Med.Over.Net

Psihiater odgovarja

Kdaj antidepresivi?

Default avatar

panikals

Pozdravljeni!
Obračam se na forum kot zadnjo rešitev. Trenutno se počutim postavljeno pred zid, kar moji anksioznosti ne pomaga. Imam namreč več psihosomatskih težav kot so črevesni krči, tesnoba zvečer, pekoči glavoboli, rane na želodcu in motnje spanja. Vse se je začelo letos marca, vendar se je do sedaj nekako umirilo. Imam še posamezne noči (npr. Danes) ko ne morem zaspati in mi bežijo misli, vedar po pogovoru z večimi ljudmi, to ni tako redka stvar. Bolečine so ponehale, želodec se je pozdravil, s tesnobo se spoprijemam z meditacijo, telovadbo, ohranjanjem stikov s prijatelji in ukvarjanjem s čim večimi hobiji ki me pomirjajo, sploh sprehodi s psom v naravi, izdelki iz papirja in vadba inštrumenta. Moja zdravnica je že več mesecev prepričana, da sem kandidat za antidepresive. Po prvem odmerku Cipralexa sem zvečer kolabirala kar pripisuje paničnemu napadu, čeprav sem sama prepričana drugače, sam vem kakšen je paničen napad in kako se takrat počutim v glavi in to ni bilo enako. Kar naenkrat so bile moje okončine pekoče, pekoč občutek se je nadaljeval do same glave in izgubila sem zavest. Od takrat se res izogibam antidepresivom, ker se kot oseba, ki jo že po eni bogi gastroskopiji še 3 dni izredno boli želodec, iskreno bojim stranskih učinkov. Res se mi zdi, da sem preveč občutljiva, ampak moji možgani na marsikatero snov zelo nenavadno reagirajo. Naprimer alkohol, torecan... Ko sem se napila (nazadnje več kot 3 leta nazaj), sem doživela prav paničen napad, namesto da bi zaspala. Po torecanu sem bila čisto na tleh v smislu, da so se mi zapirale oči, a nisem mogla zaspati, na zelo grozni način, da v trenutku ko zapreš oči začneš sanjati in se po nekaj sekundah predramiš.. To je trajalo ure in ure. Eden najbolj groznih dni v mojem življenju. Tako da ja.. Te večerne tesnobe ne čutim več toliko, glavobola nisem imela že cel mesec, veliko ustvarjam in se gibam...problem je, ker ne verjamem več samo svoji zdravnici. Moja teta je tudi zdravnica in je zelo proti antidepresivom v mojem primeru,medtem ko je moja psihologinja že na najinem prvem srečanju rekla, da ona kar pričakuje terapijo z antidepresivi kljub obiskom pri njej. Po pogovoru z drugo psihologinjo, pa sem se odločila pisati vam, saj je rekla, da se lahko samo psihiater zares odloči kdaj antidepresivi. Problem je, ker mi noben zdravnik ni dejansko diagnosticiral psihološke motnje. Vse je samo ugibanje. Marca naslednje leto sem se naročila k psihiatru, vendar je do takrat še dolgo in bi me vaše mnenje zelo usmerilo ali sem na pravi poti brez tablet ali je vredno poskusiti s tableti, saj težave ne bodo šle stran brez njih. Moja zdravnica je kar že malo jezna, da odlašam. Sem 24 let stara študentka veterine in se z mojim stanjem res poskušam sistematično spopadati. Za vsak odgovor se že v naprej zahvaljujem.
Default avatar

Daniela_Fiket

Pozdravljeni,
Ker vas ne poznam, vam lahko svetujem samo zelo na splošno. Verjetno imate neko obliko anksiozne motnje, kar lahko le sklepam na podlagi vašega opisa, ne morem pa biti prepričana brez pregleda. Torej, diagnozo vam bo dal psihiater po pregledu. Do takrat je dobro da veste naslednje.
Anksiozne motnje načeloma zdravimo s psihoterapijo in z zdravili. Osebno sem velik zagovornik psihoterapije, in poskušam velikokrat anksiozne motnje zdraviti brez zdravil, ampak to ni vedno možno.
Včasih je anksioznost tako močna, da vpliva na različne življenjske aktivnosti. Lahko da se začnemo nekaterim stvarem izogibati (prevozna sredstva, avtoceste, tuneli, dvigala, trgovski centri, gneča, hrup), lahko da se začnemo izogibati ljudem, včasih vpliva na možnost pomnjenja, koncentracijo, lahko čutimo vpad volje in razpoloženja. Težje funkcioniramo v družbi, službi ali opuščamo dejavnosti ki so nam nekoč bile v veselje. Kadar je funkcionalna okrnjenost tako močna, da dela konkretno škodo, jaz svetujem uvedbo antidepresiva. Pravtako v primerih, ko oseba ni zmožna učinkovito slediti psihoterapiji in je posledično manj učinkovita.
Torej, na splošno, vsak je individua zase, in tako tudi treba pristopiti zdravljenju. Sem že imela primere ljudi ki so vztrajali na psihoterapiji (kljub mojem nasvetu) in po enem letu vseeno pristali na antidepresiv. Zdi se mi škoda izgubljenega časa, raziskave pa jasno dokazujejo, da zamuda pri začetku zdravljenja pomeni tudi slabše rezultate. Zato se splača ukrepati hitro in učinkovito. Še nekaj. Izberite si osebo ki bo koordinator vašega zdravljenja in samo s to osebo se o tem pogovarjajte. Veliko mnenj vas samo zmede, ni nobene koristi od tega. Eni osebi zaupajte in uztrajajte koliko je potrebno.

Lep pozdrav,
Daniela Fiket, dr.med.
Specialistka psihiatrije
Transakcijska analitičarka-svetovalka

Inštitut Neocortex
Kontakt: 070/607844 ali [email protected]
http://psihoterapija-fiket.si