom ni lahko, dosežejo nek napredek potem pa ali neha jemat zdravila ali pa celo vzame kakšno drugo substanco in je slabše kot prej (rečeno nam je bilo, da naj bi imeli v bolnišnici tudi precej težav z drogami, česar pa zaradi odprtosti ni mogoče preprečiti).
Morda bi se lahko tudi spregovorilo o financiranju in drugih težavah s katerimi se srečujejo. Npr. zakaj se pacientom ne daje zdravil v depot obliki, vsaj tistim ki nimajo vpogleda vsaj prvo leto. Zakaj so pacienti hospitalizirani tudi po 20-30krat pa se tega še vedno ne naredi. Npr. ne dolgo nazaj je bil primer gospoda ki je napadel avtobus z izvijačem, govorilo se je predvsem o nasilju duševnega bolnika in nasilnih dejanj v preteklosti, neštetih hospitalizacijah po katerih je bil prepušče sam sebi in prekinil z zdravljenjem ne pa tudi zakaj ni prejel ustrezne pomoči, kaka bi bila in zakaj se ne izvaja.
Morda se motim, a sem mnenja, da če bolniki brez vpogleda nimajo družine, ki se intenzivno ukvarja z njimi, tudi če imajo v bolnici dobrega zdravnika, skoraj obsojeni na propad, ker je sistem zdravljenja tak kot je. Tudi za lažje primere se mi zdi da je psihoterapijo izjemno težko dobiti na koncesijo, oz. če je kdo izvaja je to bolj iz želje po pomoči, samo s tem pa, vsaj tako je bilo nam rečeno, zaradi načina financiranja ne more preživet. Tudi tu gre za paciente, ki po večini ne bodo pomoči poiskali sami, potrebujejo jo pa nujno.
Na splošno se mi zdi da je preveč pol ali pa napačnih informacij v javnosti, način zdravljenja je daleč od idealnega a stigmatizacija zdravil, laži o nasilju v bolnišnicah pa tudi medijsko poročanje tako o tistih redkih bolnikih ki zagrešijo kakšno dejanje ter uporabe besed shizofreno, bipolarno, ipd.v medijih pri opisovanju politike stanje slabsa. Ob vsem tem pa se mi zdi da je na področju precej problemov, ki se jih zaradi sistema in ugibam financiranja ne rešuje.
Se opravičujem za dolg spis, a me te stvari precej žrejo in me zanima ali bi bilo možno ukreniti kaj na tem področju, da bi se stvari morda s časom spremenile na bolje.
Lp,
Nina
Default avatar

Daniela_Fiket

Spoštovana Nina,

prebrala sem vaše pismo od prve do zadnje besede in sem začudena in presenečena, ker se z vsem kar ste napisala absolutno strinjam. To se v današnjih časih redko kdaj dogaja;-).
Moje izkušnje na družbenih omrežjih so žalostne. Spremljam različne skupine na facebooku ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem in le par jih je kvalitetnih.
Ko se javi nekdo ki ima depresijo, mu vsi svetujejo naj gre na sprehod, se sonči in jemlje vitamine. Tudi če se omenja samomorilnost, večina (laiki na facebooku) svarijo pred antidepresivi. Dejansko dobi človek vtis, da je največja nevarnost antidepresiv, samomor pa itak nobenega ne skrbi preveč. Zelo zanimivo....
Psihiatri smo znani (ali prepoznani) po tem da želimo paciente uničiti, želimo da se nikoli ne pozdravijo, ker hej! Bigfarma nas plačuje. Moj mož me vsak da sprašuje kje imam skrit denar od Bigfarme, ampak žal, ga še jaz ne najdem nikjer.
In kaj se zgodi ko se jaz oglasim na družabnih mrežah? Včeraj mi je en gospod svetoval, naj si malo bolj preberem kaj so antidepresivi in kakšne so posledice. Naj si jaz malo preberem? Ker seveda, on očitno ve nekaj kar je meni skrito. On očitno ima boljši vir informacij, tak vir kot ga imajo anticepilci, prodajalci alternative in različnih psevdoznanstvenih diagnostičnih metod in zdravil.

Ker hej!, pri nas lahko vsak odpre "Kliniko za karkoli" in izvaja nepotrebne in potencialno nevarne medicinske posege, ne da bi kdorkoli ukrepal (prijavljeno različnim inštitucijam-nič se ni zgodilo). Pri nas prihajajo zdravniki iz tujine, brez licence za delo v RS in izvajajo lepotne posege v hotelih, ali alternativne diagnostične preiskave v prej omenjenih "Klinikah" (tudi prijavljeno-nič). Pri nas so lahko "psihoanalitiki" ljudje ki nimajo NOBENE psihoterapevtske izobrazbe (glej medije), psihoterapevt pa je lahko vsak ki ima 5 minut časa in je blizu AJPES-a (glej opis izobrazbe na spletnih straneh "psihoterapevtov").
Različni terapevti se množijo, angelski in hudičevski, zdravilci avre, izravnalci čaker in uravnalci energetskih pretokov. V celi tej gužvi in galami, se najdejo tudi taki ki pač "svetujejo". Nimajo nobene medicinske ali psihološke izobrazbe, imajo pa "osebno izkušnjo". In reklamirajo sebe kot uspeh. Kot dokaz, da imajo znanje in veščine kako se rešiti iz krepljev zgoraj omenjenih plačenikih Bigfarme. Ker "seveda", ni problem duševna bolezen, problem so zdravila. Ni problem psihoza, problem so psihiatri. Lahko bi naštevala do jutri, pa ne bi bilo konca.

Ne morem govoriti v imenu "stroke", lahko le v svojem. Psihiatrija je moja velika ljubezen, že medicina je bila moja velika ljubezen, ko pa sem se srečala s psihiatrijo, je takoj bilo jasno da je to to. Da sem našla psihiatrijo in je ona našla mene. Niti enega trenutka mi ni bilo žal da sem iz "somatske" medicine šla "med norce". Če tole bere moj bivši šef Pal: "Ne, dragi šefe, še danes mi ni žal in še danes sem prepričana da me ni škoda za psihiatrijo, škoda bi bila, če bi je/me zgrešila..."
Mi je pa neskočno žal, ko vidim, da psihiatrija privlači zdaleč največ predsodkov in največ plenilcev, ki izkoriščajo hude stiske bolnikov in njihovih svojcev. Ena ranljiva populacija je prepuščena na milost in nemilost brezskrupuloznih osebkov, ki ljudem prodajajo magično rešitev in sicer za majhen prispevek ampak za visoko ceno (zdravje in življenje). Kdo bi moral ukrepati? Lahko bi ukrepali mnogi, ampak so preveč zasedeni preganjanjem zdravnikov in iskanjem načinov da jih prav vse do zadnjega odgnajo iz države (najprej tiste najbolj kvalitetne).

Še bolj mi žal, ko berem in slišim kakšne grozne izkušnje imajo ljudje v našem sistemu. Koliko je še prostora za izboljšanja, koliko možnosti je še neizkoriščenih. Koliko bi se lahko izboljšalo zaupanje, že samo s človeškim pristopom bolniku in svojcem. S pravilno razlago, zakaj zdravila, zakaj ne, kaj so stranski učinki, kaj je cilj zdravljenja, kakšno "ceno" smo pripravljeni plačati ker je alternativa nesprejemljiva. Večina mojega dela tukaj je razlaga o tem, kako delujejo zdravila in kdaj, kaj so in kaj niso stranski učinki, vedno znova, milijonkrat...

Osebno sem izbrala en pristop, in ta je naslednji. Odločila sem se, da jaz lahko naredim le tisto kar je znotraj mojega polja vpliva in moči. Kadarkoli naletim na škodljivca na spletu, se odzovem in se z njim obračunam. Pač, ne da mislim, da bom nekaj velikega dosegla, sem pa zadovoljna že z malim. Odločila sem se, da tisto malo vpliva in časa kar ga imam, izkoristim. Morda bo nekomu pomagalo, morda pa bo nekdo pomislil, glej, morda tisti psihiatri le niso vsi zmešani in morda želijo res pomagati. Tisti ki so prepričani v alternativo, bodo to še naprej zagovarjali, bodo jedli sladkane vodice, vdihavali esecialne arome in se masirali z manj ali več psihoaktivnimi olji. Ker narava zdravi, razen ko ubija.
Bodo hodili različnim svetovalcem, ki so dovolj neuki, da niti ne razumejo škodljivost svojega početja, ali pa so dovolj nemoralni, da jih ni briga za posledice, le za svoj žep dobro skrbijo.

Vsak ima svobodo, da se odloča odgovorno o svojem zdravju,le pazljiv mora biti od kod pridobiva informacije na osnovi katerih se bodo odločal.
Mediji imajo tudi svoj delež, vse kar ste napisala kot primer drži. Redki so novinarji ki poročajo profesionalno in prenašajo pravilne informacije. En dober primer in zgled je Jana Vidic https://val202.rtvslo.si/2017/07/ambulanta-202-89/, slabih je veliko več...

Mislim da je možno še veliko narediti. Že to, da danes o tem pišemo, je odličen začetek. Upam, da se bo debata nadaljevala, morda s časom tudi nekje drugje, v živo. Kdo ve, kaj se lahko zgodi ko se vsak zave, da ima moč in vpliv, morda majhen, ampak ga ima.

Hvala vam za tole, "Eppur si muove!"
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

Zlata Ribica

Odlična debata, naj povem, da sem pred začetkom svojih težav sama imela pomisleke in hud, neutemeljen strah pred psihiatrijo, in to zgolj zaradi vpliva družbe in meni bližnjih ljudi, ki so me strašili, kako škodili mi bodo, da bodo iz mene naredili bolanega človeka, da na koncu bom pa res znorela, da so antidepresivi strup, itd.

Konkretno mi je bilo svetovano, da si pogledam stran te Barbke Špruk, v svarilo kaj se zgodi, ko te psihiatri dobijo v roke. V svojem hudem anksiozno depresivnem stanju je to seveda bilo zadnje kar sem potrebovala. Že tako sem bila vsa prestrašena, in seveda so takšne in drugačne zgodbe nekih laikov in zaslužkarjev samo povečale že tako hude strahove.

A na srečo sem se spametovala, na srečo sem tak karakter, ki vedno analizira, kritično razmišlja in se informira še o drugi plati zgodbe. Moram reči, da tako dobrih izkušenj, kot sem jih imela s psihiatri v Vojniku, nisem imela nikjer prej. Prijazni, človeški, vedno so me sprejeli, tudi ko nisem bila ravno nujni primer, svetovali ali pomirili po telefonu, skratka, moje mnenje se je zelo spremenilo. Tudi na bolnišnično zdravljenje bi sedaj pristala, kar se mi je v začetku zdelo kot nekaj hujšega kot smrt, in to zgolj zaradi stigme. Pa mi je zdaj kar malo žal, da se nisem, ker sem se zdravil tako zelo bala, zdaj seveda vem koliko lažje bi mi bilo, ker sama nisem znala vedno presoditi kaj je stranski učinek in kaj del mojega stanja.

Na tem mestu naj se zahvalim tudi vam, draga moderatorka, tudi ta forum mi je res pomagal pri razumevanju delovanja zdravil in tudi mojem stanju. Pa seveda nebojse.si forum. Lepo je, ko se zaveš, da nisi sam, da nisi edini, da obstaja pomoč, da psihotropna zdravila niso noben bav bav in da pomagajo, stranske učinke pa itak imajo vsa zdravila, ne samo psihofarmaki.

Ko sem nekega lepega oktoberskega dne pristala na splošni urgenci zaradi paničnega napada in nisem želela sprejeti antidepresivov, ker imajo kao hude stranske učinke, mi je mlada zdravnica na prijazen način lepo povedala, da naj razmislim, da je to zdravilo kot vsako drugo, da če bi imela pljučnico, verjetno ne bi razmišljala o tem ali bom vzela antibiotik, pa ima tudi ta zapisanih en kup stranskih učinkov, ali pa bi morda raje vseeno šla v lekarno, pa probala še z materino dušico.

Seveda tudi v psihiatriji ni vse popolno ali rožnato, se dogajajo napake in je prostora za izboljšanje a vseeno, res mi je žal, da se to vejo medicine tako stigmatizira, še bolj pa ljudi, ki potrebujejo pomoč, ki so ljudje, tako kot vsi, in si želijo isto kot vsi ostali, biti sprejeti in ljubljeni.
Default avatar

Daniela_Fiket

Draga Zlata Ribica,

zelo sem vam hvaležna za deljenje vaše izkušnje. Mnogi so moj zapis razumeli povsem narobe, da ščitim zlorabe psihiatrije in da zagovarjam samo psihofarmake. Vsi ki me morda malo dlje časa berete, dobro veste, da to niti slučajno ni res.

Želim si, da bi vsak od nas dobil obravnavo ki si jo zasluži, strokovno, celostno in sočutno, ne glede na to na katero bolnišnico ali ambulanto se obrne. Ne glede na to ali gre za psihiatrične težave ali nepsihiatrične.
Že parkrat sem delila tudi lastne izkušnje srečanja z našim zdravstvenim sistemom, i niso vse bile dobre. Veliko je odvisno od posameznika, njegovega znanja, volje in sposobnosti da kompenzira velike pomanjkljivosti sistema. In to ne more biti tako, ni varno za pacienta in ni pošteno do tistih zdravnikov ki izgorevajo na delovnem mestu v želji, da delajo dobro svoje delo. KLjub kritikam sistemu, bom vedno zagovarjala stroko. Vedno bom povdarjala, da je potrebno ravnati v skladu s pravili stroke, ki so določeni na temelju znanstvenih dokazov in ne "mnenj", občutkov ali anekdot. Seveda, znanost neprestano napreduje, dokazi se zbirajo, včasih se tudi odkrije nekaj, kar sprememni pravila stroke, ampak je to edino pravilno in pošteno, vse drugo je magija.

Vam, Zlata Ribica, hvala za pohvale, lepo je vedeti, da delam nekaj kar je ljudem v pomoč. Želim vam veliko zdravja in manj skrbi v naslednjem letu.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si
Default avatar

Sestrinjam

Takrat, ko ti v življenju spodrsne in se znajdeš v neverjetni stiski začneš iskati pomoč, informacije in izkušnje povsod.
Najprej se jasno odpraviš do splošnega zdravnika, kjer najprij izločijo vse potenciale bolezni, ki imajo enake oz podobne simptome, kar seveda traja. Ko končno dobiš od splošnega zdravnika, da imaš verjetno depresijo ali anksijoznost ali izgorelost ali.....
Dobiš napotnico za psihiatra, nakar zelo hitro ugotoviš, da si s tem nimaš kaj dosti pomagati, saj so čakalne vrste dolge, ko prideš na vrsto pa ti pripada borih 20 min in še to ne vsak teden.
V tem času prebereš vse kar je možno, vprašaš prijatelja od prijatelja, ki je že imel podobno iskušnjo in ob vsem tem potovanju naletiš tudi na sekto-“antidepresivi so strupeni”.Ko se malo poglobiš ugotoviš, da gre za povsem laično javnost, ki reklamira svoje polizkušnje, velikokrat prodaja svoje storitve in izdelke in straši pomoči prepotrebne . Naj povem, da v vsej stiski, ki sem jo doživljala od diagnoze do učinkovanja zdravil (antidepresivi+ antipsihotiki) sem tudi jaz že verjela vsemu in hkrati ničemer. Odločila sem se, da začnem najprej pri stroki in nato dalje, če bo potrebno. V končni fazi že zdrava pamet pove, da se ne bi predpisalo toliko antidepresivov, če ne bi bili učinkoviti, a ne? V tem so si sektaša zelo kontradiktorni, ko se poglobiš v njihove trditve. Istočasno trdijo, da se antidepresivov ogromno predpiše hkrati pa da ne učinkujejo. A res mislijo, da jih toliko ljudi jemlje samo zaradi lepšega. No, tisto o zaslužkih farma industrije je pa vrhunec logike. Ko sem na zadnje pogledala račun iz lekarne sem ugotovila, da so tovrstna zdravila v bistvu poceni. To, da škatla zdravil stane enako kot škatla cigaret je bizarno in povsem razvrednoti percepcijo o zdravilu. Razvoj novega zdravila stane eno miljardo dolarjev, izdelavo cigaret pa lahko pričneš v domači garaži, če ti uspe dobiti dovoljenje, skratka praktično ni razvoja. Ali res sektaši mislijo, da ne znamo uporabit slovensko pamet in si prebrati še kaj več.
Torej moja izkušnja:
- predpisana zdravila so delovala. Lahko sem se izvlekla iz teme in začela z resno psihoterapijo(na začetku 2xtedensko, kasneje enkrat + skupinska terapija). Vsekakor je po mojem mnenju narobe, da ješ samo zdravila. Zdravila so pomoč, da lahko začeš delo na sebi in pričneš spreminjati toksična prepričanja in vzorce
-zdravnica mi je sama po določenem času predlagala zmanjšanje doze in kasneje ukinitiv enega.
-v skupini na skupinski terapiji nas je več in eni so že povsem brez zdravil. Na začetku pa so nam bila vsem nujno potrebna
-brez zdravil??? si ne predstavljam svojega stanja, verjetno bi pristala na psihiatriji
Nesprejemljivo je tako pavšalno in zavajajoče prepričevat ljudi v veliki stiski, da so zdravila in strokovno zdravljenje z njimi škodljiva
Sploh pa ne razumem naše zakonodaje, oglaševanje zdravil na recept laični javnosti je prepovedano, a vsak, ki ima pet minut časa in poslovni model pa lahko oglašuje, da naj se ne zdravijo bolni ljubje z zdravili in naj namesto tega berejo njihove izpovedi, jejo čudežne kapsule (ki jih nihče ne analizira) in se udeležujejo najrazličnejših detoksikcij, kupijo energijske kamne itd.
Še vedno pa ostajam obtimistična in vsakemu, ki me vpraša po moji izkušnji povem, da so me antidepresivi rešili, da sem v vsej tisti temi zagledala luč na koncu tunela- neprecenljivo.
Default avatar

Primerjava

Zlata Ribica je napisal/a:
Primerjava antibiotika in antidepresiva ni na mestu. Antibiotik v kratkem času opravi svoje delo, medtem, ko pa antidepresiv kvečjemu zmanjšuje simptome.