Disociirani deli osebnosti, diagnoza, zdravljenje
Pozdravljeni,
pred nekaj meseci ste mi odgovorili na vprašanje, ali naj glede na fragmentirano osebnost obiščem psihiatra ali zadostuje psihoterapija, in rekli, da je obisk psihiatra smiseln takrat, ko želim/je potrebno farmakološko zdravljenje.
Sedaj sem s pomočjo terapije (in res izvrstnega dela terapevtke, ki mi nudi varno in spodbudno okolje, stik) ter introspekcije navezala stik s več disociiranimi deli moje osebnosti in – da ne dolgovezim z opisi, četudi si sama seveda ne morem postaviti diagnoze – sama setava in delovanje našega notranjega kolektiva še najbolj ustreza opisu pod diagnostično šifro F44.88 Druge opredeljene disociativne motnje (1b) – amnezijo imam le za travmatične dogodke (čustvene in somatske flashbacke, mlajši deli osebnosti sporočajo, da “o tem ne smem govoriti, ker se bo zgodilo nekaj groznega”; različna dejstva nakazujejo spolno zlorabo v otroštvu, najverjetneje znotraj družine, kot je potrdila terapevtka) in za kakšne nepomembne vsakdanje stvari, sicer je kontinuiteta mojega biografskega spomina ohranjena.
Spričo zgornjega se ponovno ukvarjam z vprašanjem, ali bi bilo smiselno iskati diagnozo za moje stanje in simptome – postavi jo menda lahko samo psihiater, hkrati pa za same disociativne motnje kolikor vem ni farmakološkega zdravljenja, razen lajšanja morebitnih spremljajočih simptomov (npr. depresije, anksioznosti itd.) – zdravljenje poteka z dolgotrajno psihoterapijo, kar bom v vsakem primeru nadaljevala.
Iskreno, pa bi bila vesela strokovne potrditve ali ovrženja mojih predvidevanj, saj se mi kljub temu, da je z mojimi ugotovitvami marsikaj dobilo smisel in so se puclji začeli končno zlagati v neko celoto, vedno znova porajajo dvomi, da je to še ena zabloda v iskanju tega, kaj je sploh z mano narobe/kaj mi otežuje življenje.
Zavedam se, da so disociativne motnje osebnosti kontroverzna tema in jih nekateri strokovnjaki kljub klasifikaciji ne priznavajo kot resnične – ali veste morda, kako je s tem pri nas v Sloveniji? Ali pa kako dolgo nekje povprečno traja obravnava pacienta, da lahko psihiater potrdi ali ovrže sum na to diagnozo?
Ali lahko diagnozo postavi tudi klinični psiholog?
Najlepša hvala za vaše odgovore.
Pozdravljeni,
diagnozo lahko postavi zdravnik, v tem primeru psihiater. Lahko pa mu je v pomoč klinični psiholog ki je vključen v obravnavo. Sama obravnava lahko traja mesece, ker je za nekatere diagnoze potrebno več obiskov in pogovorov. Seveda, je to diagnoza ki je uvrščena v mednarodno klasifikacijo bolezni, in kot taka je “priznana” tudi v Sloveniji.
Vprašanje ki se mi poraja je naslednje. Če trenutno zdravil ne potrebujete, vidite da napredujete in vam psihoterapija zelo pomaga, zakaj bi potrebovala diagnozo? Ne vidim nobene koristi od nje, ali se motim?
Lep pozdrav,
Pozdravljeni,
lepa hvala za odgovor in imate seveda prav – diagnoza bi bila sicer dobrodošla kot potrditev, ni pa toliko pomembna kot je pomembna učinkovita terapija in zadovoljivo funkcioniranje v življenju.
V času, odkar sem vam zastavila vprašanje, sem opravila osebnostno testiranje pri kliničnem psihologu, ki me je zaradi kompleksnosti slike testiral dvakrat; pri testiranju niso bila ugotovljena klinično pomembna odstopanja v smislu motenj, vendar pa šibkejša osebnostna struktura (shizoidne, kompulzivne poteze) in opaženo ‘preskakovanje’ med osebnostnimi stanji oz. nestabilnost. Tudi priporočilo psihologinje se je glasilo nadaljevanje s terapijo. 🙂 Najlepša hvala še enkrat za vaš čas in mnenje ter lep pozdrav.
Odlično, pa imate tudi diagnozo. Srečno naprej!